Jedro

Pravica do zakonitega sodnika je po svoji naravi oblika oziroma tudi način uresničitve oziroma izpeljava ustavne pravice do nepristranskega sodnika, saj se ta zagotavlja tudi na način, da lahko posamezniku sodi le sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in Sodnim redom. Sama določitev sodnika na podlagi navedenih pravil pa je procesni akt oziroma dejanje, ki je lahko predmet presoje njegove pravilnosti oziroma primernosti v okviru že omenjenih določb ZPP oziroma ob smiselno enakem sodnem varstvu, kot je to varstvo zagotovljeno za izločitev pristranskega sodnika oziroma za nepravilno sestavo sodišča in z enako učinkovitimi pravnimi sredstvi. To pa potrjuje tudi sodna praksa, saj je dejstvo, da tudi o pravici iz drugega odstavka 23. člena oziroma o pravici do zakonitega sodnika odločajo redna sodišča.

Izrek

1. Pritožba zoper 1. in 3. točko izreka izpodbijanega sklepa se zavrne. 2. Pritožba zoper 2. točko izreka izpodbijanega sklepa se zavrže. 3. Zahteva za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s 1. točko izreka izpodbijanega sklepa na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US) zavrglo tožbo, da naj to sodišče ugotovi, da so bile s predodelitvijo zadeve in v postopku izdaje sklepa Okrožnega sodišča v Kranju z dne 28.9.2007, tožeči stranki kršene pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS (URS), do poštenega sojenja in do zakonitega sodnika iz 23. člena URS, 6. člena Mednarodne konvencije o človekovih pravicah (MKVČP) in 14. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah in da je Okrožno sodišče v Kranju dolžno zadevo nemudoma po prejemu predmetne sodbe dodeliti v reševanje zakoniti sodnici A.A., ter podrejeno, da se ugotovi, da tožnica zaradi kršitve navedenih pravic nima na razpolago učinkovitega pravnega sredstva. Zato je podana kršitev tožničinih pravic iz 25. člena URS, 13. člena MKVČP ter 2. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah. Z 2. točko izreka pa je na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 zavrglo tožničin predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj se okrožni sodnici B.B. prepove opravljati nadaljnja pravdna dejanja v postopku, s 3. točko izreka pa je tožnici na njeno zahtevo na podlagi prvega odstavka 27. člena Zakona o sodnih taksah (ZST, Uradni list RS, št. 20/04-UPB1, 115/06 in 140/06) odmerilo sodno takso, in sicer v višini 174,64 EUR.

Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pri povzemanju tožničinih tožbenih navedb iz tožbe, vložene 14. 11. 2007, navaja, da naj bi tožeča stranka kršila navedene tožničine ustavne pravice zaradi predodelitve zadeve, ker ni bila zakonita, saj ni bila opravljena zaradi daljše odsotnosti ali preobremenjenosti sodnice, o predodelitvi ni odločil predsednik sodišča, temveč personalni svet, pri čemer je predodelitev predlagala sama sodnica, kateri je bila zadeva dodeljena in ki je kot vodja oddelka in predsednica personalnega sveta sama potrdila predodelitev svoje zadeve drugi sodnici. Zadeve se tudi niso predodeljevale ostalim sodnikom in tudi ne po dnevnem zaporedju vložitve začetnega procesnega po abecednem vrstnem redu začetnic priimkov sodnikov, temveč izključno sodnici C.C., ki je bila na podlagi sklepa predsednika sodišča z dne 5. 5. 2006, izločena, pri čemer je bila zadeva v nasprotju s sodnim redom predodeljena sodnici B.B., ne pa nazaj zakoniti sodnici A.A. Sklicuje se na 156., 160. in 162. člena Sodnega reda in navaja, da se vpisniki za zadeve I P in II P ne vodijo ločeno, dodelitev spornega spisa pa ni vpisana v vpisnik tako, da bi dodelitev sledila abecednemu redu priimkov sodnikov. Letni razpored dela Okrožnega sodišče v Kranju, ki določa, da se sodnicama C.C. in B.B. dodelita dve I P zadevi, pa je v nasprotju s Sodnim redom. Kršitev v tožbi navedenih ustavnih pravic v postopku izdaje v tožbi navedenega sklepa pa naj bi bila podana, ker je predsednik sodišča njen predlog za odpravo posledic nezakonite predodelitve, ki ga je podala na podlagi četrtega odstavka 15. člena URS, neutemeljeno obravnaval kot smiselni predlog za izločitev sodnice B.B. in ga z navedenim sklepom zavrnil. Ta sklep pa lahko izpodbija šele s pritožbo zoper odločbo o glavni stvari, zato nima na voljo nobenega učinkovitega pravnega sredstva, s katerim bi lahko učinkovito uveljavljala pravno varstvo pravic do zakonitega sodnika in do nepristranskega sojenja. Predlaga tudi da sodišče zadevo obravnava absolutno prednostno, saj je tožbo za plačilo odškodnine zoper Republiko Slovenijo vložila že v letu 2003, zato ji je že očitno kršena pravica do sojenja v razumnem roku.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi k 1. točki izreka izpodbijanega sklepa ugotavlja, da gre v obeh primerih izpodbijanih dejanj za formalne odločitve sodišča, ki jih je tožena stranka sprejela pri izvrševanju njenih ustavnih pristojnosti v zvezi s sojenjem, zato po 3. členu ZUS-1 v teh zadevah upravno sodišče nima nobenih pristojnosti za sodno varstvo. Tožnica ima namreč sodno varstvo za oba zahtevka v pritožbenih postopkih po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 36/04), in sicer zaradi kršitve ustavne pravice zaradi nezakonite predodelitve zadeve s pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo v pravdnem postopku po 1. točki prvega odstavka 338. člen ZPP ter 1. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, glede zatrjevane nezakonite odločitve o izločitvi sodnice pa po petem odstavku 73. člena ZPP ter po 2. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ob upoštevanju, da se morajo človekove pravice uresničevati neposredno na podlagi ustave in da je sodno varstvo v smislu četrtega odstavka 15. člena URS tožnici zagotovljeno v pritožbenem postopku v pravdni zadevi, sodišče prve stopnje ni našlo razlogov, da bi zaradi 25. člena URS ali 13. člena MKVČP prekinilo postopek po 156. členu URS. Ker tako v predmetni zadevi tožnica izpodbija akta tožene stranke, ki jih ne more izpodbijati v upravnem sporu (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1), je sodišče v 1. točki izreka s sklepom tožbo zavrglo. V obrazložitvi 2. točke izreka pa sodišče prve stopnje navaja, da je zahtevo za izdajo začasne odredbe tožnice, ker v 1. točki izreka ni odločilo o prepovedi nadaljevanja izpodbijanih dejanj (66. člen ZUS-1), tako kot je to zahtevala tožnica, obravnavalo po 32. členu ZUS-1 in ne po 66. členu ZUS-1. Ker v predmetni zadevi ni podana verjetnost, da bi tožnici nastala škoda z izvršitvijo akta, ki bi bil nezakonit, in glede na to, da je tožbo zavrglo, začasno odredbo pa lahko izda samo do izdaje pravnomočne odločbe, je zahteva za izdajo začasne odredbe neutemeljena oziroma ni dopustna. Zato jo je sodišče prve stopnje zavrglo na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1, pri tem pa se sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 377/2007 z dne 18.4.2007. V obrazložitvi 3. točke izreka pa sodišče prve stopnje pojasnjuje višino odmerjene sodne takse.

Tožnica v pritožbi, ki jo vlaga zoper vse tri točke izreka, navaja, da je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit in ga izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi z 82. členom ZUS-1. Meni, da je sodišče prve stopnje zavrženje tožbe povsem nepravilno utemeljilo z določbo 3. člena ZUS-1. Tožnica je namreč v tožbi na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1 uveljavljala ugotovitev kršitve ustavnih pravic, ki so bile storjene z dejanjem predsednice personalnega sveta Okrožnega sodišča v ... A.A. in z dejanjem predsednika sodišča Okrožnega sodišča v ..., in ne izpodbija dokončnega posamičnega akta, saj s tožbo ne uveljavlja odprave ali spremembe Letnega razporeda na Okrožnem sodišču v ... z dne 16.03.2005, niti ne izpodbija sklepa predsednika Okrožnega sodišča v ... z dne 28.09.2007. S pritožbo zoper končno odločbo v zadevi pa ne more uveljavljati tožbenega zahtevka na ugotovitev kršitev ustavnih pravic, povzročenih z dejanjem organa oziroma nosilcev oblasti, temveč lahko izpodbija le pravilnost in zakonitost končne odločbe sodišča. V tem pravdnem postopku zaradi kršitve ustavnih pravic ni zagotovljeno učinkovito sodno varstvo, saj lahko tožnica v primeru uspeha v pravdnem postopku s pritožbo doseže le razveljavitev zanjo neugodne odločitve sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve v nov postopek ali spremembo sodne odločbe v njeno korist, torej v zvezi s predmetom spora. Pritožba zoper odločbo sodišča v pravdnem postopku zato ne predstavlja primarnega pravnega varstva zaradi kršitve ustavnih pravic, povzročenih z dejanji organa, saj z njo sploh ni mogoče uveljavljati ustreznih zahtevkov, s katerimi bi bilo mogoče doseči varstvo pravice in odpravo posledic njihove kršitve. Ker za uresničitev pravice do odprave posledic kršitev zaradi ravnanja predsednice personalnega sveta in predsednika sodišča nima drugega pravnega varstva, ji je pravica do meritorne odločitve na podlagi četrtega odstavka 15. člena URS in drugega odstavka 157. člena URS zagotovljena v upravnem sporu (odločba ustavnega sodišča Up-277/96, odločba ustavnega sodišča Up-805/05, odločba ustavnega sodišča Up-417/00). S tem, da sodišče prve stopnje sploh ni presojalo ne/zakonitosti ravnanj okrožne sodnice A.A. kot predsednice personalnega sveta in ravnanj predsednika Okrožnega sodišča, sklep sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe pa o odločilnih dejstvih sploh nima razlogov, je podana absolutno bistvena kršitev postopka. Dejansko stanje je, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganih dokazov, neugotovljeno, posledično pa tudi ni bilo pravilno uporabljeno materialno pravo. Kljub zahtevi, da naj o zadevi odloči po opravljeni glavni obravnavi, je sodišče prve stopnje odločilo na nejavni seji. V zvezi z zavrženjem predloga za izdajo začasne odredbe (2. točka izreka) navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje arbitrarna, ker je vezana na nepravnomočno zavrženje tožbe. Uporaba 32. člena ZUS-1 ni pravilna, ker ta člen ureja možnost izdaje začasne odredbe zaradi odložitve izvršitve izpodbijanega akta, tožnica pa zahteva sodno varstvo zaradi kršitve ustavnih pravic, povzročenih z dejanjem nosilcev funkcij tožene stranke kot državnega organa, zaradi česar je izdaja začasne odredbe v skladu z drugim odstavkom 66. člena ZUS-1 obligatorna. Sodna praksa Vrhovnega sodišča pa ne more biti pravna podlaga za odločitev v konkretnem primeru, saj je v skladu s 125. členom URS in 3. členom Zakona o sodiščih sodišče vezano na ustavo in zakon ter ratificirane mednarodne pogodbe. V zvezi s 3. točko izreka izpodbijanega sklepa se tožnica v pritožbi sklicuje na pojasnilo k tarifni št. 28 Zakona o sodnih taksah (ZST) in navaja, da je odmera sodne takse za sklep o zavrženju tožbe in sklep o zavrženju predloga za izdajo začasne odredbe preuranjena, saj navedena sklepa še nista pravnomočna. Ker je sodišče tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo, bi moralo v skladu s 32.a členom ZST odmeriti takso za tožbo in predlog le v višini ene polovice sodne takse. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku in predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi in toženi stranki naloži, da ji povrne stroške predmetnega upravnega spora v roku 15 dni od dne prejema sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila, izrek sodišča, ki se nanaša na odmero sodne takse pa spremeni tako, da obveznost plačila sodne takse odmeri v skladu z ZST.

K 1. in 3. točki Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče meni, da je odločitev sodišča prve stopnje v 1. in 3. točki izreka izpodbijane sodbe pravilna in zakonita. Strinja se s sodiščem prve stopnje, da je treba tudi uporabo 4. člena ZUS-1 za določitev stvarne pristojnosti upravnega sodišča razlagati v povezavi s 3. členom ZUS-1, kot tudi sicer v povezavi z 2. členom ZUS-1. Pri tem pa v konkretnem primeru za odločitev v tej zadevi ni odločilnega pomena, ali gre pri zatrjevanih kršitvah ustavnih pravic za akte oziroma odločitve nosilcev sodne oblasti pri izvrševanju njihovih ustavnih pristojnosti v smislu 3. člena ZUS-1, ali pa da gre za akte oziroma dejanja, povezana z izvrševanjem sodne uprave, v smislu 4. člena ZUS-1. Odločilno namreč je, na temu pa tudi temelji odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnici za njene zatrjevane kršitve ustavnih pravic zagotovljeno drugo sodno varstvo pred rednim sodiščem v pravdnem postopku, in sicer zaradi kršitve ustavne pravice zaradi morebitne nezakonite predodelitve zadeve s pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo v pravdnem postopku po 1. točki prvega odstavka 338. člen ZPP ter 1. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, glede zatrjevane nezakonite odločitve o izločitvi sodnice pa po petem odstavku 73. člena ZPP ter po 2. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je odločitev sodišča, da je tožbo tožnice zavrglo, pravilna, saj prvi odstavek 4. člena ZUS-1 kot zakonska izpeljava 157. člena URS nedvoumno določa, da sodišče v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, le če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Samo če je izpolnjen ta negativni pogoj (odsotnost drugega sodnega varstva), potem je šele subsidiarno možno tovrstno sodno varstvo v upravnem sporu, upravno sodišče pa tudi ni instanca rednim sodiščem. Zato pritožbeno sodišče tudi ne sprejema tožničinih navedb, da glede na določbe ZPP v pravdnem postopku ne more uveljavljati zatrjevanih kršitev ustavnih pravic, ki so posledica ravnanja ali opustitve nosilca javnega pooblastila, ki po naravi predstavlja javnopravno (in ne civilnopravno zasebno) razmerje, ki ne more biti predmet obravnavanja po ZPP. Sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, zajamčenih z URS ter z drugimi akti, ki veljajo v Sloveniji, se namreč zagotavlja pred sodišči splošne pristojnosti in specializiranimi sodišči ter ustavnim sodiščem. Varstvo človekovih pravic je obveznost sodišč v vseh sodnih postopkih in so tudi sodišča splošne pristojnosti dolžna spoštovati in uveljavljati ustavo, zato varstvo v pravdnem postopku vključuje in zagotavlja tudi varstvo ustavnih pravic in presojo odločitev prvostopnega sodišča v pritožbenem postopku.

Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče meni, da je pravica do zakonitega (naravnega sodnika) iz drugega odstavka 23. člena URS sestavni oziroma specialni del splošne pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka navedenega člena, po katerem ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Po mnenju pritožbenega sodišča je pravica do zakonitega sodnika po svoji naravi oblika oziroma tudi način uresničitve oziroma izpeljava ustavne pravice do nepristranskega sodnika, saj se ta zagotavlja tudi na način, da lahko posamezniku sodi le sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in sodnim redom. Sama določitev sodnika na podlagi navedenih pravil pa je procesni akt oziroma dejanje, ki je lahko predmet presoje njegove pravilnosti oziroma primernosti v okviru že omenjenih določb ZPP oziroma ob smiselno enakem sodnem varstvu, kot je to varstvo zagotovljeno za izločitev sodnika oziroma za nepravilno sestavo sodišča in z enako učinkovitimi pravnimi sredstvi. To pa potrjuje tudi sodna praksa, saj je dejstvo, da tudi o pravici iz drugega odstavka 23. člena URS oziroma o pravici do zakonitega sodnika odločajo sodišča splošne pristojnosti (npr. odločitve Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevah II Ips 354/04, II Cp 1381/94, I R 81/05, Cpg 1/05, VIII R 2/07). Višje delovno sodišče v Ljubljani pa je npr. s sklepom, Pdp 1760/99 z dne 16.6.2000, že sklenilo, da je pravica do zakonitega sodnika ustavna pravica, zato prerazporeditev spisa, ki ni opravljena v skladu z določili 15. člena Zakona o sodiščih in 160. člena Sodnega reda, pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pristojnost rednih sodišč v primerih kršitve ustavne pravice do zakonitega sodnika pa je tudi ugotovljena npr. s sklepom Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. Up-75/06 z dne 23. 1. 2007, ko je zavrnilo oziroma zavrglo ustavno pritožbo zaradi kršitve drugega odstavka 23. člena URS ravno zato, ker še niso bila izčrpana pravna sredstva v postopku pred sodiščem splošne pristojnosti. Pa tudi konkretno dejanska in pravna podlaga tožničine tožbe in pritožbe ter njene navedbe v teh aktih po mnenju pritožbenega sodišča ne dajejo podlage za presojo, da ji drugo sodno varstvo oziroma varstvo v konkretnem pravdnem postopku ni zagotovljeno. Tožnica namreč te svoje pravice v pravdnem postopku tudi že dejansko uveljavlja, kar je razvidno iz njenih navedb in priložene dokumentacije v spisu. Na drugačno presojo tudi ne morejo vplivati tožničine navedbe v zvezi z učinkovitostjo pravnih sredstev, ki jih ima za varstvo svojih pravic na voljo v pravdnem postopku, ter posledično njena zahteva po primarnem sodnem varstvu v upravnem sporu, niti sklicevanje, da je oziroma bo posledično z uveljavljanjem teh pravic kršeno načelo pravice do sojenja v razumnem roku. Tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije se je v npr. v svojem sklepu, Up-1841/06, U-I-89/07 z dne 22. 3. 2007, opredelilo, da je tudi v primeru petega odstavka 73. člena ZPP v povezavi z drugim odstavkom 363. člena ZPP dana možnost za učinkovito branjenje pravnih koristi. Relativna dolgotrajnost sodnega postopka pa je posledica tudi tožničinih ravnanj, saj je v predmetnem pravdnem postopku zahtevala tako prenos krajevne pristojnosti kot tudi izločitev sodnice, kateri je bila predodeljena v delo njena pravdna zadeva, pa tudi siceršnja njena uveljavljanja, da se predmetna zadeva dodeli v reševanje, po njenem mnenju edini zakoniti sodnici, kateri pa sicer ravno očita, da ji je s svojim dejanjem in zlorabo položaja kršila ustavne pravice iz 23. člena URS.

Drugi odstavek 4. člena ZUS-1 v zvezi s postopkom in uveljavljanjem pravic v zvezi z varstvom ustavnih pravic ne razlikuje med akti in dejanji, s tem ko določa, da se za dejanja javne oblasti v postopku uporabljajo določbe ZUS-1, ki se nanašajo na izpodbijanje upravnega akta. Tako tudi tožbo za varstvo ustavnih pravic sodišče zavrže, če niso izpolnjene procesne predpostavke za njeno obravnavo v upravnem sporu (36. člen ZUS-1), med drugim tudi, če je bila vložena prepozno ali po nelegitimirani osebi, če vložnik zahteve ni izkoristil pravice do pritožbe, ali če je na voljo drugo sodno varstvo.

Ker gre v tem primeru za procesno odločitev, so tudi neupravičene tožničine pritožbene navedbe v zvezi z neugotovljenim dejanskim stanjem in bistvenimi kršitvami določb postopka ter zmotno uporabo materialnega prava. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tako v tej zadevi pravilno odločilo, da negativni pogoj, ki mora biti podan za sodno varstvo ustavnih pravic v ustavnem sporu, v konkretnem primeru ni izpolnjen Ker tudi niso podani pritožbeni razlogi in niso utemeljene pritožbene navedbe, na katere se sklicuje tožnica, je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena v povezavi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

Izpodbijani sklep je v 3. točki po presoji pritožbenega sodišča pravilen in zakonit. Po prvem odstavku 4. člena ZST je takso treba plačati takrat, ko nastane taksna obveznost. Nastanek taksne obveznosti za sodno odločbo, v obravnavani zadevi za sklep o zavrženju tožbe in sklep o zavrženju zahteve za izdajo začasne odredbe, pa ne nastane šele s pravnomočnostjo sodne odločbe, kot to v pritožbi uveljavlja tožnica, ampak po 2. točki drugega odstavka 4. člena ZST, ko je obravnava zaključena, če stranka ni navzoča na obravnavi, pa takrat, ko se stranki ali njenemu zastopniku vroči prepis odločbe. Ker je v obravnavani zadevi na podlagi 2. točke drugega odstavka 4. člena ZST taksna obveznost za plačilo takse za oba navedena sklepa nastala z vročitvijo njunega prepisa tožnici, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilo, ko je odmerilo takso po 3. in 4. točki tarifne številke 28. Zato se tožnica neutemeljeno sklicuje na pojasnilo k tarifni št. 28 ZST, ki določa, da se taksa po tej tarifi ne plača, če je tožbi ugodeno in je izpodbijani upravni akt odpravljen ali je ugotovljena nezakonitost akta ali dejanja, ali če je razveljavljena sodba ali sklep sodišča. Glede odmere takse za tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe pa se tožnica neutemeljeno sklicuje na določbe 32.a člena ZST. Določbe V. poglavja ZST se, z izjemo tretjega odstavka 32.a člena ZST, ki pa ga v tem primeru ne pride v poštev, nanašajo na vračilo sodne takse, ki se po 34. členu ZST izvede na zahtevo stranke. Pravica stranke, da po pogojih iz V. poglavja ZST zahteva vračilo sodne takse, pa po presoji pritožbenega sodišča ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, s katerim je bila taksa odmerjena in naložena v plačilo.

K 2. točki Pritožbo zoper 2. točko izreka izpodbijanega sklepa oziroma zoper zavrženje zahteve za izdajo začasne odredbe je sodišče zavrglo, ker je bila vložena prepozno. Po šestem odstavku 32. člena ZUS-1 lahko stranke zoper sklep o izdaji začasne odredbe vložijo pritožbo v treh dneh. Enak rok pa je sicer določen za vložitev pritožbe zoper sklep iz drugega odstavka 66. člena ZUS-1. Šteje se, da je pritožba vložena pravočasno, če je izročena sodišču, preden se rok izteče, če pa je poslana priporočeno po pošti, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču (prvi in drugi odstavek 112. člena ZPP v povezavi drugim odstavkom 22. člena ZUS-1). Izpodbijani sklep je tožnica, kot je razvidno iz vročilnice v spisu, prejela 24.11.2007. Pritožbeni rok je pričel teči (drugi odstavek 111. člena ZPP) prvi naslednji dan po njegovi vročitvi tožnici, torej 25.11.2007 in je potekel v torek, 27.11.2007. Tožnica je vložila pritožbo, kot je to razvidno iz poštnega žiga na kuverti, s priporočeno poštno pošiljko 28.11.2007, torej naslednji dan po izteku pritožbenega roka, čeprav je bil v izpodbijanem sklepu pravilen pravni pouk o pravici in roku za pritožbo. Ker je bila tako pritožba vložena po izteku pritožbenega roka, jo je pritožbeno sodišče, ker tega ni storilo že sodišče prve stopnje (1. in 2. odstavek 343. člena ZPP), na podlagi 352. člena ZPP zavrglo kot prepozno.

K 3. točki Ker je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo, je neutemeljena tudi njena zahteva za povrnitev stroškov postopka, zato je to njeno zahtevo na podlagi 165. člena ZPP zavrnilo.