Jedro

Pravilno je sodišče prve stopnje poudarilo, da odškodninska obveznost tožene stranke ni podana že iz razloga, ker ni dokazan obstoj škodnega dogodka (nezgode pri delu). Tožnik je namreč uveljavljal, da se je poškodoval pri delu 8. 6. 2018. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da izvedeni dokazi teh navedb niso potrdili.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo neto zneska 1.658,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, ki so razvidni iz izreka sodbe, in odškodnine v znesku 7.088,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 6. 2018 dalje. Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.412,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

2. Tožnik se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je podalo zaključke o nastanku poškodbe, podalo strokovno oceno, čeprav bi moralo v zvezi s tem postaviti izvedenca varstva pri delu in medicinske stroke. Ker tega ni storilo, je bistveno kršilo določbe postopka. Zmotno je sodišče ocenilo njegovo izpoved in izpoved priče A. A., saj sta se v bistvenem ujemali. Zaradi časovne oddaljenosti dogodka ni mogoče pričakovati, da bosta skladno izpovedovala v vseh podrobnostih. Izpoved navedene priče, ki ni imela interesa za izid spora, je verodostojna. Po drugi strani sta priči B. B. in C. C. zainteresirani za izid spora. Pri dokazni oceni sodišče ni upoštevalo poteka inšpekcijskega postopka Inšpektorata RS za delo. Ker tožnik ni imel urejenega zdravstvenega zavarovanja, se je tožena stranka želela izogniti odgovornosti za nezgodo pri delu. Sodišče bi moralo upoštevati položaj tožnika, ki je tuj gradbeni delavec z nizko izobrazbo. Z listinami in izpovedjo priče A. A. je dokazal, da se je 8. 6. 2018 poškodoval pri padcu v nezavarovan kanalizacijski jašek. Zato je tožena stranka odgovorna za škodo, ki mu je nastala. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nadaljnji) v prvem odstavku 179. člena določa, da mora delodajalec delavcu, ki mu je nastala škoda pri delu ali v zvezi z delom, to škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, to je po določbah Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nadaljnji). Pravilno je sodišče prve stopnje poudarilo, da odškodninska obveznost tožene stranke ni podana že iz razloga, ker ni dokazan obstoj škodnega dogodka (nezgode pri delu). Tožnik je namreč uveljavljal, da se je poškodoval pri delu 8. 6. 2018. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da izvedeni dokazi teh navedb niso potrdili. V točkah 8 do 11 obrazložitve sodbe je prepričljivo pojasnilo, zakaj izpovedbama tožnika in priče A. A., ki je bila zaslišana na predlog tožnika, ni sledilo. Izpoved tožnika je ocenilo kot neverodostojno, saj je nekonsistentna glede bistvenih okoliščin dogodka (časa nezgode, razloga padca, da ni padel v globino) in nelogična (na delovnem mestu ni bilo nadrejenih, glede nadaljevanja dela istega dne in v naslednjih tednih o zatrjevani poškodbi, prijave poškodbe). Poleg tega se izpoved tožnika glede poteka škodnega dogodka bistveno razlikuje od izpovedi priče, ki naj bi bila prisotna pri škodnem dogodku. Ne držijo pritožbene navedbe, da se izpovedi ne ujemata le v podrobnostih. Izpovedi sta si povsem različni glede bistvenih dejstev v zvezi s potekom in okoliščinami zatrjevanega škodnega dogodka (časa nezgode, razloga padca, dela po padcu, prisotnosti nadrejenih, odhoda domov in k zdravniku, nadaljevanja z delom).

7. V pritožbi neutemeljeno nasprotuje dokazni oceni sodišča in se zavzema, da bi sodišče moralo slediti izpovedi tožnika in priče A. A. Vendar pa je sodišče prve stopnje prišlo do pravilnih dejanskih zaključkov na podlagi izpovedi prič B. B. in C. C. Neutemeljene so pritožbene navedbe o njuni neverodostojnosti. Potek inšpekcijskega postopka (tožnikova prijava pri Inšpektoratu RS za delo) ni razlog za dvom v verodostojnost teh prič. Priča B. B. je nekdanji prokurist tožene stranke, vendar sodišče razloga za dvom v njegovo verodostojnost ni našlo. Status nekdanjega prokurista pri toženi stranki sam po sebi še ne predstavlja takšnega razloga, medtem ko C. C. ni bil zaposlen pri toženi stranki. Pavšalna navedba o zainteresiranosti nekdanjega prokurista za izid spora ne more omajati jasnih dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje. Iz listin v spisu izhaja, da je bil tožnik zavarovan vse do 17. 9. 2018, ko mu je prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da tožena stranka ni uredila obveznega zdravstvenega zavarovanja. Izpovedi tožnika in priče A. A. sta v nasprotju tudi z listinskimi dokazi (odhod k zdravniku, odsotnost z dela) ter celo trditvami tožnika glede padca v nezavarovan kanalizacijski jašek, obveščanja delodajalca in nadaljevanja dela, kar je sodišče prve stopnje obrazložilo v točki 14 obrazložitve. S temi razlogi sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče strinja in jih ne ponavlja. Dejansko stanje glede okoliščin in poteka škodnega dogodka torej ni bilo napačno ugotovljeno.

8. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo tudi zaradi neverodostojnosti izpovedi tožnika glede načina nastanka zatrjevanih poškodb, čeprav za presojo o temelju odškodninske obveznosti zadostuje že ugotovitev, da ni dokazan zatrjevan škodni dogodek. Ugotavljanje dejstev v zvezi z opustitvijo ukrepov varnosti pri delu na gradbišču in okoliščin glede obstoja in višine škode v obravnavani zadevi ni odločilno, zato izvedba dokaza z izvedencema varstva pri delu in medicinske stroke ne more vplivati na odločitev sodišča. Dokaz z izvedencema ni relevanten, kar pomeni, da z zavrnitvijo tega dokaza sodišče ni storilo bistvene kršitve določb postopka.

9. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

10. Stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnik zato, ker s pritožbo ni uspel (154., 165. člen ZPP), tožena stranka pa zato, ker odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve (155. člen ZPP).