Jedro

Pritožniku je bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem in to potrjujejo dejstva, da je odgovoril na tožbo, sodeloval je na glavni obravnavi, dajal je pripombe in predvsem, sam je predlagal izvedenstvo z DNK analizo, čemur je sodišče sledilo, seznanjen je bil z izvedenskim mnenjem, nanj ni dal nobene pripombe, zato mu ni mogoče slediti, ko trdi, da ni imel možnosti obravnavanja pred sodiščem prve stopnje, ker ni bil zastopan po pooblaščencu, ki je odvetnik. Kot določa 1. odstavek 86. člena ZPP, smejo stranke opravljati pravdna dejanja osebno ali po pooblaščencu, vendar pa lahko sodišče zahteva od stranke, ki ima pooblaščenca, naj se pred sodiščem sama izjavi o dejstvih, ki jih je treba ugotoviti v pravdi. To še toliko bolj velja v postopkih o sporih za ugotovitev in izpodbijanje očetovstva, saj mora sodišče po uradni dolžnosti ukreniti vse kar je potrebno, da se zavarujejo pravice in interesi otroka in drugih oseb, ki niso sposobne skrbeti za svoje pravice in interese (1. odstavek 408. člena ZPP).

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi

sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je toženec naravni oče ml. prvega tožnika, ki ga je dne 8.11.2003 rodila druga tožnica S.L.. Hkrati je odločilo, da je toženec dolžan plačevati za ml. sina T.V. na račun njegove matere in zakonite zastopnice S.L. mesečno preživnino v znesku po 25.000,00 SIT od 1.1.2004 dalje in sicer do vsakega 15. dne v mesecu za tekoči mesec in to v zneskih, ki so določeni s to sodbo, do prve uskladitve preživnin z gibanjem življenjskih stroškov in osebnih dohodkov, odtlej pa v valoriziranih zneskih, določenih po vsakokratnem sklepu Vlade Republike Slovenije in obvestilu Centra za socialno delo, vse pod izvršbo. Do pravnomočnosti te sodbe zapadle preživninske obroke je toženec dolžan plačati v roku 15 dni. Nadalje je sodišče prve stopnje odločilo, da se ml. sin druge tožnice in toženca T.V. zaupa v varstvo, vzgojo in oskrbo materi S.L.. Stike med ml. T.V. kot sinom in tožencem L.V. kot očetom, ni določilo. Glede stroškov pravdnega postopka je odločilo, da je toženec dolžan tožnikoma povrniti njune pravdne stroške v višini 436.046,00 SIT, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, pod izvršbo.

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožena stranka. Navaja, da je glede na življenjske sposobnosti in zaslužkom nesposoben sprejeti sklep o kritju stroškov, ki so nastali zaradi tožbe tožnice S.L., saj z osebnim dohodkom, ki ga prejema za redno delovno razmerje in znaša mesečno izplačano na osebni račun okrog 90.000,00 SIT, tega ni sposoben plačevati. V nadaljevanju pritožbe pritožnik navaja, da je nasprotoval temu, da druga tožnica uporabi njegov priimek za rojenega otroka, tožnica L.S. pa je za to krivila pristojne zdravnike. Trdi, da se v samem postopku ni mogel zagovarjati in dokazovati nesporno nosečnost s pomočjo odvetnika, ker mu finančno stanje tega ne dopušča. Po razgovoru v odvetniški pisarni je dobil odgovor, da obstaja možnost, da dokaže, da je bil zaveden na račun zdravniške nesposobnosti ali laži tožnice S.L. in da so mu bile odvzete pravice po odločanju o starševstvu in s tem odvzete človekove pravice. V času postopka je doživljal razna ustrahovanja s strani tožnice L.S. kot njenih ožjih sorodnikov in bližnjih prijateljev, tožnica ni nikoli pristajala v možnost medsebojnega dogovora, sam je imel le na izbiro, ali takojšen podpis in priznanje očetovstva brez tožbe, ali pa tožbo in dokazovanje biološkega očetovstva. Tožnica S.L. zavaja sodišče z izjavami, da sta bila dlje časa par in imela redne spolne odnose, za kar naj bi bila tudi posledica nosečnost in skupno življenje, vendar to ne drži, zato poteku postopka ugovarja. V nekajkratnih odnosih mu je tožnica S.L. zaupala njeno zdravstveno stanje in nezmožnost zanositve, zato mu je zatrdila, da dodatne zaščite pri spolnem odnosu ne potrebujeta, ker zanositev ni možna. Nato pa je tožnica S.L. iz nepojasnjenih razlogov zanosila. Pritožnik v nadaljevanju smiselno izpodbija izvedeniško mnenje Inštituta za sodno medicino Medicinske fakultete v Ljubljani in je zgrožen, da tožnica S.L. sploh verjame v ta izvid. Predlaga, da sodišče še enkrat vpogleda v njegovo osebno finančno stanje in na podlagi izpiskov preračuna, ali mu z izrečeno sodbo res ni ogroženo življenjsko stanje. Pritožbi prilaga tudi zadnji izpisek osebnega dohodka in zadnji izpisek bančnega računa ter poudarja, da ima še obrok najetega kredita, ki ga zaradi zmedenosti ni omenil na sodišču in znaša 17.303,00 SIT.

Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka in v njej prereka navedbe tožene stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno odločilo, da je toženec oče ml. prvega tožnika. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je na podlagi izpovedi druge tožnice, izpovedi tožene stranke in izvedeniškega mnenja Inštituta za sodno medicino Medicinske fakultete v Ljubljani z dne 3.6.2006, ugotovilo, da je toženec oče ml. prvega tožnika. To, da je imela druga tožnica v času, ko je bil spočet ml. prvi tožnik, spolne odnose samo s tožencem in da nista uporabljala zaščite, pritožnik ne izpodbija, nasprotno, pritrjuje, da pri spolnem odnosu nista uporabljala zaščite. Sklicevanje pritožnika, da ga je druga tožnica pri tem zavajala s trditvijo, da ne more zanositi iz zdravstvenih razlogov, ni pravno upoštevno. Sodišče prve stopnje tudi ni imelo nobenega razloga, da ne bi sledilo izvedeniškemu mnenju Inštituta za sodno medicino Medicinske fakultete v Ljubljani, saj je bila v obravnavani zadevi pri ugotavljanju očetovstva uporabljena metoda z analizo DNK, ki je, kot je splošno znano, tako zanesljiva, da je ne more ovreči noben drug dokaz. Tega se je očitno zavedal tudi pritožnik, saj je v odgovoru na tožbo in tekom postopka pred sodiščem prve stopnje sam predlagal, da se tak dokaz izvede. Na podano izvedensko mnenje tudi ni imel nobene pripombe, zato ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki je izvedenskemu mnenju sledilo, v povezavi z nespornim dejstvom, da je imel toženec z materjo ml. prvega tožnika spolni odnos, na podlagi katerega je lahko zanosila, ni mogoče odreči razumne presoje. Pritožnik tega s pritožbenimi navedbami ne more izpodbiti. Neutemeljene so tudi toženčeve pritožbene navedbe, s katerimi izpodbija višino preživnine in odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno določilo višino preživnine glede na potrebe otroka in ugotovljene možnosti vsakega izmed staršev. Toženec v pritožbi ne izpodbija ugotovljenih potreb ml. sina, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, prav tako ne graja ugotovljenih možnosti druge tožeče stranke. Konkretizirano ne izpodbija niti ugotovljenega sorazmerja med svojimi prihodki in stroški ter prihodki in stroški druge tožnice, izpostavlja le višino svojih stroškov in ocenjuje, da se sodišče prve stopnje ni zadostno ukvarjalo z njegovim premoženjskim stanjem. Sodišče prve stopnje je glede na podatke o toženčevi plači pravilno upoštevalo neto plačo. Izpisek osebnega dohodka, ki ga je pritožnik priložil pritožbi tega ne more izpodbiti, saj ta izkazuje še višji znesek, tako da nadaljnja trditev pritožnika, da ima še obveznosti iz naslova kredita, pri čemer obrok znaša 17.303,00 SIT, na prisojeno preživnino ne more imeti upoštevnega vpliva. Ob pravilno ugotovljenih dohodkih strank, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pravično razdeljeno breme preživljanja na oba roditelja ml. prvega tožnika. Sodba sodišča prve stopnje ima o tem prepričljive razloge, ki jim ni kaj dodati. S pavšalnimi trditvami, da so mu bile v postopku pred sodiščem prve stopnje kršene človekove pravice, ker ni mogel dokazovati »nesporno nosečnost s pomočjo odvetnika« ter da mu je bila povsem »odvzeta pravica po odločanju o starševstvu«, pritožnik smiselno uveljavlja pritožbeni razlog iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, vendar po oceni pritožbenega sodišča ta ni podan. Pritožniku je bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem in to potrjujejo dejstva, da je odgovoril na tožbo, sodeloval je na glavni obravnavi, dajal je pripombe in predvsem, sam je predlagal izvedenstvo z DNK analizo, čemur je sodišče sledilo, seznanjen je bil z izvedenskim mnenjem, nanj ni dal nobene pripombe, zato mu ni mogoče slediti, ko trdi, da ni imel možnosti obravnavanja pred sodiščem prve stopnje, ker ni bil zastopan po pooblaščencu, ki je odvetnik. Kot določa 1. odstavek 86. člena ZPP, smejo stranke opravljati pravdna dejanja osebno ali po pooblaščencu, vendar pa lahko sodišče zahteva od stranke, ki ima pooblaščenca, naj se pred sodiščem sama izjavi o dejstvih, ki jih je treba ugotoviti v pravdi. To še toliko bolj velja v postopkih o sporih za ugotovitev in izpodbijanje očetovstva, saj mora sodišče po uradni dolžnosti ukreniti vse kar je potrebno, da se zavarujejo pravice in interesi otroka in drugih oseb, ki niso sposobne skrbeti za svoje pravice in interese (1. odstavek 408. člena ZPP). Pritožnik sicer smiselno navaja, da sam ni bil sposoben skrbeti za svoje pravice in interese, vendar sodišče prve stopnje ni imelo na razpolago nobenega pravno relevantnega dokaza, ki bi utemeljevalo tako sklepanje, pavšalnih pritožnikovih trditev v tej smeri zato ni mogoče upoštevati. Tudi stroškovna odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in pritožnik zgolj z navajanjem, da teh stroškov ne more plačati, ne more uspeti. Res v postopku v sporih, kot je obravnavani, odloči sodišče o stroških postopka po prostem preudarku (413. člen ZPP), vendar je kriterij uspeha pravdnih strank sodišču v pomoč pri odločanju o povrnitvi stroškov, ki so bili potrebni za pravdo (155. člen ZPP). Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo kriterij uspeha pravdnih strank, pritožnik pa ne pove konkretizirano ničesar v prid drugačnemu zaključku, to je, da bi moralo sodišče, ne glede na doseženi uspeh, odločiti drugače. Ker torej pritožbeni razlogi niso podani, niti ni pritožbeno sodišče ugotovilo kršitev, na katere mora po 2. odstavku 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožene stranke je odpadla, ker jih ni zahtevala (1. odstavek 163. člena ZPP). Tožeča stranka pa mora sama trpeti stroške odgovora na pritožbo, saj z navedbami v odgovoru ni pripomogla k razjasnitvi zadeve in zato ne gre za potrebne stroške (155. in 165. člen ZPP).