Jedro

Toženec je bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje, kar implicitno pomeni, da je s kazensko sodbo ugotovljena tudi protipravnost njegovega dejanja in je pravdno sodišče vezano na tako ugotovitev. To pomeni, da toženec s sklicevanjem na silobran v pravdnem postopku ne more uspeti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencu naložilo, da tožniku plača 3.174,19 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, v preostalem pa je tožbeni zahtevek zavrnilo ter odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka.

2. Toženec v pravočasni pritožbi navaja, da je zmoten zapis glede parcele 5, kar pomeni, da do dogodka ni prišlo na skrajnem vzhodnem delu parc. št. 5/2, k. o. X, ampak na toženčevi parceli 5/1 iste k. o. Sodišču očita, da je napačno povzelo njegovo izpoved, saj tam ne poteka njegova služnost, pač pa je to njegovo zemljišče. V tem delu je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, podana je tudi bistvena kršitev postopka. Sodišče se je po nepotrebnem ukvarjalo, ali je toženčeva žena in na kakšen način utrpela poškodbe, pri tem pa je nepravilno ugotovilo potek dogodkov. Sodišče se nepravilno sklicuje na ugotovitve zdravnice in opozarja, da zdravnik ne opisuje poteka dogodka, ampak dejstva, pomembna za zdravljenje. Izpodbija dokazno oceno priče P., saj se med toženčevo hišo in krajem dogodka ne nahaja nobeno rastlinje, ki bi priči onemogočalo zaznavanje. Graja tudi ugotovitve sodišča zvezi z macolo, ki naj bi jo držal v rokah, ter predstavi svojo verzijo dogodka. Izpostavlja, da je v obeh postopkih zatrjeval, da je šlo za ravnanje v silobranu, tega ugovora pa sodišče ni presojalo. Celoten dogodek je vnaprej zrežiral tožnik (ki je vedel, da teče mejni spor), da bi toženca znerviral in ga pripravil do morebitne neustrezne sankcije, zato bi moral on odgovarjati 80 %. Sam se je le branil in se v okviru dovoljenega silobrana uprl, zato ne drži zaključek sodišča, da je bil njegov odziv prekomeren. V nadaljevanju graja odmero višine odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju (v zvezi s tem tudi dokazno oceno priče V.) ter za strah, v zvezi oškodovanjem pri izgubljenem zaslužku pa opozarja na B. izpoved, da je tožnik julija 2013 delal manj, torej je delal in normalno opravljal svojo službo. Predlaga ustrezno spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Tožnik je na pritožbo pravočasno odgovoril, prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki je pritožba niti ne izpodbija, je bil toženec v kazenskem postopku pravnomočno obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja povzročitve lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1, storjenega s tem, da je 6. 7. 2012 tožnika na travnati dovozni poti v bližini stanovanjske hiše ... s čelom udaril v obraz in ga nato takoj za tem še s pestjo udaril v obraz in mu s tem prizadejal zlom nosne kosti, udarnino lica in presekanino ustnice, zaradi česar je bila začasno prizadeta njegova zunanjost in začasno oslabljen del njegovega telesa. Ker je bil toženec obsojen v kazenskem postopku, je pravdno sodišče vezano na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti toženca (14. člen ZPP). Ker dejanje, storjeno v silobranu, ni protipravno (prvi odstavek 22. člen KZ-1), toženčevo kaznivo dejanje pa je pravnomočno ugotovljeno s kazensko obsodilno sodbo, to implicitno pomeni, da je s to sodbo ugotovljena tudi protipravnost njegovega dejanja in je pravdno sodišče vezano tudi na to ugotovitev. To pomeni, da toženec s sklicevanjem na silobran v pravdnem postopku ne more uspeti(1), sodišču prve stopnje pa se s temi ugovori ni bilo treba ukvarjati, kot zmotno očita pritožnik.

6. Toženec neutemeljeno izpodbija tudi zaključek sodišča prve stopnje o porazdelitvi odgovornosti (171. člen OZ). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je prispevek pravdnih strank k škodnemu dogodku pravilno porazdeljen: toženec je zanj odgovoren v obsegu 80 %, tožnik pa 20 %. Nesporno je, da med strankama obstoji mejni oziroma lastninski spor, zato ima tudi vsaka stranka svoje videnje o tem, kakšen je obseg posamezne parcele oziroma kje je prišlo do spornega dogodka. Pritožnikove navedbe, da je dejansko stanje glede točnega kraja dogodka nepravilno ugotovljeno (četudi bi bile resnične, pa niso), so za samo obravnavo njegove odškodninske odgovornosti pravno neodločilne. Bistven je potek samega dogodka, in sicer, da je tožnik na spornem zemljišču pričel z odstranjevanjem količkov električnega pasti in žice, da sta se toženec in njegova žena temu uprla, nakar je prišlo do prepira, ki se je zaključil s čelnim udarcem toženčeve glave v tožnikov nos, sledil pa je še udarec s pestjo v tožnikov obraz.

7. Tožnik do toženca in njegove žene po ugotovitvah sodišča prve stopnje ni bil nasilen. Nasprotne pritožbene navedbe so neutemeljene. Očitek o nepravilnem povzemanju izpovedbe zdravnice iz kazenskega postopka ne drži, sicer pa tudi iz podatkov kazenskega spisa (npr. odločba Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 53917/2013 z dne 17. 7. 2015(2) - priloga B 28) izhaja ravno to, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje, tj., da ravnanje tožnika ni bilo usmerjeno v poškodovanje toženčeve žene. Tudi ne drži, da bi tožencu spodrsnilo in bi padel pod tožnikov traktor, temveč se je tja ulegel z namenom, da bi tožniku preprečil vožnjo. Ob tem pritožbeno sodišče kot pravilno sprejema tudi dokazno oceno M. P., ki jo je sodišče napravilo v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP (v povezavi z zaslišanjem J. J. in M. J. ter vpogledom v fotografije). Pritožnik kršitve postopka zaradi neizvedenega dokaza z ogledom ob zaključku naroka za glavno obravnavo ni uveljavljal (red. št. 52), zato se nanjo v pritožbi zato ne more sklicevati. Pritožbeno sodišče nenazadnje sprejema še dokazno oceno glede toženčeve nošnje macole, ki je pritožnik s svojimi pritožbenimi (delno relativiziranimi – prvi odstavek 337. člena ZPP) navedbami ne uspe izpodbiti. Res je bil povod za dogodek v ravnanju tožnika (puljenje količkov in odstranjevanje žice, medtem ko bi lahko uporabil drugo pot), vendar se je toženec odzval s fizično silo in z dvema močnima udarcema v tožnikov obraz. Gre za neprimerno reakcijo hude narave, zato mora pretežni del odgovornosti nositi toženec, ki glede na dejanski fizični napad ne more biti manjši od 80 %(3).

8. Pritožbeno sodišče soglaša z višino prisojene odškodnine. Upoštevaje ugotovljen obseg škodnih posledic, ki ga pritožba ne uspe izpodbiti, in glede na višino odškodnin, ki so v sodni praksi prisojene v zadevah s primerljivo škodo, je tožniku v tej zadevi za telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem ter za pretrpljeni strah prisojena pravična denarna odškodnina.

9. Tožnik je v obravnavanem škodnem dogodku utrpel dva močna udarca, imel je zlomljen nos, rano na ustnici in udarnino lica, zaradi česar je bil v bolniškem staležu od 8. do 28. 7. 2013 (priloga A 9). Hude bolečine je trpel en dan, srednje močne 4 do 6 dni, nato še 7 dni blažje, obiskati pa je moral urgentno ambulanto, urgentno nevrološko ambulanto, psihiatrično kliniko in štirikrat osebnega zdravnika ter opraviti RTG glave. Povzete poškodbe in nevšečnosti utemeljujejo prisoditev odškodnine v višini 1.500,00 EUR (4) iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju. Tudi odškodnina za strah je primerna, saj je dokazni postopek potrdil tako obstoj primarnega kot sekundarnega strahu, pri čemer je bil prvi intenziven in je trajal 2-3 minute, drugi pa zmerne intenzitete ter je trajal 2 do 3 dni. Odškodnina v višini 800,00 EUR (5) je primerna in pravična.

10. Pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbeno grajo glede obstoja materialne škode – izgube zaslužka. Ne drži, da bi direktor družbe R., d. o. o., izpovedal tako, kot trdi pritožnik. Nasprotno, izrecno je povedal, da je bil tožnik le enkrat na bolniški doslej, ker je bil julija poškodovan in tak ni mogel hoditi na teren (list. št. 102). Glede na trajanje bolniškega staleža (8. do 28. 7. 2013) je treba izpovedbo priče, da je tisti mesec tožnik delal manj, logično interpretirani: do poškodbe je lahko delal, potem pa tisti mesec ne več; ne pomeni pa to, da je delal tudi po poškodbi, vendar v manjšem obsegu, kot to zmotno razume pritožnik. Za tako razlago, kot jo ponuja pritožba, v pričini izpovedbi ni nobene opore. Na pravilnost dokazne ocene tudi ne vpliva izpovedba priče V.; gre za pričino lastno oceno, ali je bil tožnik sposoben za delo ali ne, ki ne more omajati pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, utemeljenem na dejstvu, da je bil tožnik v bolniškem staležu in da za družbo R., d. o. o., v tem času ni delal. 11. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa sodišče druge stopnje pri preizkusu izpodbijane sodbe ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo toženca zavrnilo in v izpodbijanem ugodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Toženec s pritožbo ni uspel, odgovor tožnika na pritožbo pa ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča (nepotreben strošek), zato vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2389/2009 z dne 23. 9. 2009. Op. št. (2): S to sodbo je bil toženec pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje, ki je sedaj predmet te odškodninske pravde, tožnikovi pritožbi pa je bilo ugodeno in je bila prvostopenjska obsodilna sodba glede njega razveljavljena.

Op. št. (3): Primerjaj sodbe VS RS II Ips 606/2000 z dne 28. 6. 2001, sodbo VSL I Cp 1894/98 z dne 1. 3. 2000 in sodbo VSL I Cp 3332/2012 z dne 20. 2. 2013. Op. št. (4): Primerjaj sodbe VS RS II Ips 606/2000 z dne 28. 6. 2001, sodbo VSL I Cp 1894/98 z dne 1. 3. 2000 in sodbo VSL I Cp 3332/2012 z dne 20. 2. 2013. Op. št. (5): Z upoštevanjem soprispevka 640,00 EUR.