Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanja:

Ali je mogoče identifikacijo domnevne žrtve trgovine z ljudmi šteti za samostojno upravno zadevo, o kateri mora policija odločiti s posamičnim (u)pravnim aktom, če veljavna nacionalna zakonodaja ne določa posebnega identifikacijskega postopka, vrste akta, pristojnega organa oziroma organizacijske enote, pravnih učinkov odločitve in posebnega pravnega sredstva?

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanja:

Ali je mogoče identifikacijo domnevne žrtve trgovine z ljudmi šteti za samostojno upravno zadevo, o kateri mora policija odločiti s posamičnim (u)pravnim aktom, če veljavna nacionalna zakonodaja ne določa posebnega identifikacijskega postopka, vrste akta, pristojnega organa oziroma organizacijske enote, pravnih učinkov odločitve in posebnega pravnega sredstva?

Obrazložitev

1.Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi prvega odstavka 69. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožbi tako, da je ugotovilo, da je tožba zaradi molka organa utemeljena in pristojni policijski upravi pri Ministrstvu za notranje zadeve naložilo, da mora brez odlašanja oziroma najkasneje v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe izdati posamični (u)pravni akt o zahtevku tožeče stranke za identifikacijo žrtve trgovine z ljudmi (I. točka izreka sodbe in sklepa), odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila (II. točka izreka sodbe in sklepa) ter zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe (III. točka izreka sodbe in sklepa).

2.V obrazložitvi pravnomočne sodbe je Upravno sodišče ugotovilo, da zakonodajalec ni izrecno uredil postopka ugotavljanja in (u)pravnega odločanja o tem, ali oseba izpolnjuje kriterije za to, da se jo šteje kot (domnevno) žrtev trgovine z ljudmi oziroma Zakon o tujcih (ZTuj-2) izrecno ne ureja postopka t. i. "identifikacije" žrtve trgovine z ljudmi kot (u)pravnega odločanja. Vendar pa je po presoji Upravnega sodišča (na podlagi Direktiv EU s tega področja, sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice, Listine EU o temeljnih pravicah in razlage načel enakovrednosti ter učinkovitosti) treba iz pravnih dejstev, da je zakonodajalec v 23. točki 2. člena ZTuj-2 opredelil žrtev trgovine z ljudmi, da je v prvem stavku prvega odstavka 50. člena ZTuj-2 določil, da policija na prošnjo ali po uradni dolžnosti dovoli zadrževanje za čas 90 dni žrtvi trgovine z ljudmi, da se odloči, ali bo sodelovala kot priča v kazenskem postopku zaradi kaznivega dejanja trgovine z ljudmi, da je zakonodajalec nadalje določil, da žrtvi trgovine z ljudmi policija na njeno prošnjo dovoli zadrževanje tudi v primeru, ko žrtev izkaže obstoj osebnih okoliščin, ki utemeljujejo njeno prebivanje v Sloveniji (tretji stavek v prvem odstavku 50. člena ZTuj-2) in da žrtev trgovine z ljudmi lahko poda prošnjo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje pred potekom dovoljenega bivanja, če žrtev trgovine z ljudmi prebiva v Sloveniji na drugi podlagi, kot je dovolitev zadrževanja iz prvega odstavka 50. člena ZTuj-2 (šesti odstavek 50. člena ZTuj-2), izpeljati, da je v okoliščinah, kot so izkazane v konkretnem primeru, ko je policija zbrala določena dejstva o domnevnem kaznivem dejanju in je potencialno žrtev tudi zaslišala v predkazenskem postopku, policija bila dolžna, na zahtevo oziroma prošnjo tujca in ob uporabi določb Zakona o splošnem upravnem postopku ter ob izvajanju sporazuma o strokovnem sodelovanju z nevladno organizacijo s predmetnega področja, odločiti o prošnji za identifikacijo domnevne žrtve trgovine z ljudmi v (u)pravnem postopku in z (u)pravnim aktom. Po presoji Upravnega sodišča to interpretacijo podpirajo tudi določbe Zakona o nalogah in pooblastilih policije (v nadaljevanju ZNPPol). Na podlagi navedene razlage je sodišče presodilo tudi, da so določbe ZTuj-2 v povezavi z ZNPPol skladne s pravom EU in 4. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter z drugimi mednarodnimi pogodbami.

3.Tožena stranka (v nadaljevanju predlagateljica) je na Vrhovno sodišče vložila predlog za dopustitev revizije po 367. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 in predlagala, naj jo dopusti zaradi dveh pomembnih pravnih vprašanj.

4.Predlog je utemeljen.

5.Vrhovno sodišče je ugotovilo, da so pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367. a člena ZPP glede vprašanja, navedenega v izreku tega sklepa, izpolnjeni, zato je toženkinemu predlogu za dopustitev revizije v tem delu ugodilo (tretji odstavek 367. c člena ZPP).

6.V zvezi s prvim zastavljenim vprašanjem predlagateljica nasprotuje stališču Upravnega sodišča, da ima policija dolžnost, da o zahtevku za identifikacijo domnevne žrtve trgovine z ljudmi odloči s posamičnim (u)pravnim aktom. Glede na dejstvo, da ZTuj-2 izrecno ni uredil upravnega postopka, v katerem bi bila policija pristojna ugotavljati, ali je določena oseba (domnevna) žrtev trgovine z ljudmi, Upravno sodišče pa je takšno dolžnost odločanja naložilo policiji na podlagi tožbe zaradi molka organa, je po presoji Vrhovnega sodišča zastavljeno vprašanje pomembno za položaj domnevnih žrtev trgovine z ljudmi in za delovanje policije v vseh prihodnjih primerih domnevnih žrtev trgovine z ljudmi. Zastavljeno vprašanje je pomembno za pravno varnost in razvoj prava preko sodne prakse ter presega pomen konkretne zadeve.

7.V zvezi z drugim2 zastavljenim vpra
61anjem predlagateljica nasprotuje presoji Upravnega sodi1
0da, da gre v konkretni zadevi za molk organa. Ker pa bo z odgovorom na prvo zastavljeno vpra
61anje jasen tudi odgovor na drugo, je Vrhovno sodi1
0de dopustilo revizijo le glede prvega vpra
61anja.

8.Vrhovno sodi1
0de je odlo
0dalo v senatu, navedenem v uvodu tega sklepa. Odlo
0ditev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324.
0lena ZPP).

-------------------------------

1Ta se glasi: Ali je tožba zaradi molka organa po 28. členu ZUS-1 lahko utemeljena, če ni najprej jasno normativno ugotovljena dolžnost organa, da o zahtevi stranke odloči s posamičnim upravnim oziroma drugim pravnim aktom?