Jedro

Pogodba o leasingu mora res biti sklenjena v pisni obliki, sodišču pa je bila predložena le pogodba s podpisi obeh tožencev, vendar je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je zaradi pretežne izpolnitve pogodbe v skladu s 73. členom ZOR napaka v obliki sanirana. Toženec ne more uveljavljati neveljavnosti pogodbe zaradi okoliščine, ki je na njegovi strani. Gre za ugovor, da je bila pogodba neveljavno sklenjena, ker on ni izpolnil pogodbene obveznosti o sklenitvi kasko zavarovanja za avtomobil, pač pa naj bi to storil nekdo drug. Kršitev pogodbenih določb ene stranke ne more iti v škodo druge pogodbene stranke, zlasti pa ne more vplivati na samo veljavnost pogodbe, saj izpolnjevanje ali neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti pomeni, da je bila pogodba že sklenjena.

Izrek

Revizija prvega toženca se zavrne.

Postopek v zvezi z revizijo druge toženke se prekine do pravnomočne odločitve o njenem predlogu za obnovo postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je vzdržalo v veljavi nalog za plačilo iz sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, po katerem morata toženca plačati tožnici 662.172,91 ATS v tolarski vrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z zamudnimi obrestmi od 16.6.1998 dalje po obrestni meri, ki se v kraju izpolnitve plačujejo za devizne vloge v ATS na vpogled in povrniti izvršilne stroške.

Odločilo je tudi o nadaljnjih pravnih stroških. Ugotovilo je, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo o leasingu, s katero je tožnica kreditirala prvemu tožencu nakup avtomobila, druga toženka pa je nastopala kot porok in plačnik. Na predloženi pogodbi je sicer manjkal tožničin podpis, vendar je pomanjkljivost oblike konvalidirala s pretežno izpolnitvijo pogodbe. Toženec je potrdil, da je prejel 20.000 DEM kredita in prevzel tudi avtomobil. Na veljavnost sklenjene pogodbe ne more vplivati dejstvo, da je pogodbo o kasko zavarovanju v toženčevo korist sklenil nekdo drug. Ker toženec nesporno ni plačeval obrokov v skladu s pogodbo, je tožbeni zahtevek utemeljen.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo obeh tožencev ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženca v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavljata revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 268. člena novega Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prepovedjo pritožbenih novot in zmotno uporabo materialnega prava. Predlagata razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve prvemu sodišču v nov postopek. Toženca brez svoje krivde nista mogla pravočasno uveljavljati okoliščine, za katero nista vedela, torej da je bila zavarovalna polica o kasko zavarovanju uničena in da zato kritje po tej zavarovalni polici ni nastopilo. Po obravnavi sta opravila poizvedbe in dobila tak odgovor zavarovalnice v njenem dopisu z dne 8.11.2001, ki sta ga priložila pritožbi. To okoliščino bi pritožbeno sodišče moralo upoštevati, pa se je izognilo z navedbo, da gre za nedovoljeno pritožbeno novoto. Tako stališče pomeni onemogočanje pravice do učinkovitega pravnega sredstva, saj sta toženca dokazala, da sta se bolj po naključju in po sreči dokopala do tega podatka. Zato vztrajata, da tožnica ne bi smela nakazati denarja ali drugače povedano, da ni bilo pogojev za sklenitev pogodbe.

Materialno pravo je zmotno uporabljeno, ker sodišče šteje, da je prišlo do sklenitve pogodbe oziroma ker priznava veljavnost tej pogodbi.

Revizija je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP).

Revizija je bila predložena revizijskemu sodišču 19.5.2003, druga toženka pa je 23.9.2003 vložila predlog za obnovo postopka. V njem zatrjuje, da je prvič zvedela za pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje šele takrat, ko je njen delodajalec prejel sklep o izvršbi z dne 28.8.2003. V pravdnem postopku ni imela možnosti sodelovati, saj je pooblastilo odvetniku tožencev podpisala v imenu obeh tožencev ena in ista oseba, kar izhaja iz pooblastila v spisu. Postopek se je tako vodil zgolj s sodelovanjem prvega toženca, saj druga toženka ni bila obveščena o nobenem procesnem dejanju in ni prejela nobenega vabila na obravnavo. V ugovoru zoper sklep o izvršbi pa je še dodatno pojasnila, da se je pred časom zaradi hudih sporov s tožencem odselila in se tudi razvezala.

Razmerje med obnovo postopka in drugim izrednim pravnim sredstvom je urejeno v 5. oddelku 26. poglavja ZPP. Ker druga toženka uveljavlja obnovitveni razlog iz 2. točke 396. člena ZPP, gre za situacijo iz četrtega odstavka 402. člena ZPP. Druga toženka je predlog za obnovo postopka vložila že po tem, ko je bila revizija predložena revizijskemu sodišču. Zato je po prvem odstavku 404. člena ZPP to sodišče pristojno odločiti, kateri postopek bo nadaljevalo, katerega pa prekinilo. Revizijsko sodišče je ob upoštevanju uveljavljanega obnovitvenega razloga in podatkov v pravdnem spisu ter uveljavljanih revizijskih razlogov presodilo, da je v tem primeru bolj smotrno, da se prekine postopek z revizijo druge toženke in najprej odloči o njenem predlogu za obnovo postopka. Zato je odločilo kot v drugem odstavku izreka te odločbe.

Prvi toženec ni uveljavljal obnove postopka. O njegovi reviziji je zato revizijsko sodišče lahko odločalo. Ugotovilo je, da revizija prvega toženca ni utemeljena.

Razlogi sodišča prve stopnje o veljavnosti pogodbe o leasingu so materialnopravno pravilni. Ker Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) ne ureja pogodb o leasingu, se zanje smiselno uporabljajo tiste zakonske določbe, ki so po značilnostih najbližje konkretni pogodbi. V obravnavani zadevi se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na smiselno uporabo 550. člena ZOR, kdaj se še uporabljajo pravila o prodaji na obroke. Taka pogodba mora res biti sklenjena v pisni obliki, sodišču pa je bila predložena le pogodba s podpisi obeh tožencev, vendar je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je zaradi pretežne izpolnitve pogodbe v skladu s 73. členom ZOR napaka v obliki sanirana. Toženec ne more uveljavljati neveljavnosti pogodbe zaradi okoliščine, ki je na njegovi strani. Gre za ugovor, da je bila pogodba neveljavno sklenjena, ker on ni izpolnil pogodbene obveznosti o sklenitvi kasko zavarovanja za avtomobil, pač pa naj bi to storil nekdo drug. Kršitev pogodbenih določb ene stranke ne more iti v škodo druge pogodbene stranke, zlasti pa ne more vplivati na samo veljavnost pogodbe, saj izpolnjevanje ali neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti pomeni, da je bila pogodba že sklenjena.

Zato so materialno pravilni tudi razlogi pritožbenega sodišča, da v pritožbi ponujene nove trditve in dokazi o uničenju zavarovalne police niso pravno pomembni, ker je odločilno le to, da je prvi toženec sam povedal, da je prejel 20.000 DEM kredita in prevzel avtomobil, kredita pa ni vrnil. Razlogi, da te pritožbene trditve niso pomembne glede na tako toženčevo izpoved, so na zadnji strani sodbe druge stopnje.

Nova dejstva in novi dokazi v smislu prvega odstavka 337. člen ZPP v zvezi z drugim odstavkom 286. člena ZPP so lahko le tista dejstva in dokazi v zvezi z njimi, ki so pravno pomembna. Pritožbeno na novo zatrjevana okoliščina o uničenju zavarovalne police iz že prej pojasnjenih razlogov nima takega pomena. Tudi če je bila zavarovalna pogodba naknadno uničena, to pomeni samo, da prvi toženec ni izpolnil svoje obveznosti iz pogodbe o leasingu skleniti tako zavarovalno pogodbo. Ta okoliščina pa ne more vplivati niti na veljavnost pogodbe o leasingu, niti na veljavnost izplačila kredita, ki ga je toženec po lastni izpovedi prejel. Zato do revizijsko uveljavljane procesne kršitve pred sodiščem druge stopnje ni prišlo. Ne glede na to pa revizijsko sodišče še dodaja, da bi toženec moral že v pritožbi utemeljevati pogoje iz drugega odstavka 286. člena ZPP, da torej tega dejstva in dokaza brez svoje krivde ni mogel prej uveljavljati. V pritožbi tega ni z ničemer utemeljeval, saj je razloge o tem navedel šele v reviziji. Toženec bi moral po pogodbi o leasingu in v skladu s prvim odstavkom 542. člena ZOR v zvezi s 550. členom ZOR redno odplačevati kredit. Te pogodbene obveze ni izpolnjeval. Zato je odločitev obeh sodišč, da mora vrniti ves kredit, materialnopravno pravilna.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP neutemeljeno revizijo prvega toženca v izreku v prvem odstavku te odločbe zavrnilo.