Jedro

O tem, da se je odločilo za dopolnitev dokaznega postopka z zaslišanjem policista sodišče ni obvestilo storilca. Ker je sodišče nato na izpoved policista, zaslišanja katerega storilcu ni omogočilo, v bistvenih delih oprlo izpodbijano sodbo je kršilo temeljna procesna jamstva po določbi 29. člena Ustave RS in točke d) tretjega odstavka 6. člena EKČP.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ, Specializirana enota za nadzor prometa je storilcu prekrška, A. J. dne 23. 4. 2014 izdal plačilni nalog 10716132, s katerim mu je izrekel globo v skupni višini 2.230,00 evrov zaradi prekrškov po dvanajstem odstavku 40.c člena v zvezi s sedmim odstavkom 8. člena Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (v nadaljevanju ZDCOPMD), po 3. točki tretjega odstavka 37. a člena ZDCOPMD in zaradi prekrška po šesti alineji petega odstavka 37. b člena ZDCOPMD.

Okrajno sodišče v Grosupljem je s sodbo z dne 4. 3. 2015 zavrnilo zahtevo za sodno varstvo, ki jo je zoper plačilni nalog dne 28. 4. 2014 vložil storilec ter mu naložilo plačilo 150,00 evrov sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Grosupljem vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovna državna tožilka, zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku po 8. točki prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) in kršitve pravice do obrambe, ki jo zagotavlja 29. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava RS). Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo Okrajnemu sodišču v Grosupljem vrne v ponovno odločanje, saj so razlogi sodišča v zvezi s prekrškom po dvanajstem odstavku 40.c člena v zvezi s sedmim odstavkom 8. člena ZDCOPMD (potrdilo o odsotnosti) nerazumljivi in z njimi sodišče ni odgovorilo na navedbe storilca. Navaja še, da sodišče tudi sicer ni zagotovilo poštenega postopka, saj kljub temu, da je očitno navedbe zahteve za sodno varstvo štelo za relevantne in se odločilo za dopolnitev dokaznega postopka z zaslišanjem policista, ki je prekršek zaznal, storilca na zaslišanje ni vabilo. Posledično ta ni bil seznanjen z izpovedbo priče, na katero je sodišče v bistvenem oprlo odločitev, da njegovo zahtevo za sodno varstvo kot neutemeljeno zavrne.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu prekrškov, ki se po svoji zagovornici v vlogi z dne 8. 10. 2015 strinja s stališči vrhovne državne tožilke in vztraja pri svojih navedbah v pobudi za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

4. V obravnavani zadevi so relevantna naslednja procesna dejstva: - storilec je bil spoznan za odgovornega prekrška po dvanajstem odstavku 40.c člena v zvezi s sedmim odstavkom 8. člena ZDCOPMD (1), ki naj bi ga storil s tem, ker v vozilu za dan 10. 4. 2014 ni imel ne tahografskega vložka in ne potrdila delodajalca o odsotnosti, ki bi izkazovalo, da tega dne ni vozil vozila, ampak je bil na letnem ali bolniškem dopustu oziroma je vozil vozilo, izvzeto iz področja uporabe Uredbe 561/2006/ES ali AETR (šesti odstavek 8. člena ZDCOPMD); prekrška po 3. točki tretjega odstavka 37. a člena ZDCOPMD (2), ki naj bi ga storil s tem, ker 8. 4. 2014 ni upošteval določbe prvega odstavka 7. člena Uredbe 561/200/ES v zvezi obveznim časom odmora voznika in se po štirih urah in pol neprekinjene vožnje za odmor ustavil le za sedemnajst, namesto petinštirideset minut in prekrška po šesti alineji petega odstavka 37. b člena ZDCOPMD (3), ki naj bi ga storil s tem, ko ni upošteval določbe šestega odstavka 8. člena Uredbe 561/200/ES v zvezi z obveznim časom tedenskega počitka mobilnega delavca in potem, ko je 7. 4. 2014 ob 02.00 prenehal voziti, ni počival vsaj petinštirideset ur, ampak le sedemnajst ur in dvajset minut, do 19.20 ure istega dne, s čimer je čas obveznega tedenskega počitka skrajšal za osemindvajset ur; - iz plačilnega naloga izhaja, da je prekrškovni organ tako opisano dejansko stanje ugotovil na podlagi zapisov tahografskih vložkov, ki jih je kršitelj imel v vozilu; - storilec je že ob izdaji plačilnega naloga (kot izhaja iz zapisnika o izjavi kršitelja), v zahtevi za sodno varstvo ter izjavi, ki jo je na podlagi obvestila po petem odstavku 65. člena ZP-1 dne 17. 9. 2014 posredoval sodišču, v zvezi s prekrškom po dvanajstem odstavku 40.c člena v zvezi s sedmim odstavkom 8. člena ZDCOPMD (1) navajal, da je bil 10. 4. 2014 v Nemčiji, kjer je imel dnevni počitek in ni vozil, kar naj bi dokazovalo zaporedje tahografov v spisu oziroma tahograf, ki zajema obdobje od 8. 4. do 11. 4. 2014 (na list. št. 9 spisa) in okoliščine, ki bi terjale izdajo potrdila o odsotnosti sploh niso nastopile. V zvezi s prekrškom po 3. točki tretjega odstavka 37. a člena ZDCOPMD (2) je poudaril, da je moral odmor, ki ga je sicer pravilno pričel po štirih urah in pol vožnje, prekiniti zaradi posredovanja policije v Hannovru, ker je parkiral na napačnem mestu. Ko je po prekinitvi našel primerno mesto, je počival še več kot pol ure, skupno skoraj petdeset minut. V zvezi s prekrškom po šesti alineji petega odstavka 37.b člena ZDCOPMD (3) pa sicer ni oporekal prekrškovnemu organu, da je 29. 3. 2014 ob 13.53 uri nastopil skrajšani tedenski čas počitka, ki je trajal do dne 30. 3. 2014 do 21.00 ure, zato bi moral po šestih štiriindvajseturnih obdobjih vožnje počivati najmanj petinštirideset ur. Je pa poudaril, da je s tem rednim tedenskim počitkom pričel že 5. 4. 2014 ob 00.45 uri (in ne šele 7. 4. 2014 ob 02.00, kot je ugotovil prekrškovni organ), z vožnjo pa nato spet nadaljeval šele 6. 4. 2014 ob 21.30 uri. Priznava, da bi moral sicer počivati še eno uro in petnajst minut, do 21.45 ure, vendar pa je zato, ker je čas tedenskega počitka skrajšal za manj kot tri ure, izpolnjen zakonski znak prekrška po četrti alineji petega odstavka 37.b člena ZDCOPMD, za kar bi mu morala biti namesto 1.680,00 evrov izrečena globa v znesku 40,00 evrov. V dokaz svojih navedb je kršitelj v izjavi z dne 17. 9. 2014 sodišču predlagal dokaz z vpogledom v tahografske vložke, ki so v spisu in svoje zaslišanje; - Okrajno sodišče v Grosupljem je v postopku z zahtevo za sodno varstvo, na podlagi četrtega odstavka 65. člena ZP-1 dokazni postopek dopolnilo z zaslišanjem priče, policista D. V., ki je zaznal očitani prekršek, pri čemer pa kršitelja na zaslišanje ni vabilo; - iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče na izpovedbo policista oprlo zaključek o tem, da je bilo pri storilcu sicer najdeno potrdilo o odsotnosti, vendar pa v tem potrdilu ni bilo označene nobene rubrike in zato storilec za 10. 4. 2014 sploh ne more izkazati, kaj je takrat počel, tudi sicer pa njegove navedbe niso izkazane s podatki spisa, saj se v spisu nahajajo le tahografski vložki za čas od 7. 3. 2014 do 8. 4. 2014; sodišče je na izpovedbo policista oprlo tudi zaključek, da bi moral storilec svoje navedbe v zvezi s prekrškom po 3. točki tretjega odstavka 37. a člena ZDCOPMD (2) izkazati s potrdilom policije v Hannovru, ki bi naj moralo biti obvezno izdano po Uredbi 561/2006, na izpoved policista pa se je oprlo tudi v zvezi s prekrškom po šesti alineji petega odstavka 37.b člena ZDCOPMD (3), in zaključilo, da bi moral kršitelj, če je s tedenskim počitkom v obveznem trajanju najmanj petinštirideset ur pričel 5. 4. 2014 ob 00.45 uri počivati najmanj do 7. 4. 2014 do 21.45 ure. Navedbe storilca je sicer ocenilo kot popolnoma nerazumljive.

5. Vrhovna državna tožilka v obravnavani zahtevi za varstvo zakonitosti sodišču očita, da storilcu ni omogočilo, da bi na zaslišanju policista sodeloval, priči postavljal vprašanja in se s pričo soočil, čeprav je očitno ocenilo, da so njegove navedbe v zahtevi za sodno varstvo relevantne in je zato, ker se razlikujejo od ugotovitev policista potrebno izvesti dokaz z zaslišanjem policista. Poudarja, da bi imel storilec, če bi bil obveščen o nameravanem zaslišanju priče, možnost priči postaviti vprašanja, mu predočiti svoje navedbe o obstoju tahografskega vložka z dne 10. 4. 2014 in se z njim soočiti glede zatrjevanj o času odmora in počitka ter tako zagotoviti izvajanje dokazov v svojo korist. 6. Po določbi petega odstavka 65. člena ZP-1(1) mora sodišče, če iz podatkov v spisu ugotovi dejstva, glede katerih se storilec v postopku pred prekrškovnim organom oziroma v zahtevi za sodno varstvo ni mogel izjaviti, storilca o tem obvestiti in če dejstva izhajajo iz opisa dejanskega stanja ta opis tudi posredovati. Hkrati ga seznani, kje in kdaj lahko pregleda spise zadeve in ga pouči po četrtem odstavku 114. členu ZP-1 (pravica do navajanja dejstev in dokazov, omejitve predlaganja dokazov, pravica do vabila in navzočnosti pri izvajanju dokazov). Kršitelj ima tako možnost, v roku, ki ga določi sodišče, podati svoje navedbe, predloge in zahteve. Ob upoštevanju stanja zadeve in navedb v zahtevi se bo sodišče lahko že takoj ali šele potem, ko bo storilcu omogočilo pravico do izjave, in glede na njegove navedbe, predloge in zahteve odločilo, da bo ponovilo oziroma dopolnilo dokazni postopek (četrti odstavek 65. člena ZP-1). Če se bo odločilo, da bo ponovilo oziroma dopolnilo dokazni postopek, mora sodišče storilca o tem jasno obvestiti in ga hkrati seznaniti, da je lahko navzoč pri izvajanju dokazov in da ga bo povabilo k posameznim procesnim dejanjem, če bo to sodišču pisno predlagal v petih dneh po prejemu obvestila.

7. V obravnavanem primeru je storilec v izjavi z dne 17. 9. 2014 obsežno pojasnil svoje videnje zadeve, se opredelil do spisovnega gradiva, to je tahografskih vložkov, ki so mu bili ob ugotovitvi kršitve zaseženi ter, v primeru da se bo dokazni postopek dopolnil, predlagal dokaz z vpogledom v tahografske vložke, ki so v spisu in svoje zaslišanje.

8. Med določbami devetega poglavja ZP-1 sicer ni pravila, ki bi sodišče zavezovalo k zaslišanju obdolženca, neposrednemu izvajanju dokazov ali razpisu ustne obravnave in sodišče lahko sprejme odločitev o utemeljenosti zahteve za sodno varstvo tudi brez izvedbe navedenih procesnih dejanj. Tudi po prejemu storilčeve izjave po petem odstavku 65. člena ZP-1. Vendar pa je v obravnavanem primeru, očitno po prejemu izjave storilca z dne 17. 9. 2014, sodišče ocenilo, da zgolj na podlagi podatkov spisa ne bo moglo samostojno in neodvisno oceniti dokazov ter posledično pravilno ugotoviti odločilnih dejstev. Z namenom razjasnitve stvari je dokazni postopek dopolnilo z zaslišanjem policista, D. V., ki je zaznal prekršek. Vendar o tem, da se je odločilo za dopolnitev dokaznega postopka z izvedbo konkretnega dokaza z zaslišanjem policista ni obvestilo storilca. Kar pa bi bilo nujno, zato da bi ta lahko zahteval svojo navzočnost pri izvedbi dokaza. Šele s tem, bi mu bila dana ustrezna in zadostna možnost, da pri izvedbi procesnega dejanja aktivno sodeluje(2), zaslišuje obremenilno pričo in se pred izdajo sodbe seznani in izjavi o vsem gradivu, ki je vplivalo na njegov pravni položaj ter zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka (oral hearing)(3), kar je tudi storilcu v prekrškovnem postopku(4) zagotovljeno že po določbi 29. člena Ustave RS in točke d) tretjega odstavka 6. člena EKČP(5). Ker je sodišče na izpoved policista, zaslišanja katerega storilcu ni omogočilo, v bistvenih delih oprlo izpodbijano sodbo (prim. šesto alinejo 4. točke obrazložitve te sodbe) je ta temeljna procesna jamstva kršilo.

C.

9. Glede na ugotovljeno kršitev 29. člena Ustave RS ter točke d) tretjega odstavka 6. člena EKČP v zvezi s petim odstavkom 65. člena ZP-1 je Vrhovno sodišče zahtevi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v novo odločanje.

10. Zaradi ugotovljene kršitve pravice do obrambe Vrhovno sodišče ni presojalo še v zahtevi uveljavljane kršitve po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče namreč v prvi vrsti kršitelju omogočiti aktivno udeležbo pri izvajanju dokazov ter mu dati možnost, da se izjavi o vsem dokaznem gradivu, ki bi utegnilo vplivati na njegov pravni položaj, nato pa njegova stališča ponovno presoditi v povezavi s spisovnim gradivom in drugimi rezultati dokaznega postopka.

(1) Sprememba je bila vnesena z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (ZP-1G), ki je stopil v veljavo 13. 3. 2011. (2) Prim. sodbo Vrhovnega sodišča IV Ips 118/2012 z dne 19. 2. 2013. (3) Prim. sodbi Vrhovnega sodišča IV Ips 106/2012 z dne 21. 5. 2013 in IV Ips 64/2014 z dne 21. 10. 2014. (4) Prim. sodbo Vrhovnega sodišča IV Ips 64/2014 z dne 21. 10. 2014, v kateri je Vrhovno sodišče pojasnilo, da se je glede uporabe 29. člena Ustave RS v prekrškovnih zadevah Ustavno sodišče RS opredelilo že v odločbi Up-120/97 z dne 18. 3. 1999, točka 9. in 10, glede uporabe 6. člena EKČP pa ESČP v zadevah Flisar proti Sloveniji, odločba z dne 29. 9. 2001 in Engel in drugi proti Nizozemski, odločba z dne 8. 6. 1976. (5) EKČP se skladno z 8. členom Ustave RS uporablja neposredno.