Jedro

V nasprotju s priporom zaradi zagotovitve navzočnosti na glavni obravnavi se za odreditev pripora iz razloga begosumnosti ne zahteva predhodnega pravilnega vabljenja.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Sodeči senat Okrožnega sodišča v Krškem je z zgoraj navedenim sklepom zoper obtoženega D.K. dne 28.5.2007 odredil pripor iz razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper oba navedena sklepa obtoženčev zagovornik vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Predlaga, naj Vrhovno sodišče oba izpodbijana sklepa spremeni tako, da pripor odpravi oziroma podrejeno, da oba sklepa razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

3. Vrhovni državni tožilec M.V., ki je odgovoril na zahtevo za varstvo zakonitosti, meni, da je ta neutemeljena. Vse dejanske okoliščine, ki se nanašajo na odreditev pripora, je višje sodišče preverjalo in ugotovilo, da se obtoženi izogiba kazenskemu postopku. Zahteva uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar je nedovoljen razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi četrtega odstavka 423. člena ZKP poslalo obtožencu, ki nanj ni odgovoril in njegovemu zagovorniku.

5. Zagovornik v svojem odgovoru na mnenje vrhovnega državnega tožilca navaja, da zahteva ni vložena iz nedopustnih razlogov in da je bilo v postopku ugotavljanja pripornih razlogov kršenih veliko postopkovnih določb. B.

6. Neutemeljena je trditev zahteve za varstvo zakonitosti, da iz podatkov spisa ne izhaja, da je obtožnica pravnomočna. Res je sicer, da iz povratnice ni razviden datum, na katerega je bila obtožnica obtoženemu vročena, vendar pa Vrhovno sodišče v celoti sprejema argumentacijo sodišča druge stopnje, s katero ta utemeljuje, da je obtožnica pravnomočna. Obtožencu je bila obtožnica dejansko vročena, saj je na povratnici njegov podpis, nobenega dvoma pa tudi ni, da je potekel rok za vložitev ugovora.

7. Ugovor, da se obtožnica ne bi smela vročati s tako imenovano "roza povratnico", je za presojanje zakonitosti odreditve pripora irelevanten, zato ga Vrhovno sodišče ni presojalo. Četudi namreč v postopku vročanja pride do napake in je vročitev opravljena v neskladju s predpisi in ustreznimi mednarodnimi pogodbami, je takšna napaka sanirana, kolikor naslovnik pošto dejansko prejme. Ker je bilo ugotovljeno, da je obtoženi obtožnico prejel (na povratnici je njegov podpis, zahteva pa niti ne trdi, da obtožnice ne bi prejel), je imel možnost, da se z njeno vsebino seznani in da zoper njo tudi vloži ugovor. Ker ugovora ni vložil, je obtožnica postala pravnomočna. Sodišče je tako ravnalo pravilno, ko se je ob presojanju obstoja utemeljenega suma oprlo nanjo.

8. Tudi ugovor zahteve, da ne obstaja priporni razlog begosumnosti, je neutemeljen. Zahteva navaja, da obtoženi na narok za glavno obravnavo dne 24.5.2007 sploh ni bil vabljen, tako da se obravnave niti ni mogel udeležiti. Vabljenje (v tujino) je bilo nepravilno, poleg tega pa je bilo tudi nepravočasno. Hrvaško sodišče je namreč vabilo prejelo šele 10.5.2007, zato pisanja v nobenem primeru ne bi bilo mogoče vročiti pravočasno, upoštevaje petnajstdnevni rok za vročanje sodnih pošiljk. V kolikor bi vabilo prejel pravočasno, bi se obravnave zagotovo udeležil. 9. Vrhovno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve in druge stopnje, da je priporni razlog begosumnosti iz 1. točke prvega odstavka 201. člena ZKP podan. Begosumnost utemeljujeta že dejstvi, da je obtoženi bežal pred policisti (policisti so ga zasledovali med izvrševanjem kaznivega dejanja, vendar jim je zbežal, tako da so našli le njegovo prazno vozilo) ter dejstva, da je obtoženi tuj državljan, ki tudi prebiva v tujini in ga na Slovenijo nič ne veže. 10. Pri tem je nepomembno, kako so mu bila vabila na glavno obravnavo vročana in ali so bila vročitve opravljene pravilno. Pravilno vročanje je pomembno pri presoji, ali so izpolnjeni pogoji za odreditev pripora 307. členu ZKP (zaradi izmikanja prihodu na glavno obravnavo). Za odreditev pripora zaradi zagotavljanja navzočnosti je namreč potrebno, da je bil obtoženi na glavno obravnavo pravilno vabljen. Šele, ko je ugotovljeno, da obtoženec kljub pravilnemu vabljenju ni pristopil na glavno obravnavo, je mogoče zoper njega odrediti pripor. Za presojo, ali je bilo vabilo na glavno obravnavo pravilno, pa je seveda potrebno opraviti tudi presojo pravilnosti vročanja.

11. V nasprotju s priporom zaradi zagotovitve navzočnosti na glavni obravnavi pa se za odreditev pripora iz razloga begosumnosti ne zahteva predhodnega pravilnega vabljenja. Priporni razlog iz 1. točke prvega odstavka 201. člena ZKP je namreč podan, če se oseba skriva, če ni mogoče ugotoviti njene istovetnosti ali če so druge okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bo pobegnila. Ta pogoj pa je podan, saj kot je Vrhovno sodišče že obrazložilo izhaja že iz dejstev, da je obtoženi pobegnil pred policisti in da je državljan Republike Hrvaške, ki ga na Republiko Slovenijo ne veže nobena okoliščina. Zato zahteva ne more uspeti s trditvami, da je bilo vročanje opravljeno nepravilno, v nasprotju z mednarodnimi akti in da je bilo vabilo poslano tudi prepozno ter da obtoženi o naroku dne 24.5.2007 ni bil obveščen. Enako velja za trditev, da je sodišče tega dne opravilo glavno obravnavo, ne da bi pred tem pridobilo uradno obvestilo hrvaških organov glede vročitve sodne pošiljke (ter se tako prepričalo, ali je bilo vabilo obtoženemu vročeno), saj kot že obrazloženo, pravilno vročanje vabila ni pogoj za odreditev pripora iz razloga begosumnosti. Ker gre glede pravilnosti vabljenja za vprašanje, ki za odločanje o tej zahtevi za varstvo zakonitosti ni relevantno, se Vrhovno sodišče do zatrjevanih nepravilnosti v postopku vročanja ni opredeljevalo. Kolikor pa zahteva navaja, da bi se obtoženi v primeru pravilnega in pravočasnega vabljenja na glavno obravnavo temu zagotovo odzval, pa izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, saj sodišče prve stopnje v sklepu o odreditvi pripora ugotavlja, da je obtoženi na begu in da je sodišču nedosegljiv. Iz razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

12. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da zatrjevane kršitve zakona niso podane, je zahtevo obtoženčevega zagovornika za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.