Jedro

Ni pomembno, ali je sedanji direktor seznanjen z določenimi okoliščinami in kdaj je do tega prišlo. Stranki sami in njeni takratni direktorici so bila ta dejstva znana že med postopkom do izdaje sodbe sodišča prve stopnje, torej v prejšnjem postopku, zato vsa dejstva, ki jih drugotožena stranka navaja kot nova, zanjo niso nova, čeprav so morda nova za njenega sedanjega družbenika in direktorja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo predlog drugotožene stranke za obnovo postopka.

2. Zoper ta sklep se je pravočasno pritožila drugotožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 1. odstavkom 365. člena ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da dovoli obnovo postopka, podrejeno pa naj ga razveljavi. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz nosilnih razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da dejstva, ki jih drugotožena stranka navaja, zanjo niso nova dejstva, saj statusne spremembe na njeni strani na seznanjenost z dejstvi ne vplivajo, ta dejstva pa so ji znana že vse od leta 2006; drugotožena stranka tudi ni podala ustreznih trditev glede tega, zakaj teh navedb brez svoje krivde ni mogla uveljavljati že pred pravnomočnostjo sodbe; drugotoženo stranko je zastopal pooblaščeni odvetnik, ki je sodbo višjega sodišča prejel 12.5.2014, zato je zamujen subjektivni 30 dnevni rok za vložitev predloga za obnovo postopka, seznanjenost stranke same pa je stvar njenega notranjega razmerja s pooblaščencem. Prav tako je navedlo, da drugotožena stranka ni pojasnila, kako bi zatrjevane okoliščine lahko vplivale na odločitev v tej zadevi.

5. Drugotožena stranka to odločitev izpodbija z navedbami, da je bil njen direktor s sodbo višjega sodišča seznanjen šele 12.9.2014, ko ga je o tem obvestil I. H., saj odvetnik A. V. sodbe Višjega sodišča v Ljubljani nikoli ni poslal na naslov drugotožene stranke. Nadalje navaja, da doktrine alter ego ni mogoče razširiti na njenega pooblaščenca – odvetnika. Navedla je še, da je bilo s sodbo prvotoženi stranki naloženo, da je dolžna s tožečo stranko skleniti pogodbo za nepremičnino, katere lastnica pa ni, sicer bo sodba nadomestila pogodbo.

6. Do bistvenega dela obrazložitve izpodbijanega sklepa se tako drugotožena stranka v pritožbi sploh ni opredelila. Iz njega pa izhaja, da ne gre za nova dejstva, saj so bila drugotoženi stranki ta dejstva znana že v prvotnem postopku oziroma že pred njim – vse od leta 2006, na kar pa spremembe glede družbenika in direktorja ne vplivajo. Višje sodišče pri tem ponovno poudarja, čeprav je že izpodbijani sklep dovolj obrazložen in se na njegove razloge zato sklicuje kot na svoje razloge, da ni pomembno, ali je sedanji direktor seznanjen z določenimi okoliščinami in kdaj je do tega prišlo. Stranki sami in njeni takratni direktorici so bila ta dejstva znana že med postopkom do izdaje sodbe sodišča prve stopnje, torej v prejšnjem postopku, zato vsa dejstva, ki jih drugotožena stranka navaja kot nova, zanjo niso nova, čeprav so morda nova za njenega sedanjega družbenika in direktorja. Posledice tega, da sedanji direktor in družbenik o teh dejstvih ni nič vedel, bo moral urediti s prejšnjo družbenico in direktorico.

7. Enako velja tudi za dejstva, ki jih navaja drugotožena stranka v zvezi z njenim pooblaščencem. Zaradi spremembe lastništva in direktorja namreč pooblastilo, ki ga je odvetniku dala prejšnja direktorica, ni prenehalo (primerjaj 99. - 101. člen ZPP). V zvezi s pooblaščencem sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo alter ego doktrine, temveč je le poudarilo, da bo morala morebitne pomanjkljivosti v delovanju odvetnika drugotožena stranka urediti z njim.

8. Sodišče prve stopnje je tako pravilno upoštevalo, da vsa dejstva, ki jih drugotožena stranka v predlogu za obnovo postopka navaja kot nova dejstva, niso nova dejstva v smislu 10. točke 394. člena ZPP, tudi iz pritožbe pa ne izhaja, da jih drugotožena stranka ni mogla uveljaviti v prejšnjem postopku brez svoje krivde. V takem primeru pa je potrebno predlog kot nedovoljen zavreči (1. odstavek 398. člena ZPP), kar je sodišče prve stopnje pravilno storilo. Ker je predlog nedovoljen, tudi ni pomembno, ali je bil sicer pravočasen, zato se višje sodišče s pritožbenimi razlogi v zvezi s pravočasnostjo predloga ni ukvarjalo (1. odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP).

9. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna. Ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).