Jedro

Sklep o zavrnitvi zahteve stranke za izločitev sodnika se sme izpodbijati v pritožbi zoper končno odločbo. Ker je torej zoper omenjeno odločitev predvideno drugo sodno varstvo, upravni spor zaradi zatrjevanega diskriminatornega ravnanja sodnika, katerega izločitev je bila predlagana, ni dopusten.

Izrek

Tožba se zavrže. Stroškovni zahtevek tožnika se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je 7. 12. 2009 vložil tožbo zaradi diskriminacije stranke v pravdi in zaradi odprave sklepa predsednice Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. Su 29/2009-95 z dne 21. 10. 2009. Navaja, da je z izpodbijanim sklepom bila zavrnjena njegova zahteva za izločitev okrajnega sodnika v zadevi opr. št. VII P 1464/2009 pred Okrajnim sodiščem zaradi okuženosti. Navaja, da po mnenju izločenega sodnika ni razlogov za njegovo izločitev po 6. točki 70. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP); izločani sodnik meni, da tak razlog ni podan samo zato, ker je tožeča (tožniku nasprotna) stranka v pravdi pred Okrajnim sodiščem vložila v spis zadeve opr. št. VII P 1463/2009 pravnomočno sodbo iz zadeve opr. št. VII P 4268/2003 med istima pravdnima strankama pred okrajnim sodiščem. Po mnenju tožnika je okuženost podana, ker se je izločani sodnik seznanil z vsebino citirane sodbe ter zato ni postopal v skladu z zahtevo ZPP, da mora sodišče ves čas postopka paziti na okoliščino, da stranke ne postopajo v nasprotju s prisilnimi predpisi, zlasti v pogledu strank in vlog. Izločani sodnik pa je pod vplivom seznanjenosti in domneve o pravilnosti (v resnici napačne) opustil dolžno postopanje po ZPP. Tožnik ni mogel ugovarjati izjavi izločanega sodnika. Predsednica sodišča, ki je odločala o tožnikovi zahtevi za izločitev sodnika, meni, da sodišče in razpravljajoči sodnik v okviru procesnega vodstva, določenega z ZPP, samostojno in neodvisno odloča o vodenju postopka ter da odločitve sodnika o vodenju postopka ne morejo biti predmet ocenjevanja v okviru zahteve za izločitev, temveč le v okviru morebitnega pritožbenega postopka. Po načelu enakosti pred zakonom ima stranka v postopku pravico aktivno sodelovati v postopku, ne le pasivno opazovati vodenje postopka, sestavni del postopka pa je tudi prerekanje amoralnih razpolaganj druge stranke, zato je zahteva za izločitev sodnika skrajni ukrep stranke, ki ga uveljavlja zato, da prepreči arbitrarnost sodnika. S pritožbo pa se tudi ne popravi napak nižjega sodišča, v kolikor niso bile prerekane na nižji – prvi stopnji. Zato je zmotno stališče predsednice sodišča, da je mogoče napake odpraviti v pritožbenem postopku. V dokazne namene tožnik predlaga vpogled v spis opr. št. VII P 1463/2009, zaslišanje predsednice sodišča, zaslišanje sodnika A.A. in zaslišanje strank. Tožnik sodišču predlaga, naj (1) ugotovi, da je izločani sodnik neenako obravnaval stranke v pravdni zadevi pred okrajnim sodiščem, ko je favoriziral tožečo stranko ter s tem diskriminiral toženo stranko (tožnika), s čimer slednji niso bila zagotovljena pravna jamstva v postopku (izločitve sodnika) in (2) da odpravi sklep predsednice Okrajnega sodišča v Ljubljani, s katerim je bila zavrnjena njegova zahteva za izločitev okrajnega sodnika A.A., zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Iz sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 21. 10. 2009, katerega odpravo tožnik predlaga, in ki ga prilaga tožbi, izhaja, da je bila zavrnjena zahteva tožnika (kot tožene stranke) za izločitev okrajnega sodnika A.A., v kateri je ta navajal, da sodišče v zadevi opr. št. VII P 4268/2003 ni izvajalo nobenih dokazov, sploh ne takih, s katerimi bi se dokazovala ničnost in je celo dopustilo, da je tožečo stranko zastopala oseba, ki te pravice ni imela, zato bi bilo treba navedeno sodbo izločiti iz spisa, če pa se je sodišče v tej zadevi z njeno vsebino že seznanilo, zahteva izločitev sodnika zaradi okuženosti. Iz sklepa dalje izhaja, da je sodnik v svoji izjavi v skladu s 4. odstavkom 73. člena ZPP navedel, da meni, da razlogi za njegovo izločitev ne obstajajo in da izločitveni razlog po 6. točki 70. člena ZPP, ki ga smiselno uveljavlja tožnik v zahtevi, ni podan, kajti vsaka od pravdnih strank ima pravico, da se v postopku sklicuje na sodno prakso, ki po njenem mnenju podpira njena pravna naziranja, o pomenu te sodne prakse za odločitev v sporu pa je odločeno šele s sodbo. Predsednica sodišča pa v obrazložitvi sklepa dalje navaja, da ocenjuje, da v predmetnem primeru okoliščine iz 6. točke 70. člena ZPP niso podane, kajti odločitve, ki jih sprejme sodnik (način vodenja, izvedba dokazov, preklici in preložitve obravnav …) ne morejo biti predmet ocenjevanja v okviru zahteve za izločitev, saj ne pomenijo prejudiciranja končne odločitve. Sodišče v okviru procesnega vodstva, ki ga predpisuje ZPP, samostojno in neodvisno odloča o tem, kako bo vodilo postopek. Navedbe vložnika zahteve, ki kažejo na nestrinjanje z vodenjem dokaznega postopka, so stvar morebitnega pritožbenega postopka, procesno vodenje je v izključni pristojnosti sodnika, vsak sodnik je pri vodenju postopka in odločanju neodvisen in predsednik sodišča v njegove odločitve ne more in ne sme posegati. Vložnik zahteve bo zatrjevane kršitve lahko uveljavljal v morebitnem pritožbenem postopku, v katerem se bo ugotavljalo, ali so bila kršena procesna določila.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo povzema razloge izpodbijanega sklepa ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

V naknadni pripravljalni vlogi tožnik prereka navedbe toženke v odgovoru na tožbo kot pavšalne ter brez konkretnih dokazov. Ne drži, kar navaja tožena stranka, da naj bi šlo za nestrinjanje z vodenjem postopka, saj gre za razpolaganje strank v nasprotju s 3. členom ZPP ter Zakonom o sodiščih. Dolžnost predsednika sodišča je, da zagotavlja neodvisnost sodišča, to je spoštovanje Ustave in zakonov ter da zagotavlja pošteno in nepristransko sojenje, ne pa da odgovornost za nepošteno in nepristransko sojenje prelaga na pritožbeno sodišče. Stališče predsednice sodišča je hkrati v nasprotju s temeljnim načelom države o sojenju v razumnem roku. Pavšalno zavračanje izločitev predstavlja kršitev enakega varstva pravic in enakosti orožij. Da gre za nepošteno sojenje pred okrajnim sodiščem dokazuje dejstvo, da je le-to že odločilo, da sodba izide pisno, po opozorilu tožnika na kršitve pa odločilo, da izvede nekatere dokaze, ki jih je pred tem kot nepotrebne zavrnilo. Razlogovanje predsednice sodišče je arbitrarno ter ga ni mogoče preizkusiti. Hkrati tožnik prereka udeležbo Državnega pravobranilstva v predmetni zadevi, saj ni potrebe za njegovo udeležbo. Predsednica sodišča ima potrebna znanja za zastopanje, zato predstavlja pošiljanje odgovora na tožbo Državnemu pravobranilstvu mobing tožnika, obrekovanje in nadaljnji poskus sodišča izmikanju odgovornosti za nevestno, nepošteno in pristransko sojenje. Tožnik v celoti zavrača odgovor tožene stranke, ker pomeni eklatantno diskriminacijo v nasprotju s 14. in 5. odstavkom 15. člena Ustave RS ter vztraja pri podanem zahtevku.

Sodišče je tožbo moralo zavreči iz naslednjih razlogov: Tožnikovo tožbo je sodišče obravnavalo, glede na njeno vsebino in tožbeni predlog, kot tožbo zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin (1. odstavek 4. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 odl. US, 107/09 odl. US, 62/2010, ZUS-1). Tožnik namreč v njej navaja, da tožbo podaja zaradi diskriminacije v pravdi, navede dejanje diskriminacije (sodnikovo postopanje v pravdi, ko je ta, s tem ko je bila v sodni spis v navedeni pravdni zadevi vložena sodba, s katere vsebino se je seznanil, opustil dolžno postopanje po ZPP) ter v tožbenem predlogu predlaga, naj sodišče (1) ugotovi, da je izločani sodnik neenako obravnaval stranke v pravdni zadevi in tožnika diskriminiral ter naj zaradi odprave posledic dejanja (2) odpravi, sklep predsednice Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 21. 10. 2009, s katerim je bil zavrnjen tožnikov predlog za izločitev sodnika, ki je v pravdi tožnika diskriminiral (2. odstavek 33. člena ZUS-1).

Po 1. odstavku 4. člena ZUS-1 v upravnem sporu odloča sodišče tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

Po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 do 50/2010, ZPP) se sme sodba izpodbijati zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka (1. točka), to je kršitve, ki je podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi lahko to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe (1. odstavek 339. člena ZPP). Sklep, s katerim se zavrne zahteva stranke za izločitev sodnika pa se sme izpodbijati v pritožbi zoper končno odločbo (glede na to, da po 5. odstavku 73. člena ZPP zoper tak sklep ni posebne pritožbe, po 2. odstavku 363. člena ZPP pa se sme, če ta zakon izrecno določa, da ni posebne pritožbe, sklep sodišča prve stopnje izpodbijati samo v pritožbi zoper končno odločbo).

Glede na navedeno ima tožnik, ki zatrjuje kršitev ustavne pravice enakega varstva pravic z dejanjem sodnika, ki predstavlja kršitev pravil postopka, zagotovljeno učinkovito sodno varstvo v pritožbenem postopku v pravdnem postopku, v katerem je bil po zatrjevanju tožnika poseg v njegovo ustavno pravico storjen. Prav tako ima po povedanem v navedenem pravdnem postopku v pritožbenem postopku tožnik zagotovljeno sodno varstvo zoper sklep, s katerim je bila zavrnjena njegova zahteva za izločitev sodnika, katerega odpravo tožnik s tožbo v tem upravnem sporu tudi predlaga.

Ob navedenem je tako treba tožniku sodno varstvo v upravnem sporu zaradi zatrjevane kršitve neenakega obravnavanja kot stranke v pravdi odreči ter njegovo tožbo zavreči na podlagi 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1; na razloge iz 1. odstavka tega člena mora namreč sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka (2. odstavek 36. člena ZUS-1).

Tožnikov stroškovni zahtevek pa je sodišče zavrnilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem, kadar sodišče tožbo (med drugim) zavrže, nosi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Sodišče še dodaja, da po 7. členu Zakona o državnem pravobranilstvu (Uradni list RS, št. 20/97, 77/2009) državno pravobranilstvo na podlagi usmeritvenih navodil zastopanega pred sodišči zastopa državo, njene organe in upravne organizacije v sestavi, ki so pravne osebe (1. odstavek).