Jedro

Ni pravilno stališče, da se pripor ne sme podaljšati zato, da se državnemu tožilstvu omogoči preučitev zadeve po končani preiskavi zaradi odločitve, ali naj se postopek nadaljuje ali ustavi.

S pravnomočnostjo sklepov o preiskavi je ugotovljena utemeljenost suma in bi bil drugačen zaključek mogoč le, če bi med preiskavo zbrani dokazi tak sklep omajali.

V skladu z določbo 4. odstavka 420. člena ZKP se z zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sklep o odreditvi ali podaljšanju pripora ne more uveljavljati kršitev postopka, ki naj bi bile domnevno storjene pred izdajo izpodbijanega sklepa oziroma napake ali pomanjkljivosti prejšnjih sklepov o odreditvi ali podaljšanju pripora oziroma zavrnitvi pritožb zoper te sklepe.

Izrek

Zahtevi zagovornikov obd. A.P. in S.V. se zavrneta.

Obrazložitev

Vrhovno sodišče je z izpodbijanim sklepom na predlog skupine državnih tožilcev za posebne zadeve zaradi ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) do vključno 31.7.2004 podaljšalo pripor obd. A.P. in S.V. ter še petim soobdolžencem, zoper katere je bila uvedena preiskava zaradi dokončanih in poskušenih kaznivih dejanj prepovedanega prehoda čez državno mejo po 3. in 2. odstavku 311. člena KZ.

Zagovornika obd. A.P. in S.V. sta zoper ta sklep vložila zahtevi za varstvo zakonitosti. Zagovornik obd. A.P. uveljavlja kršitve 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi bila v tem, da je Vrhovno sodišče podaljšalo pripor zato, da je dalo državnemu tožilstvu čas za pripravo obtožnice, čeprav ta okoliščina ne bi smela biti razlog za podaljšanje pripora. Prekršena naj bi bila tudi določba 3. odstavka (upoštevajoč obrazložitev zahteve pa v resnici 3. točka 1. odstavka) 201. člena ZKP, ker naj bi sodišče zmotno ocenilo okoliščine, ki naj bi kazale na ponovitveno nevarnost (kratko obdobje ukvarjanja s kaznivo dejavnostjo, nekaznovanost obdolženca, njegova mladostna nepremišljenost, obžalovanje, delavnost, ukvarjanje s športom, zagotovilo za delo, okolje, ki ga odvrača od ponovitve). Trdi tudi, da pripor ni neogiben za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Predlaga, da se pripor odpravi.

Tudi zahteva zagovornika obd. S.V. trdi, da je podaljšanje pripora zato, da se državnemu tožilstvu omogoči preučitev spisa za odločitev o vložitvi obtožnice, nezakonito. Uveljavlja tudi kršitve 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker izpodbijani sklep ni odgovoril na predhodne ponavljajoče trditve obrambe, da je bil pripor odrejen in podaljševan s kršitvijo ustavnih pravic obdolženca in na podlagi nedovoljenih dokazov. Tako naj bi Višje sodišče v Mariboru v sklepu z dne 1.4.2004, s katerim je zavrnilo pritožbo zagovornika zoper sklep o podaljšanju pripora, navedlo, a ni obrazložilo, da je pripor neogiben za varnost premoženja, česar sklepa o odreditvi in podaljšanju pripora nista trdila. Razlogi v sklepih, da bi obdolženec na prostosti ogrožal življenje in zdravje ljudi, si nasprotujejo. Izpodbijani sklep tudi ni vsebinsko odgovoril na trditve obrambe, da sklepi o odreditvi in podaljšanju pripora temelje na nedovoljenih dokazih, pridobljenih na podlagi odločbe hrvaškega, torej tujega sodišča in s protiustavnim ravnanjem mobilnih operaterjev, ki neupravičeno hranijo podatke telefonskih o klicih. Izpodbijani sklep je te ugovore zavrnil s formalnim stališčem, da se pri odločanju o podaljšanju pripora sodišče ne spušča v oceno verodostojnosti dokazov in pravnih vprašanj. Sklep o odreditvi pripora nima razlogov o tem, na katerih okoliščinah temelji sum, da je obd. V. storil očitano mu kaznivo dejanje. Nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj ne obstaja, saj so bili vsi domnevni soudeleženci prijeti. Izpovedbe policistov ne utemeljujejo trditve, da bi bilo življenje ali zdravje beguncev ogroženo, izpoved I.B. pa je celo protislovna. Kršena je pravica obdolženca do obrambe, ker so v spisu listine v hrvaškem, torej tujem jeziku, ki niso prevedene. Izpodbijani sklep sploh ne konkretizira ponovitvene nevarnosti, za obdolžence nepravilno uporablja naziv obsojenci, kot razlog za podaljšanje pripora navaja čas, ki je potreben državnemu tožilcu za sestavo obtožbe, kar pa ni zakonit razlog za podaljšanje. Kršitev kazenskega zakona ni posebej obrazložena, razen če ni s tem mišljena "pripomba" v zahtevi, da pri opisanih dejanjih obdolženca ne gre za 10 kaznivih dejanj, ampak za eno samo nadaljevano kaznivo dejanje. Zahteva predlaga, da se izpodbijani sklep v zvezi s predhodnimi sklepi Okrožnega sodišča na Ptuju, Višjega sodišča v Mariboru in Vrhovnega sodišča RS o odreditvi in podaljšanju pripora zoper obdolženca ter o zavrnitvi pritožb zoper te sklepe razveljavi in pripor odpravi.

Vrhovna državna tožilka je mnenja, da zatrjevane kršitve ZKP ne obstajajo in da so še vedno podani razlogi za pripor obeh obdolžencev ter predlaga, da se obe zahtevi zavrneta.

Zahtevi zagovornikov obd. A.P. in S.V. za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Po določbah 4. odstavka 420. člena ZKP se sme vložiti zahteva za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora ali o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice in zoper sklep Vrhovnega sodišča o podaljšanju pripora. Zahteve ni dopustno vložiti zoper prejšnje sklepe sodišča oziroma postopek, ki je tekel pred pravnomočnim sklepom o odreditvi ali podaljšanju pripora.

Zahtevi zagovornikov za varstvo zakonitosti nimata prav, da se pripor ne sme podaljšati zato, da se državnemu tožilstvu omogoči preučitev zadeve po končani preiskavi zaradi odločitve, ali naj se postopek nadaljuje ali ustavi. Po določbi 2. odstavka 184. člena ZKP se sme instrukcijski rok 15 dni, ki je določen državnemu tožilstvu za odločitev po končani preiskavi, podaljšati, če tožilstvo na podlagi utemeljenih razlogov tako predlaga. V tej fazi postopka je praktično edini razlog za podaljšanje roka okoliščina, da državno tožilstvo v 15 dneh ne more preučiti spisov in sestaviti obtožnico zaradi izredne obsežnosti oziroma zapletenosti zadeve. Logično je, da se v takem primeru pripor podaljša, čeprav je bila preiskava formalno končana, če še obstajajo zakoniti formalni in vsebinski pogoji za pripor. Obe zahtevi pri uveljavljanju tega razloga torej ne moreta biti uspešni.

Zahteva zagovornika obd. P. uveljavlja tudi zmotno oceno okoliščin, s katerimi je izpodbijani sklep utemeljil ponovitveno nevarnost in neogibnost pripora za varnost ljudi in premoženja. Ta zahteva v tem delu ne more biti uspešna, ker je po določbah 2. odstavka 420. člena ZKP nedopustno uveljavljati zmotno ugotovitev dejanskega stanja z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Očitek izpodbijanemu sklepu v zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obd. S.V., da utemeljenost suma za storitev kaznivega dejanja tega obdolženca in ponovitvena nevarnost nista obrazloženi, ni pravilna. Izpodbijani sklep se poleg razlogov, ki jih izrečno navaja, sklicuje tudi na razloge, navedene v sklepu Vrhovnega sodišča o podaljšanju pripora z dne 28.5.2004. V obeh sklepih Vrhovno sodišče ugotavlja, da je obd. S.V. utemeljeno sumljiv storitve kaznivih dejanj, zaradi katerih je bila uvedena preiskava. Vrhovno sodišče je torej v izpodbijanem sklepu presojalo, ali obstaja utemeljen sum, ni pa nujno, da vse te okoliščine, ki so podrobno obrazložene v sklepih o odreditvi in podaljšanju pripora ter v sklepih o zavrnitvi pritožb zoper te sklepe, ponovno našteva in analizira. Sicer pa je s pravnomočnostjo sklepov o preiskavi utemeljenost suma ugotovljena in bi bil mogoč drugačen zaključek le, če bi med preiskavo zbrani dokazi tak sklep omajali. V obravnavanem primeru se to ni zgodilo. Sklep na 3. strani tudi obrazlaga ponovitveno nevarnost. Trditev v isti zahtevi, da je izpodbijani sklep nezakonit, ker ni odgovoril na ugovore obrambe v pritožbah zoper sklepe o odreditvi in podaljšanju pripora in v drugih vlogah, ni utemeljena. Kot je Vrhovno sodišče pojasnilo že v svojem sklepu z dne 28.5.2004, pri odločanju o podaljšanju pripora presoja obstoj formalnih in materialnih pogojev za pripor, ki jih določa ZKP, ne pa domnevnih napak v prejšnjih sklepih o odreditvi in podaljšanju pripora ali o zavrnitvi pritožb zoper te sklepe.

Glede trditve zahteve, da sum o kaznivih dejanjih obd. S.V. temelji na prepovedanih dokazih, Vrhovno sodišče, enako kot v sklepu o podaljšanju pripora z dne 28.5.2004, poudarja, da protizakonitost pridobitve dokazov ni bila ugotovljena, v postopku o presoji zakonitosti sklepa o podaljšanju pripora pa se Vrhovno sodišče ne spušča v ugotavljanje dejstev, odločilnih za presojo dovoljenosti dokazov. V tej zvezi je treba opozoriti, da se v skladu z določbo 4. odstavka 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sklep o odreditvi ali podaljšanju pripora ne more uveljavljati kršitev postopka, ki naj bi bile domnevno storjene pred izdajo izpodbijanega sklepa oziroma napake ali pomanjkljivosti prejšnjih sklepov o odreditvi ali podaljšanju pripora oziroma zavrnitvi pritožb zoper te sklepe.

Presoja, ali gre za eno nadaljevano kaznivo dejanje ali za realni stek več istovrstnih kaznivih dejanj, je bila sprejeta, ko je postal sklep o preiskavi pravnomočen in zoper takšno odločbo zahteva za varstvo zakonitosti ni dopustna. Jasno pa je, da v tej fazi postopka nepravilna pravna opredelitev v takem smislu, kot jo uveljavlja zahteva, ne bi prav nič vplivala na zakonitost izpodbijanega sklepa o podaljšanju pripora. Ker torej izpodbijani sklep ni kršil določb ZKP, kot to zatrjuje zahteva zagovornika obd. V., ali pa uveljavlja kršitve, ki jih s tem izrednim pravnim sredstvom ni dopustno uveljavljati, je tudi ta zahteva neutemeljena.