Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki dejansko sklenili pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto pomožna vodja pralnice, kasneje pa za delovno mesto vodja pralnice in da je pogodba o zaposlitvi za delovno mesto tehnolog I fiktivna. Iz izvedenih dokazov takšno dejansko stanje ne izhaja. Ključnega pomena v predmetni zadevi je dejstvo, da je v Analizi delovnega mesta tehnolog v opisu del navedeno nadziranje in nadomeščanje vodje pralnice. Zaradi navedenega dejstvo, da je tožnica po prenehanju delovnega razmerja druge delavke opravljala delo vodje pralnice, da je prevzela njeno telefonsko številko in pisarno še ne zadošča za ugotovitev, da je tudi dejansko delala na delovnem mestu vodje pralnice in imela posledično sklenjeno (ustno) pogodbo o zaposlitvi za to delovno mesto. Obsežna listinska dokumentacija pisnih zapisov tožnice tako ne more zadostovati za ugotovitev, da je tožnica delala kot vodja pralnice, še posebej, ker iz dokumentacije izhaja, da je tožnica opravljala tudi dela tehnologa. V opisu del vodje pralnice pa ni del, ki jih sicer opravlja tehnolog. Sodišče prve stopnje prav tako ni pojasnilo, zakaj delo tožnice kot vodje pralnice ne sodi zgolj v obseg njenega nadomeščanja in ni ugotavljalo, ali je bilo delovno mesto vodje pralnice dejansko (ne glede na sistemizacijo) ukinjeno, ali je tožnica delo vodje pralnice opravljala le na enem (t.i. čistem delu) pralnice, kot so izpovedale priče, ali na vseh.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožene stranke tožnici z dne 22. 1. 2013 in je to odpoved razveljavilo (I. točka izreka). Ugotovilo je, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo dne 27. 5. 2013, ampak je na podlagi sodbe sodišča po 118. členu ZDR-1 prenehalo dne 19. 11. 2013 (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici v 15 dneh izplača vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo za čas od 27. 5. 2013 do 19. 11. 2013, po obračunu bruto plače plača vse davke in prispevke iz naslova delovnega razmerja ter tožnici izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 15. v mesecu za pretekli mesec do plačila (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici v 15 dneh izplača denarno povračilo v znesku 6.596,60 EUR bruto (prvi odstavek IV. točke izreka). Višji zahtevek glede denarnega povračila pa je zavrnilo (drugi odstavek IV. točke izreka).

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.). Navaja, da izpodbijana sodba temelji na zmotni ugotovitvi, da tožnica dela ni opravljala na delovnem mestu tehnologa I, temveč naj bi že od sklenitve pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 6. 2007 opravljala naloge in dela delovnega mesta pomožnega vodje pralnice, po juliju 2011 pa dela in naloge vodje pralnice. Pri tem sodišče prve stopnje ni upoštevalo naslednjih dejstev, ki jih je tožena stranka izkazala: - tožnica je v skladu s svojo izobrazbo tekstilne stroke (ki se za delovno mesto vodje pralnice ni zahtevala) opravljala strokovna dela in naloge predvidene za delovno mesto tehnologa I; - tožnica je ob delih in nalogih tehnologa I opravljala naloge vodje pralnice izključno v okviru njenega nadomeščanja (kar je bilo izrecno predvideno v sistemizaciji), kar so izvajali tudi ostali tehnologi pri toženi stranki, pri čemer so imeli različne dodatne zadolžitve glede na to, za kateri del pralnice so bili zadolženi; - A.A. je bila edino zaposlena pri toženi stranki, ki je bila dejansko vodja pralnice v skladu z aktom o sistemizaciji, torej v polnem obsegu del in nalog tega delovnega mesta in za vse oddelke; - tožnica je vodjo pralnice nadomeščala zgolj v čistem oddelku proizvodnje, v drugih oddelkih pa so jo nadomeščali drugi zaposleni, - delovno mesto vodje pralnice je bilo zaradi spremembe v načinu poslovanja tožene stranke postopoma dejansko ukinjeno, preostala potrebna dela in naloge, ki so bile v aktu o sistemizaciji predvidene za to delovno mesto, pa so bile v bistveno zmanjšanem obsegu prenese na druge zaposlene.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, ker izpodbijana sodba nima razlogov glede dejanske ukinitve delovnega mesta vodja pralnice. Tožnica nikoli ni zasedala delovnega mesta vodja pralnice in po odhodu A.A. tudi ni bilo potrebe po opravljanju tega dela, zato tožnici ni mogla biti odpovedana pogodba o zaposlitvi za delovno mesto vodje pralnice. Zgolj okoliščina, da so posamezni zaposleni pri toženi stranki tožnico šteli za vodjo pralnice še ne pomeni, da je to dejansko bila. Celo, če bi držala ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica opravljala skoraj vsa dela in naloge vodje pralnice, bi to še vedno pomenilo zgolj to, da je to izvajala v okviru svojega delovnega mesta tehnologa I. Sodišče prve stopnje je napačno povzelo izpovedbo direktorja tožene stranke B.B., saj ta ni izpovedal, da tožnica ni opravljala večine nalog, ki so v sistemizaciji določene za delovno mesto tehnologa I. Podano je nasprotje v argumentih sodišča prve stopnje, saj to po eni strani ugotavlja, da je tožnica dejansko opravljala delo vodje pralnice, kljub temu, da ni opravljala vseh del in nalog tega delovnega mesta in tudi ne v vseh oddelkih pralnice, po drugi strani pa šteje, da tožnica ni opravljala dela tehnologa I, ker ni izvrševala vseh delovnih nalog, ki so v sistemizaciji predvidene za to delovno mesto. Direktor tožene stranke, B.B., je jasno izpovedal, da je tožnica po odhodu vodje pralnice A.A. slednjo nadomeščala samo v čistem delu proizvodnje, kjer je opravljala delo tehnologa, nadomeščanje vodjo pralnice v nečistem delu proizvodnje pa je izvajal drug tehnolog. Tožnica je delo razporejala samo v čistem delu, vodja pralnice v smislu sistemizacije delovnih mest pa je vodila pralnico v vseh segmentih proizvodnje. Glede na specifičnost del in nalog tehnologa, ki jih je tožnica dejansko opravljala (vzdrževanje tehnoloških postopkov in njihovih izboljšavah, oblikovanje in urejanje novih tehnoloških postopkov v sodelovanju s tehnologom na nečistem delu, spremljanje kakovosti pranja, delna vhodna kontrola naročenih materialov in proizvodov, nadziranje in nadomeščanje vodje pralnice, pranje posebnih umazanij, skrb za skladnost proizvodnega procesa s predpisi) ni nobenega dvoma, da je tožnica pri toženi stranki bila dejansko zaposlena kot tehnolog. Sodišče prve stopnje se je zmotno oprlo na izpovedbo priče C.C., ki je pri toženi stranki zaposlena kot administrator in je zato s tožnico bila v stiku le v zvezi z deli in nalogami, ki jih je tožnica opravljala v sklopu nadomeščanja vodje pralnice, ni pa mogla poznati dela tehnologa. Prav tako sodišče prve stopnje zmotno povzema izpovedbo priče D.D., saj ta ni izpovedala, da tožnica ni opravljala dela tehnologa, temveč je izrecno povedala, da je tožnica opravljala določene naloge tehnologa. Sodišče prve stopnje ni razčistilo vprašanja, ali je tožnica opravljala tudi dela in naloge, ki so sistemizirana pri delovnem mestu tehnologa I. Glede na to, da je tožnica opravljala dela in naloge tehnologa, ki jih sistemizacija delovnega mesta vodje pralnice ne vključuje, je očitno zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je bila tožnica vodja pralnice. Iz vsega navedenega izhaja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da naj bi bila med strankama dejansko sklenjena pogodba o zaposlitvi za delovno mesto pomožni vodja pralnice oziroma od julija 2011 za delovno mesto vodja pralnice in da naj bi bila pogodba o zaposlitvi za delovno mesto tehnologa I fiktivna, zaradi česar naj bi bila odpoved pogodbe o zaposlitvi brez pravnega učinka. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da naj bi tožena stranka zamudila prekluzivni rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki naj bi pričel teči že od same sklenitve pogodbe o zaposlitvi. Pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto tehnologa I je bila v celoti realizirana in je učinkovala od sklenitve do prenehanja delovnega razmerja zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Sodišče prve stopnje se sploh ni opredelilo do ključnega dejstva, da sistemizacija za delovno mesto tehnologa I vključuje tudi nalogo „nadziranja in nadomeščanja vodje pralnice“, ne velja pa tudi obratno, da bi se sistemizacija delovnega mesta vodje pralnice vključevala dela in naloge tehnologa. Bistveno je, da je tožnica dejansko opravljala dela in naloge tehnologa in da je vsak tehnolog vodjo pralnice lahko nadomeščal le v okviru svojega segmenta dela. Iz previdnosti tožena stranka prvostopenjsko sodbo izpodbija tudi v delu, ki se nanaša na višino denarnega povračila, na podlagi 118. člena ZDR-1, saj je ta pretirana. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožničin zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnica je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe tožene stranke in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne, kot neutemeljeno.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo zatrjevane bistvene kršitve določb postopka, ni pa storilo kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako je pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg navedenega je sodišče prve stopnje tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o tem, ali je bilo delovno mesto vodje pralnice postopoma dejansko ukinjeno in ali sistemizacija delovnega mesta tehnolog I v krog del in nalog izrecno uvršča nadziranje in nadomeščanje vodje pralnice, zaradi česar je po mnenju tožene stranke smiselno podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi z ukinitvijo delovnega mesta vodje pralnice pritožbeno sodišče pritrjuje toženi stranki in ugotavlja, da izpodbijana sodba ne vsebuje navedb o tem, ali je bilo delovno mesto vodje pralnice pri toženi stranki dejansko ukinjeno (ne glede na veljavno sistemizacijo delovnih mest). Ker gre za relevantno dejstvo, saj je (tudi) od njegove ugotovitve odvisna ugotovitev o potrebi po drugačni organizaciji opravljanja dela dejansko ukinjenega delovnega mesta, je po zaključku pritožbenega sodišča podana navedena bistvena kršitev določb pravdnega postopka. V primeru (postopnega) ukinjanja določenega delovnega mesta namreč praviloma preneha potreba po zaposlitvi delavca na takšnem, formalno sicer še obstoječem, delovnem mestu, saj se za čas do dokončne ukinitve delovnega mesta običajno delo ukinjenega delovnega mesta razporedi med delavce, ki sicer delajo na drugih delovnih mestih. Navedena kršitev je podana tudi zato, ker izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o odločilnem dejstvu, da v opis del tehnologa I sodi tudi delo nadomeščanja vodje pralnice. Presoja dejstva, ali je tožnica dela vodje pralnice opravljala v okviru njenega nadomeščanja ali ne, je v predmetni zadevi odločilnega pomena za pravilno ugotovitev dejanskega stanja.

Tožena stranka nadalje v pritožbi sodišču prve stopnje očita, da je zmotno povzelo izpoved njenega direktorja, saj ne drži, da naj bi slednji izpovedal, da tožnica večine delovnih nalog, ki jih po sistemizaciji delovnega mesta opravlja tehnolog I, naj ne bi opravljala. Po vsebini tožena stranka sodišču prve stopnje smiselno očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka z 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče po pregledu zapisnika z naroka za glavno obravnavo dne 19. 11. 2013 ugotavlja, da je direktor tožene stranke izpovedal, da je tožnica delala na t. i. čistem delu proizvodnje, organizirala je delo, pregledovala in po potrebi izboljševala procese dela, po odhodu A.A. pa jo je nadomeščala, nadalje je izpovedal, katera dela iz sistemizacije delovnega mesta tehnolog je tožnica opravljala in katera ne. Iz navedenega zapisnika, kot pravilno opozarja tožena stranka, ne izhaja, da bi direktor tožene stranke izpovedal, da tožnica ni opravljala večine delovnih nalog, ki jih po sistemizaciji opravlja tehnolog. Glede na navedeno je po zaključku pritožbenega sodišča podana očitana bistvena kršitev določb postopka.

Nadalje tožena stranka v pritožbi navaja, da si razlogi izpodbijane sodbe nasprotujejo (v tem delu smiselno očita kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) v delu, kjer sodišče prve stopnje po eni strani ugotavlja, da je tožnica dejansko opravljala delo vodje pralnice, kljub temu, da ni opravljala vseh del in nalog tega delovnega mesta in tudi ne v vseh oddelkih pralnice, po drugi strani pa šteje, da tožnica ni opravljala dela tehnologa I, ker ni izvrševala vseh delovnih nalog, ki so v sistemizaciji predvidene za to delovno mesto. V zvezi z navedenem očitkom pritožbeno sodišče ugotavlja, da je neutemeljen, saj v izpodbijani sodbi ni stališča, da tožnica dela tehnologa ni opravljala, ker ni izvrševala vseh delovnih nalog, ki so v sistemizaciji predvidene za to delovno mesto. Prav tako iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da je tožnica opravljala delo vodje pralnice, čeprav ni opravljala vseh del in nalog tega delovnega mesta in tudi ne v vseh oddelkih pralnice. Sodišče prve stopnje v sodbi navede le, da je ugotovilo, da je tožnica opravljala skoraj vse naloge, ki so navedene v Analizi delovnega mesta vodja pralnice (prvi stavek 7. odstavka izpodbijane sodbe). Očitana kršitev tako po zaključku pritožbenega sodišča ni podana.

Prav tako ni utemeljen očitek, da naj bi bilo v razlogih izpodbijane sodbe glede izpovedbe priče D.D. napisano nekaj drugega, kot pa je ta v resnici izpovedala, kar pomeni smiselno uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba namreč nikjer ne navaja, da je priča D.D. izpovedala, da tožnica ni opravljala del tehnologa, kakor se glasi pritožbeni očitek.

Tožena stranka nadalje sodišču prve stopnje smiselno očita kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tudi z navedbo, da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov za stališče, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da kršitev ni podana, saj izpodbijana sodba razloge o (ne)zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ima (9. in 10. točka izpodbijane sodbe).

Predmet izpodbijane sodbe je presoja zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki je bila tožnici dana s strani tožene stranke dne 22. 1. 2013. Pravno podlago v predmetni zadevi predstavlja 88. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ki ureja razloge za redno odpoved, obveznosti delodajalca in roke za odpoved. Poslovni razlog pomeni prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Ker je tožnica v postopku na prvi stopnji zatrjevala, da je praktično od vsega začetka njene zaposlitve pri toženi stranki, t. j. od leta 2006, delala na delovnem mestu pomožnega vodje pralnice, nato pa vodje pralnice, in ima iz tega razloga sklenjeno ustno pogodbo o zaposlitvi za to delovno mesto, je potrebno uporabiti še 15. člen ZDR, ki ureja obliko pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da sta pravdni stranki dejansko sklenili pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto pomožni vodja pralnice, julija 2011 pa za delovno mesto vodja pralnice. Po mnenju sodišča prve stopnje naj bi bila pogodba o zaposlitvi za delovno mesto tehnolog I fiktivna, zato je tožena stranka ni mogla veljavno odpovedati in je odpoved brez pravnega učinka. Hkrati je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila odpoved dana po izteku 6-mesečnega prekluzivnega roka, saj je očitno, da tožena stranka ni imela potrebe po delu delavca na delovnem mestu tehnolog I in je tako je poslovni razlog za odpoved obstajal že od same sklenitve pogodbe o zaposlitvi.

Tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje. Navaja, da je zmotno presodilo listinsko dokumentacijo, izpovedbi direktorja tožene stranke, B.B., in priče D.D. ter da bi moralo na podlagi izvedenih dokazov ugotoviti, da je tožnica delala kot tehnolog, da je dela vodje pralnice opravljala le v okviru njenega nadomeščanja, da je bilo delo vodje pralnice razdeljeno na več delavcev in da ga je tožnica opravljala le v čistem delu proizvodnje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da na podlagi izvedenih dokazov takšen zaključek glede ugotovitve dejanskega stanja, kot ga je napravilo sodišče prve stopnje, ne izhaja. Ključnega pomena v predmetni zadevi je dejstvo, da je v Analizi delovnega mesta tehnolog (B4) v opisu del navedeno nadziranje in nadomeščanje vodje pralnice. Zaradi navedenega dejstva, da je tožnica po prenehanju delovnega razmerja A.A. opravljala delo vodje pralnice, da je prevzela njeno telefonsko številko in pisarno še ne zadošča za ugotovitev, da je tudi dejansko delala na delovnem mestu vodje pralnice in imela posledično sklenjeno (ustno) pogodbo o zaposlitvi za to delovno mesto. Obsežna listinska dokumentacija pisnih zapisov tožnice (A8 do A53) tako ne more zadostovati za ugotovitev, da je tožnica delala kot vodja pralnice, še posebej, ker iz dokumentacije izhaja, da je tožnica opravljala tudi dela tehnologa (npr. A42, A48). V opisu del vodje pralnice pa ni del, ki jih sicer opravlja tehnolog, o čemer se sodišče prve stopnje ni izjasnilo. Zaključek, kot ga je napravilo sodišče prve stopnje, ni mogoč niti na podlagi izpovedi prič in direktorja tožene stranke. Priča C.C., na katero se sodišče prve stopnje močno opre, je sicer res izpovedala, da je bila tožnica vodja pralnice, da je prevzela telefonsko številko in pisarno prejšnje vodje, A.A., da se je priča obračala na tožnico z vsemi vprašanji in da je tožnica delala razpored dela, vendar pa pričino (subjektivno) dojemanje tožnice kot vodje še ne pomeni, da je tožnica tudi dejansko bila vodja pralnice, predvsem pa ne, da je bila vodja na vseh oddelkih pralnice, o čemer izpodbijana sodba prav tako nima razlogov. Priča je bila zaposlena na delovnem mestu administratorke, zato je razumljivo, da je v stik s tožnico prihajala predvsem pri delih, ki so sodila v opis delovnega mesta vodje pralnice, ne pa delovnega mesta tehnologa.

Sodišče prve stopnje je v zvezi z izpovedbo priče D.D. navedlo le, da je izpovedala smiselno enako kot priča C.C. in da tožnice ni bilo med delavkami, ki so delale na delovnem mestu tehnologa. Sodišče prve stopnje pa se ne opredeli do njene izpovedbe, da je bila organizacija dela takšna, da so se naloge prepletale, da je tudi sama delala določena dela vodje pralnice, da je tožnica določene naloge tehnologa opravljala (pri tem izrecno pove, katere), da je tožnica delala na t.i. čistem delu pralnice in da še vedno nimajo osebe, ki bi delala kot vodja pralnice. Njeno izpovedbo je (v bistvenem) potrdil direktor tožene stranke, ki je izpovedal, da je tožnica delala na t.i. čistem delu pralnice, da so naloge A.A. razdelili na štiri delavce in da je prišlo do dejanske ukinitve delovnega mesta vodje pralnice, saj ga še danes nimajo. Razlogi sodišča prve stopnje, zakaj ni sledilo izpovedbi direktorja tožene stranke, niso prepričljivi. Ne drži namreč, da se njegova izpovedba ne sklada z listinskimi dokazi in z izpovedbami ostalih prič (predvsem priče D.D.), prav tako ne drži, da ni pojasnil, zakaj se je tožnici dvignila plača, pojasnila o tem, zakaj je tožnica prevzela pisarno bivše vodje pa od njega nihče ni zahteval (glede na zapisnik naroka za glavno obravnavo z dne 19. 11. 2013). Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da izpovedba direktorja tožene stranke v delu, da je delo vodje opravljala E.E., nima trditvene podlage v navedbah tožene stranke, saj je bila takšna trditvena podlaga podana na prvem naroku za glavno obravnavo dne 27. 6. 2013 (list. št. 28).

Dejanski zaključki sodišča prve stopnje glede ugotovitve, na katerem delovnem mestu je tožnica delala, so tako zmotni in v določeni meri nepopolni. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj delo tožnice kot vodje pralnice (pri čemer med pravdnima strankama ni sporno, da je določena dela kot vodja opravljala) ne sodi zgolj v obseg njenega nadomeščanja, nadalje sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je bilo delovno mesto vodje pralnice dejansko (ne glede na sistemizacijo) ukinjeno, ali je tožnica delo vodje pralnice opravljala le na enem (t.i. čistem delu) pralnice, kot so izpovedale priče, ali na vseh. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku odgovoriti in razčistiti zgornja vprašanja, ugotoviti pa bo moralo tudi, ali je tožnica opravljala tudi dela iz opisa delovnega mesta tehnologa in kaj to dejstvo pomeni za presojo, na katerem delovnem mestu je tožnica delala, nadalje bo moralo ugotoviti, ali in zakaj se je tožnici dvignila plača ter kakšna plača je bila določena za delovni mesti vodje pralnice in tehnologa.

Odločitev sodišča prve stopnje bi bila pravilna, če bi sodišče ugotovilo, da tožnica sploh ni opravljala dela tehnologa, temveč izključno delo vodje pralnice, vendar iz dokaznega postopka tak zaključek ne izhaja. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je pogodba o zaposlitvi podana prepozno, glede na prekluzivni rok iz šestega odstavka 88. člena ZDR in da je bila pogodba o zaposlitvi za delovno mesto tehnologa sklenjena le fiktivno. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje ni ugotavljalo vseh odločilnih dejstev, saj je štelo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita iz že zgoraj navedenih razlogov. Zaradi navedenega sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali so utemeljene tožničine navedbe o diskriminaciji zaradi bolniškega staleža ter, da tožena stranka ni preverila ali je tožnico možno zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih ali jo je možno prekvalificirati za drugo delo ter predvsem, ali je takšna možnost pri toženi stranki sploh obstajala. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 355. člena ZPP, izpodbijani del prvostopenjske sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj je glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka.

V novem postopku se bo sodišče prve stopnje moralo (poleg vprašanj, na katera je pritožbeno sodišče opozorilo v 10. točki tega sklepa) opredeliti še do zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga diskriminacije in zaradi domnevne neizpolnitve obveznosti tožene stranke, da v skladu s tretjim odstavkom 88. člena ZDR preveri možnost zaposlitve tožnice na drugem delovnem mestu.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da pridrži sodišče odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo, če razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje.