Jedro

Vprašanje, ali gre za upravičeno odsotnost z dela, je treba obravnavati v vsakem primeru posebej, saj je za pravilno odločitev pomembnih več dejstev, ki niso v vsakem primeru enaka. Predvsem je treba v postopku ugotoviti, kdaj in v kakšnih primerih je ob poznavanju odločitve o zdravstveni zadržanosti ali nezadržanosti delavca, riziko nespoštovanja odločitev pristojnih zdravstvenih organov v primeru odsotnosti z dela, prešel na stran delavca in kaj je z dolžnostjo delavca, da o svojem zdravstvenem stanju (tudi postopkih) obvešča delodajalca.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku, da se kot nezakonita razveljavita sklepa tožene stranke z dne 16.5.1995 in 29.5.1995 o prenehanju delovnega razmerja tožnika, da ga je tožena stranka dolžna sprejeti nazaj na delo in mu od 16.4.1995 dalje zagotoviti vse pravice iz delovnega razmerja ter mu plačati 2,231.359,00 SIT z zamudnimi obrestmi.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri je uveljavljala revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da bi moralo sodišče ugotavljati zakonitost sklepov tožene stranke v času izreka in ne pozneje. Ker je pri odločanju upoštevala listine, ki so bile izdane že po dokončni odločitvi tožene stranke, je odločitev nezakonita, saj tudi pravnomočna odločitev sodišča v socialnem sporu ne more imeti učinka za nazaj. Pri tem je treba upoštevati tudi nesporno dejstvo, da tožnik svojega izostanka ni opravičil v 24. urah, kot je to določeno v aktih revidentke. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbo drugostopenjskega sodišča, prav tako pa tudi sodbo prvostopenjskega sodišča, razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki so upoštevne po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa se upoštevajo samo, če so z revizijo uveljavljane.

Revizija je sicer bistveno kršitev določb pravdnega postopka uveljavljala, ki jo je vsebinsko opredelila kot bistveno kršitev določb 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Do nje naj bi prišlo, ker izpodbijana sodba nima razlogov, zakaj so bile tožniku priznane pravice tudi po 15.5.1995, čeprav se na delo tudi po tem datumu ni vrnil. V zvezi s tem je treba ugotoviti, da predmet obravnave v tem sporu ni bila tožnikova odsotnost z dela na sploh, ampak samo neupravičena odsotnost z dela pet zaporednih dni po 15.4.1995 (izpodbijani sklep revidentke z dne 29.5.1995). Če so kasneje ponovno obstojali razlogi, da bi se lahko za drugo obdobje ponovno obravnavala tožnikova petdnevna neupravičena odsotnost z dela, bi se to sicer lahko ponovno ugotavljalo, vendar ne v postopku pred sodiščem, ampak pred pristojnimi organi revidentke. Zato revizijsko sodišče očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni ugotovilo.

Vprašanje tožnikovega opravičila za izostanek z dela ni bilo predmet obravnave na prvostopenjskem ali drugostopenjskem sodišču. Ker gre za dejansko vprašanje, ki sicer lahko ima pravne posledice, tega vprašanja glede na določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP v reviziji ni mogoče obravnavati.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo v reviziji zatrjevane zmotne uporabe materialnega prava.

V 6. točki prvega odstavka 100. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), ki ga je uporabila tožena stranka, je določba, da delavcu preneha delovno razmerje, če je bil neupravičeno odsoten z dela zaporednih pet delovnih dni in se ne vrne na delo, s prvim dnem odsotnosti z dela. To pomeni, da je za prenehanje delovnega razmerja po tej določbi določen, poleg pogoja nevrnitve na delo, pogoj neupravičene odsotnosti z dela pet delovnih dni. Sodišče druge stopnje je zato v postopku pravilno ugotavljalo dejansko odsotnost tožnika z dela in vprašanje, ali je bila ta odsotnost upravičena.

Revizijsko sodišče nima pomislekov v zvezi z razlogovanjem izpodbijane sodbe o tem, kdo in na kakšen način lahko ugotavlja odsotnost z dela zaradi bolezni, kakšne so pristojnosti osebnega zdravnika oziroma zdravniških komisij in kako se lahko opraviči ta odsotnost. Glede tega so določbe zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Uradni list RS, št. 9/92, 13/93, 9/96 in 29/98) jasne, kar pomeni, da je tudi jasno, kako in v kakšnih postopkih je možno pridobiti priznanje pravice iz zdravstvenega zavarovanja. Čeprav v spornem primeru ne gre samo za priznanje te pravice, ampak za ugotavljanje upravičenega razloga za odsotnost z dela, to v ničemer ne spremeni pravilnih zaključkov sodišča v izpodbijani sodbi.

Vprašanje, ali gre za upravičeno odsotnost z dela, je treba obravnavati v vsakem primeru posebej, saj je za pravilno odločitev pomembnih več dejstev, ki niso v vsakem primeru enaka. Predvsem je treba v postopku ugotoviti, kdaj in v kakšnih primerih je ob poznavanju odločitve o zdravstveni zadržanosti ali nezadržanosti delavca, riziko nespoštovanja odločitev pristojnih zdravstvenih organov v primeru odsotnosti z dela, prešel na stran delavca in kaj je z dolžnostjo delavca, da o svojem zdravstvenem stanju (tudi postopkih) obvešča delodajalca.

V postopku pri toženi stranki je tožnik ves čas zatrjeval, da zaradi težav z zdravjem po 15.4.1995 za delo še ni bil sposoben. To je navajal tudi v ugovoru zoper sklep organa prve stopnje. Ker je bilo (pa čeprav s kasneje izdano sodbo v socialnem sporu) v postopku pred pristojnimi organi pravnomočno odločeno, da tožnik v času od 15.4.1995 do 15.5.1995 za delo zaradi zdravstvenih razogov ni bil zmožen, ni niti pravilen niti zakonit sklep, da je bil tožnik po 15.4.1995 zaporedoma pet delovnih dni neupravičeno odsoten z dela in da je zato podan zakoniti razlog za prenehanje delovnega razmerja.

Revizijsko sodišče pri tem še posebej poudarja, da mora glede na določbo 4. člena konvencije 158 MOD o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Akt o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS, Mednarodne pogodbe, št. 15/92), za prenehanje delovnega razmerja obstajati resen razlog v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca, pri čemer je glede na določbo 2. a točke 9. člena iste konvencije dokazno breme, da obstaja resen razlog za prenehanje delovnega razmerja, na delodajalcu. To pa pomeni, da delodajalec vse, dokler ni dejansko ugotovljen obstoj resnega razloga nima izpolnjenih pogojev (oziroma lahko delavec obstoj razloga izpodbija v postopku pred sodiščem) za izdajo zakonitega sklepa o prenehanju delovnega razmerja delavcu. V spornem primeru, ko gre za zdravstveno nezmožnost tožnika za opravljanje dela, njegov izostanek ni bil neupravičen, zato je odločitev sodišča v izpodbijani sodbi pravilna in v skladu z materialnim pravom.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP revizijo zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).