Jedro

Začasna odredba se lahko izda le med obstoječim upravnim sporom. V primeru, da je tožba pravnomočno zavržena, začasne odredbe tudi ni več mogoče izdati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2798/97-4 z dne 11.6.1998.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče zavrnilo zahtevo tožnika za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97, v nadaljevanju ZUS).

Prvostopno sodišče ugotavlja, da tožnik v zahtevi za izdajo začasne odredbe sicer izrecno ne navaja, po kateri izmed določb 69. člena ZUS naj sodišče izda začasno odredbo, iz vsebine zahteve pa nedvoumno izhaja, da zahteva izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena ZUS. Predlaga namreč, naj prvostopno sodišče z začasno odredbo odloči o pravici rabe vodnega zemljišča, na katerem so zgrajene vodne naprave in o pravici izkoriščanja vode iz potoka B. za pogon mlina oziroma za proizvodnjo električne energije, ki bi služila za pogon mlinskih naprav, in sicer za čas do pravnomočne odločitve pristojnega organa. Prvostopno sodišče meni, da začasna ureditev stanja, glede na sporno pravno razmerje, kot ga v tem primeru predlaga tožnik, ne more biti predmet začasne odredbe v smislu 2. odstavka 69. člena ZUS, ker za predlagano odločitev niso izpolnjeni pogoji. Po mnenju prvostopnega sodišča iz navedene določbe ZUS (2. odstavek 69. člena) namreč izhaja, da mora biti za izdajo take začasne odredbe izpolnjen najmanj eden izmed pogojev, to je, da bi tožniku nastale hujše škodljive posledice, če sodišče začasno ne bi uredilo stanja. Te posledice pa mora tožnik vsaj verjetno izkazati že v zahtevi za izdajo začasne odredbe. Prvostopno sodišče ugotavlja, da tožnik v zahtevi sicer navaja, da mu nastaja gospodarska škoda, ker potok B. teče mimo njegovega mlina neizkoriščen, vendar začasne odredbe po mnenju prvostopnega sodišča le zaradi navedenega razloga ni mogoče izdati. Ne da bi prvostopno sodišče prejudiciralo odločitev pristojnega organa, meni, da se v konkretnem primeru niti ne ve, ker ni na razpolago podatkov, ali bodo pogoji, kot so: pretok vode, biološki in drugi pogoji, ki jih za izkoriščanje vode določajo veljavni predpisi, sploh dovoljevali preusmeritev vode za pogon naprav in v kakšnem obsegu. Hkrati pa ni po mnenju prvostopnega sodišča niti zanesljivo, da bo koncedent sploh sprejel koncesijski akt, ki je predpogoj za izkoriščanje potoka B. in podlaga za podelitev koncesije, saj je sprejetje koncesijskega akta v izključni domeni in pristojnosti koncedenta. Ker po mnenju prvostopnega sodišča zahteva za izdajo začasne odredbe ni bila utemeljena, je to zahtevo zavrnilo.

Tožnik v pritožbi navaja, da prvostopno sodišče pri obravnavi njegove zahteve ni upoštevalo, da gre v konkretnem primeru le za začasno ureditev stanja o pravici rabe vodnega zemljišča, na katerem so zgrajene vodne naprave in o pravici izkoriščanja vode iz potoka B. do dokončne rešitve, saj v naravi tako stanje obstoja že 500 let. Pojasnjuje, da je problem izkoriščanja vode iz potoka B. nastopil leta 1992, ko so kmetje začeli črpati vodo za namakanje, zaradi česar so nizvodno prebivajoči prebivalci ostali brez vode, kot je ostal brez vode njegov mlin. Ko se je v zvezi s tem obrnil še na takratni Sekretariat za urbanizem in gradbene zadeve Občine K., mu je bilo rečeno, naj predloži listine o pravici uporabe vode za pogon mlina. Kakšna bo dokončna rešitev te zadeve in kdaj, ne more predvidevati, ker v zvezi s tem tečejo trije postopki in sicer: v Ustavnem sodišču RS pod opr. št. U-I-64/96-9 o priznanju pridobljenih pravic na vodi; v Upravi RS za varstvo narave v Ljubljani o ureditvi koncesijskih razmerij med njim kot koncesionarjem in pristojnim koncedentom za že obstoječe gospodarsko izkoriščanje vodotoka; in tretji pri Upravnem sodišču Republike Slovenije v Ljubljani, v zvezi z njegovo tožbo, pod opr. št. U 2798/97. Prvostopno sodišče ni upoštevalo, da gre v konkretnem primeru za ustvarjanje pogojev za ohranitev 500 let stare dediščine, na kar jo veže 6. člen Zakona o naravni in kulturni dediščini, kot tudi, da gre za vzgojni pomen mlina za šolajočo se mladino, ki hodi na ogledovanje mlina oziroma si ogleduje mletje žit. Gre namreč za problematiko izginjajoče se obrti. Predlaga, da pritožbeno sodišče izjemoma izda začasno odredbo o pravici rabe vodnega zemljišča, na katerem so zgrajene vodne naprave in o pravici izkoriščanja vode iz potoka B. za pogon mlinskih naprav za čas do pravnomočne ureditve te zadeve oziroma podrejeno, da razveljavi izpodbijani sklep prvostopnega sodišča in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče utemeljeno zavrnilo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe. Prvostopno sodišče utemeljeno meni, v zvezi s tožnikovo navedbo, da mu nastaja gospodarska škoda, ker potok B. teče mimo njegovega mlina neizkoriščen, da le zaradi tega razloga začasne odredbe ni mogoče izdati. Pritožbeno sodišče se z razlogi za zavrnitev zahteve za izdajo začasne odredbe v izpodbijanem sklepu strinja in jih v izogib ponavljanju sprejema tudi kot svoje razloge.

Pritožbeno sodišče tudi meni, da za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena ZUS ni pogojev, saj je prvostopno sodišče s sklepom, opr. št. U 2798/97-3 z dne 11.6.1998, odločilo, da se tožnikova tožba zaradi molka upravnega organa v zadevi izdaje dovoljenja za izkoriščanje vodotoka, zavrže kot prezgodnja. Ta sklep je pravnomočen, saj je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zoper ta sklep zavrnilo (I Up 37/98). Ker se začasna odredba lahko izda le med obstoječim upravnim sporom, tožba pa je pravnomočno zavržena, začasne odredbe tudi ni več mogoče izdati.

Tudi tožnikove pritožbene navedbe, da prvostopno sodišče v zvezi z obravnavo njegove zahteve ni upoštevalo, da gre za ustvarjanje pogojev za ohranitev 500 let stare dediščine (6. člen Zakona o naravni in kulturni dediščini) in vzgojni pomen mlina za šolajočo se mladino, po presoji pritožbenega sodišča niso utemeljene, saj z njimi tožnik kot verjetno ni izkazal potrebe, da bi se odvrnile hujše škodljive posledice v zvezi z izdajo dovoljenja za izkoriščanje vodotoka, pa tudi so te navedbe v fazi postopka, ko gre za molk upravnega organa v zadevi izdaje dovoljenja za izkoriščanje vodotoka in za zavržbo tožbe kot prezgodnje s sklepom prvostopnega sodišča, neupoštevne.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno v skladu z določbo 73. člena, v zvezi z določbama 1. odstavka 57. in 68. člena ZUS.