Jedro

Pravnega standarda škode, ki presega običajne oziroma normalne meje, ni mogoče zamenjevati s pravnim standardom krajevno običajne mere. Za presojo, ali gre za emisijo, je odločilna okoliščina prekoračitev dovoljenih vrednosti hrupa.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem obsodilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 856,44 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo plačilo 3.000,00 EUR odškodnine prvemu tožniku, 3.100,00 EUR drugi tožnici, 3.200,00 EUR tretjemu tožniku in 3.000,00 EUR četrti tožnici, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 10. 2009 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih je dolžna v znesku 1.426,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, povrniti tožnikom tožena stranka.

2. Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbene zahtevke tožnikov zavrne in jim naloži plačilo pravdnih stroškov, podrejeno pa, da zniža prisojene zneske odškodnin ali razveljavi prvostopenjsko sodbo in vrne zadevo v novo sojenje. Prvostopenjskemu sodišču očita, da ni odgovorilo na ugovor o neobstoju podlage tožbenega zahtevka, ki ga je temeljila na ugotovitvah v izvedenskem mnenju, da porast hrupnosti na cesti G1-1 v slovenskem merilu ni nič posebnega. Prvostopenjsko sodišče se je praktično izognilo vsebinski presoji izvedenih dokazov, obravnavalo jih je selektivno. Ne pove, katera pravno odločilna dejstva je na podlagi dokaznega gradiva ugotovilo. Ni jasno, na podlagi česa je ugotovilo, da emisije hrupa v konkretnem primeru presegajo običajne meje. Ni utemeljilo, zakaj je tožnikom kljub ugotovitvam izvedencev, da je hrup ob cesti G1-1 bistveno manjši kot ob cesti G1-3, prisodilo praktično enake zneske odškodnin oziroma celo višje, kot so bili prisojeni tožnikom, ki živijo ob cesti G1-3. Določbe Uredbe o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju so namenjene zlasti za ukrepe za zmanjšanje oziroma omejitev emisij in za upravno ukrepanje zoper povzročitelja. Ni mogoče spregledati, da je zakonodajalec spremenil definicije posameznih vrednosti emisij. Povzročitelj obremenitve je odgovoren za preprečevanje neposredne nevarnosti okoljske škode in za preprečevanje oziroma sanacijo okoljske škode. Ne gre za emisijo hrupa, ki bi jo bilo mogoče opredeliti kot emisijo oziroma hrup, ki presega običajne meje. Sodišče bi moralo izhajati iz vrednosti emisij v okolju ob primerljivih tranzitnih cestah v RS in pri tem ugotoviti, kakšne negativne vplive oziroma jakosti so tožniki še dolžni trpeti. Ker tega ni storilo, je zavzelo napačen materialnopravni pristop. Teh pravno odločilnih dejstev tožniki niso niti navedli in dokazali. Omejevanje tranzitnega prometa je mogoče le tako, da se ga preusmeri na avtoceste, te pa se zaradi pomanjkanja proračunskih sredstev in možnosti zadolževanja gradijo postopoma in po določenih prioritetah. Vse to bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati. Če pa tožnikom odškodnina gre, je potrebno vsa navedena dejstva in okoliščine upoštevati pri določitvi primernih zneskov. Neutemeljeno je sodišče upoštevalo trditve tožnikov o prahu, izpušnih plinih ter tresljajih. Izpostavljenost hrupu tožnikov je bila bistveno manjša kot oškodovancev ob cesti G1-3, zato jim je sodišče neutemeljeno prisodilo tako visoke odškodnine kot njim. Premalo je upoštevalo tudi prepovedi po odredbi o omejitvi prometa na cestah v RS. Tožniki so v primerjavi z nekaterimi oškodovanci navedli bistveno manj nevšečnosti. Sklicuje se na sodbe Višjega sodišča v Mariboru v zadevah I Cp 792/2011, I Cp 443/2011, I Cp 1132/2010, I Cp 991/2011, I Cp 709/2007, ko zatrjuje, da so tožnikom dosojene odškodnine previsoke.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje odločitvi in razlogom prvostopenjskega sodišča in predlaga, da višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Glede na podano trditveno in dokazno podlago je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo relevantno dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, ki jo je utemeljilo s pravilnimi, jasnimi in popolnimi razlogi. Pritožbeno sodišče se zato v celoti sklicuje na prvostopenjsko sodbo in bo v nadaljevanju odgovorilo le na bistvene pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

6. Ustava v 72. členu vsakomur zagotavlja, da ima v skladu z zakonom pravico do zdravega življenjskega okolja, za katerega skrbi država. V ta namen mora določiti pogoje in načine za opravljanje gospodarskih in drugih dejavnosti. Te je v zvezi s hrupom določila, in sicer je v obdobju, ki je relevantno za razsojo v tej pravdi, veljala Uredba o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju (1), ki je določala mejne vrednosti hrupa za dnevni, večerni in nočni čas. Iz izvedeniškega mnenja v spisu izhaja, da so bile v relevantnem obdobju vse vrednosti prekoračene. Hrup, ki stalno presega predpisane meje za več dBA, tudi po prepričanju višjega sodišča povzroča škodo, ki presega običajne meje. Zato je skladno s tretjim odstavkom 133. člena Obligacijskega zakonika (OZ) podana odškodninska odgovornost tožene stranke.

7. Odločilna okoliščina je prisotnost prekomernega hrupa v določenem okolju, ne pa, ali hrup v okolju stalno narašča in koliko narašča. Navedbe tožene stranke o naraščanju hrupa in v zvezi s tem sklicevanje na hrup na drugih cestah, so brezpredmetne, tako da sodišču nanje ni bilo potrebno odgovarjati in uveljavljena procesna kršitev (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) ni podana. Da gre v primeru prekoračitve hrupa nad predpisanimi vrednostmi prebivalcem ob cestah primerna odškodnina, je ustaljeno stališče sodne prakse (2), ki jo tožena stranka mora poznati, saj je bila tožena v vseh tovrstnih postopkih, pa tudi sama se je tekom postopka sklicevala nanjo.

8. Poleg materialnopravne podlage je v točki 6. izpodbijane sodbe prvostopenjsko sodišče ugotovilo tudi relevantne dejanske okoliščine. Pravnega standarda škode, ki presega običajne oziroma normalne meje (tretji odstavek 133. člena OZ), ni mogoče zamenjevati s pravnim standardom krajevno običajne mere (3), zato je odveč sklicevanje tožene stranke na to, da je v Sloveniji hrup ob tranzitnih cestah običajen, da ni denarja za avtoceste itd. Še dovoljeni hrup je sodišče prve stopnje ugotovilo, in sicer so to z Uredbo o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju predpisane meje. Za presojo, ali gre za emisijo, je torej odločilna okoliščina prekoračitev dovoljenih vrednosti hrupa. Te so bile dokazano prekoračene, kar je prvo sodišče obrazložilo – navedlo je dovoljene vrednosti hrupa in kakšne so bile ob cesti G1-1. Ali je zakonodajalec spremenil definicije posameznih vrednosti, za razsojo ni relevantno. Prav tako ne, ali je država ukrepala zoper povzročitelje obremenitve. Prebivalcem mora država zagotoviti varno življenjsko okolje. Če ji to ne uspe, jim je odškodninsko odgovorna, razmerje med državo in povzročiteljem hrupa na to ne vpliva.

9. Tudi pri odmeri višine odškodnin tožnikom je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo vse relevantne okoliščine. Pravilno je presodilo, da gre tožnikom denarna odškodnina zaradi kršitve pravic osebnosti. Ta se odmeri po določilih 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Upoštevati je treba subjektivno prizadetost posameznega oškodovanca in njegove konkretne okoliščine (subjektivno merilo) ter hkrati druge primere iz sodne prakse (objektivno merilo). Načelo individualizacije se osredotoča na posameznika kot neponovljivo celoto ter na obseg in vsebino telesnega in duševnega trpljenja, ki sta ravno tako edinstvena, obenem pa te škode ni mogoče matematično izraziti z numerično vrednostjo. Višina prisojene odškodnine zato predstavlja zgolj nadomestek, ki naj oškodovancu nudi pravično denarno zadoščenje. Sestavni del načela individualizacije je tudi načelo izravnalne pravičnosti: denarno zadoščenje naj v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednostno sorazmerje. Na načelo pravičnosti pa se osredotoča tudi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja uporabo razdeljevalne pravičnosti, po kateri gre za sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera, kar je izraženo tudi v ustavnem načelu enakosti pred zakonom in načelu enakega varstva pravic (14. in 22. člen Ustave RS). Prisojena odškodnina iz naslova nematerialne škode mora biti ustrezno umeščena med zneske odškodnin, ki so bili v sodni praksi prisojeni v primerljivih škodnih primerih. Vse to je v obravnavanem primeru prvostopenjsko sodišče po prepričanju višjega sodišča storilo: ustrezno je upoštevalo tako načelo individualizacije kot objektivizacije odškodnine.

10. Katere okoliščine se upošteva pri odmeri tovrstne odškodnine izhaja iz bogate sodne prakse, povzeta je npr. v sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 98/2011 z dne 26. 5. 2011. Odločilna teža gre okoliščinama oddaljenosti bivališča tožnikov od ceste, ki je prekomerno obremenjena s hrupom, ter obdobju izpostavljenosti, in sicer tako kumulativno gledano, kot z vidika povprečne dnevne navzočnosti doma. Življenjsko okolje tožnikov je bilo obremenjeno s prometom, ki povzroča prekomeren hrup. Splošno znano je, da povzroča tudi izpušne pline, težka vozila vibracije in dviguje se prah. Te relevantne okoliščine so tožniki zatrjevali in o njih tudi izpovedovali, zato jih je sodišče prve stopnje utemeljeno povzelo kot dejansko podlago za presojo višine odmerjene odškodnine. Gre za enotno škodo iz naslova kršitve pravic osebnosti.

11. Za odmero višine odškodnine ni odločilno točno, za koliko dBA je bil hrup prekoračen, pač pa kakšne so posledice emisij, to je kako vplivajo na počutje oškodovancev. Glede na izpovedbe tožnikov, ki jih navedbe tožene stranke v ničemer ne omajejo, so utrpeli škodo, ki je primerljiva s škodo, kakršno so utrpeli oškodovanci, ki živijo ob cesti G1-3. Sicer pa se vrednosti hrupa ob obeh cestah niti ne razlikujeta bistveno. Škoda tožnikov je primerljiva s škodo tožnikov, ki živijo ob cesti G1-3 (4).

12. Omejitve prometa (Odredba o omejitvi prometa na cestah v Republiki Sloveniji) je prvostopenjsko sodišče primerno upoštevalo. Obrazložilo je, zakaj meni, da zaradi omejitev škoda tožnikov ni bistveno manjša. Višje sodišče pritrjuje logični oceni prvostopenjskega sodišča, ki je pritožba konkretizirano sploh ne izpodbija. Glede jakosti hrupa je sodišče upoštevalo ugotovitve izvedencev in izpovedbe tožnikov.

13. Hiša tožnikov je od ceste oddaljena cca. 9 metrov, okna spalnice, dnevne sobe in kuhinje gledajo na cesto, dosojena je odškodnina za 32,5 mesecev. Decembra 2013, ko je bila odmerjena odškodnina, je znašala povprečna neto plača na zaposlenega v RS 1.007,65 EUR. Prvemu tožniku in četrti tožnici je bilo torej odmerjeno malo manj kot tri povprečne neto mesečne plače (oba sta bila zaradi zaposlitve cca. 9 ur dnevno od doma), drugi tožnici malenkost več kot tri plače (del obdobja je bila od doma okoli 9 ur dnevno, nato se je upokojila), tretjemu tožniku pa 3,17 povprečne neto plače (od 2006 do oktobra 2007 je bil približno 4 ure od doma, nato večinoma doma, ker se je upokojil). V sodni praksi so se že izoblikovali razponi višin odškodnin za posamezne skupine tožnikov. Tožena stranka se sklicuje na sodbe Višjega sodišča v Mariboru, ki jih ne priloži, v bazi IESP pa jih tudi ni, zato natančnejša primerjava ni mogoča. V zadevi VSM I Cp 328/2012, ki je v spisu, pa je dosojena primerljiva odškodnina ( 3.500 EUR za obdobje 33,5 mesecev, hiša le kakšen meter od ceste, oškodovanka je bila večinoma doma). Sicer pa za enotno sodno prakso in s tem prisojo približno enake odškodnine za primerljivo škodo skrbi Vrhovno sodišče, ki upošteva sodno prakso na celotnem območju RS. Pritožba primerja odmerjene odškodnine z oškodovanci, katerim je bila odškodnina odmerjena za daljše obdobje. Vendar pa odmera odškodnine ne predstavlja matematičnega izračuna v smislu, da bi se za krajše obdobje odmerjala sorazmerno nižja odškodnina. Višje sodišče je v sodni praksi našlo primere, kjer so bile odškodnine odmerjene za približno enako obdobje kot tožnikom, in sicer v zadevi II Ips 257/2010 za obdobje 27-ih mesecev tri povprečne neto plače; v zadevi II Ips 337/2010 za obdobje 31-ih mesecev 2,5 povprečnih neto plač (stanovanjska hiša, v kateri je živela tožnica, je oddaljena od ceste 28 metrov, tožnica pa je bila zaposlena in zato odsotna od doma 9 ur dnevno); v zadevi II Ips 417/2011 za obdobje 35-ih mesecev tri povprečne neto plače (hiša oddaljena 5 metrov od ceste, tožnik zaposlen), tožnici v isti zadevi pa 3,5 povprečnih neto plač, ker je bila daljše obdobje nezaposlena in na bolniški; v zadevi II Ips 418/2011 za obdobje 29,5 mesecev 3,5 plač (hiša je oddaljena od ceste 5 do 6 metrov, tožnica pa starejša upokojenka). V navedenih primerih dosojene odškodnine so povsem primerljive z odškodnino, ki jo je sodišče prve stopnje odmerilo v tej zadevi, torej je ustrezno upoštevalo tudi načelo objektivne pogojenosti odškodnine.

14. V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani. Materialno pravo je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo, pa tudi nobene uradoma upoštevne procesne kršitve, ki so taksativno naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ni zagrešilo. Zato je drugostopenjsko sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu (353. člen ZPP).

15. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker s pritožbo ni uspela, nosi pritožnica svoje pritožbene stroške in je dolžna povrniti potrebne (155. člen ZPP) stroške pritožbenega postopka tožeče stranke (prvi odstavek 154. člena ZPP). Te je pritožbeno sodišče odmerilo na podlagi priloženega stroškovnika in skladno z določili Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT). Skladno s tretjim odstavkom 18. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v zvezi z 21. ZOdvT je stroške odmerilo ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta 12.300,00 EUR, kolikor je bilo dosojene odškodnine. Odvetnik je zastopal v postopku štiri tožnike, zato se skladno s tar. št. 1200 ZOdvT nagrada za postopek poviša za količnik 0,9 (3x 0,3). Ker je v odgovoru na pritožbo priglašena nagrada za postopek po količniku 2, sodišče pa sodi v mejah postavljenih zahtevkov strank, je tožeči stranki za stroške odgovora na pritožbo priznalo vse priglašene stroške: 682,00 EUR nagrade za postopek s pravnimi sredstvi, 20,00 EUR po tar. št. 6002 ZOdvT in 154,44 EUR DDV-ja po tar. št. 6007 ZOdvT; to je skupaj 856,44 EUR. Skladno s 313. členom ZPP je sodišče določilo petnajstdnevni rok za izpolnitev obveznosti plačila stroškov pritožbenega postopka. Če v postavljenem roku tožena stranka stroškov ne bo plačala, bo prišla v zamudo in bo od tedaj dalje dolgovala še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen OZ).

(1) Ur. l. RS, št. 105/2005. (2) gl. npr. sodbe VS RS II Ips 68/2011, II Ips 98/2011, II Ips 318/2010, II Ips 456/2010, II Ips 149/2011, II Ips 401/2011, II Ips 751/2008. (3) gl. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 919/2007 z dne 17. 9. 2009. (4) Enako sodba VSM I Cp 328/2012, ki je v spisu.