Jedro

Navedeno pa ne zadosti kriterijem iz člena 73 KZ-1, po katerem mora sodišče prve stopnje, ko se odloči za odvzem predmetov iz člena 73 KZ-1, presoditi tudi ali obstaja bojazen, da bi obdolženi zasežene predmete uporabil pri ponovni izvršitvi kaznivega dejanja.

Izrek

I. Pritožbi zagovornika obdolženega A. A. se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o odvzemu predmetov razveljavi in zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. V preostalem se pritožba zagovornika obdolženca zavrne kot neutemeljena in v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Obdolženega se v skladu s členom 95/IV v zvezi s členom 98/I Zakona o kazenskem postopku oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku, po členu 97/I Zakona o kazenskem postopku pa obremenjujejo potrebni izdatki in nagrada zagovornika obdolženega, proračun.

Obrazložitev

1. Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države v sostorilstvu po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena in drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu z uporabo drugega odstavka 51. člena KZ-1 izreklo kazen dve leti in enajst mesecev zapora in stransko denarno kazen 100 dnevnih zneskov, kar ob upoštevanju dnevnega zneska v višini 8,75 EUR znaša 875,00 EUR denarne kazni, ki jo mora obdolženec plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe. Če denarne kazni v danem roku ne plača in se ta ne da niti prisilno izterjati, jo sodišče izvrši tako, da za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni (17,50 EUR) določi en dan zapora, pri čemer zapor ne sme biti daljši od šest mesecev. Na podlagi 48.a člena KZ-1 je sodišče obdolžencu izreklo stransko kazen izgon tujca iz države Republike Slovenije za dobo treh let. Trajanje izgona tujca iz države se šteje od dneva pravnomočnosti sodbe, čas prebit v zaporu, se ne všteva v čas trajanja te stranske kazni. Na podlagi 56. člena KZ-1 je sodišče prve stopnje obdolžencu v izrečeno kazen vštelo čas odvzema prostosti, in sicer od 29. 6. 2021 od 02:32 ure dalje. Na podlagi 73. člena KZ-1 je sodišče prve stopnje obdolžencu odvzelo zaseženo vozilo BMW X3 reg. št. ... s pripadajočimi kontaktnimi ključi in prometnim dovoljenjem, odvzelo pa mu je tudi zasežena mobilna telefona znamke Huawei ATU-L31 s SIM in spominskimi karticami in telefon znamke Samsung s pripadajočimi SIM karticami. Sodišče prve stopnje je obdolženca po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo plačila stroškov in odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, bremenijo proračun.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožil zagovornik obdolženega zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, odločbe o kazenski sankciji in odločbe o odvzemu predmetov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da mu izreče nižjo zaporno kazen in milejšo denarno kazen, skrajša izgon tujca iz treh let na eno leto ter mu ne odvzame zaseženih predmetov.

3. Pregled zadeve pred pritožbenim sodiščem je pokazal naslednje: K sklepu:

4. Pritrditi pa je tudi pritožbi zagovornika obdolženega, ki prav tako uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP, ko sodišču prve stopnje očita, da v napadeni sodbi ni ustrezno obrazložilo uporabo člena 73 KZ-1, na podlagi katerega je obdolžencu zaseglo osebno vozilo in mobilna telefona. Iz razlogov napadene sodbe glede odvzema navedenih predmetov izhaja, da se je sodišče prve stopnje odločilo za njihov odvzem za to, ker so ti predmeti bili uporabljeni za kaznivo dejanje in zaradi splošne varnosti in moralnih razlogov. Navedeno pa ne zadosti kriterijem iz člena 73 KZ-1, po katerem mora sodišče prve stopnje, ko se odloči za odvzem predmetov iz člena 73 KZ-1, presoditi tudi ali obstaja bojazen, da bi obdolženi zasežene predmete uporabil pri ponovni izvršitvi kaznivega dejanja. Šele po taki presoji lahko sodišče prve stopnje odloča o odvzemu predmetov. Zato je pritrditi zagovorniku, da sodišče prve stopnje svojo odločitev o odvzemu predmetov iz člena 73 KZ-1 ni ustrezno obrazložilo, s čimer je bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP. Pritožnik pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje pri ponovnem odločanju v obravnavani zadevi ni sledilo napotkom višjega sodišča iz razveljavitvenega sklepa III Kp 34013/2021 z dne 6. 12. 2021, kar bo v ponovljenem postopku moralo odpraviti, tako, da bo presojalo utemeljenost odvzema predmetov skladno z napotki iz razveljavitvenega sklepa in navedbami zagovornika v pritožbi, ki utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP. Tudi po oceni pritožbenega sodišča napadena sodba ponovno nima ustreznih razlogov o izrečenem varnostnem ukrepu odvzema predmetov, kot to izhaja iz njene obrazložitve.

5. Uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ima vselej za posledico razveljavitev prvostopne odločbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pri ponovnem odločanju bo moralo sodišče prve stopnje navedeno kršitev odpraviti in sicer tako, da bo presodilo vse okoliščine glede uporabe člena 73 KZ-1, kar bo moralo v napadeni sodbi ustrezno obrazložiti, torej obrazložiti tudi okoliščine o tem ali bo obdolženi z zaseženimi predmeti ponovil očitano kaznivo dejanje, v kolikor bo te okoliščine ugotovilo.

6. Zagovornik obdolženega uveljavlja še pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona, vendar ne konkretizira katero kršitev iz člena 372 ZKP uveljavlja, zato se pritožba v tem delu ne da preizkusiti.

7. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče, ki pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev, odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

K sodbi:

8. Zagovornik obdolženega v pritožbi graja odločitev sodišča prve stopnje o izrečeni zaporni kazni, stranski denarni kazni in izgonu tujca iz države. Meni namreč, da je izrečena zaporna kazen previsoka, saj sodišče prve stopnje pri izreku zaporne kazni ni upoštevalo vseh olajševalnih okoliščin, in sicer, da je sicer obdolženi spoštovana oseba v svojem okolju, da je oče mladoletnega otroka in da ima bolne starše ter da je obravnavano kaznivo dejanje storil zaradi finančne stiske, ter da ni nobenega dokaza, da je obdolženi pri kaznivem dejanju zasledoval premoženjsko korist, kakor tudi ne, da je dejanje storil iz koristoljubja.

9. Takšnim pritožbenim navedbam pa ni slediti. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje vse okoliščine, relevantne za izbiro in odmero kazenske sankcije, pravilno upoštevalo in ovrednotilo, tako, da pritožbeno sodišče v zvezi s tem nima nikakršnih pomislekov, okoliščine, na katere posebej v pritožbi opozarja zagovornik, pa so bile sodišču prve stopnje ob izreku kazni znane in jih je tudi v zadostni meri upoštevalo, kar se izraža v omiljeni zaporni kazni, ki jo je sodišče obdolžencu izreklo glede na napotke pritožbenega sodišča iz razveljavitvenega sklepa. Sodišče prve stopnje je namreč obdolžencu glede na določilo člena 51/II KZ-1 v zadostni meri obdolžencu omililo zaporno kazen pod spodnjo mejo zagrožene kazni za obravnavano kaznivo dejanje, okoliščine, na katere opozarja pritožba, pa nikakor ne narekujejo dodatno znižanje izrečene zaporne kazni. Dejstva, ki so znaki oziroma kvalificirani znaki očitanega kaznivega dejanja, je sodišče prve stopnje smelo upoštevati tudi kot obteževalne okoliščine, ki vplivajo na težo kaznivega dejanja. Zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje z odločbo o kazni ni prekoračilo pravice, ki jo ima po zakonu in so vsi pomisleki zagovornika v tej smeri brez teže in ne narekujejo spremembe izrečene zaporne kazni obdolžencu v korist. Okoliščine vsakega posameznega kaznivega dejanja je namreč potrebno posebej oceniti, tudi če gre za kvalificirano obliko kaznivega dejanja, saj sodišče prve stopnje s svojo oceno teže kaznivega dejanja in ostalih okoliščin ni ravnalo nepravilno, kot to skuša prepričati zagovornik, povsem ustrezno težo pa je dalo ugotovljenim olajševalnim okoliščinam. Po oceni pritožbenega sodišča je namreč izrečena omiljena zaporna kazen za obravnavano kaznivo dejanje, za katerega je v zakonu zagrožena kazen zapora od treh do petnajstih let, prej prenizka kot previsoka.

10. Prav tako ne more biti uspešen zagovornik, ki graja višino odmerjene denarne kazni. Sodišče prve stopnje je glede na razpoložljive podatke obdolžencu izreklo tudi povsem primerno stransko denarno kazen, ki nikakor ni previsoka, kot to trdi zagovornik, izrek stranske denarne kazni za obravnavano kaznivo dejanje pa je po zakonu obvezen. Po oceni pritožbenega sodišča je tako sodišče prve stopnje obdolženemu pravilno izreklo 100 dnevnih zneskov, kar ob upoštevanju višine dnevnega zneska 8,75 EUR, znaša 875,00 EUR denarne kazni, višino katere je v napadeni sodbi tudi ustrezno obrazložilo. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da ni prav nobenih razlogov za spremembo višine izrečene denarne kazni obdolžencu v korist, okoliščine, na katere opozarja zagovornik, pa so v zadostni meri upoštevane v višini izrečene denarne kazni in nikakor ne pritrjujejo zagovorniku, ki se zavzema za izrek milejše denarne kazni.

11. Zagovornik obdolženega sodišču prve stopnje očita, da je doba treh let, ki jo je obdolžencu izreklo kot stransko kazen izgona tujca iz Republike Slovenije, previsoka, saj meni, da bi bila primerna zgolj doba enega leta. Takšnim pritožbenim navedbam pritožbeno sodišče ne more slediti, saj v celoti soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je obdolžencu kot stransko kazen izgon tujca iz države Republike Slovenije izreklo za obdobje treh let, kar je v napadeni sodbi tudi ustrezno obrazložilo in pravilno zaključilo, da obdolženi predstavlja resno grožnjo za javni red in javno varnost v Republiki Sloveniji, saj je v osebnem vozilu prevažal kar 15 tujih državljanov, ki so morali za prevoz plačati vsak več tisoč EUR, kar vse tudi ob dejstvu, da je obdolženi do sedaj še nekaznovan, na kar posebej opozarja zagovornik, ne narekuje krajšega obdobja izgona obdolženca iz ozemlja Republike Slovenije in zato pritožba v tej smeri ne more biti uspešna.

12. Iz navedenih razlogov, in ker pritožba zagovornika niti v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi narekovalo spremembo napadene sodbe v grajanih delih, pritožbeno sodišče pa pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev (člen 383/I ZKP), je o pritožbi zagovornika odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

13. Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženega oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka ter odločilo, da nagrada in potrebni izdatki zagovornika obdolženega bremenijo proračun.