Jedro

ZSR v 19. členu določa, da imetnik stanovanjske pravice, ki trajno neha uporabljati stanovanje, izgubi stanovanjsko pravico. Torej imetnik stanovanjske pravice to pravico izgubi tudi pred pretekom šestmesečnega roka, če stanodajalec dokaže, da se je imetnik stanovanjske pravice izselil iz stanovanja z namenom trajno prenehati uporabljati stanovanje.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna skleniti s tožečo stranko kupoprodajno pogodbo za nakup dvosobnega stanovanja v Š. L. za kupnino v višini 698.627,40 SIT in tožeči stranki izstaviti listino, na podlagi katere bo možna vknjižba lastninske pravice na navedenem stanovanju na ime tožnice. Proti sodbi sodišča prve stopnje se je pritožila tožena stranka. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Tožeča stranka v reviziji navaja, da je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker v danem primeru ni zaslišalo pravdnih strank, niti ni izvedlo vseh ponujenih dokazov. Tožeča stranka meni, da je sodišče kršilo Stanovanjski zakon. Višje sodišče je, po navedbah tožnice, zmotno ugotovilo, da je možu tožnice, in s tem tudi tožnici, prenehalo stanovanjsko razmerje oziroma stanovanjska pravica. Tožnica trdi, da sta z možem ob uveljavitvi stanovanjskega zakona imela stanovanjsko pravico, saj jima do takrat ni bila odvzeta. Tožnica stanovanja ni nikoli prostovoljno popolnoma izpraznila, saj ima še danes ključe od spornega stanovanja. Tožnica meni, da ima pravico do nakupa stanovanja. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi ter razveljavi sodbo sodišča druge stopnje in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je revizijo na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) poslalo toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Tožničine revizijske navedbe, da je višje sodišče kršilo določbe ZPP, ker ni zaslišalo pravdnih strank in izvedlo ponujenih dokazov, so neutemeljene. Sodišče druge stopnje je pri preizkusu izpodbijane sodbe namreč ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, da pa je zmotno uporabilo materialno pravo. Torej drugostopenjsko sodišče sploh ni ugotavljalo drugačnega dejanskega stanja. Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti, na podlagi 386. člena ZPP tudi preverilo, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP in ugotovilo, da kršitve ni bilo.

Tožnica v reviziji navaja, da se z možem iz stanovanja nista nikoli prostovoljno in popolnoma izselila. S temi navedbami tožnica izpodbija ugotovitve dejanskega stanja sodišč prve in druge stopnje. Po 3. odstavku 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče teh navedb ni upoštevalo pri odločitvi.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je bil mož tožnice imetnik stanovanjske pravice na spornem stanovanju. V septembru 1991, ko mu je prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, se je preselil v Bosno. Sodišči prve in druge stopnje sta tudi ugotovili, da so vsi člani družine s popolno odselitvijo in izpraznitvijo stanovanja pokazali, da nimajo več namena trajno uporabljati spornega stanovanja. Revizijsko sodišče je presojalo, ali je sodišče druge stopnje na podlagi teh dejanskih ugotovitev pravilno uporabilo materialno pravo. Zakon o stanovanjskih razmerjih (Ur.l. SRS, št.35/82, v nadaljevanju ZSR) v 58. členu med drugim določa, da stanovanjsko razmerje preneha, če so imetnik stanovanjske pravice in uporabniki stanovanja nehali uporabljati stanovanje in brez presledka več kot šest mesecev niso več stanovali v njem, ne glede na to ali so bili takrat v državi ali v tujini. Sodišče prve stopnje je 58. člen uporabilo tako, da je štelo, da stanovanjsko razmerje lahko preneha zaradi neuporabe le, če imetnik stanovanjske pravice in uporabniki stanovanja najmanj šest mesecev ne stanujejo v stanovanju. Sodišče druge stopnje je pravilno odločilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 58. člena ZSR. Drugostopenjsko sodišče je tudi razložilo, da je namen določbe 58. člena ZSR, da stanodajalcu po preteku šestmesečnega roka ni treba več dokazovati namena trajno prenehati uporabljati stanovanje. Stanovanjsko razmerje je vezano na stanovanjsko pravico. ZSR v 19. členu določa, da imetnik stanovanjske pravice, ki trajno neha uporabljati stanovanje, izgubi stanovanjsko pravico. Torej imetnik stanovanjske pravice to pravico izgubi tudi pred pretekom šestmesečnega roka, če stanodajalec dokaže, da se je imetnik stanovanjske pravice izselil iz stanovanja z namenom trajno prenehati uporabljati stanovanje. Toženi stranki je uspelo dokazati, da je mož tožnice, ki je bil imetnik stanovanjske pravice, trajno nehal uporabljati stanovanje, z njim pa tudi vsi člani družine, ki so bili uporabniki stanovanja. Sodišče druge stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo in odločilo, da je mož tožnice takoj, ko je nehal trajno uporabljati stanovanje, torej septembra 1991, izgubil stanovanjsko pravico in mu je s tem tudi prenehalo stanovanjsko razmerje. Na dan uveljavitve Stanovanjskega zakona (Ur.l.RS, št.18/91, v nadaljevanju SZ), 19.10.1991, torej ni imel stanovanjske pravice in ni bil v stanovanjskem razmerju. Po 2. odstavku 129. člena lastnik ne glede na določbe SZ, ki se nanašajo na privatizacijo, ni dolžan prodati stanovanja, če je bivšemu imetniku stanovanjske pravice prenehalo stanovanjsko razmerje. Zato je sodišče druge stopnje tudi pravilno odločilo, da tožnica na podlagi 117. člena SZ, ne more zahtevati od tožene stranke sklenitve prodajne pogodbe za sporno stanovanje.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti niso podani in je na podlagi 393. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.