Jedro

Tudi če bi se tožnica z uveljavitvijo hipoteke, s katero je zavarovala svojo terjatev, lahko hitreje in uspešneje poplačala, toženka nima ugovora vrstnega reda uporabe zavarovanj, temveč mora kot porok plačati dolg, nakar nanjo preide glavna terjatev skupaj s stranskimi pravicami in jamstvi za njeno izpolnitev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 37455/2012 z dne 22. 3. 2012, po katerem toženka dolguje tožnici 464.161,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2011 dalje in izvršilnimi stroški. Toženki je (v zvezi s popravnim sklepom z dne 31. 3. 2015) še naložilo, da mora tožnici povrniti tudi 5.619,00 EUR njenih pravdnih stroškov z obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Toženka se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo, podrejeno razveljavitev prve sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče je popolnoma prezrlo toženkin predlog, naj ji dovoli drugo sredstvo izvršbe in opravi izvršbo na nepremičninah v k. o. Prule, kjer ima tožnica vknjiženo hipoteko. Z njihovo prodajo bi se tožnica lahko v celoti poplačala. Kljub temu zahteva plačilo od toženke, ki je na robu preživetja. Očitno gre za ustrahovanje in izsiljevanje. Toženka je podpisala neoverjeno poroštveno izjavo, ki se nanaša le na kreditno pogodbo z dne 17. 4. 2008. Tožnica je toženko pozivala k izpolnitvi zapadlih obveznosti po navedeni pogodbi, medtem ko je dolžnika (A., d. o. o.) pisno obvestila, da je bil kredit v celoti odplačan 23. 4. 2009, pozneje pa obveščala o zapadlih obveznostih po drugi kreditni pogodbi. Tožnica ni dokazala, da gre za eno samo kreditno pogodbo z različnimi opravilnimi številkami. Ko se sklene nova kreditna pogodba, stare poroštvene izjave ne veljajo več. Kljub temu je sodišče v celoti sledilo tožničinim navedbam, razlogov za to pa ni pojasnilo.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev jasno in razumljivo obrazložilo. Po izvedenem dokaznem postopku je pravilno zaključilo, da se je toženka zavezala tožnici kot porok in plačnik za obveznost glavnega dolžnika po kreditni pogodbi z dne 17. 4. 2008. Toženkina obveznost je v skladu s tretjim odstavkom 1019. člena Obligacijskega zakonika (OZ) solidarna. To pomeni, da jo tožnica lahko terja za celo obveznost vse dotlej, dokler je bodisi glavni dolžnik bodisi toženka popolnoma ne poravnata (395. člen OZ).

6. Pravico izbire, od koga bo zahtevala izpolnitev obveznosti, ima tožnica. Vrstni red izterjave pri solidarnih obveznostih namreč ni predpisan. Toženka se zato ne more upirati plačilu, češ da bi tožnica lahko terjala glavnega dolžnika ali druge poroke. Prav tako ne more zahtevati od tožnice, naj najprej uveljavlja hipoteko, s katero je zavarovala svojo terjatev iz sporne kreditne pogodbe. Tudi če bi se tožnica na ta način lahko hitreje in uspešneje poplačala, toženka nima ugovora vrstnega reda uporabe zavarovanj, temveč mora plačati dolg, nakar nanjo preide glavna terjatev skupaj s stranskimi pravicami in jamstvi za njeno izpolnitev (1018. člen OZ).

7. Brez pomena je tudi njeno sklicevanje na korespondenco med tožnico in glavnim dolžnikom. Toženka namreč niti ne trdi, da je glavni dolžnik že (deloma ali v celoti) vrnil kredit, ali da mu je tožnica to njegovo obveznost iz kreditne pogodbe z dne 17. 4. 2008 morebiti odpustila. Toženkina obveznost iz poroštva torej še ni ugasnila. Prav tako so odveč toženkini pomisleki o poznejših spremembah navedene kreditne pogodbe. Obveznost glavnega dolžnika in z njim toženkino poroštvo bi lahko prenehala le pri prenovitvi (novaciji) pogodbe, ne pa pri morebitnih drugih spremembah pogodbene vsebine, kot so npr. poznejši sporazum o načinu izpolnitve, o obrestih, pogodbeni kazni ali podaljšanju roka za izpolnitev pogodbe. Toženka ni dokazala, da bi v obravnavanem primeru prišlo do prenovitve kreditne pogodbe. Sicer pa je toženka podpisala dve vsebinsko enaki poroštveni izjavi, prvo 9. 4. 2009 in drugo 28. 9. 2010, ki vključuje tudi aneks št. 6 h kreditni pogodbi; obakrat je celo vnaprej soglašala z morebitnimi spremembami pogodbe.

8. Po navedenem ni razlogov za dvom o podlagi toženkine obveznosti, medtem ko njena višina med pravdnima strankama ni sporna. Odločitev sodišča prve stopnje, da izpodbijani del sklepa o izvršbi ohrani v veljavi, je zato v dejanskem in pravnem pogledu pravilna.

9. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Dejansko stanje je bilo v postopku na prvi stopnji celovito in pravilno ugotovljeno, pravilno pa je bilo uporabljeno tudi materialno pravo. Uradoma upoštevnih procesnih kršitev ni bilo. Res se sodišče ni izreklo o toženkinem predlogu, naj dovoli drugo sredstvo izvršbe, vendar ta opustitev ne predstavlja niti relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj ni mogla vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe. Sklep, s katerim je bila izvršba dovoljena, je namreč po toženkinem ugovoru razveljavilo že izvršilno sodišče, hkrati ko je odločitev o tožničini terjatvi prepustilo pravdnemu sodišču (sklep VL 37455/2012 z dne 16. 5. 2012).

10. Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) potrdilo izpodbijano sodbo.

11. Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker niso bili priglašeni.