Jedro

Utemeljen je očitek o neustreznosti izvedbe dokazovanja z izvedencem v tem, ker ga sodišče ni seznanilo s konkretnim primerom, saj mu ni omogočilo vpogleda v obširno zdravstveno dokumentacijo tožnika, ki se nahaja v spisu, niti ga ni seznanilo z izpovedbami zdravnikov o poteku zdravljenja na eni strani ter tožnika in njegove žene na drugi strani. Ker gre za zahtevna strokovna vprašanja in v celoti nasprotne trditve tožnika in zdravnikov ter sporne zapise v zdravniški dokumentaciji, je v tem postopku nujno potrebno, da poda izvedenec ne le mnenje, pač pa tudi izvid, kljub temu, da je seveda v izključni pristojnosti sodišča končni sklep o določitvi vsebine pravnega standarda skrbnosti, ki se zahteva v poklicnem delu zdravnika.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke po temelju utemeljen.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) ter predlaga ustrezno spremembo oziroma razveljavitev sodbe. Navaja, da je sodišče sporna strokovna vprašanja glede obstoja odškodninske odgovornosti presodilo brez predhodne pridobitve ustreznega izvedeniškega mnenja. Sodišče ne razpolaga s potrebnim strokovnim znanjem za ugotavljanje dejstev, ki so vezana na strokovna vprašanja s področja medicine. Samo z zaslišanjem izvedenca na naroku, ki ga ni seznanilo s konkretnim primerom, sodišče ni pridobilo potrebnega strokovnega znanja za ugotovitev dejanskega stanja. Sodišče izvedencu ni omogočilo pregleda predmetnega pravdnega spisa z vso priloženo zdravstveno dokumentacijo, na podlagi katerega bi lahko izdelal izvedeniško mnenje, pravdni stranki pa bi se imeli možnost opredeliti do ugotovitev izvedenca. Zmotna je ugotovitev sodišča, da je prišlo do napake pri zdravljenju v zvezi z odstranitvijo urinskega katetra, saj v doktrini ni pravil oziroma navodil, koliko časa bi moral imeti po TUR bolnik vstavljen kateter, ampak je to odvisno od posameznega operaterja, kot je izpovedal izvedenec. Pri ugotovitvi druge očitne napake pri zdravljenju sodišče sploh ne upošteva, da ob odpustu tožnika ni bilo prisotnih znakov, ki bi terjali ponovno vstavitev katetra ter da je izvedenec ugotovil, ko mu je sodišče dokument predočilo, da je šel tožnik domov v normalnem postoperativnem stanju. Sodišče toženi stranki tudi neutemeljeno očita kršitev pojasnilne dolžnosti, ki naj bi bila v tem, da tožniku ob prvih zapletih ni pojasnila, zakaj trpi tako hude bolečine in zdravljenje ne poteka tako, kot bi moralo. Tožeča stranka protipravnega ravnanja tožene stranke ni dokazala, o njem ni možno sklepati niti po zaslišanju izvedenca, ampak prav nasprotno. Izvedenec je potrdil, da ni pravil, koliko časa bi moral imeti po TUR bolnik vstavljen kateter, ampak je to odvisno od posameznega operaterja. Pri tožniku ob odstranitvi katetra ni bilo prisotnih znakov, ki bi zahtevali drugačno ukrepanje operaterja.

3. Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna in izčrpno obrazložena, zato predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe. Se pa tožnik ne strinja z obrazložitvijo sodbe v tistem delu, ki se nanaša na pojasnilno dolžnost do izvedbe posega, saj je dokazni postopek pokazal, da ta ni bila ustrezna.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnik je v tožbi zahteval, da mu tožena stranka povrne nepremoženjsko škodo zaradi zdravniške napake pri operacijskem posegu 22.7.2008, med katerim je prišlo do iatrogene poškodbe celotne stene sečnika (perforacije), kasneje pa, zaradi izlitja zdravila mitomicin v prostor ob sečniku, do hudih vnetij mehurja in zaradi napačnega zdravljenja zapletov do kasnejše večkratne ponovne hospitalizacije tožnika. Zdravniškemu osebju očita tudi kršitev ustrezne pojasnilne dolžnosti. V kasnejši pripravljalni vlogi tožnik kot bistvo svoje tožbe opredeljuje nadaljevanje zdravljenja po opravljenem posegu transuretralne resekcije mehurja in sicer, da mu nihče ni razložil zapletov, do katerih lahko pride zaradi instalacije mitomicina v mehur, predvsem pa, da bolniško osebje zapletov sploh ni prepoznalo, niti pravilno in pravočasno pričelo z zdravljenjem.

6. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokazovanju ugotovilo, da tožena stranka pred zdravniškim posegom (transuretralna resekcija – TUR z aplikacijo mitomicina v mehur) ni kršila pojasnilne dolžnosti in da tudi sam poseg, vključno z aplikacijo mitomicina, ni bil izveden v nasprotju s pravili stroke. Pač pa je ugotovilo ravnanje zdravnikov in medicinskega osebja tožene stranke v nasprotju s pravili stroke in dobro prakso ter s tem očitno napako pri zdravljenju 23.7.2008 od 8.00 ure zjutraj dalje (torej po opravljenem posegu), in sicer zaradi prezgodnje odstranitve urinskega katetra ter po ponovni vstavitvi katetra, dva dni kasneje, zaradi odpusta tožnika domov, kljub izjemno hudim bolečinam in brez dodatnih preiskav po ponovni odstranitvi katetra. Kršitev pojasnilne dolžnosti je sodišče prve stopnje ugotovilo v tem, da ob prvih zapletih tožena stranka tožniku ni pojasnila, zakaj zdravljenje ne poteka tako, kot je bilo predvideno in zakaj trpi več ali manj hude telesne bolečine.

7. Glede pravne podlage za odločitev v odškodninskem sporu zaradi strokovne napake med zdravljenjem velja splošno načelo prepovedi povzročanja škode (10. člen Obligacijskega zakonika – OZ), da se mora vsakdo vzdržati ravnanja, iz katerega utegne drugemu nastati škoda. Kdor pa drugemu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (prvi odstavek 131. člena OZ). Povzročitelj škode odgovarja, če so izpolnjene predpostavke njegove odškodninske odgovornosti, to so protipravno ravnanje ali opustitev, pravno priznana škoda in vzročna zveza med ravnanjem oziroma opustitvijo in škodo ter odgovornost povzročitelja. Navedeni elementi morajo biti podani kumulativno, pri čemer mora prve tri dokazati tožnik, tožena stranka pa mora, če se želi razbremeniti svoje odgovornosti, dokazati, da za škodo ni kriva. Ker tožnik očita povzročitev škode zdravnikom in zdravstvenemu osebju, zaposlenim pri toženi stranki v času škodnega dogodka, se je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo, da je pravna podlaga za presojo odgovornosti tožene stranke tudi v določbi 147. člena OZ. Vsekakor pa gre pri ugotavljanju zdravniške napake praviloma za zapletena strokovna vprašanja, za katere je potrebno medicinsko znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, torej jih rešuje z izvedenci medicinske stroke, ki sodniku posredujejo znanje, potrebno za ugotavljanje pravnega standarda skrbnosti dobrega strokovnjaka, ki se zahteva od zdravnika pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti (drugi odstavek 6. člena OZ).

8. Pritožba utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z izvedbo dokaza z izvedencem (predvsem v zvezi z določili 243, 252 in 253. člena ZPP). V tej zadevi sta obe pravdni stranki predlagali izvedbo dokaza z izvedencem medicinske stroke. Sodišče je sledilo dokaznemu predlogu pravdnih strank in izbralo za izvedenca strokovno institucijo, z nalogo, da izmed svojih strokovnjakov – specialistov sodišču na glavni obravnavi pojasni in obrazloži zahteve stroke pri opravi med strankama spornega medicinskega posega transuretralne resekcije mehurja v povezavi z instalacijo mitomicina. Izvedenec, specialist s področja urologije, je tako na glavni obravnavi sodišču podajal mnenje, kakšno naj bi bilo pravilno ravnanje zdravnika pri izvedbi tovrstnega zdravniškega posega in pri prepoznavi oziroma zdravljenju zapletov. Na podlagi zaslišanja izvedenca, ki konkretnega primera prej ni preučil, je sodišče ocenilo, da je na takšen način pridobilo dovolj strokovnega znanja za zaključek, da je bilo ravnanje zdravstvenega osebja po opravljenem posegu pri tožniku v nasprotju s pravili stroke in pomenilo zdravniško napako, zaradi katere je odškodninski zahtevek tožeče stranke po temelju utemeljen.

9. V sodni praksi poteka dokazovanje z izvedenci največkrat drugače, kot je predvideno v določbah 250. - 253. člena ZPP. Da je v konkretni zadevi sodišče izvedencu naložilo ustno (in ne pisno) podajo izvedenskega mnenja, ni procesno prav nič sporno, saj je v skladu z določbo prvega odstavka 253. člena ZPP ter načelom neposrednosti in kontradiktornosti obravnave. Pritožba pa ima prav in je utemeljen očitek o neustreznosti izvedbe dokazovanja z izvedencem v tem, ker ga sodišče ni seznanilo s konkretnim primerom, saj mu ni omogočilo vpogleda (razen dveh izvidov ob samem zaslišanju) v obširno zdravstveno dokumentacijo tožnika, ki se nahaja v spisu, niti ga ni seznanilo z izpovedbami zdravnikov o poteku zdravljenja na eni strani ter tožnika in njegove žene na drugi strani. Ker gre za zahtevna strokovna vprašanja in v celoti nasprotne trditve tožnika in zdravnikov ter sporne zapise v zdravniški dokumentaciji, je v tem postopku nujno potrebno, da poda izvedenec ne le mnenje, pač pa tudi izvid (1), kljub temu, da je seveda v izključni pristojnosti sodišča končni sklep o določitvi vsebine pravnega standarda skrbnosti, ki se zahteva v poklicnem delu zdravnika. Predvsem v tistih zadevah, v katerih dejansko stanje posega na tako strokovno zahtevna področja, kot je področje medicine, mora imeti izvedenec praviloma na razpolago celotno dokazno gradivo pri izdelavi izvedenskega mnenja, kajti sodnik nima strokovnega znanja, da splošno mnenje izvedenca pravilno uporabi na ugotovljena dejstva. Seznanitev izvedenca s konkretnim primerom je v obravnavani zadevi torej pomembna zato, ker se bo moral izvedenec opredeliti do konkretnih ravnanj oziroma opustitev zdravnikov, ki naj bi po ugotovitvi sodišča predstavljali zdravniško napako. Pritožba ima namreč prav, da ugotovite sodišča o očitnih napakah pri zdravljenju tožnika nimajo v celoti podlage v izvedenskem mnenju izvedenca D. B. oziroma terjajo dodatna pojasnila izvedenca glede na potek tožnikovega zdravljenja.

10. Glede očitane kršitve pojasnilne dolžnosti je nadaljnja presoja sodišča odvisna od ugotovitve, ali je bila storjena zdravniška napaka. Pritožbeno sodišče načeloma sicer soglaša z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 20. člena Zakona o pacientovih pravicah utemeljilo odločitev, da ni bilo kršitve pojasnilne dolžnosti pred posegom TUR, vendar v zvezi s tem tudi opozarja na ugovore tožnika v odgovoru na pritožbo. Prav pa ima pritožba tožene stranke, da so v celoti nejasni razlogi sodbe o kršitvi pojasnilne dolžnosti po opravljenem posegu.

11. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in vmesno sodbo razveljavilo ter zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP), v katerem naj sodišče prve stopnje odpravi ugotovljene kršitve postopka v skladu z gornjimi pojasnili in razlogi.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

(1) Glej Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, komentar k 252. in 253. členu.