Jedro

Obveznosti lastnika olastninjenega stanovanja po 117. členu SZ so bile neodvisne od potreb imetnika stanovanjske pravice. Zato so lastnikove obveznosti tudi v primerih iz 2. odst. 129. člena SZ lahko le takšne kot bi bile v primeru, da mora prodati imetniku stanovanjske pravice tisto stanovanje, ki ga zaseda kot imetnik stanovanjske pravice.

Izrek

Reviziji se ugodi ter se ob nadaljnji ugoditvi pritožbi toženke sodba sodišča druge stopnje v izreku pod točko II. v določbi, ki se nanaša na drugo stanovanje (četrta in peta vrstica izreka) spremeni tako, da toženka "... proda tožniku stanovanje, ki je primerno prejšnjemu tožnikovemu stanovanju na naslovu T., Rogaška Slatina, v izmeri 22,21 m2, za kupnino ...".

Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške postopka na prvi stopnji.

Tožnik je dolžan povrniti toženki stroške revizijskega postopka 89.330,00 SIT v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženki, da mora prodati tožniku enosobno stanovanje s kuhinjo, kopalnico, straniščem, ložo, predsobo in kletjo v skupni izmeri 45,22 m2, ki se nahaja v stanovanjski hiši Ž., Rogaška Slatina oziroma drugo odgovarjajoče stanovanje, za kupnino 900.000,00 SIT, zmanjšano za plačano lastno udeležbo, pri čemer mora davek na promet plačati toženka in tožniku povrniti tudi stroške postopka.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo toženkini pritožbi ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo toženkino obveznost, da mora prodati tožniku stanovanje v Ž., Rogaška Slatina, naložilo pa je toženki, da mora prodati tožniku drugo primerno stanovanje, ki bo ustrezalo stanovanjskim standardom po 5. členu Stanovanjskega zakona, za kupnino po določbah 117. in 119. člena SZ.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in posledično bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter predlagala, da se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da je toženka dolžna prodati tožniku po določbah 117. člena SZ tako stanovanje, kakršnega je imel na dan uveljavitve Stanovanjskega zakona, to je na T. v Rogaški Slatini, v izmeri 22,21 m2. Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožniku, ki nanjo ni odgovoril (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, naprej ZPP, katerega določbe je revizijsko sodišče moralo uporabiti na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS št. 26/99).

Revizija je utemeljena.

Ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona (19.10.1991) je bil tožnik imetnik stanovanjske pravice na stanovanju v T. v Rogaški Slatini, v izmeri 22,21 m2. Ker se je večstanovanjska stavba, v kateri je bilo to stanovanje, začela pogrezati, je toženka leta 1992 dobila v najem od Občine Rogaška Slatina enosobno stanovanje v Ž., Rogaška Slatina, v izmeri 45,22 m2 in za to stanovanje sklenila s tožnikom 5.8.1993 najemno pogodbo za določen čas - dveh let. Navedeno stanovanje je še vedno občinska lastnina. Toženka je priznavala tožniku pravico do odkupa stanovanja v izmeri 22,21 m2. Na podlagi navedenih dejstev oziroma ugotovitev, ki so bile med pravdnima strankama nesporne, sta sodišči nižjih stopenj odločili tako, kot je povzeto v uvodnem delu obrazložitve te sodbe. Njuno enotno stališče je bilo, da ima tožnik pravico do odkupa primernega stanovanja v smislu določila 5. člena Stanovanjskega zakona (naprej SZ) ter je bilo s sodbo sodišča druge stopnje pravnomočno odločeno tako, da mora toženka prodati tožniku po določbah 117. in 119. člena SZ drugo primerno stanovanje, ki bo ustrezalo stanovanjskim standardom po 5. členu SZ.

V reviziji ni sporna obveznost toženke, da mora po privatizacijskih določbah SZ prodati tožniku določeno stanovanje. Sporno je le materialnopravno vprašanje, kakšno stanovanje mu mora prodati glede na to, da mu ne more prodati stanovanja v T. v Rogaški Slatini, izmere 22,21 m2, na katerem je bil tožnik imetnik stanovanjske pravice ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona, ker se to stanovanje nahaja v objektu, ki se pogreza in ga bo potrebno porušiti ter je iz navedenih razlogov toženka že preselila tožnika v drugo najeto stanovanje, katerega pa ni lastnica. Po presoji revizijskega sodišča so za rešitev spora pravno odločilne okolnosti, ki so obstajale v času uveljavitve SZ. Po določilu 117. člena SZ so namreč morali lastniki (iz 111. do 114. člena SZ) prodati na zahtevo imetnika stanovanjske pravice, ki je to pravico na dan uveljavitve SZ imel (z njegovo pisno privolitvijo pa tudi njegovemu družinskemu članu), bremen prosto stanovanje, na katerem je imel stanovanjsko pravico. Za rešitev spora so zato pravno odločilne dejanske okolnosti, ki so obstajale v času uveljavitve SZ. Kot pravno podlago, po kateri je potrebno navedene dejanske okoliščine presojati v takih sporih, je potrebno uporabiti predvsem VIII. poglavje SZ (lastninjenje in privatizacija stanovanj in stanovanjskih hiš ter stanovanjskih podjetij) in v okviru tega določbe o privatizaciji stanovanj in stanovanjskih hiš (117. do 133. člena SZ). Ker predstavlja pravno izhodišče za odkup stanovanja 117. člen SZ, je glede na njegovo določilo, da ima upravičeni kupec pravico do odkupa stanovanja, na katerem je imel stanovanjsko pravico, zaključiti, da pravica do odkupa stanovanja (načeloma) ni bila odvisna od stanovanjskih potreb imetnika stanovanjske pravice in njegovih družinskih članov. Imel je pravico do odkupa stanovanja, na katerem je imel stanovanjsko pravico, pa če je bilo to primerno (v smislu 5. člena SZ) ali ne.

Obveznosti lastnika olastninjenega stanovanja je bila zato neodvisna od potreb imetnika stanovanjske pravice oziroma od vprašanja, kakšno stanovanje bi bilo zanj primerno. Zato tudi v primerih kot je obravnavani, obveznosti toženke do tožnika ne morejo biti večje od tistih, ki jih je imela do njega kot imetnika stanovanjske pravice v zvezi s stanovanjem, na katerem je bil imetnik stanovanjske pravice do uveljavitve SZ. Drugačno pravno stališče sodišč nižjih stopenj po presoji revizijskega sodišča nima podlage v SZ in je zato izpodbijana sodba v delu, ki obvezuje toženko, da proda tožniku drugo primerno stanovanje, ki bo ustrezalo stanovanjskim standardom po 5. členu SZ (kar pa je odvisno tudi od potreb morebitnih njegovih družinskih članov in bi bilo stanovanje s površino 22,21 m2 lahko neprimerno), pravno zmotna. Revizijsko sodišče je zato v skladu z zgoraj navedenimi pravnimi razlogi ter na podlagi na nižjih stopnjah ugotovljenega dejanskega stanja in glede na v zahtevku postavljen način izpolnitve obveznosti (v obliki prodaje drugega stanovanja, kar toženka sprejema), izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka te sodbe. Ta odločitev temelji na prvem odstavku 395. člena ZPP.

Skladno z rezultatom postopka, revizijsko sodišče ocenjuje, da sta pravdni stranki uspeli v približno enaki meri. Zato je odločilo, da stranki nosita vsaka svoje stroške postopka na prvi stopnji.

Pritožbenih stroškov toženka ni prijavila, zato je odločanje o teh stroških odpadlo. Toženki pa gre povrnitev revizijskih stroškov, ker je v revizijskem postopku v celoti uspela. Revizijsko sodišče je toženki priznalo celotne zahtevane stroške in sicer 50.000,00 SIT za sodno takso in 39.330,00 SIT odvetniških stroškov, skupaj 89.330,00 SIT, oboje v skladu s taksno in odvetniško tarifo. Ta odločitev temelji na določilu prvega odstavka 166. v zvezi s 154. členom ZPP.