Jedro

Sodišče se strinja z zaključkom tožene stranke v izpodbijani odločbi v zvezi z razlogi, s katerimi tožnik utemeljuje svojo prošnjo, da so njegove izjave v zvezi s tem že same po sebi neprepričljive in malo verjetne, njegove izjave pa tudi niso skladne z vsebino dokumentov, ki jih je predložil v podporo svojim izjavam in ker ni verodostojno predstavil svojih razlogov za zapustitev izvorne države, tožena stranka upravičeno dvomi v obstoj dogodkov, ki jih je izpostavil kot ključne pri odločitvi, da zapusti Afganistan.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Povzetek izpodbijane odločbe :

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je uvodoma povzela navedbe tožnika ob vložitvi prošnje na predpisanem obrazcu z dne 16. 2. 2016, v naknadni vlogi z dne 6. 7. 2016 ter na osebnem razgovoru dne 21. 9. 2016. 2. Ob vložitvi prošnje na predpisanem obrazcu dne 16. 2. 2016 je tožnik navedel, da je izvorno državo ilegalno zapustil pred približno mesecem in pol. O svoji izobrazbi je izpovedal, da je dokončal osnovno šolo v ... ter višjo šolo podjetja A. v Kabulu. Po poklicu je inženir interneta. V času od 2010 do 2013 je bil zaposlen v afganistanski vojski, plačan pa s strani ZDA. V izvorni državi še živijo njegovi starši, 2 sestri in brat, ena sestra pa je v Angliji zaprosila za mednarodno zaščito. Njegova ciljna država je bila Nemčija, ker je mislil, da ima le tam možnost zaprositi za mednarodno zaščito. Glede razlogov za zapustitev izvorne države je izpovedal, da je bil zaposlen v afganistanski vojski, pri skupini B., začenši ob koncu leta 2010 tako, da je vsake 3 - 4 mesece delal še za ostale skupine oz. crops, ki jih je skupno 5. Tedaj je delal za kanadsko podjetje C.. Ko se je ob koncu septembra 2012 vračal iz Ghaznija, so ga v kraju ... zadržali talibani, ker pri sebi ni imel nobenih dokumentov. Odpeljali so ga v svoj center, kjer so ga zasliševali. Omogočili so mu telefonski klic, da bi jim je predložil tazkiro. Njihov vodja je bil Č. Č.. Ker so zaradi njegovega znanja arabščine sumili, da je Arabec, so ga hudo tepli. Izpustili so ga po 17-ih dneh šele po tem, ko je prisegel, da ne bo več delal za Američane in jim je njegova mati obljubila plačilo odkupnine v znesku 30.000 USD, ki jo je zbrala tudi s prispevki sosedov in sorodnikov. Po vrnitvi v Kabul je v službi dal odpoved v mesecu decembru 2012. Nato je dne 10. 3. 2013 sklenil pogodbo o zaposlitvi s podjetjem D. z dovoljenjem za delo za to podjetje, ki si ga je je pridobil pri državni agenciji AISE. Sodelovali so večinoma z Američani. Do leta 2015 je delal normalno, potem pa so se znova pojavili talibani, ki so verjetno izvedeli, za koga dela, ga večkrat klicali in mu verbalno grozili, ker ponovno dela za Američane. Za zaščito je prosil policijo, a neuspešno. Zato si je sam najel telesne stražarje, za obrambo si je kupil celo orožje. Ko je v mestu Shirpour sodeloval v projektu z ameriško firmo E. za ureditev alarmnega sistema, je v eksploziji bombe, nameščene pod njegov avto, umrl njegov telesni stražar. Ko je tedaj uvidel, da je njegovo življenje ogroženo, se je odločil za odhod iz države, in sicer neposredno po samomorilskem napadu na sedež partnerskega podjetja F. v bližini letališča v Kabulu, ker se po tem dogodku ni več počutil varnega. Poskušal je sicer podkupiti talibane, a je bil njihov edini kompromis, da zapre podjetje. S strani države ni bil ogrožen, vendar mu niso niti pomagali. Zaradi talibanov, ki so ga preganjali, je zapustil državo. Njegov sin in hči sedaj živita skupaj z njegovo ženo v Islamabadu v Pakistanu, njegov oče, ki je bil državni nameščenec - varnostnik, pa je prav tako odšel v Evropo, ker talibani ne sprejemajo tega, da kdo dela za državo. Mama, sestra in brat so se zaradi varnosti morali večkrat seliti, sedaj pa živijo pri teti v Kabulu.

3. Z naknadno 6. 7. 2016 pisno vlogo je tožnik sporočil toženi stranki, da so v zapisniku njegove prošnje nekateri njegovi odgovori zapisani drugače, kot jih je sam navajal, in sicer je pravilno to, kar navaja v nadaljevanju: da je po narodnosti Tajik, govori pa tudi urdu, hindi in arabski jezik; da je diplomirani inženir računalništva (bachelor of computer science) po 4-letnem študiju v Kabulu, njegov poklic pa je programer/računalniški inženir; navedel je še, da je član politične stranke G., glede očeta pa, da je bil šef tajne policije; v zvezi s sestro je navedel, da živi v Londonu, kjer je poročena in ni prosilka za mednarodno zaščito; dodal je, da ni deloval za skupnost, ki se bori za talibane, temveč za stranko; v zvezi z zaposlitvijo je navedel, da je bil zaposlen pri ..., v okviru katere je delal za afganistansko vojsko in da se ime H. nanaša na korpus, ki šteje 25.000 vojakov, začetek njegovega dela pa sega v začetek leta 2010, nato je na približno 4 mesece zamenjal korpus; v zvezi s podjetjem, v okviru katerega je delal za vojsko, je navedel, da bilo ameriško-kanadsko podjetje C.; glede imena kraja ugrabitve je ime kraja Katevan popravil v Portauban; glede denarja, ki ga je plačala mama, je navedel, da je bil njegov, sorodniki in sosedje pa so ji rekli, naj ne plača odkupnine, saj jo bodo talibani okradli, on pa se ne bo vrnil nazaj. O podjetju D. je navedel, da ga je ustanovil 10. 3. 2013, po predhodno pridobljenem državnem dovoljenju s strani državne agencije AISE. Navedel je še, da so delali na projektih v zvezi z razvojem računalniških omrežij, sodelovali pa so večinoma z Američani. Dodal je, da je bil dvakrat napaden med vožnjo z avtomobilom, a ko je pod njegovim avtom eksplodirala bomba, ni bil poškodovan nihče; v izvorni državi je bil preganjan, a s strani države ni bil deležen zaščite, ker je podpiral stranko, ki je nasprotovala vladi.

4. Na osebnem razgovoru dne 21. 9. 2016 je tožnik navedel, da je bil rojen v Kabulu, tam živel do svojega četrtega leta, potem pa so se z družino preselili v Pakistan za približno 10 let, tako je do 7. razreda obiskoval šolo v Pakistanu, nato so se ob koncu leta 2002 vrnili v Kabul, kjer je nadaljeval šolanje do 12. razreda na I.. Potem je odšel na študij na univerzo v Pakistan. Po zaključku fakultete, se je za 1 mesec vrnil v Afganistan, za tem pa v letu 2008 odšel na študij v Indijo in tam ostal 2 leti, ker mu v Pakistanu kot Afganistancu niso dovolili nadaljevati študija. Izobraženi so tudi sestre, mati in oče, ki je 35 let deloval v državni varnostni službi. Kot sodelavca pokojnega predsednika J. J., ki so ga talibani ubili skupaj s člani vlade, so iskali tudi tožnikovega očeta, zato je pobegnil z družino v Pakistan. Po zrušitvi talibanskega režima se je oče odzval ameriškemu vabilu prejšnjim kadrom, naj se vrnejo, pozneje se je očetu pridružila tudi družina. Oče ne dela več, ker je tudi on zapustil Afganistan. Po vrnitvi s študija v Indiji se je tožnik zaposlil v ameriško-kanadskem podjetju C. v Bagranu v bližini Kabula, kjer se nahaja letališče in največja ameriška vojaška baza. Navedeno podjetje je kot podizvajalec sklenilo pogodbo z Ministrstvom za obrambo za pomemben in zaupen projekt, ki so ga financirali Američani. Tožnik je bil zaposlen v telekomunikacijskem centru divizije (korpus) št. ... z imenom H., lociranem v Paktiyi, v mestu Ghardiz, kjer je ostal približno 6 mesecev. Nato je bil premeščen v Kabul na Ministrstvo za obrambo za približno 2 meseca. Zatem je bil premeščen v Herat, v divizijo (korpus) št. ... do konca leta 2013. Sprva je prejemal plačo v višini 2.500 USD, ob koncu pa približno 5.000 USD. Nosil je uniformo afganistanske vojske, brez činov in napisov. Na delovno mesto je vstopal s posebno kodo ali s prstnim odtisom, z nalogo reševanja telekomunikacijskih težav, kjer koli na ravni divizije po razporedu, ki so ga izdelali nadrejeni, tudi na terenu, v posebnem vozilu s telekomunikacijskimi napravami za zaznavanje bomb ali zased talibanov ali drugih enot. Z njegovim neposredno nadrejenim po imenu K. K., ki je bil v Kabulu, je tožnik komuniciral le po elektronski pošti. Občasno je po 1 mesec ali 2 do 3 mesece delal tudi v Kandaharju, Mazar-e Sharifu in Kunduzu, najdlje pa 8 mesecev v Heratu. Premestitve ni mogel zavrniti, ker je s podpisom pogodbe o delu sprejel vse pogoje, a je bil zadovoljen, ker je delal za dobro plačo za afganistansko vojsko.

5. V nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe je tožena stranka povzela tožnikov opis srečanja s talibani, ki so ga pridržali 17 oziroma 19 dni, od njegove mame pa so zahtevali plačilo denarne odkupnine, pa tudi njegov opis okoliščin, v katerih je bila posneta predložena fotografija tožnika z ugrabitelji, ki so posnetek naredili z njihovim fotoaparatom ter mu posneto fotografijo nato shranili na tožnikovo spominsko kartico, ker na svojem telefonu ni imel fotoaparata. Po predočenju razlik v njegovih izjavah o tem, kdaj konkretno naj bi se to zgodilo, saj je v prošnji navedel, da je bilo to septembra 2012, na osebnem razgovoru pa, da je to bilo konec leta 2013, je tožnik odgovoril, da se je to zgodilo ob koncu leta 2012 in da to zagotovo ni bilo v letu 2013. Na vprašanje, kdaj je bil premeščen v Kandahar, je odgovoril, da se tega ne spominja točno, vendar naj bi to bilo v juniju ali juliju leta 2012, odpoved v službi pa je nato dal mesecu novembru 2012. V zvezi z njegovo ugrabitvijo si je po njegovih navedbah njegova mama zelo prizadevala za tožnikovo izpustitev, tudi s tem, da je kontaktirala talibane v Kuvajtu in Pakistanu, kamor je šla tudi osebno, morala pa jim je plačati 35.000 USD, kar je vzela iz tožnikovih prihrankov. Po predočenju njegove navedbe v prošnji, da je zahtevani znesek znašal 30.000 USD, je tožnik odgovoril, da je on izpovedal vsakokrat enako ter da se je glede zneska lahko zmotil tolmač. Na opozorilo, da v predloženih naknadnih pisnih popravkih prošnje le-tega ni popravil, je odgovoril, da je to veliko denarja, da se je zgodilo že dolgo nazaj in da so mu takrat tako povedali. Nadaljeval je, da je predložil dokumente, da je v času, ko je bil zaposlen v podjetju C, delal tudi privatno za različne stranke postavitve spletnih strani v času, ko je prihajal domov na dvodnevne dopuste. V prvih mesecih leta 2013 je ustanovil uspešno podjetje na področju informacijske tehnologije in kasneje dejavnost razširil še na področje gradbeništva, logistike ter uvoza in izvoza hrane in goriv, tudi za potrebe državnih organov in Američanov. V svojih treh podjetjih je imel skoraj 300 zaposlenih, ko je v letu 2015 s strani talibanov zaradi poslovanja z Američani začel prejemati grozilne klice, pa tudi sms sporočila talibanov, da si lahko s plačilom mesečnih zneskov v višini 100.000 USA $ zagotovi varnost v celotnem Afganistanu. Na to tožnik ni pristal, čeprav številna podjetja v Afganistanu plačujejo talibanom. Njihovih groženj niti ni vzel resno, ker je menil, da je Kabul varen, pri delu s tujci pa je bil previden. Tako ni sprejemal dela v provincah Ghazni in Kandahar. Približno 6 mesecev pred odhodom iz države je pred sedežem njegovega poslovnega partnerja, ameriškega podjetja L. v predelu M. v Kabulu, eksplodiral tožnikov avto, parkiran ob cesti. Tedaj je prejel klic, v katerem mu je bilo rečeno, da je tokrat imel srečo. Na kraju dogodka je policija naredila zapisnik; ko jim je tožnik pokazal grozilna sporočila na telefonu in zahteval, da ga naj varujejo, pa so mu rekli, da v Kabulu vsak dan umre veliko ljudi in da to ni nič takega. Zato si je najel svoje varnostnike. Ko je dva meseca za tem na službeni poti v Kunduz naletel na zasedo talibanov, ga je iz zasede rešila policija. Zaradi opisanih problemov se je tožnik večkrat preselil in bival nekaj časa v Heratu, v Mazar-e Sharifu in v Badakhshanu. Po eksploziji avtomobila je približno 8 mesecev pozneje doživel še samomorilski napad talibanov s ciljem, da mu poberejo ves kapital in ga ubijejo, ker si je kapital pridobil s trgovanjem z Američani, zato naj bi šlo za „umazan“ denar. Afganistan je zapustil 2 dni po tem dogodku, ker je bilo ogroženo njegovo življenje. Pobegnil je tudi njegov oče, podjetja pa so propadla. Svojo družino je že v mesecu juliju 2015 poslal v Pakistan, v Islamabad. Na posebno vprašanje v zvezi s članstvom v stranki G., ki jo je omenil v prošnji, je tožnik pojasnil, da gre za uradno politično stranko s pretežno mladim članstvom, ki deluje s ciljem vzpostavitve pogojev za napredek Afganistana, kakršen je bil v času prejšnjega predsednika J. J.. Ker sam osebno ni imel časa za stranko, jo je samo finančno podpiral in zaradi stranke sam ni imel nobenih težav; na naslednjih volitvah v Afganistanu pa si je želel kandidirati za predsednika.

6. V dokazne namene je predložil dokazila, ki so v izpodbijani odločbi navedena na str. 8 in 9: tako je predložil fotokopijo potnega lista Islamske republike Afganistan št. ..., ki je bil izdan 26. 10. 2013, z veljavnostjo do 26. 10. 2018; fotokopijo tazkire št. ..., ki je bila izdana 31. 1. 2007; original dvojnika tazkire, ki je bil izdan 2015; kopiji elektronskih turističnih viz za Združene arabske emirate, izdanih 21. 1. 2014 in 22. 4. 2014; fotokopija bančnih kartic; izkaznica za malico; več potrdil o šolanju: med drugim potrdilo N., da je v času od 1. 1. 2004 do 1. 3. 2004 uspešno končal DIT (...); potrdilo N., da je v času od 2. 9. 2004 do 12. 5. 2005 uspešno končal A+Hardware; potrdilo N., da je v času od 13. 6. 2004 do 15. 1. 2005 uspešno končal MCSE (...); potrdilo N., da je v času od 1. 1. 2004 do 1. 3. 2004 uspešno končal MCP (...); spričevalo srednje šole I.; potrdilo A. o uspešno zaključenem programu za MCP; potrdilo Goethe-Instituta, da se je v času od 22. 1. 2005 do 7. 4. 2005 v Kabulu udeležil tečaja nemškega jezika; potrdilo Nacionalnega izobraževalnega inštituta s 17. 5. 2006 o zaključku 2. stopnje; potrdilo Nacionalnega izobraževalnega inštituta s 23. 8. 2006 o zaključku O.; potrdilo P. s 23. 6. 2008, da je končal štirimesečno usposabljanje po programu MCSE; potrdilo Ministrstva za izobraževanje, izdano 6. 11. 2013, da je tožnik zaključil 12 razred na "oli I. leta 2010; dodatno je predložil več potrdil in zahvalnih pisem s področja njegovega dela: potrdilo Ministrstva za rudarstvo, da je prosilec pri njih delal od 20. 6. 2006 do 20. 6. 2007; potrdilo R., da je od 20. 6. 2006 do 20. 6. 2008 usposabljal druge osebe na področju IT; pogodbo o zaposlitvi med ... in tožnikom, sklenjeno 1. 9. 2009, z veljavnostjo do 31. 8. 2010; pogodbo o zaposlitvi med podjetjem FMCC in tožnikom, sklenjeno 29. 1. 2011 in potrjeno 6. 2. 2011; zahvalo Ministrstva za obrambo Afganistan za sodelovanje v enoti ...; potrdilo AISA; pismo nevladne organizacije Š., da je za to organizacijo delal kot prostovoljec od oktobra 2008 do 18. 3. 2009. 7. Po ugotovitvah tožene stranke so na podlagi primerjave vseh izjav tožnika in predložene dokumentacije ugotovljena številna pomembna neskladja glede ključnih dejstev v povezavi z razlogi za zapustitev izvorne države ter ostalimi okoliščinami, s katerimi je tožnik utemeljeval svojo prošnjo. Tožena stranka razen tega ocenjuje njegove izjave tudi kot malo verjetne v določenem delu, oziroma neverjetne, kar vzbuja utemeljen dvom v njihovo resničnost, še zlasti ob izrazito nasprotujočih si izjavah glede opisane kronologije njegovih zaposlitev in šolanja. Tako je tožnik med drugim pojasnil, da je šolo končal leta 2008, ko je za dve leti odšel na študij v Indijo. Po vrnitvi 2010 se je kmalu zaposlil v podjetju C.. Sam je predložil potrdilo Ministrstva za izobraževanje, ki potrjuje, da je T. T., roj. 1988 v Kabulu, leta 2010 zaključil 12-ti razred Srednje šole I.. Predložil pa je tudi spričevalo Srednje šole U., iz katerega sicer ni razvidno, na koga se to spričevalo sploh nanaša. Tako tožena stranka ugotavlja, da tožnik ni mogel srednje šole končati leta 2008 in oditi na študij v tujino (Pakistan in Indijo); če pa je šolo res končal leta 2008, pa predložena potrdila Srednje šole I. niso pristna. Prav tako ni mogoče, da bi tožnik že od 20. 6. 2006 do 20. 6. 2007 delal kot strokovnjak informacijsko komunikacijske tehnologije (IKT) v Ministrstvu za rudarstvo, katerega potrdilo je predložil, saj je po lastnih izjavah in po predloženem šolskem spričevalu tedaj obiskoval srednjo šolo. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik predložil tudi 4 potrdila o opravljenih usposabljanjih s področja informatike, pri katerih je zasledila več nepravilnosti: vsa navedena potrdila je izdala institucija, katere ime se glasi: N., medtem ko iz štampiljke na potrdilu izhaja, da naj bi to bilo N.; napačen zapis imena institucije po oceni tožene stranke ni mogoče pripisati naključni napaki, saj se ista napaka ponovi pri vseh štirih predloženih potrdilih. Po mnenju tožene stranke podjetje za tovrstna usposabljanja nikakor ne bi izdajalo potrdil z napačnim zapisom imena institucije, ki ne bi bilo hkrati usklajeno tudi z njihovo štampiljko. Poleg tega pa beseda "Instutite" ne pomeni nič, pri čemer ne gre le za neusklajenost med imeni, ampak za malomaren in napačen angleški zapis imena institucije. Tudi kolikor bi šlo le za tiskarsko napako, pa resna izobraževalna institucija napake odpravi in takih potrdil ne bi še naprej izdajala, saj se predložena potrdila nanašajo na več zaporednih let od leta 2004, 2005 do vključno 2006, na vseh pa se ponavlja ista napaka. Na vseh štirih potrdilih je tudi pomanjkljiv zapis tožnikovega imena in priimka, ki je različno zapisan kot V., Z. in Ž.. Tudi sama vsebina navedenih potrdil toženi stranki vzbuja dvom v njihovo pristnost: zapisana so v angleškem jeziku tako, da je pri času trajanja zapisano "date in upto", četudi se v pravilnem zapisu te besedne zveze uporablja presledek: "up to". Prav tako je tudi sam tekst površno zapisan, ker se v vsaki vrstici teksta začenja besedilo z veliko začetnico, čeprav se besedilo iz prejšnje vrstice nadaljuje v novo, pri čemer pa ne gre za nov stavek. Po stališču tožene stranke je neverjetno tudi to, da bi se tožnik teh usposabljanj udeleževal že v času srednje šole in jih kontinuirano obiskoval 3 leta od 1. 1. 2004 do 15. 1. 2006, srednjo šolo pa naj bi končal leta 2008 oziroma leta 2010. 8. Dodaten dvom v resničnost tožnikovih navedb se toženi stranki poraja tudi zaradi predložene pogodbe o zaposlitvi pri (...). V naknadnih pisnih popravkih svoje prošnje z dne 27. 6. 2016 je namreč popravil svojo prvotno izjavo, in sicer z navedbo, da je bil v Afganistanu zaposlen pri ..., v okviru katerega je delal za afganistansko vojsko, začenši v začetku leta 2010; podjetje, za katerega je delal, je bilo ameriško-kanadsko, z imenom C.. Čeprav podjetja ... na osebnem razgovoru tožnik ni omenjal, pa je predložil kopijo pogodbe o delu, sklenjeno med ... in T. T., vendar tožena stranka ni našla povezave med ... in podjetjem C., za katerega naj bi tožnik delal, iz predložene pogodbe pa izhaja, da naj bi bila le-ta sklenjena za obdobje od 1. 9. 2009 do 31. 8. 2010, z možnostjo podaljšanja. Če bi se naj šele leta 2010 tožnik vrnil s študija v Indiji, torej ni mogel imeti sklenjene pogodbe za delo že v letu 2009; nadalje ugotavlja, da se v pogodbi omenja tožnik kot stanujoč v Gardezu, ki ga je sam na osebnem razgovoru omenjal kot kraj v provinci Paktya, čeprav gre po ugotovitvi tožene stranke dejansko za Gardez v Paktiki, saj kraja z navedenim imenom v provinci Paktya sploh ni. Razen tega je tožnik sam izpovedal, da je njegova plača znašala od 2.500 do 5.000 USD v odvisnosti od tega, v kako nevarni provinci je opravljal delo, medtem ko drugače izhaja iz navedene pogodbe s podjetjem ..., ki ga je tožnik omenjal kot podjetje, preko katerega je delal v različnih divizijah afganistanske vojske, in sicer, da naj bi za opravljene storitve prejemal 350 USD mesečno in bonitete, kot so stroški prevoza na delo v višini 50 USD ter malice v višini 50 USD mesečno.

9. V zvezi s predloženimi dokumenti o tožnikovih referencah s strani poveljnikov afganistanske vojske, kot je priporočilno pismo iz Herata z dne 6. 10. 2010 z zapisom glede trajanja od maja 2008 do datuma izdaje, tožena stranka ugotavlja, da iz predloženega potrdila tako izhaja, da bi naj bil tožnik zaposlen v A. B. v Heratu že od maja 2008; to pa se ne sklada z njegovimi navedbami glede njegovega študija in zaključka izobraževanja, saj potrdilo Ministrstva za izobraževanje namreč izkazuje, da naj bi leta 2010 končal 12-ti razred Srednje šole I., zaradi česar ni mogel biti zaposlen že od maja 2008, oziroma predložena potrdila niso verodostojna. Prav tako je predložil zahvalno pismo NATO z zapisanim datumom 23. 2. 2010, čeprav je kronološko sam umestil svojo zaposlitev v konec leta 2010; četudi bi se dejansko zaposlil v začetku leta 2010, pa ni verjetno, da bi po samo mesecu dni ali dveh že prejel zahvalno pismo za zvestobo in predanost. Glede zahvalnega pisma MPRI, v katerem se tožniku zahvaljujejo za odlično sodelovanje v ... diviziji "victory corps-, Heart, Afghanistan, tožena stranka ugotavlja, da je v omenjenem dokumentu ime navedene province kar trikrat napačno napisano, in sicer kot Heart, kar vpliva na oceno verodostojnosti predloženega dokumenta, saj meni, da napačnega zapisa ni mogoče pripisati tipkarski napaki. Glede potrdila, izdanega T. T. za njegovo delo v ... diviziji, tožena stranka ugotavlja, da je napisano v španskem jeziku, čeprav so v Heratu, kjer je sedež ... divizije, monitoring izvajale italijanske enote NATO, ne pa španske, tako da je v predloženih referencah po ugotovitvah tožene stranke preveč napak, da bi jih bilo mogoče obravnavati kot verodostojne in kot take ne potrjujejo tožnikovih navedb o času njegovega dela za afganistansko vojsko. Ko ga je zaprosila za pojasnilo, kdaj naj bi se zgodil dogodek z ugrabitvijo s strani talibanov, saj je v prošnji navajal, da se je to zgodilo septembra 2012, na osebnem razgovoru pa, da je to bilo konec leta 2013, je tožnik ugotovljeno različno umeščanje dogodkov pojasnil z navedbo, da se je lahko tudi zmotil ter še dodal, da se je navedeni dogodek zgodil ob koncu leta 2012 in zagotovo ne v letu 2013. Na nadaljnje vprašanje, kdaj naj bi bil premeščen, saj naj bi se ugrabitev zgodila po njegovi premestitvi v Kandahar, je tožnik odgovoril, da se točno ne spomni, vendar misli, da je bilo to junija ali julija 2012 ter še dodal, da je dal odpoved v službi novembra 2012. Po oceni tožene stranke se tako njegove navedbe v prošnji in na osebnem razgovoru ne ujemajo med seboj, nastalih razlik pa tožnik ni ustrezno pojasnil in čeprav je z naknadno vlogo podal številne popravke navedb v svoji prošnji, a pri tem ni niti omenil časovne opredelitve te zaposlitve; tudi na osebnem razgovoru je večkrat navajal, da je delal do konca leta 2013, kar je na izrecno vprašanje uradne osebe o tem, popravil z navedbo, da je delal do leta 2012. Vendar po ugotovitvi tožene stranke tožnik pri tem ni pojasnil, do kdaj naj bi delal preko tujega podjetja za afganistansko vojsko, pač pa je enkrat rekel, da je bil v Kandahar premeščen konec leta 2013, drugič pa, da je bilo to junija ali julija 2012. 10. Glede ugrabitve s strani talibanov tožnik ni podal jasnih izjav glede tega, kdaj konkretno naj bi se ta ugrabitev zgodila, saj je različno navajal, da je to bilo bodisi septembra 2012, bodisi konec leta 2012, bodisi konec leta 2013 in ko so mu bile predočene njegove različne navedbe o datumu tega dogodka, je v pojasnilo navedel še tretjo, od dotedanjih različno opredelitev datuma istega dogodka. Njegova ugrabitev s strani talibanov po oceni tožene stranke ni verjetna, saj ni verjetno, da bi tožnik sploh delal v vojaških oporiščih. Razen tega pa tožnik ni mogel šele po ugrabitvi dati odpovedi in čez nekaj mesecev ustanoviti lastnega podjetja, saj potrdilo AISE izkazuje, da bi naj bilo podjetje D., katerega predsednik in lastnik naj bi bil tožnik, ustanovljeno že 31. 3. 2012. Za toženo stranko prav tako niso verjetne niti opisane okoliščine zatrjevane ugrabitve, ki jih je navajal tožnik s tem, da bi ga naj kot edinega izmed 70 potnikov avtobusa odpeljali talibani rekoč, da je sin nevernika, ker nima brade. Tega ni znal prepričljivo pojasniti, še zlasti ker iz fotografije, ki jo je sam predložil, na kateri je tožnik v družbi več talibanov, od katerih komandir A. C. na tožnikovi desni strani nima prav nič večje brade od tožnikove. Prav tako je brez brade še eden izmed štirih talibanov na sliki. Glede njegove navedbe, da so mu talibani zastavili šest zelo težkih vprašanj z versko vsebino, tožena stranka ugotavlja, da se navedena vprašanja nanašajo na osnovne pojme islamske vere, dobro znane vsem vernikom in tudi drugim, ki niso muslimani, glede vere in zaupanja, da ni nobenega Boga, razen Alaha, in je Mohamed njegov prerok, kar je potrebno izgovoriti, da postaneš musliman; šest besed o osnovi islama predstavlja šest arabskih besed, ki jih poznajo vsi muslimani in se uporabljajo v vsakodnevnem življenju: z besedo As-salamu Alaikum pozdravljajo, Mash'Allah uporabljajo kot kar Alah hoče, podobno Insh'Allah, če je Alahova volja, Subhanallah pomeni slava Alahu, Astaghfirulah se uporablja kot prošnja Alahu za odpuščanje in Allah Akbar, kar pomeni Alah je velik; nadalje glede petih načel Islama, ki so vera, molitev, dobrodelnost, post in romanje v Meko; nadalje glede poglavij Korana oziroma o posameznih surah, se nanaša na prvo, drugo in zadnje poglavje Korana, ki je splošno razširjeno kot prošnja Alahu za njegovo varovanje, po sunitski tradiciji pred spanjem ali ob bolezni. Tožena stranka kot popolnoma neverjetne označuje njegove navedbe, da so talibani pristali na njegovo prošnjo, naj se z njim fotografirajo, da bi lahko prijateljem pokazal, da so dobri ljudje ter se fotografirali skupaj z njim z njihovim fotoaparatom ter mu sliko shranili na spominsko kartico, saj ni verjetno, da bi nekdo po 19 dneh v ujetništvu sploh prosil za skupno fotografijo z ugrabitelji; neverjetno je tudi, da bi se ti sploh hoteli fotografirati z žrtvijo, ki bi ji na tak način izročili pomemben dokaz proti sebi; popolnoma neverjetno pa je tudi to, da bi se tako potrudili za prenos posnetka iz njihovega fotoaparata na spominsko kartico tožnika kot žrtve ugrabitve. Kar pa zadeva videz tožnika na predloženi fotografiji, le-ta po ugotovitvi tožene stranke ne kaže znakov mučenja ne prestanega ujetništva, saj na fotografiji ni opaziti nobenih modric od pretepanja, nobenih sledi zavezovanja rok, ki naj bi mu jih odvezali samo za potrebe stranišča in tudi njegova obleka nima nobenih sledi krvi zaradi zatrjevanega hudega pretepanja, tožnik pa na fotografiji nikakor ne deluje kot oseba, ki bi bila v ujetništvu in trpinčena.

11. Glede navedb v prošnji, da je tožnik dne 10. 3. sklenil pogodbo o zaposlitvi s podjetjem D., tožena stranka ugotavlja, da je navedeno tožnik z naknadno pisno vlogo popravil in izrecno kot pravilno zapisal, da je 10. 3. 2013 ustanovil podjetje D., dovoljenje za to pa je prejel od AISE, ki je državna agencija za izdajo dovoljenj za odprtje podjetij, medtem ko je po ugotovitvi tožene stranke tožnik sicer predložil omenjeno dovoljenje, vendar je bilo slednje izdano že 31. 3. 2012, z veljavnostjo enega leta. Čeprav je s posebno pisno vlogo tožnik izrazil zaskrbljenost zaradi naštetih netočnostih v zapisniku njegove prošnje, pa med naštetimi popravki ni naveden podatek o ustanovitvi lastnega podjetja dne 10. 3. 2013. Po oceni tožene stranke ni verjetno, da bi si tožnik urejal dokumentacijo za ustanovitev podjetja v času, ko je služboval za vojsko, saj za to po lastnih navedbah namreč ni imel nobenega razloga, ker je bil v službi z dobrim zaslužkom zadovoljen in uspešen.

12. Tudi ostali predloženi dokumenti po oceni tožene stranke kažejo na to, da tožnik do konca leta 2012 ni mogel delati za afganistansko vojsko oziroma podjetje, preko katerega je sodeloval z njimi, saj je predložil pogodbo med (FMCC) in T. T. (dokument št. 5/11 in 3/2) z dne 29. 1. 2011, ki je bila sklenjena za obdobje 6 mesecev za določeno plačilo v višini 650 USD mesečno, s podrobnostmi glede delovnega časa. Ker je med drugim predložil tudi dve pogodbi podjetja A. D. z dne 19. 2. 2012 in če naj bi tožnik delal za ... oziroma podjetje C. do konca leta 2012, potem za isto obdobje ni mogel imeti sklenjene še pogodbe z A. E. z dne 22. 4. 2012, ki je vredna 11.985 USD, še zlasti ker je slednji dokument sicer podpisan s strani obeh strank, vendar je po ugotovitvi tožene stranke na njem odtisnjena le štampiljka tožnikovega podjetja in mu zato ni mogoče pripisati večje dokazne vrednosti. Po oceni tožene stranke pa ni verodostojna niti pogodba med ASLTC, katerega lastnik je tožnik, in FMMC, ker je datirana dne 1. 9. 2012, podpisana pa veliko pred tem dnem, ko naj bi bila šele pripravljena, in sicer dne 26. 7. 2012 oziroma 29. 8. 2012, kar je neverjetno, saj ni verjetno, da bi pogodbo z datumom 1. 9. 2012 tožnik "overil" že prej dne 29. 8. 2012. Ker so po ugotovitvi tožene stranke vse navedene pogodbe napisane v angleškem jeziku, tudi to - ob dejstvu, da je uradni jezik v tožnikovi državi farsi, označuje kot nenavadno. To, da so vsi datumi zapisani po gregorijanskem koledarju, pa toženi stranki vzbuja še dodaten dvom, ker je v Afganistanu v rabi t. i. "šamsi" koledar s popolnoma drugačnim zapisom datumov. V zvezi z navedbami tožnika, da je poleg zaposlitve v podjetju C. delal tudi zasebno in postavljal spletne strani za različne stranke v času dvodnevnih dopustov, od katerih je po en dan namenjal tem poslom, jih tožena stranka ne sprejema kot utemeljene, saj predložena dokazila ne izkazujejo poslov, ki bi jih sploh lahko opravil v enem dnevu. Še zlasti, ker je na posebno vprašanje, ali je v času sodelovanja z Ministrstvom za obrambo Afganistana spreminjal svojega delodajalca, tožnik odgovoril, da je vse do konca leta 2013 delal za isto podjetje, dokler ga niso zajeli talibani.

13. Po ugotovitvah tožene stranke se njegove navedbe o delu za afganistansko vojsko ne skladajo z dokumenti, ki jih je sam predložil, zato jih je nemogoče sprejeti za verodostojne, tako da posledično obstajajo razlogi, zaradi katerih tožena stranka ne verjame obstoju opisanih dogodkov v zvezi z ugrabitvijo talibanov, niti ne more slediti tožnikovim navedbam o grozilnih klicih talibanov od meseca marca 2015 dalje. Še zlasti glede na to, da je sam tožnik navedel, da je svoje podjetje ustanovil že leta 2012 in sodeloval tudi z Američani kot poslovnimi partnerji in je zato nejasno, zakaj bi talibani šele po treh letih začeli groziti tožniku. Nadalje ugotavlja številne protislovnosti in razhajanja v tožnikovih opisih istega dogodka v zvezi z eksplozijo bombe pod njegovim avtomobilom, ki jih je tožnik podal na osebnem razgovoru in ob vložitvi prošnje in v njegovi poznejši pisni vlogi s popravki, kljub temu, da je temeljno dokazno sredstvo v postopku priznanja mednarodne zaščite prav izjava prosilca. Zato je prosilec dolžan izčrpno in po resnici navesti okoliščine, zaradi katerih bi se štelo, da so izpolnjeni pogoji za mednarodno zaščito, kot je navedlo tudi že Ustavno sodišče v odločbi št. Up 1970/08, U-I-292/09 in izpostavilo, da v azilnem postopku temelji ugotavljanje dejanskega stanja v posameznem primeru na navedbah prosilca in je zato odločitev pristojnega organa predvsem odvisna od prepričljivosti, verodostojnosti in konsistentnosti navedb, ki jih prosilec navaja v svoj prid. Kot malo verjeten tožena stranka ocenjuje tudi navedeni dogodek na službeni poti v Kunduz, ko naj bi tožnik naletel na zasedo in mu je pomoč nudila tudi policija, pri čemer naj bi umrli vsi talibani v zasedi, česar tožnik pri podaji prošnje sploh ni navedel, saj bi ga - če bi bil tak dogodek resničen, po stališču tožene stranka zagotovo omenil že v prošnji, saj je v prošnji po lastnih navedbah opisal vse ključne dogodke za njegov odhod iz države.

14. Po ugotovitvi tožene stranke je tožnik v prošnji izpovedal, da je še po tem, ko se je že odločil za odhod iz izvorne države, pridobil še en projekt v letu 2015 in sicer za podjetje A. F., za kar je toženi stranki predložil tudi 2 naročilnici podjetja A. G., ki se izrecno nanašata na projekt A. F.. Vendar sta po ugotovitvah tožene stranke navedeni naročilnici izdani že v letu 2012 in 2013, to je veliko prej, preden je tožnik sploh začel delati na projektu s A. F.. Poleg tega je po ugotovitvi tožene stranke na obeh naročilnicah ime v naslovu napačno zapisano kot A. G., namesto pravilno A. H.. V tej zvezi tožena stranka zavrača možnost tiskarske napake zato, ker se ista napaka ponavlja v obeh dokumentih, ki sta izdana v razmaku več kot leto dni. Ker se glasita na visoke zneske, je pričakovana točnost in dorečenost, vendar pa iz predloženih naročilnic ne izhaja niti to, komu sta bili sploh izdani, saj naročnik ni naveden.

15. Po ugotovitvah tožene stranke je iz predloženih dokumentov tudi razvidno, da naj bi tožnikovo podjetje A. G. imelo sklenjeno pogodbo s tožnikovim podjetjem A. I., za nakup dizel goriva in ker A. I. ni dostavilo dogovorjene količine, je A. G. pogodbo 2. 3. 2014 razveljavilo. V tej zvezi še ugotavlja, da se predloženi zapisi nanašajo na leto 2014. Razen tega ne izkazujejo nobenega lastniškega deleža tožnika, kljub trditvi, da je v projekt A. F. tožnik investiral 1 milijon USD, saj je edini dokument, ki se nanaša na to, tožnikova lastnoročna pisna izjava, da je podjetje D. skupaj s podjetjem A. G. vzelo projekt zadnjega dela letališča v skupnem znesku 91.838 USD. Tožena stranka zato ocenjuje, da dokument, ki bi potrjeval tožnikovo sodelovanje v navedenem projektu, ni verodostojen, ker ne gre za dokument, ki bi bil sestavljen kot uradni dokument, še zlasti zato, ker je omenjena izjava edini zapis o denarnem vložku tožnika v skupen projekt s A. G.. Četudi gre po njegovih navedbah za vodilni mednarodni poslovni center, je na spletni strani A. F. le malo informacij, zadnje objavljeno sporočilo na Facebook strani pa je z dne 15. 10. 2015. Ker je v povezavi s tem projektom tožnik opisal samomorilski napad dne 4. 1. 2016 kot enega izmed večjih v Kabulu s približno 20-30 smrtnimi žrtvami, vključno z dvema njegovima varnostnikoma, medtem ko je v prošnji navedel drugače, da je bil med žrtvami tudi inženir njihovega podjetja, je tožena stranka s pomočjo informacij o izvorni državi to preverila in ugotovila, da je 4. 1. 2016 sicer res prišlo samomorilskega napada blizu letališča Kabul, vendar je šlo za zaščiten kompleks v bližini kabulskega letališča za tuje pogodbene izvajalce A. J. z eno smrtno žrtvijo in 22 ranjenimi, na podlagi česar ocenjuje, da napad ni bil usmerjen proti A. K., kot je trdil tožnik. Razen tega v navedenem napadu ni bilo 20-30 smrtnih žrtev, kot je trdil tožnik, ampak je bila v navedenem napadu ubita 1 ena oseba, tako da ne morejo držati njegove navedbe, da sta bila v tem dogodku ubita 2 tožnikova varnostnika, sploh zato, ker se je omenjeni napad zgodil ob drugem hotelskem kompleksu. Nenavadno pa je tudi to, da ni bilo mogoče najti naslova A. K., na zemljevidu, temveč je na spletni strani A. F. tožena stranka našla zemljevid in v povezavi s A. J. ugotovila, da se je navedeni napad zgodil v oddaljenosti 350 m zračne linije od A. J.. Zato tudi ne morejo držati niti tožnikove navedbe, da je ob samomorilskem napadu avta bombe bila zadeta ograja A. J.. Po mnenju tožene stranke tako samomorilski napad 4. 1. 2016 ni povezan s tožnikom.

16. Kot neverodostojne je tožena stranka ocenila tudi izjave tožnika skupaj s predloženimi dokazili glede njegovega dela z varnostnimi organi Afganistana in glede njegove ugrabitve ter groženj talibanov, slediti pa ni mogla niti tožnikovim navedbam o grozilnem pismu talibanov decembra 2016, datiranem 30. 9. 1395 (20. 12. 2016), z vsebino, da mu je sicer uspelo zbežati talibanom, preden so nad njim izvršili sklep, ker dela in sodeluje z Američani, Židi in njihovimi prijatelji; dobili so obvestilo, da je zbežal v Evropo, a naj ne misli, da je na varnem, ker bodo sledili njegovi družini v Afganistanu in nad njimi izvršili sklep Islamskih emiratov, kar naj bi bilo že tretje opozorilno pismo. Po ugotovitvi tožene stranke namreč vsebina grozilnega pisma ni skladna s tožnikovimi izjavami, saj tožnik po lastnih navedbah sploh ni pobegnil talibanom, ampak so ga po plačilu odkupnine talibani izpustili. Poleg tega so grozilna pisma talibanov običajno usmerjena v neko točno določeno zahtevo naslovniku, ki jo mora izpolniti, če pa ne, temu sledijo posledice, medtem ko v konkretnem primeru talibani nimajo nobene zahteve do tožnika, ampak le sporočajo, da bodo sledili njegovi družini. Po oceni tožene stranke je nemogoče prezreti, da je že 10 mesecev pred prejemom pisma tožnik zapustil državo. Če bi resnično hoteli poiskati njegovo družino, bi jo v tem času lahko tudi našli, če bi bil to res njihov namen. Na podlagi članka v časniku The Guardian glede grozilnih pisem talibanov tožena stranka ugotavlja, da grozilna pisma talibanov, ki so bila nekoč enaka smrtni obsodbi, zdaj ponarejajo in prodajajo Afganistancem, ki si želijo v Evropi začeti novo življenje, ob upoštevanju formule, da kupca obtožuje dela za domače ali ameriške sile, z dodanim talibanskim logotipom, prekopiranim iz interneta, medtem ko sami talibani pravijo, da so prenehali s to prakso in da je večina grozilnih pisem ponarejenih, njihovi borci pa v primeru suma pokličejo sorodnike z zahtevo, da oseba preneha delati za vlado ali varnostne sile in ne pošiljajo grozilnih pisem. V citiranem članku je časnik The Guardian poročal o stavbi nasproti sedeža kabulske policije kot o pooblaščeni trgovini za dokumente - od talibanskih grozilnih pisem, posebnih potrdil, znanih tudi kot "nočno pismo", kakor tudi potrdil o zaposlitvi na ministrstvu, nazivu in plači, kar predstavlja za mnoge Afganistance prvi nakup v vrsti stroškov na poti v novo življenje. Nemški zvezni urad za migracije in begunce tovrstne dokumente ocenjuje v okviru ugotavljanja verodostojnosti splošnih navedb prosilcev. Tudi po oceni tožene stranke takšne listine, kot so talibanska pisma, brez prepričljivih in verjetnih izjav tožnika tudi v konkretnem primeru ne morejo imeti nobene teže v postopku. Enako meni tudi glede predloženih sporočil, ki naj bi jih tožnik prejemal na telefon, toženi stranki pa poslal 6. 9. 2016, saj iz njih ni razvidno, komu so bila ta sporočila sploh poslana, niti kdaj, ker je zabeležen samo dan in mesec. Ker iz teh sporočil ni mogoče razbrati, komu so bila namenjena, jih po oceni tožene stranke ni mogoče povezati s tožnikom. Nadalje na podlagi tožnikovih navedb na osebnem razgovoru glede članstva v stranki G., da sam osebno ni imel časa za stranko in da jo je podpiral samo finančno ter da dejansko ni imel kakršnihkoli težav zaradi članstva v omenjeni politični stranki, poleg tega pa svojega članstva v politični stranki tožnik v prošnji sploh ni omenil, tožena stranka ugotavlja, da tožnik v izvorni državi zaradi članstva v stranki ni bil preganjan.

17. Tožena stranka je v zvezi z razlogi, s katerimi tožnik utemeljuje prošnjo, sprejela oceno, da so njegove izjave v zvezi s tem že same po sebi neprepričljive in malo verjetne, razen tega pa njegove izjave tudi niso skladne z vsebino dokumentov, ki jih je predložil v podporo svojim izjavam. Tožena stranka dvomi tudi v pristnost listin, ki jih je predložil tožnik, zato meni, da tudi njegovih razlogov ni mogoče povezati z njegovim delom za vojsko ter Američane in posledično z grožnjami talibanov. Po preučitvi informacij, ki jih je po svojih pooblaščencih predložil tožnik, tožena stranka ocenjuje, da informacij o korpusih afganistanske vojske in zaposlenih v afganistanski vojski, policiji ali drugih državnih funkcijah ni moč povezati s tožnikovim primerom, čeprav sicer sprejema za verjetno, da imajo sodelavci afganistanskih varnostnih sil ali tisti, ki poslujejo z ameriškimi podjetji, res lahko težave zaradi groženj talibanov, vendar pa tožnik po oceni tožene stranke v Afganistanu ni doživel takšne izkušnje.

18. Ob navedenih dejstvih, ki jih je ugotovila v postopku, tožena stranka v nadaljevanju ni preverjala s pomočjo informacij o izvorni državi, kaj utegne doleti koga, ki dejansko dela za afganistanske varnostne sile in sodeluje s tujimi državami, saj je presodila, da ne bi bilo smiselno dodatno preverjanje trditev, glede katerih je bil tožnik spoznan za neverodostojnega, saj tožnik po presoji tožene stranke ne izpolnjuje ne pogojev za priznanje statusa begunca, niti ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne zaščite glede na to, da ob odsotnosti verodostojnosti tožnikovih izjav tudi ni mogoče zaključiti, da bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo tožnik soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu smrtne kazni ali usmrtitve ali mučenja ali nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali kazni.

19. Četudi sam tožnik ni uveljavljal ogroženosti zaradi vojnega stanja v Afganistanu, je tožena stranka glede na splošno znano varnostno situacijo v Afganistanu s pomočjo več relevantnih informacij o izvorni državi, med drugim poročilom UNHCR iz meseca aprila 2017 ter mesečnih poročil UNHCR o razselitvi zaradi spopada Kabula za mesece september 2015 - maj 2016, preverila, ali so razmere v Kabulu, kjer živi njegova družina, takšne, da bi njegova vrnitev predstavljala utemeljen razlog, da bo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada, ter dodatno tudi ob upoštevanju stališč Sodišča EU v zadevi C-465/07. Četudi ugotavlja, da je v Kabulu sicer v zadnjem letu uspelo upornikom nekaj kompleksnejših napadov, pa po ugotovitvi tožene stranke varnostna situacija ni takšna, da bi predstavljala resno grožnjo za posameznega civilista, saj Kabul ostaja pretežno izoliran pred najhujšim nasiljem in sorazmerno miren, kljub občasnim osamljenim incidentom. Sicer je bilo v nekaterih napadih tudi več civilnih žrtev, vendar običajno prebivalstvo ni tarča napadov. Podatek o številu civilnih žrtev glede na število prebivalcev Kabula kaže na zelo nizko ogroženost civilistov zaradi oboroženega spopada v Kabulu. O tem priča tudi dejstvo, da notranje razseljene osebe ne izvirajo iz Kabula, ampak se tja ljudje dodatno priseljujejo prav zaradi relativno dobre varnostne situacije in ekonomskih možnosti. Ljudi pri vsakodnevnih opravilih na splošno ne skrbi za lastno varnost, kljub občasnim incidentom. Nadalje na podlagi podatkov v informacijah ACCORD, ki navajajo vse večje incidente od septembra 2015 do avgusta 2016, še ugotavlja, da imajo napadi v Kabulu za cilj mednarodne koalicijske sile in afganistanske državne oblasti. Med posamezniki, ki naj bi bili najbolj ogroženi, pa so visoki vladni uradniki, verski voditelji, plemenske starešine, policisti na dopustu, mirovniki in tolmači, ki delajo za vojsko, med objekti pa so bolj ogrožena poslopja vlade, mednarodnih organizacij, veleposlaništev, hotelov in podobni.

20. Tožena stranka tako na podlagi vseh zbranih informacij ocenjuje, da situacija v Kabulu ni takšna, da bi dosegla prag resne škode, kot ga opredeljuje ZMZ-1 in zato v tožnikovem primeru ni mogoče govoriti o resni in individualni grožnji za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih. Ob upoštevanju sodbe Sodišča EU v zadevi C-285/12 Elgafaji (točka 43) je po stališču tožene stranke mogoče obstoj takšne škode priznati le v izjemnih situacijah, obstajati morajo resni in utemeljeni razlogi in tudi samo tveganje mora biti utemeljeno, kar že glede na uporabljene besedne zveze nakazuje prag, ki ga Sodišče EU ni bolj določno konkretiziralo, a je dovolj jasno izrazilo, da gre za izjemne in hude situacije. Na podlagi vseh preučenih informacij tožena stranka ocenjuje, da situacija v Kabulu ni takšna, da bi obstajali utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi bil tožnik že zgolj s samo prisotnostjo na tem območju soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu resne in individualne grožnje za njegovo življenje ali osebnost zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Tožnik, ki ima po lastnih izjavah v Kabulu družino, upravičeno lahko računa na njihovo pomoč ob vrnitvi. Razen tega je v domovini dobro situiran, tako da po oceni tožene stranke njegove osebne okoliščine omogočajo zaključek, da je njegova vrnitev v Kabul realna, saj ima tam še vedno svojo hišo, kamor se lahko vrne in ima denar na bančnem računu za premostitev morebitnih težav ob vrnitvi. Tako bi se tožnik vrnil v Kabul na urbano območje pod nadzorom vlade, kjer ima družino in vzpostavljeno socialno ter poslovno okolje, s pomočjo katerih bo lahko tudi v prihodnje izpolnjeval osnovne življenjske potrebe. Na podlagi informacij Mednarodne organizacije za migracije (IOM) poteka projekt Prostovoljno vračanje tujcev iz Republike Slovenije in reintegracijski programi, v katerega se lahko vključijo tudi afganistanski državljani, ki so nato upravičeni do individualnega informiranja o programu, celovite asistence pri načrtovanju in logistični pripravi vračanja, asistence ob odhodu na letališču v Sloveniji, žepnine do maksimalne višine 500 EUR, tranzitne asistence in asistence pri sprejemu v državi vrnitve. Vključijo se lahko tudi v reintegracijski program, namenjen lažjemu vključevanju v okolje, s pomočjo sredstev v višini do 2.500 evrov na osebo, ki jih lahko namenijo za začasno namestitev, zdravstveno oskrbo, izobraževanja in usposabljanja ter zagon poslovnega subjekta, pa tudi za druge namene. Navedena organizacija ima prostore na mednarodnem letališču v Kabulu ter zagotavlja pomoč pri sprejemu, nadaljnjemu lokalnemu prevozu ter začasni namestitvi, vključno z osnovno zdravstveno oskrbo številnih prostovoljnih povratnikov, kar lahko izkoristi tudi tožnik ob vrnitvi.

Povzetek tožbe tožnika:

21. Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve pravil postopka ter nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Toženi stranki očita nezakonitost vodenja postopka zaradi domnevne pravne praznine v ZMZ-1 v zvezi z določili glede prevajanja predložene dokumentacije, češ da je ZMZ-1 v tem delu protiustaven. V posledici naj bi bila kršena tudi določila 22., 23. in 25. člena Ustave. Zato primarno predlaga, naj sodišče na podlagi 156. člena Ustave prekine postopek in vloži zahtevo za oceno ustavne skladnosti določb ZMZ-1. Posebej izpostavlja 5. odstavek 10. člena Direktive 2013/32 EU, ki naj bi državi nalagal dolžnost, da sprejme pravila v zvezi s prevajanjem potrebne dokumentacije za obravnavanje prošnje, češ da teh pravil ZMZ-1 ne vsebuje, čeprav je sicer mogoča smiselna uporaba ZUP, a gre za specifične postopke, ki bi potrebovali lastna pravila zaradi onemogočanja arbitrarnega vodenja postopkov, s selektivno izbiro s strani prosilcev predloženo dokumentacijo v tujem jeziku, s tako pripravljenimi prevodi pa prosilcev niti ne sooča niti prevodov ne pošilja njihovim pooblaščencem, da bi se seznanili z njihovo vsebino. Tožnik očita, da tožena stranka z opisanim načinom vodenja postopkov dejansko onemogoča pooblaščencem prosilcev, da bi se seznanili z vsebino dokazov, jih razumeli in preverili ustreznost prevodov, kar posledično onemogoča ustrezno obrazložitev tožbe. Po stališču tožnika opisani način vodenja postopka krši pravico do izjave prosilcem in pravico do učinkovitega pravnega sredstva ter do sodnega varstva, češ da učinkovito zastopanje prosilcev ni mogoče, če niso seznanjeni z internimi prevodi tožene stranke.

22. Po stališču tožnika ni naloga prosilcev, da prepoznajo in utemeljijo, kateri razlog za preganjanje po ZMZ-1 uveljavljajo, ampak je to naloga tožene stranke. Zato po mnenju tožnika ni jasna opredelitev dolžnosti tožene stranke v zvezi s predloženo dokumentacijo, v kateri jezik se prevaja, kdo poskrbi za prevode, koliko dokumentacije se prevaja, ali se s pripravljenimi prevodi sooča stranko in njenega pooblaščenca, ali ima pooblaščenec pripravljene prevode nato pravico komentirati in se o njihovi vsebini še dodatno pogovoriti s prosilcem ter se o njih izjaviti, oziroma, ali ima prosilec na dan osebnega razgovora pravico biti soočen z izdelanimi prevodi, ki jih vsi udeleženci razumejo in so z njimi seznanjeni, saj prihaja na osebnih razgovorih s prosilci do tega, da ob neposrednem zaslišanju prosilcev nihče pravzaprav ne razume predloženih dokazov, ki do začetka osebnega razgovora večinoma sploh niso prevedeni, saj jih prosilci lahko predložijo še vse do konca osebnega razgovora (2. odstavek 21. člena ZMZ-1). Po oceni tožnika tako ostaja dejansko stanje neraziskano in izdane odločbe utemeljene na internih prevodih, s katerimi stranke niso bile seznanjene. Pooblaščenci si tako po izdaji negativne odločbe morajo ob osebnem sestanku s prosilci zagotoviti pomoč, da pregledajo dokaze za ugotovitev dejanskega stanja in ustreznost internih prevodov, na katere sklepajo iz obrazložitve, kar je v tožnikovem primeru storila tudi njegova pooblaščenka ter pregledala izpodbijano odločbo in dokumentacijo v tujih jezikih ter ugotovila, da tožena stranka določene dokumentacije ni prevajala, nekaj pa je prevedla celo narobe. Tožnik meni, da je v primerjavi z ostalimi prosilci sam vložil veliko več dokumentacije, in sicer v 5-ih različnih jezikih, kar v izpodbijani odločbi ni niti navedeno, kot tudi ne, kdo je prevedel predloženo dokumentacijo ter kdaj in po kakšnem ključu se je prevajalo, telefonske grožnje tožniku v mesecu avgustu in septembru 2016 niso prevedene, niti niso prevedeni dokumenti v angleškem in španskem jeziku, niti pogodba v farsi jeziku z dne 7. 1. 2014 podjetja A. I..

23. Prav tako ga tožena stranka niti ni pozvala, da bi v skladu s 3. odstavkom 6. člena ZMZ-1 tožnik sam označil bistvene dele dokumentacije, če je morda menila, da je predložena dokumentacija preobsežna. Po mnenju tožnika 6. člen ZMZ-1 ne zadosti zahtevam, ki jih Postopkovna direktiva nalaga državam. Razen tega naj bi šlo za slabe prevode, za katere ni znano, kdo jih pripravil in če ima status tolmača skladno s 7. odstavkom 6. člena ZMZ-1. Prevodi so bili pripravljeni šele po izvedenem osebnem razgovoru, kar je po stališču tožnika nezakonito, saj ni jasno, kako je uradna oseba sploh lahko zastavila tožniku pravno relevantna vprašanja. Zato meni, da naj bi šlo za bistveno kršitev določb ZUP o uporabi jezika ter za kršitev 5. točke 2. odstavka 237. člena ZUP, ker tožnik meni, da ima pravico biti seznanjen s prevedeno dokumentacijo. Tožnik v zvezi z dopisom z dne 27. 6. 2016 še navaja, da je sam tako opozoril toženo stranko na neustrezno tolmačenje ob vložitvi prošnje z dne 16. 2. 2016 zaradi velikega števila naknadno ugotovljenih napak. Tedaj se je prevajalo iz in v farsi jezik, ki je tožnikov materni jezik. Tožnik poziva toženo stranko, da naj izkaže, da tolmač za farsi jezik A. L. ustreza pogojem iz 7. odstavka 6. člena ZMZ-1, češ da farsi jezik naj ne bi bil materni jezik omenjenega tolmača. Tožnik zato uveljavlja kršitev 6. člena ZMZ-1 in 2. točke 1. odstavka 27. člena ZUS-1. Da prepreči morebitne težave s tolmačenjem, je zaprosil za vodenje osebnega razgovora v angleškem jeziku, ki ga tožnik dobro razume, vendar je bilo to zavrnjeno z obrazložitvijo, da bi to predstavljalo oviro pri komuniciranju in je zato zaslišanje potekalo v farsi jeziku, vendar v izpodbijani odločbi niso pojasnjeni razlogi, zakaj je tožnik nato prejel odločbo v angleščini in ne v farsi jeziku, kar smatra za absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP.

24. Tožnik v nadaljevanju tožbe izrecno sam priznava, da je sicer do neskladij res prišlo, a le zato, ker ga tožena stranka ni soočila s prevodi predloženih listin in ga ni soočila z vsemi ugotovljenimi neskladji, na katerih temelji izpodbijana odločba. Ker dokazov ni prevedla še pred osebnim razgovorom, gre po oceni tožnika za absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 3. točke 2. odstavka 237. člena ZUP glede na sodno prakso Vrhovnega sodišča. V nadaljevanju v zvezi s posameznimi ugotovljenimi nekonsistentnostmi in protislovnostmi tožnik navaja, da ne drži, da je podal kronološko nasprotujoče si izjave glede tega, kdaj je končal srednjo šolo I. v Kabulu. V zvezi s tem glede celotnega srednješolskega izobraževanja in njegovega bivanja v Afganistanu ter Pakistanu in Indiji navaja, da je bilo dejansko stanje v celoti nepopolno in zmotno ugotovljeno, češ da tožniku niso bila postavljena prava vprašanja, zato naj bi prišlo do navidezne kontradiktornosti. Dodaja, da je prepis ocen (10., 11. in 12. razred) le priloga potrdila iz leta 2010, zato je logično, da se njegovo ime ponovno ne navaja. Dodaja, da njegovo srednješolsko izobraževanje v Afganistanu ni potekalo neprekinjeno, in sicer naj bi leta 2007 končal 11-ti razred srednje šole (I.), za tem pa odšel spet v Pakistan, kjer je več mesecev študiral na IT univerzi, češ da je že pred tem v Pakistanu zaključil srednjo šolo, tako da je njegovo izobraževanje trajalo do 2008, začelo pa se je v letu 2004. Da je res študiral v Pakistanu, naj bi izhajalo iz štirih potrdil N. iz obdobja od leta 2004 do 2006, iz žiga je razvidno, da gre za institut v Islamabadu. Poudarja, da pri tem ni šlo za neprekinjeni študij, saj je tožnik hkrati v letu 2008 začel študij v Indiji, ki je trajal do leta 2010. V letu 2010 je tožnik po vrnitvi v Afganistan končal dvanajsti razred srednje šole. Zakon določa, da mora oseba dokončati 12. razred, če želi dobiti potrdilo, tožniku pa je manjkal le še zaključni izpit oziroma 12. razred, tako da je srednjo šolo tožnik najprej končal v Pakistanu in se kasneje vrnil v Afganistan ter dokončal izpite, že pred tem pa je začel študij v Pakistanu, kjer je že pred tem končal srednjo šolo, zaradi česar se je lahko vpisal na fakulteto in na študij v Indiji. Vseskozi se je tožnik izobraževal tako v Afganistanu kot v Pakistanu in potoval iz ene v drugo državo.

25. V zvezi s potrdilom Ministrstva za rudarstvo - IT uradnik v času med 20. 6. 2006 in 20. 6. 2007 tožnik v tožbi pojasnjuje, da je šlo za delo ob šoli in ne za polno zaposlitev. Zato ne drži, da takrat ni mogel delati. V srednji šoli je tedaj sicer res bil, to drži, a je hkrati tudi že delal. Tožnik poudarja, da mu v tej zvezi tožena stranka ni zastavila nobenega vprašanja, tako da gre le za navidezno kontradiktornost, dejansko stanje je ostalo neraziskano, tožnik pa ni bil prav razumljen. Glede slovničnih napak na potrdilih N. gre pač za napake, potrdila so iz Pakistana, kjer se ta institut v Islamabadu dejansko nahaja; če se dvomi v pristnost predloženega dokazila, je to mogoče preveriti pri izdajatelju potrdila. Glede ugotovitve kontradiktornosti med njegovo zaposlitvijo pri (...) in vrnitvijo iz Indije v letu 2010 tožnik nasprotuje tej ugotovitvi tožene stranke, češ da je bila pogodba sicer res podpisana dne 1. 9. 2009 in dodaja, da zadnje 4 mesece v letu 2009 tožnik dejansko ni delal in da je pričel delati šele po vrnitvi iz Indije v začetku leta 2010. Čeprav je plačo tožnik prejemal od ..., pa navaja, da je dejansko šlo za podizvajalca podjetja C.. Že v vlogi z dne 27. 6. 2016 je tožnik navedel, da ga o tem tožena stranka ni dodatno nič vprašala. Dodaja, da je bila pogodba sestavljena na opisani način zaradi navideznega prikazovanja zaposlenih oseb, čeprav je tam začel tožnik dejansko delati šele leta 2010. Tožniku v zvezi s tem ni bilo postavljeno nobeno vprašanje in je tako dejansko stanje v tej zvezi ostalo neraziskano. Glede pogodbe v zvezi z višino njegove plače v znesku 350 $ navaja, da je bila taka plača v višini 350 $ le na papirju in je dejansko prejemal višjo plačo med 2.500 $ do 5.000 $ mesečno. Mesto Gardez je v provinci Paktiya, kar je razvidno tudi iz aplikacije "Google maps". Tožnik se sprašuje, zakaj tožena stranka govori o Paktiki, ki je povsem druga provinca v Afganistanu, katere tožnik ni omenjal. V zvezi s priporočilnim pismom iz Herata z dne 6. 10. 2010 navaja, da gre za korpus št. ..., ki je deloval od maja 2008 do dneva izdaje potrdila; datum v mesecu maju 2008 se ne nanaša na tožnika, ampak obdobje delovanja korpusa in gre tako le za navidezno kontradiktornost. Tožnik navaja, da zanika, da bi kadarkoli izjavil, da je bil tam zaposlen že od leta 2008 in mu v tej zvezi ni bilo zastavljeno nobeno vprašanje, niti s tem ni bil soočen. Glede zahvalnega pisma NATO z dne 23. 2. 2010 tožnik zanika, da bi svojo zaposlitev umestil na konec leta 2010. Dodaja, da je večkrat pojasnil, da je pričel za vojsko delati v začetku leta 2010. Ne zdi se mu nič nenavaden prejem tega potrdila, saj je bil priden delavec. Glede napake v zapisu besede kraja Heart v potrdilu MPRI korpus št. ... tožnik navaja, da je pač beseda Herat zapisana napačno, da gre le za slovnično napako, ki ji sam ne bi posvečal pozornosti, saj tega doslej sploh ni opazil. V zvezi s potrdilom v španskem jeziku o njegovem delu v ... korpusu tožnik nasprotuje navedbi tožene stranke, da so monitoring izvajale italijanske enote, ker so Španci delali skupaj z Italijani, medtem ko iz odločbe ne izhaja, na podlagi česa tožena stranka sklepa, da so bili tam le Italijani. Ker s tem ni bil soočen, tožnik tega tudi ni mogel pojasniti.

26. V zvezi z ugrabitvijo talibanov tožnik navaja, da ne drži, da nasprotij ni pojasnil. Ob soočenju s to kontradiktornostjo je na osebnem razgovoru povedal, da se je ta dogodek zgodil konec leta 2012. Dodaja, da je v Afganistanu običajno, da se zadnji štirje meseci v letu pojmujejo kot konec leta. Tako izraz „konec leta“ lahko pomeni katerikoli mesec od septembra do decembra. Razen tega iz njegove prošnje na str. 7 izhaja, da je šlo za dogodek v septembru 2012. V zvezi z ustanovitvijo podjetja D. (potrdilo AISA) tožnik pojasnjuje, da je bilo navedeno podjetje ustanovljeno dne 31. 3. 2012, torej že pred ugrabitvijo. Iz navedenega potrdila, na katerem sta navedeni dve osebi, in sicer poleg tožnika še njegov poslovni partner A. M., izhaja, da je bilo podjetje ustanovljeno v času, ko je tožnik še delal za vojsko, kar se ne izključuje, čeprav sicer res drži, da v vojski ni povedal, da je ustanovil podjetje, oziroma, da je vse zadeve urejal njegov poslovni partner. Navaja še, da je sam dne 10. 3. 2013 prevzel vodenje, ki mu ga je prepustil njegov poslovni partner. Ker o tem, ali je imel poleg redne zaposlitve še podjetje, tožnik ni bil posebej vprašan, naj bi šlo le za navidezno kontradiktornost. Tožnik navaja, da tudi ni bil soočen z datumi na dokumentaciji, zato ni mogel vedeti, da ni bil prav razumljen. V zvezi z brado, ki je tožnik ni imel, kot razlogom za ugrabitev s strani talibanov, tožnik navaja, da to ni bilo razlog za ugrabitev. Glede na ugotovitev tožene stranke, da sta bila tudi dva talibana na predloženi fotografiji brez brade, tožnik navaja, da domneva, da sta bila vohuna. V zvezi s svojo obleko na fotografiji tožnik navaja, da gre za isto obleko, ki jo je nosil ob ugrabitvi in ves čas med ugrabitvijo ter da ni nikoli izpovedal, da bi bil krvav zaradi mučenja, zato mu ni jasno, na podlagi česa tožena stranka sklepa, da bi naj bila njegova obleka okrvavljena. V zvezi z navedbo, da na fotografiji niso vidne sledi vezanja rok, tožnik očita toženi stranki zavajanje, češ da so njegove roke oziroma zapestja na fotografiji zakrita. V zvezi z ugrabitvijo tožnik navaja, da je ime glavnega talibana A. N., s tem imenoma pa so podpisane telefonske grožnje iz avgusta in septembra 2016, kar je razvidno iz predložnih "print screenov" in se nahajajo tudi v zvočnem zapisu na njegovem telefonu v paštu jeziku, a jih tožena stranka ni prevajala, o tem pa tudi ni bolj konkretno zaslišala tožnika in ni pojasnila, zakaj teh dokazil ni prevedla. Da je ogrožen s strani talibanov, je po stališču tožnika jasno, saj so ga izsledili tudi v Sloveniji in mu še vedno grozijo. Tožbi prilaga SMS in sporočilo preko aplikacije Viber talibana po imenu A. O. z dne 5. 4. 2017, ker ju je pridobil šele po izdaji izpodbijane odločbe, zato ju prej brez lastne krivde ni mogel predložiti.

27. V zvezi s pogodbo med tožnikom in podjetjem (FMCC) z dne 29. 1. 2011 navaja, da ne drži, da v tem času tožnik ne bi mogel delati za afganistansko vojsko, saj je bil redno zaposlen v afganistanski vojski in hkrati delal še za FMCC, plačo pa nakazoval v pomoč revni družini iz soseske, medtem ko v afganistanski vojski niso vedeli za njegovo dodatno delo, kar je navedel že na osebnem razgovoru na str. 12. zapisnika. V zvezi s podjetjem A. D. navaja, da je šlo za račune za IT storitve, ki jih je A. D. izstavil podjetju FMCC leta 2012, ne pa za pogodbe, kot je napačno navedeno v izpodbijani odločbi. Navaja, da je tudi to delo še dodatno opravljal, poleg redne zaposlitve v afganistanski vojski, ne da bi za to vedela vojska. V zvezi z računom podjetja ASLTC z dne 11. 4. 2012 navaja, da podpis na računu ni njegov, ampak ga je podpisal njegov poslovni partner A. M., ko je bilo podjetje ASLTC že ustanovljeno, vendar tožnik dejansko še ni prevzel njegovega vodenja, kar je storil pozneje v mesecu marcu 2013, pred tem pa je poslovne zadeve urejal njegov partner in tako drži, da je tožnik tedaj delal za vojsko, vendar o tem ni bil nič vprašan, oziroma s tem ni bil soočen, zato gre le za navidezno kontradiktornost. Enako trdi v zvezi s pogodbo med ASLTC in podjetjem A. E. z dne 22. 4. 2012, češ da je tudi slednjo podpisal tožnikov poslovni partner, ker je bil tožnik takrat še redno zaposlen v vojski. V zvezi s pogodbo med ASLTC in FMCC z dne 1. 9. 2012, ki je bila podpisana že predhodno 26. 7. 2012 oziroma 29. 8. 2012, tožnik navaja, da je sicer res ta pogodba z dne 1. 9. 2012, vendar so datumi ob podpisu navedeni narobe, kar pojasnjuje z navedbo, da to ni nič neobičajnega v Afganistanu. Navaja, da o tem on ni bil nič vprašan in s tem ni bil soočen, tako da mu ni bila dana možnost navedeno pojasniti.

28. Tožnik v zvezi z ugotovitvijo na str. 15 izpodbijane odločbe, da so predložene pogodbe večinoma v angleškem jeziku, navaja, da to ni neobičajno glede na zajetne investicije ZDA v Afganistanu, zato so se ljudje privadili angleščini. Navaja, da o tem on ni bil nič vprašan in s tem ni bil soočen, tako da mu ni bila dana možnost navedeno pojasniti.

29. V zvezi z dogodkom iz aprila 2015 - eksplozijo njegovega avtomobila, glede katerega tožena stranka ugotavlja določene kontradiktornosti, tožnik navaja, da s tem ni bil soočen, s čimer mu je bila odvzeta pravica do izjave.

30. V zvezi s projektom iz januarja 2016, ki ga tožnik je po ugotovitvi tožene stranke prevzel tik pred odhodom iz izvorne države - A. F., vendar je v tej zvezi predložil dve naročilnici še iz leta 2012 in 2013, tožnik navaja, da je šlo za projekt, ki je bil začet že v letu 2012 in naj bi trajal do leta 2016, tako je šlo le za nadaljevanje projekta. Nadalje v zvezi z dokumentom v rokopisu v farsi jeziku z dne 2. 3. 2014 tožnik navaja, da gre za tožnikovo lastnoročno zapisano in sestavljeno razveljavitev pogodbe in da zato ne drži ugotovitev tožene stranke na str. 17 izpodbijane odločbe, da gre za dopis podjetja A. G. o razveljavitvi pogodbe. Prevod besedila je po njegovem mnenju neustrezen, zato tožena stranka navedeni dokaz napačno interpretira. Napačno je navedeni dokument razumel tudi prevajalec in ga je zato napačno prevedel. 31. V zvezi s samomorilskim napadom v bližini letališča Kabul z dne 4. 1. 2016, za katerega tožena stranka navaja kot kraj dogodka A. J. in ne A. K., tožnik navaja, da to ne drži. Ker s tem ni bil soočen, tožnik domneva, da je šlo za neresnično novico z namerno objavo druge lokacije, da se prepreči večjo gospodarsko škodo.

32. V zvezi z grozilnim pismom talibanov z dne 20. 12. 2016 tožnik navaja, da ne gre za ponaredek. Toženi stranki očita, da je o njegovi neverodostojnosti sklepala na podlagi podatkov s svetovnega spleta. Dodatno še navaja, da je navedeno pismo našel oskrbnik in ga izročil tožnikovi mami, ona pa tožniku preko aplikacije Viber.

33. Sodišču tožnik predlaga, da odpravi izpodbijano odločbo in tožniku prizna mednarodno zaščito, oziroma podredno, da zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Povzetek odgovora na tožbo tožene stranke:

34. Tožena stranka je po pozivu sodišča na podlagi 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) predložila upravni spis in odgovorila na tožbo. Prerekala je tožbene navedbe in se v celoti sklicevala na obrazložitev izpodbijane odločbe ter uveljavljeno sodno prakso. Izrecno vztraja pri izdani odločbi kot pravilni in zakoniti ter sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Presoja sodišča:

35. Tožba ni utemeljena.

36. ZMZ-1 v 2. odstavku 20. člena določa, da se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz 1. odstavka 31. člena ZMZ-1. 37. Na podlagi 3. odstavka 20. člena ZMZ-1 pa se status subsidiarne zaščite prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega prebivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona. Po 28. členu ZMZ-1 resna škoda zajema smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi in resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista, zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali oboroženih spopadih.

38. V obravnavani sporni zadevi je sodišče doslej že večkrat odločilo tako, da je tožbi ugodilo ter izpodbijano odločbo odpravilo s sodbami št. I U 629/2017 z dne 26. 3. 2018, I U 1558/2018 z dne 28. 3. 2019 in I U 995/2019 z dne 10. 7. 2019, zadevo pa vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, vendar je Vrhovno sodišče po vsakokratni pritožbi tožene stranke navedene sodbe razveljavilo s sklepi št. I Up 96/2018 z dne 26. 3. 2018, I Up 81/2019 z dne 29. 5. 2019 in I Up 174/2019 z dne 12. 11. 2019, zadevo pa vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, nato pa je sodišče prve stopnje s sodbo št. I U 1840/2019 z dne 27. 7. 2020 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno, ker je ocenilo, da dokazni predlogi niso substancirani, oziroma, da tožnik ni navedel, kako oziroma v čem bi izvedba predlaganih dokazov z zaslišanjem tožnikove prejšnje pooblaščenke in samega tožnika ter vpogledu tožnikovega e-maila njegovi pooblaščenki z dne 5. 4. 2017 in neprevedenega SMS sporočila s fotografijo pošiljatelja z dne 5. 4. 2017 v farsi jeziku sploh vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja. Zoper navedeno sodbo se je pritožil tožnik, Vrhovno sodišče pa je s sklepom št. I Up 144/2020 z dne 11. 11. 2020 pritožbi ugodilo in navedeno sodbo razveljavilo zaradi kršitve pravice stranke do glavne obravnave iz 22. člena Ustave ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje (v nadaljevanju: sodišče) v nov postopek.

39. Pri vnovičnem sodnem odločanju v ponovljenem postopku po sklepu Vrhovnega sodišča št. I Up 144/2020 z dne 11. 11. 2020 je sodišče razpisalo glavno obravnavo dne 12. 3. 2021. Po razpisu naroka za glavno obravnavo je sodišče tožečo in toženo stranko obvestilo, da je preko Ministrstva za zunanje zadeve Republike Slovenije opravilo poizvedbe pri Veleposlaništvu Kraljevine Španije v Sloveniji glede pristnosti žiga in podpisa overitve fotokopije listine (tožbena priloga A11), ki jo je po vložitvi tožbe naknadno predložil tožnik, ter ju seznanilo z danimi odgovori1 (priloge C2 - C4).

40. Na treh narokih za glavno obravnavo dne 12., 19. in 26. 3. 2021 je sodišče v dokaznem postopku vpogledalo in prebralo upravni in sodni spis ter zaslišalo tožnika s pomočjo tolmača za farsi jezik, ki ga je kot svoj materni jezik navedel tožnik v tožbi (str. 8, 2. odst.) ter vpogledalo in prebralo listine, ki so v spisu označene kot priloga od A1 do A19, B1 do B13, C1 do C5, zavrnilo pa je dokazni predlog po zaslišanju priče A. P., nekdanje pooblaščenke tožnika, kot nepotreben, saj je zaslišalo samega tožnika osebno. Zavrnilo je tudi dokazni predlog tožene stranke za vpogled članka z naslovom: "Afgans seeking asylum buy fake Taliban threat letters" iz revije Insider, s fotografijo grozilnega pisma talibanov, ker članku ni bil priložen slovenski prevod teksta.

41. Na posebno vprašanje sodišča, kateri je njegov materni jezik, je tožnik navedel paštu kot svoj materni jezik (zapisnik glavne obravnave z dne 12. 3. 2021, str. 4).

42. Na posebno vprašanje sodišča, ali vztraja pri vsem, kar je povedal v upravnem postopku pred izdajo izpodbijane odločbe, je tožnik odgovoril pritrdilno (zapisnik glavne obravnave z dne 12. 3. 2021, str. 5).

43. Tožnik je na glavni obravnavi (zapisnik glavne obravnave z dne 12. 3. 2021, str. 7), ko je bil ustno zaslišan, na posebno vprašanje sodišča izrecno potrdil, da je on sam sestavil lastnoročno prošnjo za mednarodno zaščito z naslednjo vsebino: "Osebno sem zapustil svojo državo zato, ker nisem imel osebne varnosti, ker sem določeno obdobje delal za ISAH, s tujimi nevladnimi organizacijami, z afganistansko vojsko v različnih provincah na jugu države, enkrat sem bil v provinci Ghazni v kraju Mokur s strani talibanov ugrabljen. Imel sem podjetje z imenom A. I.. Delal sem na ameriških projektih na področju SEST in nepremičnin. Zaradi vseh teh sem dobil varnostne težave in sem bil prisiljen zapustiti svojo državo. Sedaj si želim zaprositi za azil v tej državi." Na posebno vprašanje sodišča, kolikokrat je bil v Dubaju, je tožnik odgovoril, da se točno ne spomni, a je bil tam zelo pogosto v letih med 2012 in 2015. 44. Na posebno vprašanje sodišča v zvezi s predočeno fotografijo tožnika skupaj s štirimi ugrabitelji talibani, ki jo je v dokazne namene predložil toženi stranki, ali se tožnik strinja z oceno sodišča, da so njegova bela oblačila na fotografiji videti zelo čista in nezmečkana, je odgovoril, da želi na prvem mestu poudariti, da ta slika ni originalna, ampak je nastala iz originalne slike (zapisnik glavne obravnave z dne 12. 3. 2021, str. 7)2. Na nadaljnje vprašanje sodišča, ali je ugrabitev talibanov prijavil policiji, je tožnik odgovoril nikalno in dodal, da se je tako odločil njegov oče, ker se je zanj bal (zapisnik glavne obravnave z dne 12. 3. 2021, str. 8). Glede na navedeno se sodišče strinja s toženo stranko, da tožnik ključnih okoliščin v zvezi z domnevno ugrabitvijo Talibanov ni ustrezno prepričljivo, verodostojno in konsistentno pojasnil in mu zato tudi ne verjame, da bi mu Talibani še vedno grozili.

45. Nadalje je, ko je bil ustno zaslišan pred sodiščem, na posebno vprašanje sodišča, da naj kronološko opiše svoje zaporedne zaposlitve z imeni in sedeži svojih delodajalcev, tožnik odgovoril z vprašanjem, ali sodišče zanima, kdaj je začel delati ter nato dodal, da je bil od leta 2010 do 2012 zaposlen preko podjetja ..., ki je bilo pod nadzorom podjetja C., v tem obdobju pa je delal z afganistansko in ameriško vojsko ter v istem obdobju sodeloval tudi z gradbenim podjetjem FMCC (zapisnik glavne obravnave z dne 19. 3. 2021, str. 3). Na nadaljnje vprašanje sodišča, ali je to vse, je tožnik odgovoril, da je leta 2012 sodeloval tudi z osebo oz. delodajalcem A. M. (zapisnik glavne obravnave z dne 19. 3. 2021, str. 3).

46. Na posebno vprašanje sodišča, ali je tožnik, odkar je v Sloveniji, tu kdaj delal na svojem strokovnem področju, je tožnik izpovedal, da dela kot tolmač za štiri tuje jezike za slovensko policijo ter v dokazne namene ponudil pogodbo (priloga A 18) in dela v podjetju A. R. na podlagi pogodbe, ki jo je prav tako ponudil v dokazne namene (priloga A 19).

47. Na vprašanje sodišča o zaključeni šoli in doseženi izobrazbi je tožnik odgovoril (zapisnik glavne obravnave z dne 12. 3. 2021, str. 4 - 6), da je magister informatike, ta naziv je dosegel po opravljenem praktičnem delu magistrskega študija v Novem Delhiju, Indija, ki ga je začel leta 2008 in zaključil konec leta 2010. Na posebno vprašanje, ali je v Kabulu študiral na univerzi, je odgovoril: "Ne. Samo končal sem 12 let šole." in na nadaljnje vprašanje o imenu šole in času zaključka tega šolanja odgovoril, da je to bila šola I., ki jo je končal leta 2010, z zamikom. Fakultetni dodiplomski študij je opravil v Islamabadu, Pakistan, na N. (zapisnik glavne obravnave 12. 3. 2021, str. 6). Univerzitetni študij je obiskoval že od leta 2002/2003 do zaključka v letu 2006 (zapisnik glavne obravnave z dne 19. 3. 2021, str. 2), imena svojega mentorja pa se ne spominja. Naknadno je šele po pozivu svoje pooblaščenke, da naj navede ime univerze, ki jo je obiskoval v Pakistanu, tožnik prvič omenil, da je obiskoval A. S. (zapisnik glavne obravnave z dne 19. 3. 2021, str. 5), na njeno vprašanje, kakšno izobraževanje je obiskoval na N., čigar več potrdil je predložil v upravnem postopku, je tožnik odgovoril, da je bila to institucija v okrilju omenjene univerze, kjer je opravil zasebne tečaje (zapisnik glavne obravnave z dne 19. 3. 2021, str. 5), ni pa kakorkoli niti poskušal pojasniti, zakaj ni nikoli med postopkom pred toženo stranko in prav tako tudi ne v tožbi sploh omenil svojega domnevnega študija na A. S., niti ni navedel, zakaj tega ni storil. Sodišče tega novo navedenega dejstva v upravnem sporu ne more upoštevati, saj se v skladu z 52. členom ZUS-1 nova dejstva in novi dokazi lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta, pri čemer ni nezanemarljivo, da tožnik ni niti ponudil niti ni predložil diplome navedene univerze A. S., ki bi jo nedvomno predložil, če bi sam res tam diplomiral. 48. Sodišče se po izvedenem dokaznem postopku in opravljenem ustnem zaslišanju tožnika na treh narokih za glavno obravnavo dne 12., 19. in 26. 3. 2021 v celoti strinja s toženo stranko, ki je sprejeto zavrnilno odločitev v izpodbijani odločbi oprla na podrobno presojo vseh izjav tožnika v postopku in vse dokumentacije, ki jo je predložil sam tožnik, pri čemer je ob natančni primerjavi njegovih izjav in predložene dokumentacije ugotovila pomembna neskladja glede ključnih dejstev v povezavi z razlogi za zapustitev izvorne države in ostalimi okoliščinami, s katerimi je utemeljeval svojo prošnjo, njegove izjave pa ocenila kot neverjetne oziroma malo verjetne. Tožnik je nedvomno torej imel možnost, da ugotovljena neskladja pojasni, vendar s svojimi odgovori na vprašanja sodišča in pooblaščencev strank ni prepričljivo, verodostojno in konsistentno pojasnil ugotovljenih neskladij, ki jih je izčrpno navedla že tožena stranka v izpodbijani odločbi, kot je povzeta v obrazložitvi te sodbi pod tč. 1 - 20. Predvsem zato, ker je na številna konkretna, enostavna in jasna vprašanja odgovarjal s zastavljanjem svojih vprašanj, kot sledi na primer iz zapisnika glavne obravnave z dne 19. 3. 2021, ko je na vprašanje “Ali je zaključek šolanja v Pakistanu predstavljal kakšen formalni izpit ali izdelava diplomskega dela ali diplomskih tez?“ odgovoril z vprašanjem „Na fakulteti?“ ter na vprašanje „Kakšen naziv ste dosegli s končanjem fakultete?“ odgovoril z vprašanjem „Torej diplomant oz. magister: kaj vas zanima?“, ter na vprašanje“Koliko znaša vaša mesečna plača pri podjetju v Ljubljani?“ odgovoril z vprašanjem „Ali vas zanima moja plača v tem podjetju ali tudi drugod, kjer opravljam dela?“; enako sledi tudi iz zapisnika glavne obravnave z dne 26. 3. 2021, ko je na vprašanje „Koliko razredov osnovne šole ste naredili?“, odgovoril z vprašanjem „V Afganistanu ali Pakistanu?“, ter na vprašanje „Koliko let ste hodili v srednjo šolo?“ odgovoril z vprašanjem „Prosim, navedite bolj natančno vprašanje, ali v Afganistanu ali v Pakistanu?“, ter na vprašanje „Na osebnem razgovoru leta 2016 ste izjavili, da ste v Kabulu rojeni in da ste tam živeli do leta 1992, zadnjič ste pa na sodišču izjavili, da ste se šele leta 1995 preselili v Pakistan - kako pojasnjujete to razliko?“ odgovoril z vprašanjem „Ali vas zanima, če sem zapustil Afganistan in šel v Pakistan leta 1995?“, ter na vprašanje „Leta 2016 ste izjavili, da s svojo družino nimate več stikov, da imata z ženo različne poglede na situacijo in da se cela družina ni strinjala z vašim delom - kdaj ste potem vzpostavili stike s svojo ženo?“ odgovoril z vprašanjem „Ali mi lahko ponovite vprašanje?“.

49. Prav tako neprepričljivo je izmikajoče tožnik odgovarjal na številna jasno zastavljena in enostavna vprašanja glede svojega šolanja, tako da je na primer na vprašanje „Kdaj ste zaključili šolo I. v Kabulu tožnik odgovoril: “Leta 2002 sem se vpisal v 7. razred.“, ter je na vprašanje: „Ali drži, da ste bili ob vpisu na fakulteto leta 2003 stari 15 let?“, tožnik odgovoril: „Se ne spomnim“; ter na vprašanje „Kakšna je bila tema vaše magistrske naloge?“, tožnik odgovoril: „Imel sem možnost izbirati med dvema opcijama“, ter na vprašanje: „Kdo je bil vaš mentor pri diplomski nalogi?“ je tožnik odgovoril:“Na prvem mestu direktor bolnice, kjer sem delal, na koncu tudi direktor oziroma profesor na fakulteti“, ter na vprašanje: “Kakšna so bila njihova imena obeh mentorjev?“ je tožnik odgovoril:“Ne spomnim se več točnega imena direktorja bolnice.“, ter na vprašanje: „V katerem mestu pa ste zaključili dodiplomski oz. univerzitetni študij?“ je tožnik odgovoril „V Islamabadu, N..“

50. Glede na takšne njegove navedbe in še zlasti ob upoštevanju dejstva, da tožnik sam za slovensko policijo opravlja dela tolmačenja po predloženi avtorski pogodbi (priloga A 18), se sodišče strinja z zaključkom tožene stranke v izpodbijani odločbi v zvezi z razlogi, s katerimi tožnik utemeljuje svojo prošnjo, da so njegove izjave v zvezi s tem že same po sebi neprepričljive in malo verjetne, njegove izjave pa tudi niso skladne z vsebino dokumentov, ki jih je predložil v podporo svojim izjavam in ker ni verodostojno predstavil svojih razlogov za zapustitev izvorne države, tožena stranka upravičeno dvomi v obstoj dogodkov, ki jih je izpostavil kot ključne pri odločitvi, da zapusti Afganistan, s čimer se sodišče sklicuje na razloge izpodbijane odločbe tudi v zvezi s presojo tožene stranke glede neizpolnjevanja pogojev za priznanje subsidarne oblike zaščite (2. odstavek 71. člena ZUS-1). Ne nazadnje tudi zato, ker tožnik tudi sam v tožbi (na str. 10) izrecno navaja, da je res prišlo prišlo do neskladij v izjavah tožnika in v primerjavi s predloženo dokumentacijo, četudi razloge za ta neskladja tožnik skuša prevaliti na toženo stranko.

51. Sodišče namreč zavrača tožbeni ugovor o absolutni bistveni kršitvi pravil postopka v zvezi s prevajanjem dokumentacije, ker tožnik in njegova pooblaščenka menita, da lahko uradna oseba dokumente, ki jih ima pred sabo razume le, če so prevedeni, ter ne sprejemata dokazne ocene na podlagi neprevedenih dokazov. Skladno s stališčem Vrhovnega sodišča, izraženim v sklepih št. I U 81/2019 z dne 29. 5. 2019, I Up 174/2019 z dne 12. 11. 2019 in I Up 144/2020 z dne 11. 11. 2020 (v 10. točki obrazložitve), lahko tožena stranka kot pristojni upravni organ dokazno oceno sprejme na podlagi vseh (relevantnih ) dokazov, torej tudi neprevedenih, če jih razume, tožnik pa ima pravico biti seznanjen s tako dokazno oceno in ji tudi ugovarjati, kar pa se zagotavlja z ustrezno obrazložitvijo dokazne ocene in ne s prevajanjem dokazov, ki jih je v postopku predložil sam tožnik, saj ni sporno, da je sam razumel vsebino listin, ki jih je predložil, saj niti v tožbi ne zatrjuje, da dokazov, ki jih je sam predložil toženi stranki, ne bi razumel, pač pa je zatrjeval, da dokazujejo njegove navedbe oziroma trditve. Ker je torej tožena stranka (zase) prevedla s strani tožnika predložene dokaze, jih ni bila dolžna predložiti tožniku, pač pa se je do njih opredelila in v zvezi z njimi v izpodbijani odločbi napravila dokazno oceno ter logično prepričljivo argumentirano in konsistentno pojasnila, zakaj meni, da ti dokazi ne potrjujejo tožnikovih navedb. Tako je tožena stranka v izpodbijani odločbi - v nasprotju s tožnikovim ugovorom, opravila presojo predloženih dokazov glede na tožnikove trditve v postopku, tožnik pa ni ne v tožbi in tudi ko je bil ustno zaslišan na glavni obravnavi pred sodiščem ni logično prepričljivo navedel, v čem bi bila presoja navedenih dokazov napačna v zvezi z njegovimi trditvami glede zatrjevanega preganjanja.

52. Po povedanem je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1, saj je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je tudi izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

1 Veleposlaništvo Španije v Sloveniji je v odgovor na vprašanje, ali je pristen žig in podpis na hrbtni strani CERTIFICADO DE RECONOCIMIENTO ISAF, OMLT CAMP STONE AFGANISTAN, potrdilo njuno pristnost ter še navedlo, da je bila overitev opravljena v letu 2020, a točnega datuma ni mogoče določiti, ker pričujoče veleposlaništvo ne poseduje kronološkega registra vseh opravljenih overitev; v konkretnem primeru je bila overitev opravljena na prošnjo gospoda T. T., ki je izjavil, da želi izvirnik obdržati zase in overjeno kopijo predložiti v nekem upravnem postopku; v odgovor na vprašanje, kako je bila v konkretnem primeru ugotovljena pristnost listine, je pričujoče veleposlaništvo navedlo, da veleposlaništvo zgolj potrjuje, da je overjena kopija resničen odraz izvirne listine, ne potrjuje pa, da je vsebina izvirnika verodostojna. 2 Na posebno vprašanje pooblaščenca tožene stranke v zvezi s predloženo fotografijo tožnika skupaj z ugrabitelji, kaj je tožnik mislil s tem, ko je na sodišču izjavil, da ta slika ni originalna in zakaj ne, je tožnik odgovoril:“Originalna slika je nastala leta 2012, po tem so nastale fotografije originalne slike. Verjetno jih je kar nekaj. To sem imel v mislih, s tem, da sem povedal, da slika ni originalna.“ (zapisnik glavne obravnave z dne 26. 3. 2021, str. 4). Na nadaljnje vprašanje „Kako ste pa to sliko dobili?“ je tožnik odgovoril: “Originalna slika je nastala s pomočjo fotoaparata telefona. Nastala je takrat, ko so me talibani zapustili, ko niso našli nobenih dokazov. Bili so prijazni proti koncu, prosil sem jih, če lahko imam spomin, da sem bil ugrabljen z njihove strani. Želel sem imeti sliko samo zase. Sliko so mi dali v spominski kartici.“ (zapisnik glavne obravnave z dne 26. 3. 2021, str. 4)