Jedro

Center za socialno delo je s pomočjo različnih sredstev ugotavljal različna dejstva, ki so lahko relevantna za odločitev v zadevi, vendar pri tem ni razvidno, da bi sploh ugotovil, da je tak ukrep nujen oziroma neogibno potreben za tak cilj in da obstaja sorazmerje med ciljem in njegovimi posledicami. Posledično tudi ni mogoče ugotoviti, katere so tiste okoliščine, ki naj bi v resnici narekovale tako intenziven ukrep in kako je center vrednotil okoliščine, ki ne govorijo v prid tega ukrepa.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Centra za socialno delo A. št. ... z dne 5. 9. 2006 odpravi in se vrne zadeva prvostopnemu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 350 EUR v 15 dneh, z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ odločil, da se mladoletna A.A., rojena ... 2005 v B., odvzame materi B.B., rojeni .... 1960 in se odda v varstvo, vzgojo in oskrbo v rejniško družino C.C. iz C... V izreku odločbe je med drugim tudi določeno, da bo način izvršitve odločbe dogovorjen z materjo oziroma tožnico po nastopu izvršljivosti odločbe, v nasprotnem primeru pa bo izdan sklep o dovolitvi izvršbe po uradni dolžnosti. V odločbi je nadalje opisan potek obravnave in razlogi za sum ogroženosti z dne 20. 6. 2006, kjer je navedeno, da je tožnica mati petih otrok, najstarejša dva otroka sta samostojna, mladoletna D.D. in E.E. pa bivata v rejniški družini C.C. v D. Mladoletna A.A. je bila rojena ... 2005 v porodnišnici v B. izven zakona, očetovstvo zanjo ni urejeno. Tožnica je pred tem skupaj s prvimi štirimi otroci živela v lastniškem stanovanju v A., ki ga je dobila v last od svojih staršev, brez stanovanja pa je ostala domnevno zaradi neporavnanih obveznosti hipotečnega kredita. Zaradi neurejenih stanovanjskih in materialnih razmer sta ostala brez doma najstarejša dva otroka E.E. in D.D.. Najstarejša dva otroka, E.E. in D.D., sta morala v rejniško družino, mati je pri tem skupaj z njima večkrat menjala podnajemniška stanovanja, bila z njima tudi v materinskem domu, vendar nikjer ni razmer uredila za daljši čas oziroma trajno. Tožnica je bila 28. 1. 2005 visoko noseča sprejeta v Materinski dom na E. zaradi nasilnega odnosa v času nosečnosti in neurejenih stanovanjskih razmer. Julija 2005 ji pogodbe za nadaljnje bivanje niso več podaljšali, ker naj bi rušila hišni red, si izposojala denar in si ni uredila socialne pomoči, prikrivala sodne postopke, prikrivala, da je bila uporabnica psihiatrije, odklanjala svetovanje in psihoterapijo, dajala neresnične izjave oz. podatke glede zdravniških pregledov hčerke A.A., ob odhodu iz materinskega doma si prisvojila otroške sedeže in lupinico, oboje v lasti materinskega doma. Tožnica in mladoletna A.A. sta se julija 2005 preselili v najemno stanovanje na F. v G. nato pa ostali brez tega stanovanja, ker naj tožnica ne bi poravnala obveznosti zanj. Novembra 2005 tožnica po navedbah prvostopne odločbe ponovno ne podaljša pravočasno vloge za denarno socialno pomoč, pove, da ima prihranke, vira le teh ne pojasni. V tem obdobju za Center za socialno delo (v nadaljevanju CSD) dlje časa ni dosegljiva po telefonu - se ne javlja. Kasneje pa je sporočila, da sta se s hčerko preselili v drugo podnajemno stanovanje: G. v H.. Decembra 2005 sta tožnico v tem stanovanju obiskali strokovni delavki v G., kjer jima je povedala, da je ona najemnica stanovanja in da s hčerko stanujeta sami. V istem mestu je bil CSD obveščen, da tožnica v tem stanovanju živi skupaj z izvenzakonskim partnerjem F.F.. Nekaj dni kasneje F.F. obvesti CSD A., da je on najemnik stanovanja, da se s tožnico ne razumeta in da tožnica ne skrbi ustrezno za hčerko oziroma skrbi zanjo le iz finančnih interesov in da ima težave s prekomernim pitjem alkohola ter še, da je njun partnerski odnos nasilen. Glede nasilja informacijo potrdi policija, ki je ob dogodku nasilju intervenirala. Že decembra 2005 je bilo tožnici predlagano, da naj do trajnejše ureditve njenih razmer dovoli, da mladoletna A.A. biva v rejniški družini, vendar prosi, da naj se ji ponudi še ena možnost, da uredi razmere in še naprej sama skrbi za hčerko. Tožnica se nato odloči, da skupaj s hčerko F.F. zapusti, ker je nasilen in alkoholik. Januarja 2006 sta obe sprejeti v Varno hišo kriznega centra - ženska svetovalnica v B.. V varni hiši prve mesece ni bilo težav, tožnica je po opažanjih strokovnih delavk v hiši primerno skrbela za hčerko in upoštevala pravila bivanja v tej ustanovi. Tožnica je bila s strani CSD A. večkrat seznanjena, da naj bo centru po telefonu nenehno na razpolago, da se od nje pričakuje aktivno iskanje zaposlitve, urejanje finančnih in stanovanjskih razmer, na vse to je tudi vedno znova pristajala. Izražala je željo, da po ureditvi osnovnih razmer ponovno prevzame v samostojno oskrbo tudi otroka E.E. in D.D.. Dne 14. 4. 2006 je pri CSD A. potekal timski sestanek, na katerem je poleg CSD A. in delavk Varne hiše B. sodelovala tudi tožnica. Zapisniško je bila seznanjena s pogoji CSD A. za prevzem samostojne skrbi za vse tri najmlajše otroke in sicer prvič aktivno iskanje zaposlitve, s čimer naj prične takoj in centru dostavlja dokazila; drugič po prenehanju bivanja v varni hiši naj najame primerno stanovanje, sklene najemno pogodbo in pogodbo posreduje centru; tretjič vsaj šest mesecev po vselitvi v stanovanje naj centru mesečno pošilja kopije položnic, s katerimi dokazuje redno poravnavanje stroškov za stanovanje; po šestih mesecih bo CSD A. ocenil pogoje matere za prevzem samostojne skrbi za otroke; četrtič predlagano je, da se vključi v osebno svetovanje ali psihoterapijo; petič centru naj dostavi zdravniško potrdilo, da nima težav z odvisnostjo od nedovoljenih drog in alkohola; tožnica je na vse navedene zahteve pristala. Na predlog Varne hiše v B. je dne 23. 5. 2006 potekal timski sestanek. V Varni hiši so namreč ugotovili, da tožnica ne izpolnjuje zadanih ciljev. Opažajo tudi, da mladoletna A.A. veliko spi, da se velikokrat udarja, pade vedno ko osebja hiše ni zraven oziroma ko sta s tožnico sami. Tožnica opravičuje svojo neefektivnost z boleznijo A.A., ki pa je ni moč potrditi. Pediatrinja, ki je sodelovala na timu, pove, da le na podlagi teh navedb še ni mogoče sklepati, da mati namerno škodi hčerki po zdravju, bolj verjetno jo le uporablja za izgovor za lastno neefektivnost. Nato so v Varni hiši tožnici postavili ultimat, da do 23. 5. 2006 mora urediti osnove stvari, kot so zdravstveno zavarovanje, denarna socialna pomoč ali pa bo morala Varno hišo zapustiti. Ker le tega ni storila, se je morala skupaj s hčerko izseliti do 1. 6. 2006. CSD A. je tožnico obvestil, da mora pred odhodom iz Varne hiše zase in za hčerko najti primerne stanovanjske razmere in Centru omogočiti, da le te preveri, tožnica je s tem soglašala. Dne 16. 6. 2006 je Strokovni svet CSD A. sprejel sklep, da se zaradi zaščite pravic in koristi mladoletne A.A., po uradni dolžnosti, uvede upravni postopek po 120. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, to je postopek za odvzem mladoletne materi in za namestitev mladoletne v rejniško družino. Iz mnenja strokovne komisije z dne 23. 6. 2006 in iz povzetka obravnave dne 20. 6. 2006 je razvidno, da mati svojo 1,5 let staro deklico ogroža v osnovnih eksistenčnih potrebah (zdravstveno varstvo, ustrezni bivanjski pogoji, hrana, obleka) in posredno tudi v osnovnih psihosocialnih potrebah. Glede na starost otroka je zanj izrazito ogrožujoč dejavnik tudi nenehna menjava bivalnega okolja. Na neustrezno starševsko skrb sklepajo sestavljalci mnenja tudi iz neupoštevanja navodil CSD, izrečenih za zaščito koristi mladoletne A.A.. Iz mnenja je razvidno, da je mladoletna A.A. resno ogrožena v smislu varstva, vzgoje in oskrbe pri svoji materi tožnici in predlagajo takojšnjo namestitev v rejniško družino. Tožnica ni izkazala nobenega interesa in motivacije za sodelovanje v dosedanjem postopku. Tožnica je ob predočitvi tega mnenja na ustni obravnavi povedala, da ima A.A. vse kar potrebuje, na vpogled prilaga najemno pogodbo za stanovanje na naslovu Dobrunje 50, B., sklenjeno dne 5. 8. 2006, za obdobje treh let. Stanovanje sta si ogledali tudi strokovni delavki kriznega centra ženske posvetovalnice B.. Soglaša, da CSD A. ali najbližji CSD B. Moste preveri stanovanjske razmere. Konec julija 2006 se je prijavila na urad za delo in na CSD A. vložila vlogo za redno in izredno denarno socialno pomoč. Vključila se je v osebno svetovanje v ženski svetovalnici na I. pri gospe G.G., ki ga namerava nadaljevati. Tožnica je na obravnavi menila, da je večino pogojev CSD A., razen zdravniškega potrdila o odvisnosti, izpolnila. Povedala je še, da soglaša s spremljanjem mladoletne A.A. še za nadaljnjih šest mesecev. Strokovna sodelavka CSD A. je tožnico telefonično seznanila, da je zoper njo začel CSD po uradni dolžnosti s postopkom iz 119. in 120. člena ZZZDR in da je v zadevi razpisana ustna obravnava ter da jo vabilo čaka na oglasni deski. Strokovna delavka v kriznem centru ženske svetovalnice v B., je pred vselitvijo v stanovanje na J., K., na željo tožnice na ustni obravnavi sodelovala kot njena zaupna oseba in kot priča ter povedala, da se je tožnica v kriznem centru držala vseh pravil, v vedenju s hčerko A.A. je bila videti kot dovolj dobra mama, opaziti ni bilo pri njej nobenih težav z alkoholom. Misli, da bo svetovanje, za katerega se je tožnica odločila, v njihovi ustanovi njej v pomoč, pomagala ji je pri selitvi v novo najemno stanovanje, stanovanje je lepo, primerno urejeno, centralno ogrevano in v prijetnem okolju. 22. 8. 2006 je CSD opravil obisk na naslovu J.. Stanovanje so primerno ocenili, mladoletna A.A. je bila v svojem stolčku, kjer je jedla, bila je lepo urejena. Delavki centra za socialno delo sta tožnici jasno povedali, da o izidu upravnega postopka v zvezi z odvzemom mladoletne A.A. zelo odvisna od njenega ravnanja v naslednjih dneh in tednih. Sprejet je bil dogovor v štirih točkah, da naj tožnica do 28. 8. 2006 na CSD dostavi overjeno kopijo najemne pogodbe za stanovanje, bančno dokazilo o obstoju prihrankov otrok in dvigu le teh iz banke, da bo sodelovala z Zavodom za zaposlovanje v B. in iskala zaposlitev v skladu z zaposlitvenim načrtom, prvi razgovor 6. 9. 2006, da bo tožnica sebe in A.A. začasno prijavila na naslovu sedanjega stanovanja J., K.. Da bo mladoletno A.A. s 1. 9. 2006 vpisala v vrtec na L. v B.. Dogovor z direktorico CSD je bil, da se z izdajo upravne odločbe počaka do ponedeljka 28. 8. 2006. 28. 8. 2006 jih je po telefonu poklicala tožnica in povedala, da overjene kopije najemne pogodbe še ni poslala. Ko je poskušala urejati začasno prebivališče zase in za hčerko je ugotovila, da je na pogodbi naveden naslov J. napačen, pogodbo in bančne izpiske glede prihrankov otrok bo centru dostavila najkasneje do srede 30. 8. 2006. Do izdaje odločbe CSD teh listin še vedno ni prejel. 4. 9. 2006 je o zadevi razpravljal Strokovni svet CSD A. in sprejel sklep, da se mladoletna A.A. odvzame materi tožnici in odda v varstvo, vzgojo in oskrbo v rejniško družino C.C.. Tožnica mati mladoletne A.A. CSD ni dokazala z dovolj veliko verjetnostjo, da svoje starševske dolžnosti opravlja v hčerkino korist in da s svojim ravnanjem hčerke resno ne ogroža, čeprav je imela za to dovolj časa in možnosti. Z veliko verjetnostjo je torej mogoče sklepati, da tožnica zanemarja starševske dolžnosti do svoje hčerke A.A. in s svojim ravnanjem ogroža njene pravice in koristi. V postopku je CSD ravnal po 119. in 120. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 69/04 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZZZDR-UPB1). Laični pritožbi tožnice zoper omenjeno odločbo CSD je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve delno ugodilo v 2. točki izpodbijane odločbe in odločilo, da je tožnica dolžna v 15 dneh po izvršljivosti te odločbe, v poslovnem času Centra za socialno delo A. pripeljati mladoletno A.A. na ta center z namenom namestitve mladoletne A.A. v rejništvo. V nasprotnem primeru bo odločba prisilno izvršena. V ostalem pa je izpodbijano odločbo potrdilo. Ministrstvo je v svoji odločbi citiralo Konvencijo OZN o otrokovih pravicah, Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v delu, kjer je določeno o tem, da država daje varstvo mladoletnim otrokom, ko je ogrožen njihov zdrav razvoj in kadar zahtevajo to druge koristi otrok ter o tem kaj pomeni rejništvo in kdaj se ukrep podaje v rejništvo uporabi. Nadalje je iz odločbe razvidna pravna podlaga CSD v izvrševanju javnih pooblastil, ko odloča o pravicah, obveznostih in pravnih koristih posameznikov. Ponovi dejstva in ugotovitve CSD A. ter nato ugotovi, da mati mladoletne A.A. oz. tožnica ni sposobna zagotavljati osnovnih psihofizičnih pogojev za njen skladen osebnostni razvoj oz. ne more zagotoviti stalnosti v smislu bivanjskih in socialnih razmer, ki bi omogočale, da si mati uredi življenje na način, da bo zmogla sama poskrbeti za osnovne eksistenčne pogoje, hčerki pa nuditi okolje, v katerem bo poskrbljeno za njeno vzgojo, varstvo in nemoten psihofizičen razvoj. Ogrožajoče ravnanje tožnice se tudi po presoji pritožbenega organa kaže v neizpolnjevanju navodil Centra za socialno delo, posredovanju zavajajočih podatkov in neodzivnosti na klice oz. pisanja, kar mu je onemogočalo spremljanje družine ter navajanje neutemeljenih argumentov za neizpolnjevanje obveznosti, h katerih izpolnitvi se je tožnica zavezala na zahtevo CSD z namenom zaščite otrokovih koristi. Na ta način naj bi tožnica ogrožala dekličine koristi, ki v svojih najnežnejših letih potrebuje stalno in varno okolje ter ustrezne pogoje za zdrav psihofizični razvoj. Pritožbeni organ poudari, da je možno odvzeti otroka staršem že tedaj, če je otrokov razvoj pri starših samo ogrožen in ni potrebno, da je nastala škoda v njegovem razvoju. Ker je tožnica nasprotovala oddaji svojega otroka v rejništvo, je odločitev CSD o odvzemu otroka in njegovi namestitvi v rejništvo na podlagi 120. člena ZZZDR-UPB1 pravilna. Tudi po mnenju pritožbenega organa iz celotne spisne dokumentacije izhaja, da je CSD družino spremljal preko strokovno usposobljenih oseb, v zvezi s katerimi iz spisne dokumentacije ni mogoče ugotoviti utemeljenosti navedb tožnice, da naj bi bile izjave neresnične oz. prilagojene.

Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu in vztraja pri navedbah iz pritožbe in trditvi, da je sta prvostopni organ in torej posledično tudi tožena stranka kršila najosnovnejša pravila postopka in izdala varovane pravice tožeče stranke. V postopku je bilo napačno ugotovljeno dejansko stanje ter na to stanje napačno uporabljeni materialni predpisi. Tožeča stranka ni nikoli ogrožala svoje hčerke, in zelo skrbno delala vse tisto, kar hčerka potrebuje. Prvostopenjski organ je svojo odločbo oprl tudi na dokaze, glede katerih ni bila tožeči stranki dana možnost izjave v postopku npr. glede zaprosila Okrožnega sodišča v M., glede mnenja Strokovnega sveta CSD A. in glede izjave F.F.. Tožeča stranka zatrjuje, da je tožena stranka tožnico z odvzemom otroka preprosto kaznovala zato, ker naj bi štela, da očitno komunikacija med strankama ni potekal tako, kot si je to zamislil organ prve stopnje. Iz nadaljnje obrazložitve je namreč razvidno, da naj bi toženka ne bila vedno dosegljiva po telefonu in da naj ne bi bila doma takrat, ko so se nenajavljene vnaprej pri njej oglasile delavke organa prve stopnje. S tem, ko je organ prve stopnje (in tudi tožena stranka) pravzaprav naložila tožnici, da mora biti 24 ur na dan dosegljiva organu prve stopnje in pod njegovim nadzorom, da mora organ prve stopnje obveščati o vsem, kar se tiče njenega življenja, je organ prve stopnje direktno kršil tožnici njeno zasebnost, kot je opredeljeno v 35. členu Ustave RS. Ravno tako so bile tožnici z ravnanjem tožene stranke kršene osebnostne pravice določene v zgoraj citiranem členu, saj zgoraj navedeno nikakor ne more biti razlog, ki bi utemeljeval tako radikalen poseg v razmerje matere do otroka, ki je star le leto in pol in takšno ravnanje tožene stranke nedvomno pomeni direktno kršitev otrokovih pravic. Prav tako je kršen 9. člen Konvencije o otrokovih pravicah, ki izrecno določa, da otrok ne bo proti volji staršev ločen od njih, razen, če v skladu z veljavnim pravom in postopki ter da pristojne oblasti v sodnem postopku odločijo, da je takšna odločitev nujna za otrokovo korist. Nedvomno je odvzem otroka proti volji staršev torej določen ne samo postopkovno drugače kot je bil izveden, temveč je predviden takrat, ko gre za dokazano najhujše primere zlorabe in zanemarjanja mladoletnih otrok. S takšnim ravnanjem je nedvomno podana tudi kršitev otrokovih pravic, kot so zavarovane v 35. členu Ustave RS. Organ prve stopnje ni izpeljal nikakršnega ugotovitvenega postopka, v katerem bi bilo mogoče ugotoviti ali dejansko obstajajo pogoji za ločitev otroka od staršev, njegov odvzem in namestitev v rejniško družino. Prav tako je v nasprotju z vsemi zakonskimi določili, da organ prve stopnje nalaga tožnici pogoje, ki jih sama ni mogla uresničiti, saj niso bili odvisni zgolj od njenega ravnanja. Tožeča stranka toženi oporeka tudi obrnjeno dokazno breme, pri katerem bo morala ona sama dokazati, da starševske dolžnosti opravlja v hčerkino korist. To je prvostopni organ ugotovil na temelju verjetnosti. Prijava začasnega bivališča, dostava overovljenih najemnih pogodb, iskanje zaposlitve in vpis otroka v vrtec ne morejo biti pogoji, ki jih mora roditeljica in tožnica izpolniti zato, da bi lahko obdržala svojega otroka. Tožnica je pred nasilnim možem bežala v materinski dom še pred rojstvom mladoletne A.A. , kjer naj bi ji nudili pomoč kot žrtvi družinskega nasilja, pa so ji postavili spisek vedno novih zahtev, pri čemer je bil postopek odvzema izpeljan mimo vseh zakonskih določil in v nasprotju z listinami in dokazi v spisu. Med dejavniki, ki naj bi kazali na ogroženost otroka, so navedeni le tisti, ki se nanašajo na ravnanje očeta F.F. z dne 6. 2. 2007. Tožnica se je zaradi nasilja očeta svoje mladoletne hčerke A.A. umikala od svojega izvezakonskega partnerja, ki je potem zaradi maščevanja dajal prijave na CSD. Tožnica si je po končanem bivanju v materinskem domu poskušala urediti svoj stanovanjski problem. Otroka je prijavila v vrtec in odločbo predložila CSD. Otroku je od vsega začetka uredila zdravstveno zavarovanje. Zaupna oseba, ki je bila tudi kot priča zaslišana na ustni obravnavi, je potrdila, da tožnica za hčerko lepo skrbi, pri čemer je bila to oseba, ki je en mesec lahko nadzirala tako tožnico kot njeno skrb za mladoletno hčerko. Opravljen je bil ogled stanovanjskih razmer na naslovu J, tožnica je predložila najemno pogodbo, povedala, da se je prijavila na Zavodu za zaposlovanje, da je izdelan zaposlitveni načrt. V vsem postopku je bila torej tožnica aktivna in ne organ prve stopnje, ki je tožnici zgolj postavljal pogoje. S tem so bile kršene in tožničine in otrokove ustavne pravice: da biva s svojimi starši oz. v konkretnem primeru z materjo. Težke socialne razmere, nezavidljiv ekonomski položaj, strah tožnice pred izvenzakonskim partnerjem ne morejo biti razlogi, ki bi pritrjevali odločitvi tožene stranke. Da je tožnica svojo mladoletno hči konkretno ogrožala v njenem telesnem ali duševnem razvoju ni potrdil nihče in v tej smeri tudi ni bil izveden noben dokaz. V dokaznem postopku na prvi stopnji ni bilo podano niti mnenje izbrane otroške pediatrinje za mladoletno A.A. , saj je celo organ prve stopnje in s tem tudi tožena stranka kljub temu, da je imel mladoletni otrok urejeno zdravstveno zavarovanje, tožnici očital, da hči zdravstvenega zavarovanja nima urejenega. Tožeča stranka predlaga sodišču izvedbo določenih dokazov in odpravo obeh odločb ter povrnitev stroškov upravnega spora.

Tožba je bila poslana v odgovor Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, ki je na tožbo odgovorilo in predlagalo zavrnitev tožbe iz razlogov navedenih v izpodbijani odločbi ministrstva, ter Centra za socialno delo A..

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna pravilnost in zakonitost odločitve prvostopnega upravnega organa, da se tožnici odvzame mladoletna A.A. in odda v rejo družini C.C., kjer sta nastanjena že dva njena otroka. Po določbi 1. odstavka 120. člena ZZZDR-UPB1 sme Center za socialno delo odvzeti otroka staršem in ga dati v vzgojo in varstvo druge osebe ali zavodu, če so starši zanemarili otrokovo vzgojo in varstvo, ali če je to iz drugih pomembnih razlogov v otrokovo korist. Določba 88. člena Zakona o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 3/07, uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZSV-UPB2) pa določa, da kadar odločajo centri za socialno delo o upravnih stvareh, o pravicah in koristih otroka po 120. členu ZZZDR, se mora v posebnem ugotovitvenem postopku pred odločitvijo pridobiti mnenje strokovne komisije in razpisati ustno obravnavo. Prvostopni organ se v obravnavanem primeru sklicuje na ugotovljeno dejansko stanje v postopku, ki naj bi pokazalo, da je razvoj mladoletne A.A. ogrožen zaradi matere kot tožnice in da je potrebna za njen nemoten psihofizični razvoj oddaja v rejniško družino. Kot izhaja iz prvostopenjske izpodbijane odločbe, je CSD sprejel ukrep odvzema otroka, ki pomeni enega najintenzivnejših posegov v roditeljsko pravico in pravico do družinskega življenja kot temeljni človekovi pravici. Glede na to mora skrbno ugotoviti okoliščine, ki kažejo na to, da je tak ukrep neogibno potreben za otrokovo korist oziroma zdrav psihofizičen razvoj. Obenem pa mora ugotoviti, da je poseg po svoji intenzivnosti sorazmeren s ciljem, ki ga zasleduje, torej prav z navedenim zdravim otrokovim razvojem. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe in upravnega spisa, je CSD s pomočjo različnih sredstev ugotavljal različna dejstva, ki so lahko relevantna za odločitev v zadevi, vendar pri tem ni razvidno, da bi sploh ugotovil, da je tak ukrep nujen oziroma neogibno potreben za tak cilj in da obstaja sorazmerje med ciljem in njegovimi posledicami. Posledično tudi ni mogoče ugotoviti, katere so tiste okoliščine, ki naj bi v resnici narekovale tako intenziven ukrep in kako je CSD vrednotil okoliščine, ki ne govorijo v prid tega ukrepa (npr. mnenje dveh pediatrinj, da se mld. A.A. lepo razvija pri materi, izjava F.F., da za hčerko zelo lepo skrbi (kasneje, ko sta šla s tožnico narazen, je to izjavo spremenil), zelo pozitivna ocena njenega materinskega dela, ki jo je na ustni obravnavi podala delavka Kriznega centra). Iz upravne odločbe in upravnega spisa tudi ni razvidno, ali je npr. upravni organ sploh ugotavljal, kakšne bodo predvidene posledice tega posega in ali so te sorazmerne z zasledovanim ciljem. Poleg tega pa je iz prvostopne odločbe razvidno, da je CSD v določenem obsegu, namesto da bi sam ugotavljal relevantne okoliščine, od tožnice zahteval, naj dokaže neobstoj okoliščin, ki bi opravičevale poseg in tako nanjo prevalil breme, ki sicer gre organu, kadar odloča o posegih v človekove pravice in temeljne svoboščine. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je CSD bistveno kršil pravila postopka, kar je tudi vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve, prav tako pa je tudi dejansko stanje nepopolno ugotovil. Zato je sodišče odločbo odpravilo, kot izhaja iz izreka sodbe in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. V novem odločanju bo prvostopenjski organ moral ugotoviti vse okoliščine, relevantne za izdajo ustrezne odločbe, pri tem pa na podlagi teh okoliščin presoditi, ali je odvzem mld. A.A. res nujen za zagotovitev njenega zdravega psihofizičnega razvoja, ali za zagotovitev tega cilja ni na voljo nobenega ukrepa, ki bi manj intenzivno posegal v roditeljsko pravico in pravico do družinskega življenja matere in hčerke ter ali je ta ukrep sorazmeren v tem smislu, da njegove morebitne negativne posledice, ki bi nastale za mater in hčerko, ne presegajo pričakovanih koristi, ki se zasledujejo s tem ukrepom. Svojo odločitev bo moral organ tudi konkretno in specifično obrazložiti na način, kot izhaja iz te sodbe. Pri ugotavljanju dejanskega stanja in odločanju v zadevi bo moral upoštevati tudi dejstvo, da je organ tisti, ki mora ugotoviti dejstva, na podlagi katerih se izreče ukrep, ki posega v roditeljsko pravico in da ni dolžnost osebe, v katere pravico se posega, da v postopku dokaže nasprotno.

Ker je sodišče ugotovilo, da v postopku za izdajo upravnega akta niso bila upoštevana pravila postopka in je to vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve, ter da dejansko stanje ni bilo v popolnosti ugotovljeno, je tožbi ugodilo ter izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo na podlagi 3. in 2. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06v nadaljevanju ZUS-1) ter zadevo vrnilo prvostopnemu organu v ponoven postopek na podlagi 2. in 3. odstavka istega člena.

Skladno z določbo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 je glede na uspeh v sporu tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, ki jo zastopa pooblaščenka, ki je odvetnica, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07) 350 EUR v 15 dneh, v primeru zamude tudi z zakonitimi zamudnimi obrestmi.