Jedro

Ker se po 2. odstavku 74. člena ZDen za dedovanje vrnjenega premoženja uporablja ZD oz. ZDKG, je treba tudi za v denacionalizacijskem postopku vrnjeno premoženje predhodno po 4. členu ZDKG ugotoviti, ali izpolnjuje pogoje po 2. členu ZDKG. To pa se presoja po stanju zemljišč ob vračanju in ne po stanju zemljišč ob podržavljenju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 436/98-16 z dne 5.9.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 2.7.1998, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Upravne enote R. na K. z dne 9.6.1998. Z navedeno odločbo je prvostopni organ odločil, da se nepremičnine, vpisane pri vl.št. 77 k.o. L.v., last S.O., štejejo za zaščiteno kmetijo po Zakonu o dedovanju kmetijskih gospodarstev (ZDKG, Uradni list RS, št. 70/95). Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi upravnih organov in navedlo, da je zaradi novele Zakona o denacionalizaciji (ZDen-B, Uradni list RS, št. 65/98), ki se nanaša na 2. odstavek 74. člena ZDen, treba tudi v primeru v denacionalizaciji vrnjenih kmetij ugotavljati, ali te izpolnjujejo pogoje za zaščiteno kmetijo po 2. členu ZDKG. Ker je bilo v obravnavanem primeru ugotovljeno, da v denacionalizaciji vrnjena zemljišča obsegajo 15,396 ha primerljivih površin in da so v lasti ene fizične osebe, to je denacionalizacijskega upravičenca, izpolnjujejo pogoje za zaščiteno kmetijo po ZDKG. Ni torej pravilno stališče tožnice, da je treba ugotavljati status zemljišč ob podržavljenju. To izhaja tudi iz odločb Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-81/94 z dne 20.3.1997 (Uradni list RS, št. 20/97), in št. U-I-326/98 (Uradni list RS, št. 76/98).

Tožnica vlaga pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da so obravnavana zemljišča vrnjena v postopku denacionalizacije njenemu očetu v naravi gozd, ne glede na to, kot kaj so vpisana v zemljiškem katastru. Meni, da novele ZDen-B ni mogoče uporabljati v obravnavanem primeru, ker je bila ob njeni uveljavitvi odločba o denacionalizaciji že pravnomočna, in je bilo že uvedeno dedovanje. Že prvostopni organ bi moral torej ugotoviti le, ali so zemljišča ob podržavljenju bila zaščitena kmetija. Ni pomemben sedanji status teh zemljišč, saj denacionalizacijskemu upravičencu vrnjene nepremičnine niso bile del kmetije, temveč so bile samostojna enota. Sodišče si tudi napak razlaga odločbi ustavnega sodišča in smisel ZDen-B. Sklicuje se na zapuščinski spis po denacionalizacijskem upravičencu, ki se vodi pri Okrajnem sodišču v Slovenj Gradcu, v katerega bi moral vpogledati že prvostopni organ, ko je reševal predhodno vprašanje zaščitenosti kmetije. Zato predlaga pritožbenemu sodišču, naj pritožbi ugodi in napadeno sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v novo odločitev.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Na pritožbo je odgovorila stranka z interesom v tem postopku B.O., ki ga zastopa odvetnik B.M. Meni, da je prvostopno sodišče v obravnavanem primeru pravilno uporabilo materialno pravo. Navaja tudi, da so predmetne nepremičnine ves čas spadale v enoten kompleks posestva, to je kmetijskega gospodarstva, katerega lastnik je bil pok. S.O. Za primer, če bi se sodišče postavilo na stališče, da je pomemben status kmetije ob podržavljenju, meni, da bi moralo sodišče proučiti tudi vprašanje, kdaj je bila nacionalizacija dejansko izvedena. Odločba o podržavljenju je bila res izdana 13.12.1946, vendar je prejšnji lastnik nepremičnine užival vse do svoje smrti. Dne 25.3.1952 pa je bila izdana odločba Okrajnega Ljudskega odbora S.G., Poverjeništva za kmetijstvo, Komisije za agrarno reformo, s katero je navedeni organ predmetne nepremičnine predal v upravljanje in izkoriščenje Gozdnemu gospodarstvu S.G. Pokojni je 4.7.1950 sestavil oporoko, v kateri je razpolagal s celotnimi nepremičninami, vl. št. 1 k.o. L.v., v katerem so bile tudi nepremičnine, ki so sedaj v vl. št. 77 k.o. L.v. Upravičenec torej nikoli ni izročil predmetnih nepremičnin v koriščenje družine po svoji "drugi ženi" oziroma otrokom, temveč so bile te nepremičnine predmet dedovanja. Poleg tega pa je bil upravičenec poročen zgolj enkrat, zato ni jasno, kdo naj bi bila njegova druga žena. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana sodba prvostopnega sodišča pravilna in zakonita, v njej pa so navedeni tudi utemeljeni razlogi za odločitev, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, sklicuje.

V obravnavanem primeru gre za odločanje o tem, ali zemljišča, ki so bila v postopku denacionalizacije vrnjena prejšnjemu lastniku, izpolnjujejo pogoje po 2. členu ZDKG. Odločitev glede zaščitenosti kmetije je predhodno vprašanje za zapuščinski postopek. O tem predhodnem vprašanju pa po izrecni določbi 1. odstavka 4. člena ZDKG odloča pristojni upravni organ v upravnem postopku. Od te ugotovitve je namreč glede na določbo 2. odstavka 74. člena ZDen odvisno, ali bo dedovanje vrnjenega premoženja potekalo po ZDKG ali po Zakonu o dedovanju (ZD). O dedovanju pa bo na podlagi predhodne odločitve glede zaščitenosti kmetije odločalo zapuščinsko sodišče. Glede na to bo lahko tožnica vse ugovore, ki se tičejo dedovanja (kdaj je nastopilo, kdaj je zapuščina prešla na dediče, kdo so dediči, po katerem zakonu se obravnavana kmetija- zemljišča deduje), uveljavljala v zapuščinskem postopku.

Po 2. členu ZDKG se za zaščiteno kmetijo šteje kmetijska oziroma kmetijsko-gozdarska gospodarska enota, ki obsega od 5 do 100 ha primerljivih kmetijskih površin in je v lasti ene osebe oziroma največ dveh oseb, ki sta v sorodstvenem razmerju, kot ga določa ta določba. Pri tem ni pomembno, na kakšen način so konkretna zemljišča postala last določene osebe.

Presoja pogojev za zaščiteno kmetijo se tudi po mnenju pritožbenega sodišča opravi glede na stanje ob odločanju, torej glede na stanje ob denacionalizaciji, s katero so bila zemljišča vrnjena prejšnjemu lastniku. Nesmiselno bi namreč bilo ugotavljati, ali je bila kmetija zaščitena ob podržavljenju, saj je Zakon o dedovanju zasebnih kmetijskih gospodarstev - kmetij, ki je kot prvi urejal posebnosti pri dedovanju zaščitenih kmetij, začel veljati šele leta 1973, torej po tem, ko je bilo podržavljenje, katerega posledice odpravlja ZDen, končano. Da je treba pogoje, ali vrnjena kmetijska zemljišča oziroma kmetije izpolnjujejo pogoje za zaščiteno kmetijo po 2. členu ZDKG, presojati po stanju ob vračanju, izhaja tudi iz odločb Ustavnega sodišča RS, št. U-I-81/94 z dne 20.3.1997 in U-I-326/98 z dne 14.10.1998. Neutemeljeni so tudi pritožbeni ugovori, češ da ne gre za zaščiteno kmetijo, ker so bili vrnjeni le gozdovi. Po 2. odstavku 4. člena ZDKG se namreč glede katastrskega dohodka, pravilno katastrske kulture zemljišč, uporabljajo podatki iz zemljiškega katastra. Po teh podatkih, ki so v upravnih spisih, pa gre pri obravnavanih zemljiščih tudi za kmetijska zemljišča, torej gre za kmetijsko-gozdarsko gospodarsko enoto, ki ima po preračunih v skladu z 2. členom ZDKG 15,3960 ha primerljivih površin. Po pravnomočni denacionalizacijski odločbi je njen edini lastnik S.O. Zato tudi pritožbeno sodišče enako kot prej upravna organa in prvostopno sodišče meni, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za to, da se ta kmetija določi za zaščiteno.

Ker sodišče meni, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker ni našlo razlogov, na katere mora v pritožbenem postopku paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS.