Jedro

Pritožbeno sodišče izpostavlja, da reverzibilnost kot pogoj za izdajo začasne odredbe v ZIZ ni izrecno določena. Kot pogoj za izdajo ureditvene začasne odredbe se uporablja na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS Up-275/97, glede katere je sodna praksa zavzela stališče, da je bila izdana v zadevi, ki ni primerljiva z zadevami, kot je predmetna - takimi, v katerih kreditojemalci zahtevajo ugotovitev ničnosti kreditnih pogodb z valutnimi klavzulami. Sodišče prve stopnje se je nanjo nepravilno oprlo. Pogoj reverzibilnosti, določen s to ustavno odločbo, v predmetni zadevi ni uporabljiv. Zaključek sodišča prve stopnje, da je predlog tožnikov za izdajo začasne odredbe neutemeljen, ker nista zatrjevala obstoja pogoja reverzibilnosti, je materialnopravno zmoten.

Reverzibilnost (tudi) glede na razloge zadeve SEU C-287/22 ni pravno odločilen pogoj za presojo utemeljenosti začasne odredbe, s katero se zahteva začasno zadržanje izvajanja domnevno nične potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe.

2. Tožnika zoper sklep vlagata pritožbo in uveljavljata pritožbene razloge po 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe.

Navajata, da ni podana identiteta predlagane začasne odredbe in tožbenega zahtevka, temveč gre za začasno ureditev razmerja med strankama tako, da bo breme izpolnjevanja sklenjene pogodbe bolj pravično in enakomerno porazdeljeno med obe pogodbeni stranki.

Reverzibilnost je podana zaradi izkazanega preplačila v višini 68.885,80 EUR. Kreditodajalec zaradi začasnega zadržanja plačila preostalih mesečnih anuitet ni ogrožen. Toženka ima terjatev hkrati zavarovano s hipoteko na dveh nepremičninah v višini celotne kreditne obveznosti in z vinkuliranim življenjskim zavarovanjem. Tudi obstoj teh treh zavarovanj izkazuje reverzibilnost. Hipotekarna zavarovanja interese toženke varujejo ves čas veljavnosti začasne odredbe in ne le v primeru neuspeha s tožbenim zahtevkom. Tožnika sta v svojem predlogu za izdajo začasne odredbe vsa ta dejstva zatrjevala in dokazala.

Sodišče je navedbe tožnikov upoštevalo parcialno in zmotno presodilo, da nista podala nobenih navedb. Posledično je dejansko stanje zmotno ugotovilo, nato pa tudi zmotno uporabilo materialno pravo.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnika sta s toženko leta 2007 sklenila hipotekarno kreditno pogodbo z valutno klavzulo v švicarskih frankih (CHF), in sicer tožnica kot kreditojemalka, tožnik pa kot hipotekarni zastavitelj. V tem postopku s tožbo zahtevata ugotovitev ničnosti te kreditne pogodbe in hipotekarnega sporazuma za zavarovanje denarne terjatve, uveljavljata izbrisno tožbo glede vknjiženih hipotek in zahtevata plačilo 68.688,85 EUR. Pravno podlago za meritorno presojo v tej zadevi predstavljajo določbe Zakona o potrošniških kreditih in Zakona o varstvu potrošnikov ter temeljna načela Obligacijskega zakonika, ki so veljala v času sklepanja pogodb, vse v luči minimalne harmonizacije, kot jo določata Direktiva 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah in sodna praksa SEU.

6. Hkrati s tožbo sta tožnika vložila predlog za izdajo začasne odredbe v zavarovanje njune nedenarne terjatve, in sicer za zadržanje učinkovanja kreditne pogodbe in hipotekarnega sporazuma za zavarovanje denarne terjatve ter prepoved razpolaganja in izterjevanja terjatev po teh pogodbah, z grožnjo denarne kazni v višini 250.000 EUR. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom njun predlog zavrnilo. S sklicevanjem na pogoje za izdajo ureditvene začasne odredbe, ki jih je Ustavno sodišče RS opredelilo v odločbi Up-275/97 z dne 16. 7. 1998, je svojo odločitev utemeljilo z ugotovitvijo, da tožnika nista podala navedb o obstoju pogoja reverzibilnosti začasne odredbe, zato je predlog za njeno izdajo nesklepčen. Ker že pogoj reverzibilnosti ni bil izpolnjen, se do preostalih pogojev za izdajo začasne odredbe ni opredeljevalo.

7. Pritožbeno sodišče izpostavlja, da reverzibilnost kot pogoj za izdajo začasne odredbe v Zakonu o izvršbi in zavarovanju ni izrecno določena. Kot pogoj za izdajo ureditvene začasne odredbe se uporablja na podlagi že navedene odločbe Ustavnega sodišča RS Up-275/97, glede katere je sodna praksa zavzela stališče, da je bila izdana v zadevi, ki ni primerljiva z zadevami, kot je predmetna - takimi, v katerih kreditojemalci zahtevajo ugotovitev ničnosti kreditnih pogodb z valutnimi klavzulami. Sodišče prve stopnje se je nanjo nepravilno oprlo. Pogoj reverzibilnosti, določen s to ustavno odločbo, v predmetni zadevi ni uporabljiv. Zaključek sodišča prve stopnje, da je predlog tožnikov za izdajo začasne odredbe neutemeljen, ker nista zatrjevala obstoja pogoja reverzibilnosti, je materialnopravno zmoten.

8. Povsem enak zaključek je mogoče napraviti tudi ob upoštevanju lojalne (evroskladne) razlage slovenskega pravnega reda s področja začasnega zavarovanja zahtevkov. SEU je v zadevi C-287/22 z dne 15. 6. 2023 pojasnilo, kako je treba uporabiti Direktivo 93/13/EGS v zvezi z začasnim zavarovanjem zahtevkov potrošnika, ki jih ta uveljavlja v zvezi z nepoštenimi pogoji v potrošniški kreditni pogodbi z valutno klavzulo. Kot edini relevanten pogoj, ki ga je tožnikom, poleg verjetnosti obstoja terjatve na ničnost pogodbe in na vračilo preplačanih zneskov, mogoče postaviti za utemeljitev zavarovanja, s katerim bi se zadržalo plačevanje mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi sporne kreditne pogodbe, določa, da brez izdaje začasnega ukrepa ne bi bilo mogoče zagotoviti polnega učinka končne meritorne odločitve. Reverzibilnost (tudi) glede na razloge zadeve SEU C-287/22 ni pravno odločilen pogoj za presojo utemeljenosti začasne odredbe, s katero se zahteva začasno zadržanje izvajanja domnevno nične potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo.

9. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je pogoje za zavarovanje v tej zadevi presojalo le v duhu določb ZIZ in nacionalne sodne prakse, ne da bi pri tem upoštevalo pravo EU, zavezujoče odločbe SEU in načelo lojalne razlage nacionalnega prava. Zato ni presojalo obstoja vseh zahtevanih pogojev za izdajo začasne odredbe.

10. Pritožbi je posledično treba ugoditi, izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP). V primeru, da bi o predlogu za izdajo začasne odredbe odločalo samo, bi pritožbeno sodišče stranke prikrajšalo za pravico do dvostopenjskega sojenja.

11. Sodišče prve stopnje bo moralo pri ponovnem odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe presojati izpolnjenost pogojev iz 272. člena ZIZ skladno s pravom EU, načelom lojalne razlage nacionalnega prava in stališči, ki jih je v zadevah, vezanih na kreditne pogodbe v valuti CHF, zavzelo SEU, predvsem v sodbi C-287/22.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

-------------------------------

1Ur. l. RS, št. 26/99 - s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP.

2Ur. l. RS, št. 77/04 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPotK.

3Ur. l. RS, št. 20/98 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZVPot.

4Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju OZ.

5Ur. l. EU, L 095, 21. 4. 1993, v nadaljevanju Direktiva 93/13/EGS.

6Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZIZ.

7Prim. VSL sklep I Cp 764/2024 z dne 11. 7. 2024, VSL sklep II Cp 231/2024 z dne 20. 3. 2024, VSL II Cp 1711/2023 z dne 25. 1. 2024, VSL sklep II Cp 2109/2023 z dne 16. 1. 2024.

8Pravo EU je v primerjavi z nacionalnim pravom primarno, zaradi česar ga mora sodišče po uradni dolžnosti poznati in uporabiti. V primeru lojalne razlage prava EU pravno podlago predstavlja nacionalno pravo, ki so ga državni organi dolžni razlagati v skladu z besedilom in namenom sprejete direktive - v predmetni zadevi Direktive 93/13/EGS. Niti ZIZ in ZVPot kot predpisa nacionalnega prava, niti Direktiva 93/13/EGS ne vsebujejo posebnih določb o začasnem zavarovanju zahtevkov potrošnikov v primeru nepoštenih pogodbenih pogojev. Razlago prava EU s tega področja je zato podalo SEU.

9Katerega odločbe so formalno zavezujoč in neposredno uporabljiv pravni vir, ki ga morajo upoštevati vsa nacionalna sodišča v državah EU.

10Ki jo je treba upoštevati in uporabiti v primerih, ko potrošnik uveljavlja ničnost potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo, in v okviru tega postopka zahteva zavarovanje z začasnim zadržanjem izvajanja pogodbe.

11Kar izrecno določa tudi ZIZ.

12Prim. VSL sklep I Cp 764/2024 z dne 11. 7. 2024.

13Prim. VSL II Cp 1364/2024 z dne 24. 10. 2024, VSL I Cp 1418/2024 z dne 17. 10. 2024, VSL II Cp 1219/2024 z dne 24. 7. 2024, VSL sklep I Cp 764/2024 z dne 11. 7. 2024.