Jedro

Pri razlogu neuspešno opravljenega poskusnega dela pomeni "pisno obdolžitev" smiselno ocena poskusnega dela, torej pisna utemeljitev odpovednega razloga. Ta mora biti delavcu vročena pred odpovedjo, omogočen pa mu mora biti tudi zagovor. Tožnik zagovora ni neutemeljeno zavrnil, saj ga tožena stranka na zagovor niti ni vabila po postopku, kot je predpisan v ZDR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 2. 2004, odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in ga od 4. 2. 2004 prijaviti v socialno zavarovanje ter vpisati delovno dobo v delovno knjižico. Ugotovilo je, da tožniku pred odpovedjo ni bilo omogočeno, da bi podal svoja stališča oziroma se zagovarjal glede ocene uspešnosti poskusnega dela v obdobju od 1. 11. 2003 do 31. 1. 2004. Tožena stranka je dne 30. 1. 2004 poskusila vročiti tako oceno kot odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ker tega ni hotel sprejeti, mu je 3. 2. 2004 po pošti poslala odpoved, ocena pa tožniku ni bila vročena. Tožena stranka tudi nikoli ni poslala tožniku vabila na zagovor glede ocene poskusnega dela. Tako ravnanje je v nasprotju z določbo drugega odstavka 83. člena ZDR.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Stranki sta se v pogodbi o zaposlitvi z dne 24. 10. 2003 dogovorili o poskusnem delu v trajanju treh mesecev. Na podlagi ugotovitve o neuspešno opravljenem poskusnem delu z dne 26. 1. 2004, je tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. V postopku izredne odpovedi bi tožena stranka morala tožniku podati pisno ugotovitev o neuspešno opravljenem poskusnem delu, na podlagi te ugotovitve pa podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po postopku, ki ureja izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka tožniku ni vročila ocene poskusnega dela na način, kot je določen v 180. členu ZDR in mu ni omogočila zagovora.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vlaga tožena stranka revizijo zaradi "kršitve ZPP" in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je razlogovanje o onemogočanju zagovora negativne ocene poskusnega dela v nasprotju z izvedenimi dokazi. Iz zapisnika o zaslišanju direktorja tožene stranke izhaja, da je tožniku pred izredno odpovedjo izročil ne le oceno, temveč ga je tudi pozval na njen zagovor, oboje pa je tožnik odklonil. Pri tem obe sodišči tudi nista dovolj skrbno ocenili vsakega dokaza posebej in vseh skupaj, kot to določa ZPP. Prvostopno sodišče ni zaslišalo vseh po toženi stranki predlaganih prič v zvezi z vročanjem ocene in pozivom na zagovor. Zato je prvostopna sodba temeljila na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, zaradi česar jo je pritožba izrecno grajala, sodišče druge stopnje pa te pomanjkljivosti ni saniralo in pritožbe ni preizkusilo v mejah njenih razlogov. Toženi stranki je bilo tako onemogočeno dokazovanje pravno relevantnih dejstev. Zaradi napačno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo. Zaradi neuspešne ocene poskusnega dela, ki ji tožnik niti v postopku pred sodiščem ni mogel utemeljeno oporekati, je tožena stranka lahko zakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato ni mogoče upoštevati tistih navedb v reviziji, ki se nanašajo na nestrinjanje tožeče stranke z dokazno oceno sodišča. Med take navedbe spadajo tudi tiste, s katerimi skuša tožena stranka sicer smiselno utemeljiti bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko ponuja svojo oceno izpovedi direktorja.

Tudi navedbe, s katerimi tožena stranka - spet le smiselno - utemeljuje kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, so predvsem nestrinjanje z dokazno oceno sodišč. Z izpodbijano sodbo je bila potrjena odločitev prvostopnega sodišča, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita že zato, ker tožniku ni bil omogočen zagovor, ni pa se sodišče spuščalo v presojo utemeljenosti ocene poskusnega dela. Tožena stranka pa je zaslišanje prič predlagala (v odgovoru na tožbo) le v zvezi z delom tožnika oziroma oceno poskusnega dela, tudi zaslišanje priče P., ki naj bi bil prisoten ob vročanju ocene in vabilu na zagovor. Omenjanje tega dejstva v izpovedi direktorja na obravnavi 25. 11. 2004 še ne pomeni predlaganje njegovega zaslišanja. Po določbi 7. člena v zvezi s 5. členom ZPP mora stranka navesti dejstva, na katera opira svoje zahtevke ali s katerimi izpodbija zahtevke nasprotne stranke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Zaslišanja priče P. v zvezi z vročanjem ocene poskusnega dela pa tožena stranka ni predlagala. V nasprotju z zapisnikom glavne obravnave dne 25. 11. 2004 je revizijska navedba, da sodišče predlaganih prič ni zaslišalo, kljub vztrajanju tožene stranke. V zapisniku je izrecno zapisano, da "toženka ne vztraja na zaslišanju predlaganih prič".

Smiselno zatrjevana kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi s prvim odstavkom 360. člena ZPP ni podana. Sodišče druge stopnje je presodilo vse navedbe pritožbe, ki so bile za odločitev sodišča prve stopnje odločilnega pomena. Ali je taka odločitev tudi pravilna in zakonita pa sodi v okvir presoje pravilne uporabe materialnega prava.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. Pri tem je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Bistvene dejanske ugotovitve pa so naslednje:- stranki sta 24. 10. 2003 sklenili pogodbo o zaposlitvi, v kateri je določen datum nastopa dela 1. 11. 2003, poskusna doba treh mesecev in da bo v času poskusnega dela spremljal in ocenjeval uspešnost poskusnega dela direktor, - direktor tožene stranke je 26. 1. 2004 sprejel negativno oceno poskusnega dela in na podlagi take ocene 30. 1. 2004 izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi, - na podlagi izpovedi tožnika in direktorja tožene stranke je sodišče prve stopnje sprejelo dokazno oceno, da je tožena stranka poskušala vročiti tako oceno kot odpoved tožniku na isti dan, 30. 1. 2004. - sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (tokrat z datumom 3. 2. 2004 in drugim datumom izteka poskusnega dela) je bil tožniku poslan po pošti in mu vročen 4. 2. 2004. Poskusno delo je v ZDR urejeno nekoliko drugače, kot je bilo po prejšnjih predpisih. Ni več treba, da je predpisano vnaprej v splošnih aktih, temveč se o njem dogovorita delavec in delodajalec v pogodbi o zaposlitvi (prvi odstavek 125. člena ZDR). Tudi ni več predpisanega posebnega postopka za spremljanje in ocenjevanje poskusnega dela. Enako pa pomeni neuspešno opravljeno poskusno delo razlog za prenehanje delovnega razmerja. Po določbi četrte alineje prvega odstavka 111. člena ZDR kot razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, torej brez odpovednega roka in z učinkom z vročitvijo odpovedi. To pa pomeni, da mora enako kot v vseh drugih primerih izredne odpovedi, delodajalec dokazati obstoj odpovednega razloga in postopati pri tem v skladu z določbami 83. člena ZDR.

Po določbi drugega odstavka 83. člena ZDR mora delodajalec pred izredno odpovedjo omogočiti delavcu zagovor, smiselno upoštevaje prvi in drugi odstavek 177. člena ZDR. To pomeni, da mu mora vročiti "pisno obdolžitev" ter določiti čas in kraj, kjer delavec lahko poda svoj zagovor. Pisno obdolžitev mora vročati na način, kot ga določa 180. člen ZDR: osebno, praviloma v prostorih delodajalca oziroma na naslovu prebivališča, s katerega delavec dnevno prihaja na delo.

Pri razlogu neuspešno opravljenega poskusnega dela pomeni smiselno "pisno obdolžitev" ocena poskusnega dela, torej pisna utemeljitev odpovednega razloga. Ta mora biti delavcu vročena pred odpovedjo, omogočen pa mu mora biti tudi zagovor. Dana mu mora biti torej možnost, da se o zatrjevanem razlogu za odpoved izjavi: poleg pisne obrazložitve predvsem ustrezen čas za zagovor.

Tožena stranka bi torej lahko zakonito vročila tožniku tako oceno poskusnega dela kot odpoved pogodbe o zaposlitvi na način, kot je to poskušala storiti: osebno tožniku na delovnem mestu. Tudi če bi tožnik odklonil podpis prejema ali celo listin ne bi hotel vzeti, bi posledice zadele njega in ne tožene stranke. Toda po ugotovitvah sodišča prve stopnje tožena stranka, s tem ko ni postopala v skladu s 180. členom ZDR, vročitve ni izpeljala do konca tako, da bi bila zakonita. Tudi iz izpovedi direktorja tožene stranke ne izhaja, da bi oceno pustil na delovnem mestu tožnika, s čimer bi se vročitev lahko štela za opravljeno (144. člen ZPP).

Vrhovno sodišče je o teh vprašanjih že sprejelo določena stališča. Tako je na primer v sodbi opr. št. VIII Ips 86/2006 z dne 23. 5. 2006 navedlo, da "zagovor po vročeni odpovedi ne more nadomestiti obveznosti do zagotovitve zagovora pred odpovedjo". To velja tudi v primeru, kot je obravnavani, ko je tožena stranka najprej poskušala vročiti tožniku oceno poskusnega dela in odpoved sočasno. Odpoved pogodbe o zaposlitvi učinkuje z vročitvijo delavcu, pred tem pa tožena stranka ni dokazala, da bi oceno tožniku vročila na zakonit način: osebno na delovnem mestu, po pošti na naslov stalnega prebivališča ali z nadomestno vročitvijo. Zato tudi ni pomembno, koliko se lahko upošteva ustni poziv na zagovor, ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni nikoli poslala tožniku pisnega vabila na zagovor (razgovor) glede ocene poskusnega dela.

Revizijsko sodišče je v navedeni sodbi navedlo tudi, da je pravica delavca, da se zagovarja o razlogih za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pomembna, ni pa absolutna. Sodišče jih obravnava, kolikor jih delodajalec izrecno uveljavlja in obrazloži. Če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, potem odpoved tudi brez predhodnega zagovora ni nezakonita. To velja tudi v primeru, če je delodajalec sicer poskušal delavcu zagovor omogočiti. Če mu to ni uspelo iz razlogov, ki so na strani delavca, delodajalcu ni mogoče očitati, da delavcu zagovora ni omogočil. V obravnavani zadevi pa je sodišče ugotovilo, da tožnik zagovora ni neutemeljeno zavrnil, saj ga tožena stranka na zagovor niti ni vabila po postopku, kot je predpisan z ZDR.

Ker glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih je upoštevalo tudi sodišče druge stopnje, tožena stranka ni ravnala v skladu s 83. členom ZDR, je odpoved pogodbe o zaposlitvi že iz tega razloga nezakonita. Zato je odločitev nižjih sodišč pravilna in je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).