Jedro

Sam obstoj ljubezenske zveze s toženko ne zadošča za ugotovitev obstoja zunajzakonske skupnosti.

Ekonomska skupnost je le eden od znakov zunajzakonske skupnosti, ki sama zase za ugotovitev obstoja zunajzakonske zveze ne zadošča. Predvsem pa tožnik navedb o obstoju ekonomske skupnosti in skupnem bančnem računu ni dokazal. Pritožbeno sodišče sicer sledi pritožbenim navedbam, da sta bili pravdni stranki par in ne le sostanovalca, vendar slednje za ugotovitev obstoja zunajzakonske skupnosti ne zadošča. Zunajzakonska skupnost je le tista dalj časa trajajoča življenjska skupnost, ki jo je po vsebini in intenzivnosti mogoče enačiti z zakonsko zvezo.

V skladu s tar. št. 3102 ZOdvT v zvezi s 14. in 19. členom ZOdvT je stranka v ponovljenem postopku upravičena do nove nagrade za narok. Takšno je tudi utrjeno stališče sodne prakse.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da v skupno premoženje pravdnih strank sodijo vlaganja v nepremičnino parc. št. ..., k. o. X, ter premičnine, ki se nahajajo v stanovanju na naslovu ..., L., in sicer sušilni stroj, pomivalni stroj, šivalni stroj, pikado, fitnes oprema, notebook, mikrovalovna pečica, zlatnina, ura, jahta ..., letnik 1997 in yorkshire terierja ... in ..., zaradi česar naj toženka tožniku plača 47.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje. Tožniku je naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženke v višini 3.239,03 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišče je materi toženke in prijateljici J. H. postavilo nedopustno sugestivno vprašanje, ali drži, da med pravdnima strankama ni obstajala izvenzakonska skupnost, kar predstavlja kršitev prvega odstavka 239. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Nepravilna je ocena sodišča, da med pravdnima strankama ni obstajala zunajzakonska skupnost, ker na strani toženke ni bilo globoke čustvene navezanosti in spoštovanja do tožnika. Vprašljivo je, kje je meja globoke čustvene navezanosti, kot jo postavlja sodišče. Tožnik je ob zaslišanju povedal, da je toženko spoštoval in jo tudi zaročil, izpoved toženke, da je imela tudi druge moške, pa ne izključuje obstoja zunajzakonske skupnosti. Tožnik je dokazal, da je med njima obstajala ekonomska skupnost, saj sta imela skupen bančni račun, ki sta ga uporabljala oba. Svoje prihodke je tožnik porabil izključno za njuno skupno življenje in z njimi plačeval razne obratovalne stroške ter nakupe življenjskih potrebščin. Toženka priznava, da je tožnik določena obdobja živel pri njej, da sta skupaj kupovala stvari in se obnašala kot zakonca. Že dejstvo, da je bila toženka seznanjena z izvršbami zoper tožnika, dokazuje, da nista bila zgolj sostanovalca. Tudi sosedje so zvezo šteli za zunajzakonsko skupnost in tožnika obvestili, ko se je toženka sestajala z drugimi moškimi. V obrazložitvi sodbe je več nasprotij, saj sodišče po eni strani povzema izpovedbo toženke, da s tožnikom nista bila v zunajzakonski zvezi, po drugi strani pa zapiše, da je toženka kredit za jahto poplačala po razpadu zveze s tožnikom oziroma da je sprva kazalo, da bo njuna zveza resna. Z zavrnitvijo postavitve izvedenca gradbene stroke je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Tožnik je podal zadostno trditveno podlago glede vlaganj v hišo v X, zato bi moralo sodišče obseg vlaganj ugotoviti s pomočjo izvedenca. Pri nakupu jahte niso zadoščala sredstva, pridobljena s kreditom toženke, temveč je tožnik dodatno prispeval 7.000,00 EUR, njegova mati pa še 2.000,00 EUR za zavarovanje čolna. Da je bilo za čoln dejansko plačano 17.500,00 EUR in ne 12.500,00 EUR kot trdi toženka, izhaja tudi iz izpiska TRR. Večina dokumentacije glede nabave premičnin se res glasi na toženko, vendar to ne dokazuje, da jih je plačala toženka. Glede stroškov postopka je v izreku odločeno, da mora tožnik toženki povrniti pravdne stroške v višini 3.239,03 EUR, medtem ko je v obrazložitvi navedeno, da njeni celotni priznani stroški znašajo 2.417,03 EUR. Sodišče je pooblaščenki toženke dvakrat priznalo nagrado za narok, čeprav je v skladu z odvetniško tarifo upravičena le do ene nagrade. Predlaga spremembo sodbe ali razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor toženki, ki je prerekala podane pritožbene navedbe in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da si obrazložitev sodišča, ali je bila med strankama podana zveza, v več točkah nasprotuje, s čimer pritožba smiselno uveljavlja absolutno bistveno kršitev postopkovnih pravil po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi sodišča glede obstoja zunajzakonske skupnosti pravdnih strank so jasni in niso v medsebojnem nasprotju. V izpodbijani sodbi je sodišče korektno povzelo izpovedbo toženke, da je najprej kazalo, da bo zveza s tožnikom resna, nadalje da je kredit za plovilo odplačala po razpadu zveze s tožnikom ter da med njima zveza, ki bi jo bilo mogoče enačiti z zakonsko, nikoli ni bila podana. Iz takšnega povzema izpovedbe toženke ne izhaja nasprotje v razlogih sodbe, kot to trdi pritožnik. Očitek procesne kršitve očitno izvira iz tožnikovega nerazumevanja, da sam obstoj ljubezenske zveze s toženko ne zadošča za ugotovitev obstoja zunajzakonske skupnosti, kar je pritožniku dovolj nazorno razložilo že sodišče prve stopnje. Neutemeljeno je tudi pritožbeno uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka zaradi zavrnitve dokaznega predloga z izvedencem gradbene stroke. Četudi je bila trditvena podlaga tožnika glede vlaganj v nepremičnino v X tudi po presoji pritožbenega sodišča pomanjkljiva (kot ugotavlja sodišče prve stopnje v 31. točki obrazložitve), je v obravnavani zadevi bistveno, da morebitna vlaganja v nepremičnino ne morejo predstavljati skupnega premoženja že zato, ker stranki nista živeli v zunajzakonski skupnosti. Sodišče prve stranke je tako ravnalo povsem pravilno, ko višine vlaganj ni ugotavljalo s pomočjo izvedenca gradbene stroke, saj je bilo potrebno zahtevek zavrniti že po temelju. Da je ravno iz tega razloga prvo sodišče izvedbo dokaza zavrnilo, izhaja iz 14. točke obrazložitve izpodbijane sodbe.

6. Nadalje ne drži, da bi sodišče prve stopnje materi toženke in J. H. postavilo nedovoljena sugestivna vprašanja ter s tem kršilo 239. člen ZPP. Iz zapisnikov o zaslišanju s 23. 5. 2016 je razvidno, da je sodišče pričama ob pričetku zaslišanja zgolj pojasnilo, da sta bili kot priči s strani toženke predlagani v zvezi z njeno trditvijo, da s tožnikom nista živela v zunajzakonski skupnosti. Takšno ravnanje ne predstavlja postavitve nedovoljenega sugestivnega vprašanja, tj. vprašanja, v katerem bi bilo že vsebovano navodilo, kako nanj odgovoriti. Priče lahko v dokaznem postopku izpovedujejo le o dejstvih v zvezi s skupnim življenjem pravdnih strank, medtem ko je presoja obstoja zunajzakonske skupnosti pravno vprašanje, ki je pridržano sodišču. Ne glede na navedeno je uveljavljanje kakršnihkoli procesnih kršitev v zvezi z izvedenimi zaslišanji nedopustno že zato, ker tožnik kršitev v smislu 286.b člena ZPP pred sodiščem prve stopnje ni uveljavljal. 7. Pritožnik je v pritožbi predložil nove dokaze, in sicer izjave sosedov, osmrtnico ter fotografije. V skladu s 337. členom ZPP sme pritožnik v pritožbi predložiti nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel pravočasno predložiti. Pritožnik takšnih okoliščin ni izkazal, zaradi česar sodišče druge stopnje prepozno predloženih dokazov pri presoji pritožbe ni upoštevalo.

8. Pritožnik nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da med njim in toženko zunajzakonska skupnost ni bila podana, vendar v pritožbi izraženi pomisleki v dokazno oceno sodišča prve stopnje niso uspeli vzbuditi dvoma. V pritožbenem postopku ni več sporno, da je tožnik s toženko živel le pet mesecev v letu 2006 in manj kot leto dni v letu 2011. Večino časa, v katerem je zatrjevan obstoj zunajzakonske skupnosti, je tako živel pri mami v N., kjer je imel urejeno samostojno gospodinjstvo in je v tem obdobju s toženko občasno preživljal le vikende in dopuste. Sodišče prve stopnje je po celoviti, izčrpni in prepričljivi dokazni oceni zaključilo, da med pravdnima strankama ni bilo čustvene navezanosti, medsebojnega spoštovanja in zaupanja, kot tudi ne namena imeti skupnost v obliki in vsebini, ki bi bila izenačena z zakonsko zvezo. Takšen zaključek temelji na skladnih izpovedbah toženke, njene matere in J. H., da si toženka zaradi preteklih razočaranj resne zveze ni želela, da je imela poleg tožnika tudi druge moške prijatelje in je v spornem obdobju celo zanosila z drugim moškim. J. H. je povedala, da je po njeni oceni toženka tožniku jasno dala vedeti, da njuna zveza ni resna, saj je v družbi vpričo njega govorila o drugih moških. Mama toženke pa je dejala, da je imela toženka edino resno zvezo z B. B., z ostalimi je bila le prijateljica in da je v stanovanju toženke srečevala različne moške, ki so prihajali in odhajali. Tudi po njeni oceni zveza pravdnih strank ni bila resna. Ob predočenju teh izpovedb tožnik njihove vsebine ni prepričljivo zanikal, temveč je dejal zgolj, da se govora o drugih moških enostavno ne spominja. Pritožbene navedbe, da je imel toženko rad in jo celo zaročil, na odločitev tako ne morejo imeti želenega vpliva. Izpovedbi tožnika o zaroki s toženko (česar tožnik v trditveni podlagi zahtevka sploh ni navajal) jemlje verodostojnost že samo dejstvo, da je tožnik o zaroki izpovedal šele ob zaslišanju v ponovljenem postopku, medtem ko ob prvem zaslišanju tega pomembnega dogodka iz skupnega življenja s toženko ni omenil. Med strankama sicer ni bilo sporno, da sta bila v določenem obdobju v zvezi in tako več kot sostanovalca, zaradi česar je povsem življenjsko vedenje toženke o izvršilnih postopkih zoper tožnika. Tudi v pritožbi izpostavljeno dejstvo, da naj bi tožnika sosedje opozorili na prijateljevanje toženke z drugimi moškimi, ne govori v prid intenziteti zveze pravdnih strank, kot to očitno tolmači pritožnik, temveč kvečjemu dodatno potrjuje zaključek sodišča prve stopnje o večjem številu moških v življenju toženke.

9. Tožnik je glede zunajzakonske skupnosti s toženko podal izjemno skope trditve, ki jih kljub usmerjenim opozorilom sodišča ni dopolnil. Tako je zgolj pavšalno zatrjeval, da sta s toženko v času od novembra 2006 do septembra 2011 živela kot mož in žena ter da je med njima obstajala medsebojna navezanost in ljubezen. Konkretneje je obstoj zunajzakonske skupnosti pravzaprav utemeljeval zgolj z navedbami, da sta bila s toženko v ekonomski skupnosti, da sta imela skupen bančni račun, skupaj trošila denar in naštevanjem kupljenih stvari. Pritožbeno sodišče na tem mestu pojasnjuje, da je ekonomska skupnost le eden od znakov zunajzakonske skupnosti, ki sama zase za ugotovitev obstoja zunajzakonske zveze ne zadošča. Predvsem pa tožnik navedb o obstoju ekonomske skupnosti in skupnem bančnem računu ni dokazal. Toženka je ob zaslišanju pojasnila, da je na prošnjo tožnika na svoje ime odprla bančni račun ter mu ga prepustila v uporabo, da je nanj prejemal plačo, saj je bil njegov siceršnji račun obremenjen z izvršilnimi postopki. Povedala je tudi, da je sredstva z računa trošil izključno toženec za kritje svojih potreb, saj je večino obdobja njunega prijateljevanja živel v ločenem gospodinjstvu. Sodišče prve stopnje je prepričljivi izpovedbi toženke upravičeno sledilo, saj je bila skladna s predloženimi dokazili o različnih izvršilnih postopkih, ki so tekli zoper tožnika. Tožniku ni uspelo dokazati, da bi bila sredstva z računa porabljena za kritje stroškov hrane, obratovalnih stroškov in drugih stroškov skupnega življenja, saj iz izpiskov transakcijskega računa ni razvidno, ali gre za skupne stroške pravdnih strank ali stroške tožnikovega samostojnega gospodinjstva. Pri tem ni mogoče mimo dejstva, da tožnik podrobnejših pojasnil glede plačil stroškov ni podal, posledično pa tudi s pritožbenim vztrajanjem, da so se iz skupnega računa plačevali obratovalni stroški stanovanja v L. in življenjske potrebščine, ne more uspeti.

10. Pritožbeno sodišče sicer sledi pritožbenim navedbam, da sta bili pravdni stranki par in ne le sostanovalca, vendar slednje za ugotovitev obstoja zunajzakonske skupnosti ne zadošča. Zunajzakonska skupnost je le tista dalj časa trajajoča življenjska skupnost, ki jo je po vsebini in intenzivnosti mogoče enačiti z zakonsko zvezo. V obravnavani zadevi je bilo ugotovljeno, da pravdni stranki z izjemo petih mesecev v pričetku leta 2006 in skoraj leta dni v letu 2011 nista živeli v skupnem gospodinjstvu, da ekonomska skupnost med njima ni izkazana, kot tudi ne čustvena navezanost, spoštovanje in medsebojno zaupanje. Tudi notornost skupnosti ni bila podana, saj v dokaznem postopku ni bilo potrjeno, da bi okolica pravdni stranki štela kot zakonca. V takšnih okoliščinah o trajni življenjski skupnosti v smislu 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) ni mogoče govoriti. Ker je tako zahtevek na ugotovitev obstoja skupnega premoženja neutemeljen, so brezpredmetne pritožbene navedbe o prispevku tožnika pri kupovanju premičnin, plovila in vlaganjih v hišo v X. Predpostavka za ugotavljanje obsega skupnega premoženja je obstoj zunajzakonske zveze, zaradi pomanjkanja te predpostavke pa v pritožbi navedene premičnine v nobenem primeru ne morejo predstavljati skupnega premoženja pravdnih strank.

11. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je glede odločitve o stroških postopka podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo. V II. točki izreka izpodbijane sodbe je bilo odločeno, da je tožnik dolžan toženki povrniti 3.239,03 EUR pravdnih stroškov. Toliko znaša tudi vsota vseh posameznih priznanih postavk stroškov v 43. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, tj. nagrade iz prvega postopka v skupni višini 2.184,95 EUR, povečane za nagrado za ponovljeni narok 822,00 EUR, 22% DDV v višini 180,84 EUR, potne stroške v višini 41,44 EUR in parkirnino 9,80 EUR. Pritožbena graja, da v ponovljenem postopku stranki ne pripada nagrada za narok, ni utemeljena. V skladu s tar. št. 3102 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) v zvezi s 14. in 19. členom ZOdvT je stranka v ponovljenem postopku upravičena do nove nagrade za narok. Takšno je tudi utrjeno stališče sodne prakse(1). Višina drugih priznanih postavk za tožnika ni bila sporna. Sodišče prve stopnje je v 43. točki obrazložitve sodbe sicer res pomotoma zapisalo, da vsota priznanih stroškov znaša 2.417,03 EUR (namesto pravilno 3.239,03 EUR), pri čemer je spregledalo priznano nagrado za narok v ponovljenem postopku v višini 822,00 EUR. Navedeno očitno računsko pomoto s predmetnim pojasnilom odpravlja pritožbeno sodišče. 12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel, odgovor toženke, ki ni pripomogel k vsebinski presoji pritožbenega sodišča, pa za odločitev v zadevi ni bil potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj denimo odločbe VSL II Cp 2105/2012, VSL II Cp 238/2012 in VSL I Cp 1638/2014.