Jedro

Čeprav dolžnik, če gre za pravno osebo, preneha šele z zaključkom stečaja iz 171. člena zakona, pa že z začetkom stečajnega postopka preneha poslovati. Temu ustrezne so tudi pravne posledice začetka stečajnega postopka iz omenjenega 8. člena zakona. Ker z dnem začetka stečajnega postopka dolžnik preneha s poslovanjem in opravljanjem dejavnosti, s tem dnem po sili zakona delavcem prenehajo delovna razmerja (1. odstavek 106. člena zakona). Zato pravno nadziranje tožene stranke, da je bistvenega pomena za vprašanje obveznosti obračunov in plačilo prispevkov za socialno varnost 171. člen zakona, nepravilno.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za finance Republike Slovenije, št. 452-13/02 z dne 29. 8. 2003 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A, Izpostava B, št. 452-1/02,33-40-14-137 z dne 14. 6. 2002. Tožena stranka v svoji odločbi pojasnjuje, da je bilo z odločbo prvostopenjskega organa ugotovljeno, da pritožnica kot zavezanka za plačilo prispevkov za socialno varnost ni dostavila obračunov in plačala prispevkov za socialno varnost za mesec marec 2002. Zato je prvostopenjski organ utemeljeno ugotovil obveznost obračuna in plačila prispevkov za socialno varnost za ta mesec. Nad pritožnico kot samostojno podjetnico posameznico je bil dne 22. 1. 2002 začet in istega dne zaključen stečajni postopek. V 3. točki sklepa je bilo odločeno, da se po pravnomočnosti sklepa odredi izbris tožnice - samostojne podjetnice iz registra samostojnih podjetnikov. Po določbi 2. odstavka 171. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list RS, št. 67/93 do 52/99) dolžnik preneha z dnem vpisa sklepa o zaključku stečajnega postopka v sodni register. Zato ne drži trditev pritožnice, da je kot samostojna podjetnica posameznica prenehala že 22. 1. 2002. Sklep o zaključku stečajnega postopka je postal pravnomočen šele 30. 3. 2002, zato se je vpis sklepa lahko izvršil šele s tem dnem. Tudi iz priglasitvenega lista je razvidno, da je bila pritožnica dejansko izbrisana iz registra omenjenega dne. Tožena stranka se pri tem sklicuje še na določbo 112. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 91/98 in 108/99).

Tožnica v tožbi navaja, da pritožbeni organ na drugi stopnji pri svojem odločanju ni upošteval njenih navedb, da v skladu s 106. členom ZPPSL z dnem začetka stečajnega postopka prenehajo delovna razmerja. Prispevki za socialno varnost izvirajo iz statusa delovnega razmerja. Ne glede na zaključek ali izbris po 171. členu ZPPSL, je delovno razmerje tožnici prenehalo takrat, ko je bil začet stečajni postopek, to pa je 22. 1. 2002. 103. člen v povezavi z 8. členom ZPPSL določa, da pravne posledice začetka stečajnega postopka nastopijo z dnem, ko je oklic nabit na oglasno desko sodišča. Prav to določilo v zakonu in sklep sodišča o stečaju izključujejo možnost privilegiranih upnikov, kar bi po odločbi na prvi in drugi stopnji, država, oziroma dolžnica bila. Tožnica mora plačati prispevke za socialno varnost za mesec marec 2003, terjatve drugih upnikov pa se ne poplačajo, ker zadostnega premoženja ni. Tudi ugotovljeno premoženje se je preneslo na Občino C in nelogično je, da mora dolžnica plačevati prispevke za svojo socialno varnost še po datumu, ko so prenehala njena pravna razmerja in je ostala brez vsega premoženja.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov, razvidnih iz njene odločbe.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba je utemeljena.

Stečajni postopek je posebna oblika izvršilnega postopka, ki se opravi nad celotnim premoženjem dolžnika (generalna izvršba) z namenom enakomernega in sočasnega poplačila vseh upnikov. V skladu z 11. členom ZPPSL opravi stečajni postopek stvarno pristojno sodišče, na katerega območju ima dolžnik svoj sedež. Pri tem se kot dolžnik po tem zakonu šteje tudi samostojni podjetnik, kar izhaja iz 4. člena zakona. Stečajni postopek je torej v razmerju do drugih zakonov v danem primeru relevanten specialni predpis. Iz podatkov v spisu pa izhaja, da upravni organ določb zakona, ki so pomembne za to zadevo, ni upošteval. Pravne posledice namreč prinaša že 8. člen ZPPSL, na kar je pravilno opozorila tožnica. Ta določa (med drugim) da z dnem, ko je oklic o začetku nabit na sodno desko, prenehajo delovna razmerja pri tožniku. Čeprav dolžnik, če gre za pravno osebo, preneha šele z zaključkom stečaja iz 171. člena zakona, pa že z začetkom stečajnega postopka preneha poslovati. Temu ustrezne so tudi pravne posledice začetka stečajnega postopka iz omenjenega 8. člena zakona. Ker z dnem začetka stečajnega postopka dolžnik preneha s poslovanjem in opravljanjem dejavnosti, s tem dnem po sili zakona delavcem prenehajo delovna razmerja (1. odstavek 106. člena zakona). Zato pravno nadziranje tožene stranke, da je bistvenega pomena za vprašanje obveznosti obračunov in plačilo prispevkov za socialno varnost 171. člen zakona, nepravilno.

Tožnici je torej samozaposlitev prenehala 22. 1. 2002, ne pa 30. 3. 2002, kot na podlagi napačno uporabljenega določila zakona, trdi tožena stranka.

Nadalje je iz odločbe organa prve stopnje z dne 14. 6. 2002 razvidno, da je bila izdana po tem, ko je bila samostojna podjetnica že izbrisana iz sodnega registra. Odločba se zato v uvodu glasi na tožnico kot fizično osebo, v izreku pa na tožnico kot samostojno podjetnico. Pri tem upravni organ pravne kontinuitete med omenjenima, oziroma na kakšni podlagi tožnica po zaključku stečajnega postopka odgovarja za obveznosti tožnice kot samostojne podjetnice, ni obrazložila.

Iz vsega povedanega izhaja, da prvostopenjski organ pri ugotavljanju plačila prispevkov za socialno varnost za mesec marec 2002 spornega dejstva ni presojal z uporabo relevantnih določb ZPPSL. Ugotovljena dejstva so zato v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena, materialno pravo pa nepravilno uporabljeno.

Ker je glede na navedeno po presoji sodišča odločba organa prve stopnje nezakonita, nezakonitosti pa ni odpravila že tožena stranka, je nezakonita tudi njena odločba.

Glede na navedeno, je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. in 4. točke 1. odstavka 60. člena ZUS (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) ter zadevo na podlagi istega člena vrača toženi stranki v ponoven postopek.

V ponovljenem postopku naj tožena stranka z upoštevanjem relevantnih določil ZPPSL ugotovi, kdaj je tožnici prenehala zaposlitev. Le do tega dne je namreč dolžna plačati tudi prispevke za socialno varnost iz njene zaposlitve samostojne podjetnice posameznice.