Jedro

Pritožbena trditev, da vrednost spornih premičnin ne presega 1,00 EUR, je očitno neresna. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo v tožbi navedeno vrednost spornega predmeta (drugi odstavek 44. člena ZPP). Tej vrednosti toženec v odgovoru na tožbo ni obrazloženo nasprotoval. Njegova posplošena trditev, da so zahtevani predmeti "praktično v celoti amortizirani", ni zadoščala za oceno, da je tožnica v tožbi navedla očitno previsoko vrednost, kar bi pomenilo, da se mora sodišče samo prepričati o pravilnosti navedene vrednosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje glede odločitve o stroških postopka (II. točka izreka).

II. Tožena stranka mora v petnajstih dneh od vročitve tega sklepa povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 214,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec, ki je pripoznal tožbeni zahtevek, tožnici vrniti: ključe šolskih prostorov; 2x daljinski upravljavec za zapornico za dostop do šolskega parkirišča; ključek za napitke za avtomat za pijače, ki se nahaja v zbornici; fotoaparat ... 4x; prenosni računalnik ... s pripadajočo torbo in prenosni računalnik .... Poleg tega je tožencu naložilo, da mora tožnici povrniti tudi 321,35 EUR njenih pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Toženec se je pritožil zoper odločitev o pravdnih stroških in predlaga njeno spremembo. Vztraja, da tožba ni bila potrebna, saj ni dal povoda zanjo. Ponavlja, da mu je tožnica nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Zahtevane opreme dejansko ni imel možnosti vrniti. Tožničin dopis z dne 25. 1. 2017 je bil namreč nejasen. Ko je tožnico zaprosil za dodatna pojasnila, odgovora ni dobil. Poziv z dne 9. 3. 2017 pa tožencu nikoli ni bil vročen. Končno je tožnica z njim vedno komunicirala preko e-maila in tudi po telefonu, samo v tem primeru po pošti, zato gre za šikaniranje. Toženec se vračilu stvari nikoli ni protivil. Sodišče je pravdne stroške previsoko odmerilo, ker je izhajalo iz vrednosti spora (1.500,00 EUR), ki jo je določila tožnica. Toženec je že v odgovoru na tožbo opozoril, da gre za predmete, ki so v celoti amortizirani, in njihova vrednost ne presega 1,00 EUR.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in obrazloženo nasprotuje pritožbenim trditvam.

4. Toženec v repliki navaja, da je šele iz sodbe izvedel, da mora tožnici vrniti sporna sredstva, medtem ko tožnica v odgovoru na repliko vztraja, da je bila njena tožba potrebna in upravičena.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Toženec je s pripoznavo potrdil utemeljenost tožbenega zahtevka, zato tožnici v skladu s prvim odstavkom 154. členom Zakona o pravdnem postopku1 (ZPP) v zvezi s 155. členom istega zakona dolguje tudi povračilo njenih potrebnih pravdnih stroškov.

7. Brez podlage je toženčevo vztrajanje, da ni dal povoda za tožbo. Sodišče prve stopnje je po analizi njune pisne korespondence, ki sta jo v dokazne namene predložili pravdni stranki, pravilno sklepalo, da se tožnica ni mogla izogniti vložitvi tožbe zoper toženca in da so bili s tem povezani pravdni stroški nujni za uveljavitev njenega pravnega varstva, saj se je toženec vrnitvi spornih premičnin prej brez razloga izmikal. Zahtevane stvari je tožnici vrnil šele po izdaji izpodbijane sodbe, čeprav je tožnica izročitev istih stvari terjala že v dopisu z dne 25. 1. 2017, ki ga je toženec nesporno prejel. Vsebina tega dopisa je povsem jasna in nedvoumna. Za nastanek dolžnikove zamude, upoštevaje drugi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ), zadošča že (prvi) opomin, zato ni bistveno, ali in kdaj je toženec prejel nadaljnje tožničine dopise. Pisni opomin predstavlja ustaljen oziroma običajen način komunikacije v sporu. Neumestno je zato toženčevo pričakovanje, da ga bo tožnica (dodatno) terjala še na kak drug način. Delovnopravni spor med pravdnima strankama, na katerega se sklicuje pritožba, pa na to pravdo in toženčevo stroškovno breme nima nobenega vpliva, enako toženčev položaj predsednika sindikalne organizacije pri tožnici.

8. Toženec neupravičeno nasprotuje tudi odmeri pravdnih stroškov. Pritožbena trditev, da vrednost spornih premičnin ne presega 1,00 EUR, je namreč očitno neresna. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo v tožbi navedeno vrednost spornega predmeta (drugi odstavek 44. člena ZPP). Tej vrednosti toženec v odgovoru na tožbo ni obrazloženo nasprotoval. Njegova posplošena trditev, da so zahtevani predmeti "praktično v celoti amortizirani", ni zadoščala za oceno, da je tožnica v tožbi navedla očitno previsoko vrednost, kar bi pomenilo, da se mora sodišče samo prepričati o pravilnosti navedene vrednosti (tretji odstavek 44. člena ZPP). Sicer pa je sodišče prve stopnje pri odmeri dolgovanih pravdnih stroškov pravilno uporabilo Zakon o sodnih taksah (ZST-1) in Odvetniško tarifo.

9. Pritožbeni razlogi po navedenem niso podani. Izpodbijana stroškovna odločitev je v dejanskem in pravnem pogledu pravilna. Tudi uradoma upoštevnih procesnih kršitev v postopku na prvi stopnji ni bilo, drugih pa pritožba opredeljeno ne uveljavlja.

10. Izrek o stroških, ki je vsebovan v sodbi, se sme izpodbijati samo s pritožbo zoper sklep, če se hkrati ne izpodbija tudi izrek o glavni stvari (prvi odstavek 166. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je zato o toženčevi pritožbi odločilo s sklepom in jo kot neutemeljeno zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP) ter potrdilo odločitev o stroških v prvi sodbi.

11. Toženec je s pritožbo propadel, zato do povračila svojih pritožbenih stroškov ni upravičen, pač pa mora tožnici povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Skupaj znašajo 214,19 EUR, obsegajo pa nagrado za sestavo odgovora, materialne stroške in DDV, vse v priglašeni višini, ki je skladna z Odvetniško tarifo. Če bo toženec s plačilom zamujal, bo moral od navedenega zneska plačati še zakonske zamudne obresti (313. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 299. in 378. člena OZ).

1 Sodišče druge stopnje je pri odločanju o pritožbi uporabilo besedilo zakona, ki je veljalo pred uveljavitvijo novele ZPP-E (14. 9. 2017), saj je bila izpodbijana sodba, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, izdana pred navedenim datumom (tretji odstavek 125. člena ZPP-E).