Jedro

Sodno poravnavo je mogoče izpodbijati zgolj s tožbo za razveljavitev sodne poravnave v okviru razlogov, ki jih določa 392. člen ZPP (oziroma izrednim pravnim sredstvom zahteve za varstvo zakonitosti), ne pa s tožbo po OZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški pravdnega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo ugovoru prvega toženca zoper sklep o začasni odredbi z dne 29. 11. 2013 in delno razveljavilo začasno odredbo ter v tem delu zavrnilo predlog tožnice za izdajo začasne odredbe tako, da je ohranilo v veljavi prepoved odtujitve in obremenitve zgolj 1/7 vseh posebej naštetih nepremičnin prvega toženca (namesto celote); za takšno prepoved odtujitve in obremenitve naštetih nepremičnin do 1/7 je ohranilo v veljavi odredbo zaznambe v zemljiški knjigi ter zavrnitev predloga v presežku (tj. glede prepovedi odsvojitve in obremenitve nepremičnine prvega toženca ID znak 000). Začasno odredbo je pustilo v veljavi še 30 dni po pravnomočnosti odločbe o končni stvari, prav tako je pustilo v veljavi odločitev o nesuspenzivnosti ugovora in pritožbe zoper začasno odredbo ter pridržuje stroškovne odločitve do končne odločitve.

2. Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) (1) v zvezi s 15. členim Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) (2) pritožuje tožnica. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovor prvega toženca zoper sklep o začasni odredbi zavrne in potrdi sklep o začasni odredbi z dne 29. 11. 2013 s strokovno posledico. Podredno predlaga, da pritožbi ugodi in sklep v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Meni, da sodišče prve stopnje z odločitvijo v izpodbijanem delu zmotno pritrjuje stališču prve toženke, da je terjatev tožnice izkazana zgolj za nepremičnine do 1/7. Iz dednega dogovora z dne 28. 11. 1975 jasno izhaja volja dedičev, da po pokojnem dobijo točno odmerjen del premoženja, vse ostalo pa v zameno za skrb za tožnico prejme pravni prednik prvega toženca. Preostanek premoženja je torej predmet izključne preužitkarske pogodbe med tožnico in pravnim prednikom prvega toženca. Vnovič tudi graja odločitev, da se začasna odredba zavrne glede nepremičnine ID 000. Meni, da sklep v zvezi s tem nima razlogov in je zato obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo postopka. Dodaja, da iz dednega sklepa izhaja, da se pri nepremičninah vl. št. 615, k.o. X., vknjiži lastninska pravica na ime V. L. ob istočasni vknjižbi dosmrtnega brezplačnega užitka in gospodarstva v korist tožnice. Vpogled v zgodovinski izpis iz zemljiške knjige za nepremičnine 507/11 pa kaže, da je bila takšna parcela pripisana prav takratni vl. št. 615, k.o. X. Tožnica je med dokazne predloge uvrstila uradni vpogled v zemljiško knjigo (redni izpis in zgodovinski izpis) za parc. št. 507/11, ki potrjuje pritožbene navedbe (v povezavi s sklepom o dedovanju Občinskega sodišča v Radovljici). Iz povedanega sledi, da je s preužitkarsko pogodbo zajeta in torej obremenjena tudi nepremičnina, zato bi moralo sodišče prve stopnje tudi v zvezi s to nepremičnino ugoditi tožničinemu predlogu za izdajo začasne odredbe. Priglaša stroške s pritožbo.

3. Prva tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da tožnica v pritožbi ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da stvarno breme na parceli 507/11, k.o. X., ni vpisano. Opozarja tudi, da tožnica ni predložila listinskih dokazov, iz katerih bi izhajalo, katere parcele so bile pripisane takratni vl. št. 615, k.o. X. Zato predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev sklepa sodišča prve stopnje. Priglaša stroške z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi sicer zmotno uporabilo materialno pravo (341. člen ZPP), a je odločitev pravilna. Za izdajo začasne odredbe je treba z verjetnostjo izkazati obstoj terjatve, v zavarovanje katere se predlaga začasna odredba. V konkretni zadevi tožnica zahteva začasno odredbo v zavarovanje izvršitve zahtevka za razvezo preužitkarske pogodbe in izstavitev zemljiškoknjižne listine oziroma podredno vzpostavitev prejšnjega stanja z vpisom lastninske pravice na spornih nepremičninah na ime tožnice. Preužitkarska pogodba, katere razvezo zasleduje tožnica, je glede na neizpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje vsebovana v dednem dogovoru, ki so ga sklenili dediči po pokojnem možu tožnice. Prvi toženec je vanjo vstopil kot dedič po pokojnem tožničinem sinu, ki je bil hkrati njegov oče in tisti dedič po pokojnem možu tožnice, ki je bil z dednim dogovorom v zameno za preostanek nepremičnega in premičnega premoženja zavezan k nudenju dosmrtne brezplačne oskrbe in užitka vsega podedovanega premičnega in nepremičnega premoženja ter stanovanja tožnici. Ker je bil preužitek kot stvarno breme vpisan v zemljiško knjigo pri spornih nepremičninah (razen pri nepremičnini z ID znakom 000), je namreč za izpolnitev obveznosti iz pogodbe o preužitku odgovoren prvi toženec kot novi pridobitelj obremenjenih nepremičnin (3).

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila takšna preužitkarska pogodba (bistveni) sestavni del dogovora o delitvi in načinu delitve zapuščine in je vplivala na siceršnji način delitve zapuščine med dediči. Pritožbeno sodišče se s takšno oceno strinja, saj iz sklepa o dedovanju (priloga A 2) med drugim izhaja, da se pravni prednik prvega toženca zaveže brezplačno izročiti v last vsakemu od svojih bratov ali sester na njihovo zahtevo v primeru gradnje lastne hiše potreben les za ostrešje in to les na panju. Že iz navedene zaveze tako izhaja, da predstavlja dogovor o tem, kateri dedič bo dobil kateri del premoženja v naravi, neločljivo celoto, v katero ni mogoče posegati parcialno, ne da bi bilo prizadeto tudi bistvo preostalega dela dogovora. Ker takšne vzajemne zaveze ni mogoče ločiti od preostale vsebine dednega dogovora, ima ta kot celota učinek sodne poravnave (res transacta) (4). Glede slednje pa je sodišče prve stopnje spregledalo, da jo je mogoče izpodbijati zgolj s tožbo za razveljavitev sodne poravnave v okviru razlogov, ki jih določa 392. členu ZPP (oziroma izrednim pravnim sredstvom zahteve za varstvo zakonitosti), ne pa s tožbo po Obligacijskem zakoniku (OZ) (5). Že iz tega materialnopravnega razloga torej ni mogoče šteti, da je terjatev tožnice izkazana s stopnjo verjetnosti (272. člen ZIZ).

7. Sodišče druge stopnje zgolj še opozarja, da verjetnost terjatve tožnice ne bi bila izkazana niti v primeru, če bi sodišče štelo preužitkarski dogovor kot samostojno celoto znotraj dednega dogovora. V takšnem primeru toženci ne bi bili nujni sosporniki, posledično pa bi bilo treba ugotoviti, da je bilo o vtoževanem zahtevku za razvezo preužitkarske pogodbe med tožnico in prvim tožencem že pravnomočno odločeno s sklepom in sodbo I P 438/2005 z dne 29. 8. 2006 v zvezi s sodbo in sklepom I Cp 6687/2006 z dne 11. 7. 2007. Takšno dejstvo pa bi narekovalo zavrženje tožbe v obravnavani zadevi. V razmerju do ostalih tožencev pa bi bil zahtevek neutemeljen, saj niso bili stranke preužitkarske pogodbe.

8. Upoštevajoč navedeno je torej pravilna (četudi iz drugačnih razlogov, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje) odločitev o ugoditvi ugovoru in zavrnitvi začasne odredbe v delu, ki se nanaša na vpis prepovedi odtujitve in obremenitve še pri preostalih 6/7 spornih nepremičnin ter pri nepremičnini z ID znakom 000 do celote. V slednjem delu sklep sodišča prve stopnje tudi ni obremenjen z očitano kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Sklep o ugovoru predstavlja namreč skupaj s sklepom o izdaji začasne odredbe celoto. V sklepu o izdaji začasne odredbe z dne 29. 11. 2013 pa je sodišče prve stopnje obrazložilo, da za navedeno nepremičnino pogoji za izdajo začasne odredbe niso podani, ker ni z verjetnostjo izkazano, da je bila tudi ta nepremičnina obremenjena z bremenom preužitka.

9. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. alineja 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. Izrek o stroških temelji na 165. členu ZPP.

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. (2) Ur. l. RS, št. 51/1998 in nasl. (3) Preužitkarska pogodba je urejena v OZ. Pred tem pa ni bila urejena niti v paragrafih Občega državljanskega zakonika (ODZ) niti v določbah Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 in nasl.). Kljub temu jo je sodna praksa ves čas dopuščala poleg v zakonu urejenih drugih tipov pogodb v okviru svobodnega urejanja obligacijskih razmerij v smislu 10. člena ZOR.

(4) Tako sklep II Ips 877/2009 z dne 17. 5. 2012, sklep II Cp 354/2009 z dne 22. 4. 2009 in drugi.

(5) Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.