Jedro

V obravnavanem primeru za presojo v zahtevi uveljavljene kršitve materialnega predpisa ni bistveno, da je storilec prekrška bivalno vozilo parkiral na površini, ki je bila v zasebni lasti in hkrati do nje ni bil onemogočen prost dostop, temveč je za uporabo OUP MOL-1 odločilno, ali je bila navedena površina kategorizirana kot občinska cesta. Občine so namreč v preteklosti pogosto izdajale odloke o kategorizaciji javnih cest na zemljiščih v zasebni lasti, ne da bi odkupile zemljišča od lastnikov ali izpeljale razlastitveni postopek. Iz navedenega izhaja, da na podlagi lastništva zemljišča, na katerem se odvija promet, ni mogoče sklepati, ali je prometna površina kategorizirana kot državna ali občinska cesta, ali pa gre za nekategorizirano cesto v zasebni lasti.

Izrek

Ob reševanju zahteve za varstvo zakonitosti se izpodbijana pravnomočna sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Mestno redarstvo Mestne občine Ljubljana je z uvodoma navedenim plačilnim nalogom storilca prekrška spoznal za odgovornega storitve prekrška po drugem odstavku 27. člena Odloka o urejanju prometa v Mestni občini Ljubljana (v nadaljevanju OUP MOL-1). Izrekel mu je globo v višini 80,00 EUR. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo ZSV 377/2020 z dne 14. 12. 2020 storilčevo zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno in odločilo, da je storilec dolžan plačati sodno takso v znesku 40,00 EUR.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovna državna tožilka Janja Vrečič Perhavec, kot navaja v uvodu, zaradi kršitve drugega odstavka 27. člena OUL MOL-1, pravilno OUP MOL-1, opomba Vrhovnega sodišča, na način iz 4. točke 156. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). V obrazložitvi zahteve trdi, da sta prekrškovni organ in sodišče ugotovila, da je šlo v obravnavanem primeru za nekategorizirano cesto v zasebni lasti. To ima za posledico, da na njej OUL MOL-1 nima veljave, ker ne gre za občinsko cesto. Prekrškovni organ in sodišče sta zato na pravilno ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabila materialno določbo drugega odstavka 27. člena OUL MOL-1, ki je v obravnavanem primeru ne bi smela uporabiti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano odločbo in sodbo spremeni tako, da postopek o prekršku ustavi.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu prekrška, ki se o njej ni izjavil. B.

4. V obravnavanem primeru se je storilcu prekrška očitalo, da je parkiral bivalno vozilo na površini, ki ni določena za parkiranje teh vozil, s čimer je kršil določbo prvega odstavka 27. člena OUP MOL-1 in s tem storil prekršek po drugem odstavku 27. člena OUP MOL-1, v zvezi z drugim odstavkom 2. člena ZP-1. 5. Navedeni prekršek stori oseba, ki ravna v nasprotju s prvim odstavkom 27. člena OUP MOL-1, ki določa, da je bivalna vozila, bivalne priklopnike ter priklopnike dovoljeno parkirati le na površinah, ki so določene za parkiranje teh vozil. 6. Iz odločbe prekrškovnega organa in izpodbijane pravnomočne sodbe je razvidno, da je storilec bivalno vozilo parkiral na naslovu ..., ki predstavlja javno površino v zasebni lasti. Prekrškovni organ in sodišče sta ugotovila, da uporaba navedene ceste oziroma parkiranih mest, s strani lastnika zemljišča ni bila omejena, niti ni bilo kako drugače označeno, da gre za zasebno površino. Šlo je za območje, ki je bilo vsem pod enakimi pogoji javno dostopno. Na podlagi navedenega sta zaključila, da na takšni površini veljajo posebna pravila prometne ureditve, ki so določena z OUP MOL-1. 7. Takšnemu stališču prekrškovnega organa in sodišča v zahtevi za varstvo zakonitosti nasprotuje vrhovna državna tožilka. Trdi, da sta sodišče in prekrškovni organ ugotovila, da je šlo v obravnavanem primeru za nekategorizirano cesto v zasebni lasti. Poudarja, da OUL MOL-1 velja le na občinskih cestah, v obravnavanem primeru pa ni šlo za občinsko cesto, temveč, kot že rečeno, za nekategorizirano cesto v zasebni lasti. Uveljavljano kršitev sklene z navedbo, da prekrškovni organ in sodišče ne bi smela uporabiti materialne določbe drugega odstavka 27. člena OUL MOL-1. 8. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je v nasprotju s tem, kar je navedeno v odločbi prekrškovnega organa in izpodbijani pravnomočni sodbi trditev zahteve, da je v obravnavanem primeru šlo za tako imenovano nekategorizirano cesto. Prekrškovni organ in sodišče sta namreč ugotovila le, da je površina, na kateri je storilec parkiral bivalno vozilo, v zasebni lasti, do nje pa je omogočen prost dostop vsem uporabnikom pod enakimi pogoji, ne pa tudi, da gre za nekategorizirano cesto.

9. Ugotovitev, ali je storilec prekrška parkiral priklopno vozilo na nekategorizirani cesti je ključna za presojo v zahtevi uveljavljene kršitve materialnega predpisa. V 1. členu OUP MOL-1 je namreč določeno, da podzakonski predpis, ki ga je na podlagi zakona izdala samoupravna lokalna skupnost, ureja zagotavljanje varnega in nemotenega prometa na občinskih cestah v Mestni občini Ljubljana. V skladu z določbami Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1) se javne ceste delijo na državne in občinske ceste. Po določbi 40. točke prvega odstavka 2. člena ZCes-1 je občinska cesta javna cesta, namenjena povezovanju naselij v občini s povezovanjem naselij v sosednjih občinah, povezovanju naselij, delov naselij, naravnih in kulturnih znamenitosti in objektov v občini. Po določbi 24. točke prvega odstavka tega člena, pa je javna cesta cesta, ki jo država ali občina, v skladu z merili za kategorizacijo javnih cest razglasi za javno cesto določene kategorije in jo lahko vsak prosto uporablja na način in pod pogoji, določenimi z zakonom in drugimi predpisi. Že iz jezikovnega pomena navedenih določb je torej razvidno, da je občinska cesta, kot vrsta javne ceste, lahko zgolj kategorizirana cesta.

10. Vrhovno sodišče ugotavlja, da v obravnavanem primeru za presojo v zahtevi uveljavljene kršitve materialnega predpisa ni bistveno, da je storilec prekrška bivalno vozilo parkiral na površini, ki je bila v zasebni lasti in hkrati do nje ni bil onemogočen prost dostop, temveč je za uporabo OUP MOL-1 odločilno, ali je bila navedena površina kategorizirana kot občinska cesta. Občine so namreč v preteklosti pogosto izdajale odloke o kategorizaciji javnih cest na zemljiščih v zasebni lasti, ne da bi odkupile zemljišča od lastnikov ali izpeljale razlastitveni postopek.1 Iz navedenega izhaja, da na podlagi lastništva zemljišča, na katerem se odvija promet, ni mogoče sklepati, ali je prometna površina kategorizirana kot državna ali občinska cesta, ali pa gre za nekategorizirano cesto v zasebni lasti. Kot že rečeno sta v obravnavanem primeru prekrškovni organ in sodišče po izvedenem dokaznem postopku ugotovila le, da je storilec parkiral na površini, ki je bila v zasebni lasti, ni pa ugotovilo, ali je šlo za občinsko cesto, ali za nekategorizirano cesto v zasebni lasti. Ravno od te dejanske okoliščine pa je odvisno, ali je bilo na tej površini mogoče uporabiti določbe OUP MOL-1. C.

11. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče ravnalo po določbi 427. člena ZKP, v zvezi s 171. členom ZP-1 ter izpodbijano pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v ponovno odločanje. To bo moralo ustrezno dopolniti dokazni postopek in ugotoviti, ali je storilec prekrška bivalno vozilo parkiral na občinski cesti, ali na nekategorizirani cesti v zasebni lasti, in glede na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabiti materialno pravo.

1 Podrobneje o tem glej Krisper Kramberger M. (2011): Lastninsko pravni režim javnih cest – občinske javne ceste v praksi, Podjetje in delo, št. 6 -7/2011, GV Založba, Ljubljana, str. 1411-1421.