Jedro

Prisilni mobiliziranec ni oseba, ki je bila pripadnik fašistične oziroma nacistične stranke ali njunih enot.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 325/99-8 z dne 12.12.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 6.9.1999. Z njo je tožena stranka v revizijskem postopku odpravila odločbo Upravne enote S.G. z dne 9.10.1998, s katero je bil tožniku v dopolnjenem postopku za čas od 12.7.1944 do 15.5.1945 priznan status žrtve vojnega nasilja - prisilnega mobiliziranca ter iz navedenega statusa izhajajoče pravice, ter odločila, da se navedena upravna zadeva vrne v ponovni postopek in odločanje prvostopnemu upravnemu organu.

V razlogih izpodbijane sodbe se prvostopenjsko sodišče sklicuje na določbi 4. člena in 1. odstavka 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97 in 43/99 v nadaljevanju ZZVN). Po 4. členu ZZVN je ob pogojih iz 2. člena in 3. člena navedenega zakona žrtev vojnega nasilja oseba, ki je bila z aktom okupacijskih oblasti prisilno mobilizirana v redne vojaške enote okupatorja, razen če je pridobila častniški čin ali je bila pripadnik fašistične oziroma nacistične stranke ali njunih enot. Po 1. odstavku 2. člena ZZVN pa je kot žrtev vojnega nasilja mogoče obravnavati le osebe, ki jim je bilo nasilno dejanje ali prisilni ukrep okupatorja storjen iz političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov. Navaja, da v zadevi ni sporno, da je bil tožnik 12.7.1944 prisilno mobiliziran, sporno pa je, ali je bil po "Arbeitdienstu" poslan v redno nemško vojsko (kot navaja sam) ali v vojaške enote nemške nacistične stranke (6. SS planinsko divizijo S.) kot izhaja iz podatkov Nemškega urada za obveščanje najbližjih svojcev padlih vojakov v bivši nemški armadi (Deutsche Dienststelle). Strinja se s presojo tožene stranke, da dejansko stanje glede navedene pravno relevantne okoliščine ni bilo popolno ugotovljeno. Zato je presodilo, da je tožena stranka utemeljeno odpravila prvostopenjsko odločbo, s katero je bil tožniku preuranjeno priznan uveljavljani status ter zadevo vrnila v ponovni postopek, v katerem bo potrebno predvsem ugotoviti ali Nemški urad (Deutsche Dienststelle) vodi evidence tudi za SS oborožene enote ali le za redne enote nemške vojske. Navaja še, da za odločitev v zadevi ni relevantno, na kakšen način so osebe postale pripadniki oboroženih enot nacistične stranke.

Tožnik se v pritožbi ne strinja z odločitvijo sodišča. Navaja, da je bil prisilno mobiliziran v redno nemško vojsko ter da častniškega čina ni pridobil. Pritožbi prilaga potrdilo Nemškega urada ter navaja še, da so že zaslišane priče izčrpno pojasnile dejansko stanje v njegovi zadevi. Smiselno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Iz določbe 4. člena ZZVN izhaja, da ni žrtev vojnega nasilja - prisilni mobiliziranec oseba, ki je bila pripadnik fašistične oziroma nacistične stranke ali njunih enot. V obravnavanem primeru iz listin ter podatkov upravnih spisov izhaja dvom o tem, ali je bil tožnik po "Arbeitdienstu" poslan v redne vojaške enote nemškega okupatorja ali enote nemške nacistične stranke (SS enote). Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da v obravnavani zadevi v upravnem postopku niso bile ugotovljene vse pravno relevantne okoliščine za priznanje statusa prisilnega mobiliziranca, kot ga uveljavlja tožnik. Zato je v zadevi pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge. Pritožbeno sodišče se strinja z napotkom prvostopenjskega sodišča, da bo potrebno v dopolnjenem postopku ugotoviti ali je omenjeni nemški urad vodil evidence tudi za enote nacistične stranke, ter da bo potrebno zaslišati priče o tožnikovem vpoklicu v nemško vojsko in pridobiti listine o tem, kar je navedla že tožena stranka v odločbi izpodbijani v upravnem sporu.

Napotki tožene stranke ter sodišča prve stopnje prvostopnemu organu, tožniku ne zapirajo možnosti, da bo v ponovljenem postopku na prvi stopnji lahko dokazal utemeljenost svoje zahteve za priznanje uveljavljanega statusa. Zato njegovi pritožbeni ugovori nimajo vpliva na drugačno odločitev.

Pritožbeno sodišče je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS, ker je spoznalo, da niso podani ne uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.