Jedro

Pri odločanju o zahtevku na objavo odgovora mora sodišče tehtati med ustavnimi pravicami iz 39. in 40. čl. Ustave RS. Določbo 42. člena ZMed je treba razlagati tako, da je objava odgovora dopustna v tistih primerih, ko gre za tako pomembno informacijo o javnih zadevah in/ali tako pomemben odgovor nanjo, da javni interes terja objavo odgovora oziroma, kadar objavo odgovora zahteva država, ko gre za tako pomembno informacijo, da javni interes terja / opravičuje poseg (države) v svobodo izražanja. Drugačna razlaga bi pomenila reguliranje in vsiljevanje programskih vsebin in s tem prehud poseg države in njene oblasti v medije.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni, tako da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: Tožena stranka, odgovorni urednik televizijskega medija ..., je dolžna v prvi naslednji oddaji ... po pravnomočnosti te sodbe brezplačno, brez sprememb in dopolnitev objaviti odgovor na prispevek v zvezi z dogodkom, ki se je zgodil pred diskoteko L. dne ..., objavljen v oddaji ... dne ..., ter pri tem navesti ime prizadetega – Republika Slovenija, Ministrstvo za notranje zadeve, Policija, in informacijo, na katero se odgovor nanaša, ter datum objave, ki glasi: “Odločno zavračamo navedbe, da policija ni odreagirala oziroma da je ukrepala neustrezno in prepozno. Policisti so v lokalu in njeni neposredni okolici izvajali pogoste kontrole ob rednem delu, izvedli so več poostrenih nadzorov in tudi varnostno akcijo. Ob vseh zaznanih kršitvah so ustrezno ukrepali.

Samo v letu 2005 so policisti do ..., ko se je zgodil tragičen dogodek pred diskoteko L., zoper pravno osebo in odgovorno osebo izvedli naslednje ukrepe: – ugotovili so 96 kršitev Zakona o gostinstvu (prekoračitev obratovalnega časa) in v vseh primerih so podali predlog za uvedbo postopka o prekršku pristojnemu prekrškovnemu organu, to je Tržnemu inšpektoratu, zoper pravno osebo in odgovorno osebo, – izdali so 10 plačilnih nalogov pravni osebi in odgovorni osebi pravne osebe zaradi kršenja določil Zakona o omejevanju porabe alkohola (točenje alkohola osebi, ki kaže očitne znake opitosti od alkohola; prodaja alkoholne pijače osebi, mlajši od 18 let), – izdali so 42 plačilnih nalogov pravni osebi in odgovorni osebi pravne osebe zaradi kršenja določil Zakona o javnih zbiranjih (organizator ni prijavil javne prireditve oziroma si zanjo ni pridobil dovoljenja pristojnega organa), izdali so 8 plačilnih nalogov pravni osebi in odgovorni osebi pravne osebe zaradi kršenja določil Uredbe o hrupu v naravnem in življenjskem okolju (uporaba akustičnih aparatov tako, da to moti druge ljudi v okolju), – izdali so 13 plačilnih nalogov oziroma odločb o prekršku odgovorni osebi pravne osebe zaradi kršenja določil Zakona o prekrških zoper javni red in mir (dovoli mladoletni osebi, da obišče nočni lokal).

Izdali so tudi dva plačilna naloga varnostnikoma varnostnega podjetja zaradi kršenja določil Zakona o zasebnem varovanju.

V letu 2004 so policisti podali poročilo Inšpektoratu za okolje in prostor Republike Slovenije in Inšpektoratu za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami (iz požarnega vidika, saj se je v lokalu nahajalo veliko več obiskovalcev, kot je bilo dovoljeno). V letu 2005 so na Inšpektorat za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami poslali še eno poročilo.

Z izvedenimi ukrepi policije so bili mediji seznanjeni že v dneh po dogodku, zato je nekorektno govoriti, da policija ni odreagirala oziroma da je ukrepala neustrezno in prepozno.“

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje:

1./ tožencu, odgovornemu uredniku televizijskega medija..., naložilo, da mora v prvi oddaji po pravnomočnosti sodbe brezplačno, brez sprememb in dopolnitev objaviti odgovor tožnice na prispevek, objavljen dne ... v oddaji .... Tožnica odgovarja na objavljeno informacijo, da policija v zvezi z diskoteko L. ni odreagirala oziroma da je ukrepala neustrezno in prepozno. Natančna vsebina zahtevanega odgovora (o tem, kako in kolikokrat je policija ukrepala), je razvidna iz izreka sodbe,

2./ zaradi umika tožbe glede podrejenega zahtevka za objavo popravka, postopek glede tega dela tožbe ustavilo,

3./ tožencu naložilo, da mora tožnici v 15 dneh povrniti 585,22 EUR pravdnih stroškov.

Pritožbeni razlogi, predlog in povzetek ključnih pritožbenih navedb Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje toženec, ki predlaga spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka.

Pritožnik meni, da je izrek izpodbijane sodbe nejasen in neizvršljiv, saj tožencu nalaga, da mora pri objavi odgovora navesti tudi informacijo, na katero se odgovor nanaša, vsebina in obseg te pa iz izreka sodbe nista razvidna.

Pritožnik vztraja, da je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo, da sporni del objavljenih vsebin predstavlja navedbo o dejstvih in podatkih v smislu 42. člena Zakona o medijih (1) (v nadaljevanju ZMed). Po oceni pritožnika sporni del objave predstavlja izražanje mnenj in komentarjev, zato objava popravka in/ali odgovora ne pride v poštev (2). Pojasnjuje, da se navedbe v odgovoru ne nanašajo na objavljene informacije. Kontekst oddaje jasno odraža, da avtor ni imel v mislih (ne)ukrepanja glede kršitev, ki jih tožnica navaja v odgovoru, temveč ukrepanje, ki bi preprečilo nevarnost in možnost dogodka s tragičnim razpletom. Nenazadnje so temeljne naloge policije varovanje življenja in osebne varnosti ter vzdrževanje javnega reda.

Toženec meni, da tožnica ni aktivno legitimirana za uveljavljanje zahtevka na objavo odgovora, odločitev sodišča pa tudi neupravičeno posega v ustavno pravico iz 39. člena Ustave RS.

Po prepričanju toženca tožnica javnega interesa po objektivni informiranosti o javnih zadevah v smislu 42. člena ZMed ni niti konkretno zatrdila niti izkazala, v sodbi pa o tem vprašanju ni konkretnih ugotovitev.

Pritožnik še navaja, da je razlog za zavrnitev zahtevka tudi dejstvo, da je zahtevani odgovor nesorazmerno daljši od obvestila, in dodaja, da ima tožnica vrsto možnosti, da javnost obvešča o izvajanju in statistiki izvajanja različnih prekrškovnih ukrepov.

Pritožba je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pravna podlaga Ustava RS v 40. členu zagotavlja pravico do popravka objavljenega obvestila, s katerim sta prizadeta pravica ali interes posameznika, organizacije ali organa, in prav tako zagotavlja pravico do odgovora na objavljeno informacijo (3). Pravica do odgovora je urejena še v 42. (4) in 43. členu ZMed.

Odločilna dejstva Tožnica zahteva objavo odgovora na informacijo, objavljeno dne ... v oddaji ... na .... Oddaja je obravnavala predvsem začetek sojenja v zvezi z dogodki pred diskoteko L., med drugim pa je bilo izrečeno, da “so pristojne inštitucije odreagirale prepozno, da so se prijave vrstile ena za drugo, a nihče od pristojnih ni ukrepal, ne inšpekcija, ne policija, ne občina“. Le v zvezi s tem delom prispevka in le, kolikor se nanaša na kritiko dela policije, tožnica zahteva objavo odgovora.

O tem, ali zahtevani odgovor predstavlja odgovor na objavljeno informacijo Pritožbeno sodišče sprejema oceno sodišča prve stopnje, da sporni del objavljenih vsebin predstavlja informacijo v smislu določbe 42. člena ZMed, ne gre le za komentar ali mnenje novinarja, ki varstva v smislu 42. člena ZMed ne bi užival. Pritožbeno sodišče tudi soglaša z zaključkom, da so navedbe v odgovoru v širšem smislu povezane z in se nanašajo na objavljeno informacijo o neaktivnosti policije, torej v širšem smislu predstavljajo odgovor nanjo, res pa je, da obsežen odgovor odgovarja le na zelo majhen del spornih prispevkov.

O ustavno konformni razlagi določb 42. člena ZMed Pritožbeno sodišče pa ne soglaša z zaključki sodišča prve stopnje o tem, da je tožnica izkazala, da odgovor, katerega objavo zahteva, ustreza zahtevam iz 1. odstavka 42. člena ZMed, torej da služi zagotavljanju javnega interesa po objektivni, vsestranski in pravočasni informiranosti kot enega od nujnih pogojev demokratičnega odločanja o javnih zadevah in da ne posega (pretirano) v ustavno pravico iz 39. člena Ustave RS.

Določba 40. člena Ustave je umeščena v II. poglavje, ki ureja človekove pravice in temeljne svoboščine. Slednje v prvi vrsti varujejo človeka pred posegi države oz. sploh javne oblasti, v naši ustavi pa številne (tudi pravici iz 40. člena) učinkujejo (še) do drugih zasebnikov. Človekove pravice pripadajo osebam – naravnim in pravnim. Po naravi stvari namreč država človekovih pravic ne rabi.

ZMed tudi pri pravici do odgovora (drugače kot Ustava RS) uporablja izraz “vsakdo“, ki ga sodišče prve stopnje pravilno razume kot najširši in neomejevalni, s tem pa pravico do odgovora pravzaprav priznava širše kot sama ustava, torej tudi državi oz. državnim organom (5). Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da takšna zakonska ureditev (ki na nek način daje več kot Ustava RS) sama po sebi ni v nasprotju z Ustavo RS. To pa drži le, če se ZMed razlaga v skladu z Ustavo RS, tudi njenim 39. členom, ki ureja svobodo izražanja (6), in, kot je to sodišče poudarilo že v sklepu s 26.6.2008, če se pri odločanju o zahtevku na objavo odgovora tehta med ustavnima pravicama iz 39. in 40. člena Ustave RS. Določbo 42. člena ZMed je treba razlagati tako, da je objava odgovora dopustna v tistih primerih, ko gre za tako pomembno informacijo o javnih zadevah in/ali tako pomemben odgovor nanjo, da javni interes terja objavo odgovora oziroma, kadar objavo odgovora zahteva država, ko gre za tako pomembno informacijo, da javni interes terja / opravičuje poseg (države) v svobodo izražanja. Drugačna razlaga bi pomenila reguliranje in vsiljevanje programskih vsebin in s tem prehud poseg države in njene oblasti v medije.

Pritožbeno sodišče ne soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da zadošča tisto tehtanje med obema ustavnima pravicama, ki ga je ob sprejemu ZMed opravil zakonodajalec, s tem ko je predpisal vsebinske in postopkovne pogoje za uveljavljanje pravice do odgovora. Takšno stališče je napačno že zato, ker zakon (lahko) ureja razmerja le splošno in abstraktno, tehtanje med dvema ustavnima pravicama pa je treba vselej opraviti tudi na konkretnem primeru.

Ker je pravica do odgovora dana izključno v javnem interesu (7), so razlogi sodišča prve stopnje o tem, da je prizadet interes tožeče stranke, ker je poročanje povzročilo v javnosti negativen odnos in nezaupanje v delo policije, in o tem, da je bil z objavo neresničnih informacij prizadet ugled in dobro ime policije, za odločitev o tožbenem zahtevku nepomembni. Pritožnik utemeljeno poudarja tudi, da ni jasno, kako je sodišče prve stopnje prišlo do zaključka, da je bila objavljena informacija neresnična, saj se s tem vprašanjem (sicer pravilno, saj to za odločitev o zahtevku za objavo odgovora ni odločilno) ni ukvarjalo. Kaj je v sporni informaciji, še posebej pa v zahtevanem odgovoru (ki, kot utemeljeno poudarja pritožnik, pretežno vsebuje statistične podatke o delu policije) za zagotovitev informiranosti javnosti o javnih zadevah tako pomembno, da bi terjalo poseg države v svobodo izražanja, tožnica niti konkretno ne navede, sodišče prve stopnje pa konkretno ne pojasni.

Pritožbeno sodišče ob takšnem stanju sodi, da sporna informacija, še posebej pa pretežno statistični odgovor nanjo, ni informacija, ki bi ustrezala zgoraj pojasnjenim kriterijem 1. odstavka 42. člena ZMed, in ne opravičuje posega države v ustavno pravico iz 39. člena Ustave RS.

Odločitev pritožbenega sodišča Pritožbeno sodišče je zaradi opisanega v skladu z določbo 4. točke 358. člena Zakona o pravdnem postopku (8) (v nadaljevanju ZPP) sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, tako da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

O stroških Ker tožnica s tožbenim zahtevkom ni uspela, mora tožencu v skladu z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP povrniti potrebne (155. člen ZPP) pravdne stroške, to so stroški sodne takse za odgovor na tožbo (27,76 EUR) in sodnih taks za obe pritožbi (114,94 EUR in 131,36 EUR) ter stroški odvetniškega zastopanja. Odvetniku pripada nagrada za sestavo vlog in pritožb ter za zastopanje na narokih v skupni vrednosti 1940 odvetniških točk (odmera je natančneje razvidna iz stroškovnikov na listovnih št. 45, 59, 77 in 91 v spisu), ob vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR torej 890,46 EUR, povečano za 20% DDV (178,09 EUR) in 72 EUR stroškov za prihode na naroke; skupaj torej 1.140,55 EUR.

Če tožnica stroškov ne bo plačala v 15 dneh, bo morala plačati tudi zakonske zamudne obresti.

(1) Ur. l. RS, št. 35/2001 s spremembami in dopolnitvami.

(2) Pri tem se pritožnik sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 142/97. (3) Zgolj zaradi večje preglednosti in jasnosti sodišče na tem mestu pojasnjuje, da je pravica do odgovora pravni institut, ki ga drugi pravni redi ne poznajo, pravica do popravka pa institut, ki ga v drugih pravnih redih poznajo pod imenom pravica do odgovora.

(4) V 2. odstavku 42. člena ZMed določa, da ima vsakdo pravico od odgovornega urednika zahtevati, da brezplačno objavi njegov odgovor na objavljeno informacijo, v katerem se z dokazljivimi navedbami zanikajo, bistveno popravljajo ali bistveno dopolnjujejo navedbe o dejstvih in podatkih v objavljani informaciji. Pravica do odgovora je namenjena zagotavljanju javnega interesa po objektivni, vsestranski in pravočasni informiranosti kot enega od nujnih pogojev demokratičnega odločanja o javnih zadevah.

(5) Tako ZMed razume (in kritizira) tudi teorija. Prim.: Svoboda tiska in pravice posameznika, Pravica do popravka in odgovora v slovenski zakonodaji, Krivic M. In Zatler S., Open society institute-Slovenia, 2000 ter Testen F., v: Komentar ustave RS, uredil Šturm L., Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, 2002, str. 436 in naslednje.

(6) S to določbo je zagotovljena pravica do svobode izražanja vsakomur – fizičnim in pravnim osebam, ki se ukvarjajo z javnim obveščanjem, torej pravica, da svobodno zbirajo, sprejemajo in širijo informacije, misli, ideje in mnenja. Odprta razprava namreč verjetneje vodi do spoznanja resnice kot pa kakšen od oblasti omejen oziroma popačen javni diskurz. Gre torej za to, da je “svobodna borba na trgu idej“ (in zgolj idej) boljši mehanizem za iskanje resnice kot pa prisila kakršnekoli politične oblasti. (Jaklič, K. v: Komentar ustave RS, uredil Šturm L., Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, 2002, str. 418).

(7) Testen F., v: Komentar ustave RS, uredil Šturm L., Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, 2002, str. 442. (8) Uradni list RS, št. 73/2007; ZPP-UPB3.