Jedro

Revizija zoper sklep je dovoljena le, če gre za sklep sodišča druge stopnje, s katerim je postopek pravnomočno končan. Sklep o zavrnitvi stranske intervencije ne spada med take sklepe.

Tožnik bi moral vložiti tožbo (tudi oziroma le) zoper politično stranko. Njegovo zavzemanje za zaključek, da gre le za spor med njim in tožencem, ki se ne nanaša na status stranke, ni utemeljeno. Z jasno oblikovanim tožbenim zahtevkom namreč uveljavlja nezakonitost sklepov politične stranke, ki je pravna oseba, in zahteva umik predloga za vpis sprememb v register političnih strank, ki je namenjen vpisu in javni objavi podatkov o pravno pomembnih dejstvih o strankah.

Izrek

Revizija se v delu zoper odločitev o zavrnitvi stranske intervencije zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zaradi pomanjkanja pasivne (stvarne) legitimacije z zamudno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da redni letni zbor politične stranke A. dne 10. 12. 2002 po odhodu večje skupine zborovalcev ni veljavno odločal oziroma sprejel veljavnih odločitev, in umik predloga za vpis spornih sprememb v register političnih strank. S posebnim sklepom je zavrnilo predlog politične stranke za stransko intervencijo na strani tožeče stranke.

2. Pritožbeno sodišče je pritožbi tožnika in politične stranke zavrnilo ter potrdilo sodbo in sklep prvostopenjskega sodišča. Navedbe revidenta

3. Zoper sodbo in sklep pritožbenega sodišča je tožnik vložil pravočasno revizijo iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi in izpodbijani odločbi razveljavi. Navaja, da iz razloga ekonomičnosti ne ponavlja trditev, ki so vsebovane v drugih vlogah. Nižji sodišči svojo odločitev neutemeljeno opirata na izpodbijano vsebino napotitvenega sklepa Ministrstva za notranje zadeve. V tej zadevi gre izključno za spor med članoma politične stranke. Spor je posledica oviranja izvrševanja političnih pravic in ni povezan s statusom politične stranke. Toženec je v stranki nedopustno ravnal, zato je osnovni zahtevek v tem, da naj se pred registrskim organom preneha predstavljati kot zakoniti zastopnik stranke. Politična stranka ima interes, da v tej pravdi zmaga tožnik. O izidu pravde bo neposredno obveščena z vročitvijo sodbe tožniku (predsedniku) oziroma njenemu tajniku (pooblaščencu). V primeru tožbe zoper politično stranko bi le-ta potrebovala drugega zakonitega zastopnika. Če obvelja odločitev nižjih sodišč, bo v morebitni novi pravdi prišlo do učinka ne bis in idem.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (375. člen ZPP).

5. Revizija v delu zoper odločitev o zavrnitvi stranske intervencije ni dovoljena, sicer pa ni utemeljena.

O nedovoljenosti revizije

6. Revizija zoper sklep je dovoljena le, če gre za sklep sodišča druge stopnje, s katerim je postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). Sklep o zavrnitvi stranske intervencije ne spada med take sklepe, zato revizija zoper to odločitev ni dovoljena.(1) Revizijsko sodišče je zato revizijo v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

O neutemeljenosti revizije

7. Revizija je samostojno pravno sredstvo, na podlagi katere revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP). Ena od posledic navedenega pravila je tudi v tem, da revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti na obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ampak le na tiste kršitve procesnih pravil, ki jih revizija konkretizirano in obrazloženo opredeli. Skladno z navedenim revizijsko sodišče ni upoštevalo nekonkretiziranega očitka bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in revizijske navedbe, s katero tožnik iz razloga ekonomičnosti ne ponavlja trditev, ki so vsebovane v drugih vlogah.

8. Revizijsko sodišče v celoti soglaša z razlogi in s stališčem nižjih sodišč, da bi moral tožnik po 11. členu Zakona o političnih strankah – v nadaljevanju ZPolS tožbeni zahtevek vložiti (tudi oziroma le) zoper politično stranko. Njegovo zavzemanje za zaključek, da gre le za spor med njim in tožencem, ki se ne nanaša na status stranke, ni utemeljeno. Z jasno oblikovanim tožbenim zahtevkom namreč uveljavlja nezakonitost sklepov politične stranke, ki je pravna oseba (drugi odstavek 12. člena ZPolS), in zahteva umik predloga za vpis sprememb v register političnih strank, ki je namenjen vpisu in javni objavi podatkov o pravno pomembnih dejstvih o strankah (glej 10. člen ZpolS).

9. Po presoji revizijskega sodišča tudi preostali revizijski očitki niso neutemeljeni. V primeru (nove) tožbe zoper politično stranko ne bo prišlo do učinka ne bis in idem (drugi odstavek 319. člena ZPP), saj bo tožena druga (prava) oseba. Nižji sodišči se pri svoji odločitvi nista oprli (le) na izpodbijani napotitveni sklep (glej razloge, ki so navedeni v sodbah nižjih sodišč). Interes politične stranke, seznanjenost s sodbo in težave, ki bi jih imela pri zastopanju, če bi v pravdi nastopala kot toženka, niso okoliščine, ki bi lahko vplivale na zaključek, da je tožbeni zahtevek vložen zoper napačno oseba in zato neutemeljen.

10. Ker torej tožnikova revizija ni utemeljena, jo je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

Op. št. (1): Glej tudi Lojze Ude: Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 3. knjiga, komentar 384. člena ZPP, str. 569, GV Založba in Uradni list RS, 2009.