Jedro

Ob dejanski ugotovitvi, da širina ceste, ki vodi do toženčeve hiše, na nekaterih mestih ne dosega zahtevane širine 3,0 metrov in da izvajanje odvoza smeti iz naslova toženca ni varno v vseh vremenskih pogojih, je ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. določila 38. člena TPRO povsem pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ceste, ki vodi do toženčeve hiše, ni bila dolžna vključiti v kataster transportnih poti in da je zato povsem primerno in ustrezno uredila odvoz toženčevih odpadkov na način, da je določila komunalni otok, kjer lahko toženec odda svoje odpadke, tožeča stranka pa jih nato po urniku razporeda izvajanja odvoza smeti odpelje. Ker je tožeča stranka pravilno izvajala komunalne storitve, ki so zaračunane z vtoževanimi računi, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da vtoževanih računov, ki jih je toženec prejemal, ob njihovi zapadlosti ni plačal, obenem pa sami višini izstavljenih računov ni obrazloženo ugovarjal, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je toženec kot uporabnik storitev obvezne javne gospodarske službe zbiranja in odvoza komunalnih odpadkov tožeči stranki kot izvajalcu le-te dolžan plačati vse vtoževane račune.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v stroškovni odločitvi (v točki III. izreka) spremeni tako, da se sedaj pravilno glasi: ″Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 8 dni od vročitve te sodbe povrniti njene pravdne stroške v višini 102,40 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku paricijskega roka dalje do plačila.‶

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijanih točkah I. in II. izreka potrdi.

III. Tožena stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo pod točko I. izreka, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni plačati toženi (pravilno tožeči) stranki znesek 8,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 5. 2017, znesek 8,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 6. 2017, znesek 8,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 7. 2017, znesek 8,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 8. 2017, znesek 8,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 9. 2017, znesek 8,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 10. 2017, znesek 8,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 11. 2017, znesek 8,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 12. 2017, znesek 8,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 1. 2018, znesek 8,40 EUR s zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2018, znesek 8,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 3. 2018, znesek 8,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 4. 2018, znesek 8,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 5. 2018, znesek 8,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 6. 2018, znesek 8,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 7. 2018, znesek 8,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 8. 2018, znesek 8,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 9. 2018, znesek 8,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 10. 2018, znesek 9,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 11. 2018 ter stroške v višini 74,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 1. 2019 dalje do plačila, pod točko II. izreka, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni plačati toženi (pravilno tožeči) stranki znesek 8,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 11. 2018, znesek 8,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 12. 2018, znesek 8,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 1. 2019, znesek 8,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2019, znesek 8,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 3. 2019, znesek 8,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 4. 2019, znesek 8,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 5. 2019, znesek 8,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 6. 2019, znesek 8,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 7. 2019, znesek 9,74 EUR s zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 8. 2019, znesek 9,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 9. 2019, znesek 9,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 10. 2019, znesek 9,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 11. 2019, znesek 4,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 12. 2019 ter stroške v višini 74,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 1. 2020 dalje do plačila, ter pod točko III. izreka toženi stranki še naložilo, da je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati stroške pravdnega postopka v višini 130,77 EUR, od datuma zapadlosti dalje, torej od pravnomočnosti te sodbe dalje do plačila, pod izvršbo.

2. Zoper to sodbo se je pritožila tožena stranka (v nadaljevanju: toženec), ki sodbo izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma podredno, da njegovi pritožbi ugodi in o zadevi odloči samo tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne. V pritožbi najprej v bistvenem povzame razloge sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, v nadaljevanju pa vztraja pri svojih dosedanjih navedbah o ustreznem dostopu in utrjenosti terena za obračanje pri svoji stanovanjski hiši, saj meni, da je teren dovolj utrjen, da lahko tam obračajo tudi težja vozila. Izpostavlja, da je v dokaz svojih trditev priložil več fotografij, ki prikazujejo tovorna vozila, ki so vozila različne materiale k tožencu v večih letnih časih, nobeno vozilo pa ni imelo nikakršnih težav pri obračanju pri njegovi hiši, pa tudi pri vožnji po cesti ne. Poudarja tudi, da tožeča stranka razpolaga z vozilom, ki ustreza specifikacijam, za katere je izvedenec ugotovil, da lahko dostopa do toženčeve stanovanjske hiše (čeprav je iz priloženih fotografij jasno, da lahko dostopajo tudi bistveno večja in težja vozila), da je tožeča stranka sama povedala, da s tem vozilom dostopajo do težje dostopnih lokacij, kar po mnenju izvedenca tudi hiša toženca je in da vozijo tudi na območju, kjer živi toženec. Toženec se zato ne strinja s sodiščem prve stopnje glede dostopa vozila. To pa zlasti zato, ker je sodišče tak zaključek potegnilo, ne da bi s svojimi ugotovitvami glede vozil, s katerimi razpolaga tožnik, seznanilo izvedenca in ga pozvalo k dopolnitvi izvedenskega mnenja. Ker sodišče prve stopnje ni sledilo predlogu toženca kljub temu, da je prišlo do novih informacij, s katerimi izvedenec ob izdelavi izvedenskega mnenja zaradi pomanjkljivih podatkov, ki jih je izvedencu posredovala tožeča stranka, ni bil seznanjen, mu toženec očita, da je s tem kršilo načelo kontradiktornosti in posledično zagrešilo kršitev določb pravdnega postopka. Takšno postopanje sodišča po mnenju toženca ni bilo pravilno, saj ga je kot toženca postavilo v neenakopraven položaj glede dokaznega postopka glede možnosti, da predstavi svoje dejanske argumente v sporu. V tem primeru možnosti takšne predstavitve ni imel, saj je tožencu bila zavrnjena možnost predložiti dokaz o svojih trditvah, ki so bili ključni za hitro in pravilno rešitev te zadeve. Po mnenju toženca je sodišče, ko je tožencu na ta način onemogočilo dokazovanje svojih navedb, tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj zaradi neizvedbe dokaza z dopolnitvijo izvedenskega mnenja ni bilo mogoče v celoti presoditi, ali tožeča stranka razpolaga z vozilom, ki lahko dostopa do stanovanjske hiše toženca, in bi tako lahko izpolnjevala svoje obveznosti do toženca, kar sam že ves čas zatrjuje. Ob tem toženec še opozarja, da tožeča stranka izvedencu ni sporočila, s katerimi vozili razpolaga, pač pa je izvedencu sporočila podatke samo o največjih vozilih, zaradi česar izvedenec niti ni mogel izdelati popolnega izvedenskega mnenja. Po mnenju toženca dejstvo, da tožeča stranka razpolaga s primernim vozilom za dostop do toženca, pa tega ne počne, češ da opravlja dejavnost na velikem območju, kakor neizvajanje odvoza odpadkov s strani tožeče stranke opravičuje sodišče prve stopnje, nikakor ne more biti utemeljen razlog za ravnanje tožeče stranke. Vrednost spornega predmeta pa po mnenju toženca prav tako ne more biti merilo za to, da se dejansko stanje v konkretnem primeru ne bi v celoti razčistilo. Toženec nasprotuje tudi odmerjenim stroškom postopkov. Že v ugovorih zoper sklepa o izvršbi je VL 115319/2018 z dne 5.12.2018 in VL 118921/2019 z dne 13.12.2019 je ugovarjal odmerjenim stroškom, ker niso bili z ničemer izkazani, pri teh ugovorih pa vztraja tudi v pritožbi, saj meni, da razen povrnitve sodne takse za predlog tožeča stranka ni upravičena do povrnitve nobenih stroškov iz izvršilnih postopkov. Tožeča stranka ni niti pojasnila, kaj naj bi ti stroški predstavljali, v postopku pa je ni zastopal odvetnik, zato do povrnitve stroškov ni upravičena. Končno pa toženec nasprotuje tudi stroškom, ki jih je sodišče odmerilo v pravdnem postopku. Pri tem opozarja na določilo 282. člena ZPP, ki določa, da stranka, ki ne pride na pripravljalni narok, izgubi pravico zahtevati povrnitev nadaljnjih stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje. Kot izhaja iz zapisnika iz pripravljalnega naroka v predmetni zadevi z dne 7. 11. 2019, pa tožeča stranka na ta narok ni pristopila, niti ni opravičil svojega izostanka, čeprav je bilo vabilo izkazano, zato tožeča stranka ni upravičena do povrnitve stroškov za zastopanje tožeče stranke na naroku dne 4. 3. 2021, urnine, potnih stroškov pooblaščenca, materialnih stroškov in DDV. Toženec pa je na podlagi 156. člena ZPP upravičen zahtevati povrnitev stroškov zastopanja na pripravljalnem naroku dne 7. 11. 2019, kar je s predložitvijo stroškovnika na naroku dne 4. 3. 2021 tudi storil, pa sodišče o tem sploh ni odločalo. Sodišče je tako zmotno uporabilo materialno pravo po 341. členu ZPP.

3. Tožeča stranka na pritožbo toženca ni odgovorila.

4. Pritožba toženca glede glavne stvari ni utemeljena, delno pa je utemeljena glede stroškovne odločitve sodišča prve stopnje, vsebovane v izpodbijani sodbi.

5. Sodbe v sporih majhne vrednosti, kakršna je tudi predmetna, je po določbi 1. odstavka 458. člena ZPP mogoče izpodbijati le iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na kar so bile stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje in v pravnem pouku izpodbijane sodbe tudi izrecno poučene. Glede na takšno omejitev pritožbenih razlogov pritožnik v pritožbi ne more izpodbijati pravilnosti dejanskih ugotovitev in zaključkov sodišče prve stopnje, ker to pomeni uveljavljanje nedopustnega pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava pa pritožbeno sodišče preizkuša glede na dejanske ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje, na katere je vezano. Sicer pa pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V tej pravdni zadevi, ki se je začela z dvema predlogoma za izvršbo na podlagi verodostojne listine, po ugovorih toženca zoper izdana sklepa o izvršbi pa nadaljevala v pravdnem postopku kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, je tožeča stranka kot izvajalec storitve obvezne gospodarske javne službe od toženca zahtevala plačilo opravljenih komunalnih storitev, računov, s katerimi mu je zaračunavala zbiranje in odvoz odpadkov, okoljsko dajatev za onesnaževanje okolja, zaradi odvajanja odpadne komunalne vode in storitve povezane z greznicami za obdobje od maja 2017, ko je toženca vključila v sistem obračuna komunalnih storitev, do decembra 2019. Trdila je, da je za toženca v spornem obdobju izvajala storitve obvezne gospodarske javne službe, predpisane z Zakonom o varstvu okolja in občinskim odlokom Občine Podčetrtek za ravnanje s komunalnimi odpadki in mu posledično obračunala okoljske dajatve za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadne komunalne vode in storitve povezane z greznicami. Navajala je še, da je toženec račune vračal neodprte, brez obrazložitve, zakaj jih zavrača, od njega ni prejela nikakršne reklamacije v zvezi z računi. Trdila je še, da makadamska cesta, ki vodi do toženca, ne ustreza pogojem določenim z odlokom in tehničnim pravilnikom o ravnanju z odpadki. Ker v tem konkretnem primeru ni zagotovljen dostop za smetarsko vozilo, se je odjemni prostor določil na mestu, ki je še dostopno za smetarsko vozilo. Tam so nameščene skupne posode, ključe za zabojnik pa je lahko toženec dobil na upravi podjetja, saj ga na njegovem objektu niso našli, da bi mu jih izročili, po pošti pa ključev niso pošiljali, saj je toženec račune poslane po pošti vztrajno neodprte vračal. Toženec je prejel urnik odvoza odpadkov. Tožeča stranka je skladno s tem urnikom izvajala storitev prevzema komunalnih odpadkov tudi iz prevzemnega mesta za toženca, s tem pa mu je zagotovila vse potrebno, da bi lahko uporabljal storitve javne službe ravnanja z odpadki, ki jo izvaja. Na računih, ki jih toženec ni plačeval, niso bile zaračunane samo storitve odvoza odpadkov, temveč tudi okoljska dajatev za onesnaževanje okolja, zaradi odvajanja odpadnih komunalnih voda, ki se obračunava v skladu z uredbo o okoljski dajatvi za onesnaževanje, zaradi odvajanja odpadnih voda in storitve povezane z greznicami in malimi komunalnimi čistilnimi napravami.

7. Sodišče prve stopnje je pri odločanju izhajalo iz pravilne materialno pravne podlage, ki jo predstavljajo določila Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju: ZVO-1), Odloka o ustanovitvi OKP javnega podjetja za komunalne storitve Rogaška Slatina d.o.o. (v nadaljevanju: Odlok o ustanovitvi), Odloka o ravnanju s komunalnimi odpadki v Občini Podčetrtek (v nadaljevanju: Odlok o ravnanju s komunalnimi odpadki), Odloka o odvajanju in čiščenju komunalne in padavinske odpadne vode na območju občin Rogaška Slatina, Šmarje pri Jelšah, Podčetrtek, Rogatec, Kozje in Bistrica ob Sotli (v nadaljevanju: Odlok o odvajanju in čiščenju odpadne vode), Uredbe o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja (v nadaljevanju. Uredba o metodologiji za oblikovanje cen) in Tehničnega pravilnika o ravnanju z odpadki (v nadaljevanju: TPRO). Poleg teh predpisov, na katere se v izpodbijani sodbi sklicuje tudi sodišča prve stopnje, pa materialno pravno podlago v delu, ki se nanaša na zahtevek za plačilo okoljske dajatve, predstavljajo tudi določila Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadne komunalne vode (v nadaljevanju: Uredba o okoljski dajatvi).

8. Toženec je v pritožbi v okviru pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka izrecno uveljavljal (zgolj) absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, t.i. protispisnost, vendar te kršitve ni uveljavljal konkretizirano, saj ni pojasnil, v čem naj bi bilo v izpodbijani sodbi o odločilnih dejstvih podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi, zato tega njegovega očitka pritožbeno sodišče ni moglo preizkusiti in je posledično neutemeljen.

9. S pritožbenimi navedbami, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni sledilo njegovemu predlogu po dopolnitvi izvedenskega mnenja izvedenca s področja gradbene stroke in ceste ter prometne stroke, ki ga je v tej zadevi dne 18. 6. 2020 izdelal sodni izvedenec A. A. (v nadaljevanju: izvedensko mnenje), kljub temu, da je prišlo do novih informacij, s katerimi izvedenec ob izdelavi izvedenskega mnenja zaradi pomanjkljivih podatkov, ki jih je izvedencu posredovala tožeča stranka, ni bil seznanjen, da je s tem kršilo načelo kontradiktornosti in toženca postavilo v neenakopraven položaj glede dokaznega postopka glede možnosti, da predstavi svoje dejanske argumente v sporu, da mu je bila s tem zavrnjena možnost predložiti dokaz o svojih trditvah, ki so bili ključni za hitro in pravilno rešitev te zadeve, na ta način pa mu je bilo tudi onemogočeno dokazovanje njegovih navedb, pa toženec smiselno zatrjuje kršitev načela kontradiktornosti (5. člen ZPP) in kršitev z ustavo zajamčene pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS (v nadaljevanju: URS), ki predstavljata eno izmed pojavnih oblik absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, vendar v tem konkretnem primeru le-ta ni podana. V skladu s sodno prakso in pravno teorijo namreč zavrnitev dokaznega predloga, enako pa velja tudi za zavrnitev dopolnitve že izvedenega dokaza, sama po sebi ne predstavlja kršitve določb pravdnega postopka, lahko pa gre za kršitev načela kontradiktornosti in s tem absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, kadar zavrnitev dokaznega predloga oziroma dopolnitve že izvedenega dokaza ni obrazložena z razumnimi razlogi1. V tem konkretnem primeru pa ne gre za tak primer, saj je sodišče prve stopnje v točki 21. obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo povsem dovolj in jasne razloge, zakaj je v konkretnem primeru predlagana dopolnitev izvedenskega mnenja nepotrebna. Poleg tega je lahko zatrjevana kršitev podana le v primeru, če se nanaša na pravno odločilna dejstva. V tem konkretnem primeru pa dejstvo, ali tožeča stranka razpolaga z vozilom, ki lahko dostopa do stanovanjske hiše toženca, in bi tako lahko izpolnjevala svoje obveznosti do toženca, niti ni pravno odločilno dejstvo. Kot je v točki 19. obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo že sodišče prve stopnje, TPRO v 38. členu določa, da mora biti najmanjša širina dostopne poti do prevzemnega mesta praviloma široka 3,0 in svetla višina 4,0 m, če je dostopna pot ožja in ni urejena na način, ki bi omogočala varno vožnjo ter obračanje specialnega vozila, pa je izvajalec ni dolžan vključiti v kataster transportnih poti. Ker je sodišče prve stopnje v točki 20. obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo, na to dejansko ugotovitev pa je glede na to, da gre za postopek v sporu majhne vrednosti, vezano tudi pritožbeno sodišče, saj temelji na tistem delu izvedenskega mnenja izvedenca, ki mu toženec ni nasprotoval in v katerem ni zahteval njegove dopolnitve, da je cesta, ki vodi do toženčevega objekta, na posameznih mestih ožja od 3,0 m, že ta dejanska okoliščina ob pravilni uporabi materialnega prava (38. člena TPRO) zadošča za zaključek, da tožeči stranki poti, ki vodi do toženca ni bilo potrebno uvrstiti v kataster transportnih poti, posledično pa to, upoštevaje še nadaljnjo dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje v točki 21. obrazložitve izpodbijane sodbe, na katero je pritožbeno sodišče prav tako vezano, da tožeča stranka lažje in manjše komunalno vozilo, s katerim prav tako razpolaga, uporablja samo za težje dostopna skupna prevzemna mesta, pomeni, da za odločitev v tej zadevi dejstvo, ali bi bila z manjšim in lažjim komunalnim vozilom možna varna vožnja v vseh vremenskih pogojih, niti ni pravno odločilno.

10. Ker sodišče prve stopnje zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni zagrešilo, tudi zatrjevana zmotna oziroma nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ne more biti njena posledica, ki bi bila pravno upoštevna tudi v postopku v sporih majhne vrednosti.

11. S pritožbenimi navedbami, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker zaradi neizvedbe dokaza z dopolnitvijo izvedenskega mnenja ni bilo mogoče ugotoviti, ali tožeča stranka razpolaga z vozilom, ki lahko dostopa do stanovanjske hiše toženca, tako toženec (pod krinko zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP) dejansko uveljavlja v postopku v sporih majhne vrednosti nedopusten pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa ga pritožbeno sodišče ne more in ne sme upoštevati. Ta nedopusten pritožbeni razlog pa toženec uveljavlja tudi s pritožbenimi navedbami o ustreznem dostopu in utrjenosti terena za obračanje pri svoji stanovanjski hiši, ki jih pritožbeno sodišče prav tako ne more upoštevati pri svoji odločitvi o pritožbi toženca.

12. Kot izhaja iz razlogov sodbe, je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo naslednja dejstva, na katera je vezano tudi pritožbeno sodišče: - da je tožeča stranka v spornem obdobju na območju, kjer ima toženec stalno prebivališče - ..., izvajala storitve obvezne gospodarske javne službe, predpisane z Zakonom o varstvu okolja in občinskimi odloki Občine Podčetrtek in sicer: ravnanje s komunalnimi odpadki, obračun okoljske dajatve za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadne komunalne vode in storitve povezane z greznicami; - da je toženec v sistem obračunavanja storitev pri tožeči stranki vključen od maja 2017, o čemer je bil obveščen z dopisom z dne 5. 6. 2017; - da tožeča stranka zahteva, da toženec svoje odpadke dostavi na odlagalno (prevzemno) mesto (komunalni otok), ki je od njegove hiše oddaljeno več kot 500 metrov; - da velja, da kadar dostop ni zagotovljen za smetarsko vozilo do posameznega odjemnega mesta pri stanovanjski hiši, se ta določi na mestu, ki je še dostopno za smetarsko vozilo; - da tožeča stranka odpadke, ki so oddani na komunalnem otoku, odpelje po urniku razporeda izvajanja odvoza smeti; - da izvajanje odvoza smeti iz naslova toženca ni varno v vseh vremenskih razmerah, da je makadamska pot do parcele toženca delno urejena pot skozi gozd, njeno odvodnjavanje je urejeno s prelivanjem in ni kategorizirana, da je peščena, delno tudi z drobljencem, da same geometrijske karakteristike dostopne ceste ne omogočajo varnega dostopa v vseh vremenskih razmerah, da je širina ceste od 2,70 m do 4,0 m, njen naklon pa je na delu oddaljenosti približno 30 m pred parcelo toženca močno presežen in znaša med 20 do 24 % (maksimalni dopustni naklon znaša 15 %), da so na tem delu cestišča tudi vidne poškodbe vozišča, zaradi zdrsavanja pogonskih koles so nastale prečne nagubane kolesnice, kar kaže na problematični dostop že za osebna vozila, da na parceli toženca ni urejenega obračališča, teren je deloma nasut in zatravljen, da obračališče ni narejeno v skladu s tehničnim pravilnikom, da se lahko utrjenost dostopne ceste oceni na 5 ton/os vendar samo v suhem vremenu, tudi bankine ceste niso urejene, problem z dostopnostjo pa lahko nastane v času daljšega deževja in razmočenega terena; - da je tožeča stranka tožencu na računih, ki so predmet tega pravdnega postopka (in še prej obeh izvršilnih postopkov na podlagi verodostojne listine), zaračunavala zbiranje in odvoz odpadkov, okoljsko dajatev za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja komunalne vode in storitve povezane z greznicami; - da teh računov toženec ni plačal; - da toženec višine vtoževanih računov in s tem tožbenih zahtevkov ni prerekal. 13. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje predhodno citirano materialno pravo tudi povsem pravilno uporabilo. Ob dejanski ugotovitvi, da je tožeča stranka v spornem obdobju na območju, kjer ima toženec stalno prebivališče - ..., izvajala storitve obvezne gospodarske javne službe, predpisane z Zakonom o varstvu okolja in občinskimi odloki Občine Podčetrtek in sicer ravnanje s komunalnimi odpadki, obračun okoljske dajatve za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadne komunalne vode in storitve povezane z greznicami, je ob pravilni uporabi 2. točke 5. člena Odloka o ravnanju s komunalnimi odpadki, ki določa, da je povzročitelj odpadkov vsak prebivalec občine ter vsaka fizična ali pravna oseba, katere delovanje ali dejavnost na območju občine povzroča nastajanje odpadkov oziroma vsaka oseba, ki izvaja pred obdelavo, mešanje ali druge postopke, s katerimi se spremenijo lastnosti ali sestava teh odpadkov ter 1. točke 11. člena istega odloka, v skladu s katero je uporaba storitev zbiranja in odvoza komunalnih odpadkov obvezna za vse uporabnike storitev javne službe, pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je toženec, ki ga je tožeča stranka pravilno vključila v sistem obračunavanja storitev, zavezanec za plačilo vseh vtoževanih komunalnih storitev, ki jih je zanj opravljala tožeča stranka, saj tožencu ni uspelo dokazati, da le-teh tožeča stranka ni izvajala v skladu s predpisi, ker odvoza odpadkov ni izvajala izpred njegove hiše (točka 20. obrazložitve izpodbijane sodbe). Ob dejanski ugotovitvi, da širina ceste, ki vodi do toženčeve hiše, na nekaterih mestih ne dosega zahtevane širine 3,0 metrov in da izvajanje odvoza smeti iz naslova toženca ni varno v vseh vremenskih pogojih, je namreč ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. določila 38. člena TPRO povsem pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ceste, ki vodi do toženčeve hiše, ni bila dolžna vključiti v kataster transportnih poti in da je zato povsem primerno in ustrezno uredila odvoz toženčevih odpadkov na način, da je določila komunalni otok, kjer lahko toženec odda svoje odpadke, tožeča stranka pa jih nato po urniku razporeda izvajanja odvoza smeti odpelje. Ker je tožeča stranka pravilno izvajala komunalne storitve, ki so zaračunane z vtoževanimi računi, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da vtoževanih računov, ki jih je toženec prejemal, ob njihovi zapadlosti ni plačal, obenem pa sami višini izstavljenih računov ni obrazloženo ugovarjal, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je toženec kot uporabnik storitev obvezne javne gospodarske službe zbiranja in odvoza komunalnih odpadkov tožeči stranki kot izvajalcu le-te dolžan plačati vse vtoževane račune in to v višini, kot izhaja iz vtoževanih računov, saj je na vseh računih tožencu povsem utemeljeno in v skladu z Uredbo o metodologiji za oblikovanje cen obračunal storitve zbiranja in odvoz odpadkov, okoljsko dajatev za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadne komunalne vode ter storitve povezane z greznicami, pri čemer je imel podlago za zaračunavanje storitev zbiranja in odvoza odpadkov v Odloku o ravnanju s komunalnimi odpadki (11. člen), za zaračunavanje okoljske dajatve za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadne komunalne vode v Uredbi o okoljski dajatvi (1. in 4. odstavek 11. člena), za zaračunavanje storitev, povezanih z greznico, pa v Odloku o odvajanju in čiščenju odpadne vode (28. člen). Materialno pravno, v skladu s 1. odstavkom 299. člena v zvezi z 378. členom OZ, je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka zaradi neplačila računov upravičena od toženca terjati tudi zakonske zamudne obresti od naslednjega dne po dnevu zapadlosti vsakega posameznega računa do plačila. Toženec pa je dolžan tožeči stranki poravnati tudi potrebne izvršilne stroške po obeh sklepih o izvršbi v višini 74,00 EUR (t.j. plačana sodna taksa za vloženi predlog za izvršbo v višini 44,00 EUR in materialni stroški v višini 30,00 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne od vročitve vsakega od obeh sklepov o izvršbi dalje do plačila v skladu s 5. odstavkom 38. člena ZIZ v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP, saj je neutemeljen ugovor toženca, da je tožeča stranka upravičena zgolj do povračila plačane sodne takse za postopek izvršbe (v višini 44,00 EUR), ne pa tudi do povračila 30,00 EUR, ker ni pojasnila, kaj naj bi ti stroški predstavljali. Iz predloga za izvršbo je namreč razvidno, da gre za materialne stroške, ki po oceni pritožbenega sodišča tudi niso pretirani.

14. Delno utemeljena pa je pritožba toženca zoper stroškovno odločitev (povračilo pravdnih stroškov) sodišča prve stopnje, vsebovano v točki III. izreka izpodbijane sodbe. Toženec sodišču prve stopnje povsem utemeljeno očita, da je pri odločitvi o povrnitvi stroškov postopka zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni uporabilo določil 1. odstavka 282. člena ZPP, ki določa, da če stranka ne pride na pripravljalni narok, izgubi pravico zahtevati povrnitev nadaljnjih stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje, ter določila 3. odstavka 156. člena ZPP, ki določa, da mora stranka, ki se ni udeležila pripravljalnega naroka, nasprotni stranki povrniti stroške tega naroka. Pritrditi je tožencu, saj to potrjujejo podatki v spisu, da tožeča stranka na pripravljalni narok, ki je bil razpisan dne 7. 11. 2019, ni pristopila in da svojega izostanka iz tega naroka tudi ni opravičila, zato je v skladu s 1. odstavkom 282. člena ZPP izgubila pravico zahtevati povrnitev nadaljnjih stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje. Obenem pa je v skladu s 3. odstavkom 156. člena ZPP dolžna tožencu povrniti stroške tega naroka. Na takšno stroškovno posledico neudeležbe na pripravljalnem naroku je bila tožeča stranka posebej opozorjena tudi v vabilu stranki na pripravljalni narok in narok za glavno obravnavo v sporu majhne vrednosti2. Ker so tožeči stranki od vseh priglašenih stroškov pred izvedbo pripravljalnega naroka dne 7. 11. 2019 nastali le stroški doplačila sodne takse v obeh zadevah v skupni višini 20,00 EUR, vsi ostali stroški pa so ji nastali po izvedbi tega naroka, je tožeča stranka v skladu s 1. odstavkom 282. člena ZPP upravičena le do povračila pravdnih stroškov v višini 20,00 EUR in ne v višini 130,77 EUR, kot jih ji je priznalo sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo. Toženec pa je za pripravljalni narok v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (v nadaljevanju: OT) upravičen do povračila naslednjih stroškov: za zastopanje na naroku 200 točk po Tarifni številki 20/1 OT in za materialne stroške 4 točke (oziroma 2%) po 3. odstavku 11. člena OT, skupaj 204 točke oziroma 122,40 EUR. Po medsebojnem pobotanju pravdnih stroškov, je tako tožeča stranka dolžna tožencu v roku 8 dni od vročitve te sodbe plačati 102,40 EUR pravdnih stroškov, nastalih pred sodiščem prve stopnje, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

15. Pritožbi toženca je bilo tako delno ugoditi in izpodbijano sodbo v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 351. člena ZPP spremeniti v točki III. izreka tako, da se sedaj pravilno glasi, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 8 dni od vročitve te sodbe povrniti njene pravdne stroške v višini 102,40 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku paricijskega roka dalje do plačila. V preostalem delu pa je bilo pritožbo toženca zavrniti kot neutemeljeno in v skladu s 353. členom ZPP izpodbijano sodb sodišča prve stopnje v še izpodbijanem delu, t.j. v točkah I. in II. izreka potrditi.

16. Toženec v pritožbenem postopku s svojo pritožbo glede glavne stvari ni uspel, uspel je z njo samo v delu, ki se nanaša na stroške postopka kot stransko terjatev, zato mora v skladu s 1. in 2. odstavkom 154. člena ZPP sam trpeti svoje stroške tega pritožbenega postopka.

1 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS op. št. II Ips 13/2015 in III Ips 122/2014. 2 Primerjaj 6. točko vabila z dne 19. 8. 2019, pripetega k l. št. 93 spisa.