Jedro

V postopku za izrek ničnosti akta o uvedbi revizije se preizkuša le obstoj uveljavljanih zakonskih razlogov za izrek ničnosti; ker ima akt o uvedbi revizije naravo upravnega akta, se preizkuša le obstoj uveljavljanih ničnostnih razlogov, kot jih določa Zakon o splošnem upravnem postopku.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1318/99-19 z dne 14.7.2000.

Obrazložitev

Na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, v nadaljevanju ZUS) je sodišče prve stopnje s 1. točko izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbo prve tožeče stranke, z 2. točko izreka pa je ugodilo tožbi druge tožeče stranke in odpravilo 2. odstavek izreka odločbe Generalne direktorice Agencije Republike Slovenije za revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij z dne 22.7.1999, ter v tem delu zadevo vrnilo v ponoven postopek in odločanje. Z navedeno odločbo je organ druge stopnje odločil o zahtevi za izrek ničnosti sklepa Agencije Republike Slovenije za revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij z dne 22.4.1999, ki sta jo podali tožeči stranki, in zahtevo prve tožeče stranke zavrnil, zahtevo druge tožeče stranke pa zavrgel. Z navedenim sklepom, ki ga je organ prve stopnje izdal na podlagi 1.a. člena Zakona o Agenciji Republike Slovenije za revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij in o Agenciji Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje (ZAPPNI), je odločeno, da se pri prvi tožeči stranki začne postopek revizije za obdobje od 1.1.1993 do vpisa lastninskega preoblikovanja v sodni register.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da se tožeči stranki v svoji zahtevi sklicujeta na razloge iz 1., 3. in 5. točke 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86). Po 1. točki 267. člena ZUP/86 se za nično izreče odločba, ki je izdana v upravnem postopku v stvari iz sodne pristojnosti ali v stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku. Da ta razlog ni podan, je tožena stranka pravilno ugotovila in obrazložila, saj je uvedba revizije po 1. a členu ZAPPNI stvar, o kateri se mora odločati v upravnem postopku. Revizija se izvaja po posebnem upravnem postopku, ki ga določata Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP) in ZAPPNI, določbe splošnega upravnega postopka pa se subsidiarno uporabljajo po 46. členu ZAPPNI. Po 3. točki 267. člena ZUP/86 se izreče odločba za nično, če je sploh ni mogoče izvršiti. Da tudi ta razlog ni podan, je tožena stranka pravilno ugotovila in obrazložila. Tudi sicer se z aktom iz 1. a člena ZAPPNI le uvede revizija, podjetje pa mora zagotoviti pogoje za njeno izvedbo. Če tega ne stori, se akt o uvedbi revizije izvrši z neposredno prisilitvijo, torej z izrekanjem denarnih kazni po 286. členu ZUP/86. Po 5. točki 276. člena ZUP/86 se odločba izreče za nično, če gre za takšno nepravilnost, ki je po izrečni zakonski določbi razlog za ničnost. Ker v zahtevi za izrek ničnosti ta ničnostni razlog ni obrazložen, je tožena stranka njegov morebitni obstoj in obstoj drugih ničnostnih razlogov iz 267. člena ZUP/86, na katere se zahteva ne nanaša, preizkusila po uradni dolžnosti in pravilno ugotovila, da tudi ti niso podani. To, da se na podlagi sklepa organa prve stopnje revizija nanaša tudi na obdobje od 23.11.1995 do vpisa statusne spremembe v sodni register, torej na obdobje, ko zaradi sklenjene sodne poravnave pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani (št. Nz 116/93 z dne 23.11.1995) družbenega premoženja ni bilo več, pa ni razlog za izrek ničnosti. Ker v obravnavanem primeru ni podan nobeden izmed uveljavljanih ničnostnih razlogov, je odločitev tožene stranke v zvezi z zahtevo prve tožeče stranke pravilna in zakonita.

Ni pa pravilna niti zakonita njena odločitev o zavrženju zahteve druge tožeče stranke, ker da ta nima položaja stranke. Po 49. členu ZUP/86 je stranka oseba, na katere zahtevo se je uvedel postopek (aktivna stranka), zoper katero teče postopek (pasivna stranka), in ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka (stranski udeleženec). V obravnavanem primeru je druga tožeča stranka stranski udeleženec, ker se revizija nanaša na obdobje od 1.1.1993 do vpisa statusne spremembe v sodni register, torej tudi na obdobje, ko je bilo podjetje že v zasebni lasti. Druga tožeča stranka je namreč skupaj z drugimi dediči po pokojnem I.R. postala z dnem 23.11.1995, ko je bila sklenjena sodna poravnava, 100 % lastnica podjetja.

V pritožbi zoper 1. točko izreka izpodbijane sodbe uveljavlja prva tožeča stranka vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi in 1. točko izreka izpodbijane sodbe razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Navaja, da je izpodbijana sodba napačna in nezakonita, ker je sodišče prve stopnje ugotavljalo dejansko stanje, namesto da bi presojalo zakonitost in pravilnost odločbe tožene stranke. Iz te izhaja, da je tožena stranka odločila na podlagi zmotne uporabe materialnega prava. Napačno je navedla, da naj bi sklep organa prve stopnje ne imel naravo upravnega akta, in iz tega razloga zavrnila zahtevo za izrek ničnosti. Organ prve stopnje pa je izdal izpodbijani sklep brez "pravnega interesa", to pa je nedvomno ničnostni razlog iz 5. točke 1. odstavka 267. člena ZUP/86. Postopek revizije na podlagi sklepa organa prve stopnje je pravno nedopusten, ker je v obravnavanem primeru celotno družbeno premoženje bilo predmet sodne poravnave.

V pritožbi zoper 2. točko izreka izpodbijane sodbe uveljavlja tožena stranka pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi in spremeni 2. točko izreka izpodbijane sodbe tako, da zavrne tožbo druge tožeče stranke. Navaja, da se ne strinja s presojo sodišča, da naj bi imela druga tožeča stranka v postopku revizije položaj stranke. Ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je bilo podjetje od 23.11.1995 v zasebni lastnini. Iz izpiska iz sodnega registra za pravno osebo I. je razvidno, da so njeni ustanovitelji dediči po pokojnem I.R. in delavci v I. Datum vstopa dedičev po pok. I.R. in delavcev je 18.7.1997, datum vpisa v sodni register pa je 20.10.1997. Šele z vpisom v sodni register so novi lastniki dejansko lahko začeli upravljati s svojo lastnino. V sodni poravnavi je tudi ugotovljeno, da 85 % delnic pripada dedičem pokojnega I.R., zato ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da so dediči postali 100 % lastniki podjetja.

V odgovoru na pritožbo prve tožeče stranke navaja tožena stranka, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno. Iz odločbe tožene stranke izhaja, da ni res, da bi bila zahteva prve tožeče stranke za izrek ničnosti zavrnjena iz razloga, ker naj bi sklep o začetku postopka revizije ne imel narave upravne odločbe. Očitki prve tožeče stranke glede pomanjkanja pravnega interesa tožene stranke za uvedbo postopka revizije so neutemeljeni.

V odgovoru na pritožbo tožene stranke navajata tožeči stranki, da ima druga tožeča stranka v postopku revizije nedvomno položaj prizadete stranke. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v odločbi, št. Up-159/99 z dne 3.2.2000, priznalo drugi tožeči stranki položaj stranke v postopku revizije ter njen pravni interes za sprožitev upravnega spora zoper sklep Agencije Republike Slovenije za revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij z dne 24.4.1999, ker da ta neposredno posega v njene pravice. Prav tako je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sklepu, št. I Up 708/2000-2 z dne 28.8.2000, sprejelo stališče, da ima navedeni sklep značaj konkretnega upravnega akta, zoper katerega je dopustna pritožba, kakor tudi, da lahko tudi J.R. vloži pritožbo, kar pomeni, da je tudi njemu priznan položaj stranke v postopku.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbi ni odgovorilo.

Pritožbi nista utemeljeni.

V upravnem sporu odloča sodišče o tem, kar je sporno, upravni akt pa presoja v mejah tožbenega zahtevka. V obravnavanem upravnem sporu je sporno, ali obstoji kakšen od uveljavljanih zakonskih razlogov za izrek ničnosti in ali ima druga tožeča stranka položaj stranke za vložitev predloga iz 1. odstavka 268. člena ZUP/86. V postopku za izrek ničnosti se preizkuša le obstoj uveljavljanih zakonskih razlogov. Glede obstoja le teh je, po presoji pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje pravilno preizkusilo izpodbijano odločbo tožene stranke in utemeljeno zavrnilo tožbo prve tožeče stranke ter navedlo pravilne razloge, zaradi česar uveljavljani ničnostni razlogi niso podani. S takšnimi razlogi se strinja tudi pritožbeno sodišče. Takšne odločitve ne more spremeniti pritožbena navedba o zatrjevanju ničnostnega razloga iz 5. točke 267. člena ZUP/86, ker med ničnostnimi razlogi iz te točke ni razloga izdaje upravnega akta brez "pravnega interesa". Takšne odločitve tudi ne morejo spremeniti pritožbene navedbe tožene stranke o okoliščinah izvedenega lastninskega preoblikovanja in obstoja družbenega premoženja, ker te okoliščine niso pravno pomembne pri presoji zakonitosti in pravilnosti odločbe o obstoju uveljavljanih ničnostnih razlogov.

Drži, da je v obrazložitvi odločbe tožene stranke navedeno, da bi bilo treba zahtevo za izrek ničnosti zavrniti že iz razloga, ker sklep organa prve stopnje nima narave upravne odločbe. Vendar je prepričanje prve tožeče stranke, da je bila njena zahteva zavrnjena iz tega razloga, zmotno. Iz odločbe tožene stranke izhaja, da je ta ugotavljala obstoj vseh uveljavljanih ničnostnih razlogov, svojo odločitev pa oprla na ugotovitev, da ni podan nobeden od njih.

Sodišče prve stopnje je res pri presoji obstoja uveljavljanih ničnostnih razlogov ugotavljajo tudi nekatere okoliščine dejanskega stanja in podalo svojo pravno razlago materialnih predpisov, vendar to po presoji pritožbenega sodišča ni vplivalo na pravilnost njegove odločitve o spornih vprašanjih. Takšne navedbe v obrazložitvi izpodbijane sodbe so po presoji pritožbenega sodišča nepotrebne. Ta razlog pa po določbah ZUS ni razlog, zaradi katerega bi bilo potrebno, sicer pravilno odločitev sodišča prve stopnje, razveljaviti.

Po določbi 1. odstavka 268. člena ZUP/86 lahko poda predlog za izrek ničnosti stranka ali državni tožilec. Kdo je stranka, se presoja po naravi zadeve, v kateri je bil izdan akt, za katerega se predlaga izrek ničnosti. Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev v tem delu izpodbijane sodbe pravilna. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da ima po določbi 49. člena ZUP/86 J.R. položaj stranke, in sicer stranskega udeleženca v postopku revizije. Položaj stranskega udeleženca ima zato, ker sklep organa prve stopnje uvaja revizijo, ki bi lahko posegla v njegov lastniški položaj, ki izhaja iz sklenjene sodne poravnave. Čeprav je pritrditi pritožbi tožene stranke, da sodišče prve stopnje ni pravilno povzelo vsebino sklenjene sodne poravnave in med razloge za priznanje položaja stranke po nepotrebnem vključilo tudi stališča o vprašanjih, ki niso sporna v obravnavanem upravnem sporu, pa, po presoji pritožbenega sodišča, zaradi tega ni potrebno razveljaviti sicer pravilno odločitev sodišča prve stopnje, ker takšne navedbe niso vplivale na odločitev o spornih vprašanjih.

Ker niso podani v pritožbi zatrjevani razlogi in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je sodišče pritožbi na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.