Jedro

Ker tožeča stranka ni bila upravičena do izplačila stimulacije, tudi ni prišlo do neupravičenega zmanjšanja plačila za delo in v tem delu ni dokazan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 3. alinee prvega odstavka 112. člena ZDR. Boniteta se šteje za prejemek iz delovnega razmerja, zato se lahko presoja, ali njeno neplačilo predstavlja utemeljen odpovedni razlog po 3. alinei prvega odstavka 112. člena ZDR.

Izrek

1. V zvezi z odškodnino za ne uporabo avtomobila se revizija zavrže. 2. V ostalem, glede plačila stimulacije, odpravnine in odškodnine, se revizija zavrne.

Obrazložitev

Kot izhaja iz prvostopenjske sodbe je tožeča stranka po tem, ko je toženo stranko predhodno pisno opomnila k izpolnitvi obveznosti izplačila plače in stimulacije od decembra 2003 dalje ter k predložitvi pogodbe, s katero bo dogovorjeno primerno nadomestilo za neizplačane bonitete od 1.1.2003 dalje (uporaba službenega vozila za zasebne namene), na podlagi 3. alinee prvega odstavka 112. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/02 in nadaljnji) izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna izplačati tožeči stranki stimulacijo za obdobje od decembra 2003 do marca 2004 v neto znesku 1.273.580,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 1.4.2004 do plačila, in od neto zneska plačati vse davke in prispevke, odpravnino v znesku 5.854.170,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 1.4.2004 do plačila, odškodnino v znesku 7.025.004,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 1.4.2004 do plačila in odškodnino za neuporabo avtomobila v znesku 260.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 1.4.2004 do plačila. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v višini 438.292,00 SIT skupaj z zakonitimi (pravilno: zakonskimi) zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe do plačila, v 15 dneh pod izvršbo. Po izvedenem dokaznem postopku je ugotovilo, da se je tožeči stranki plača na račun variabilnega dela vsak mesec zvišala, razen za januar, februar in marec 2003 ter december 2004 (pravilno: 2003). Od decembra 2004 (pravilno: 2003) dalje stimulacija ni bila obračunana, kar pomeni, da je tožeča stranka prejemala 100 % plačo. Stranki sta se dogovorili, da se tožeči stranki plača glede na doseganje načrtovanih rezultatov dela lahko ustrezno zviša ali zniža, vendar največ za 20 %. Stimulacija je bila dogovorjena kot možnost, odvisno od doseženih poslovnih rezultatov, ne pa kot pravica tožeče stranke. V zvezi z odškodnino za neuporabo avtomobila je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je tožena stranka uporabila odstopno pravico glede bonitete pri vseh delavcih, s katerimi je imela takšno boniteto dogovorjeno v pogodbah, tožeča stranka pa upravičenosti odstopnega razloga ni izpodbila.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in med drugim ugotovilo, da je pogodba o zaposlitvi predvidevala plačilo stimulacije tožeči stranki le v primeru, ko oddelek, ki ga vodi tožeča stranka, preseže načrtovani dobiček oziroma plane rezultatov poslovanja. Za leto 2003 načrtovani dobiček ni bil dosežen. Zaradi slabih poslovnih rezultatov in odpovedi dveh poslovnih partnerjev v letu 2003 tožena stranka utemeljeno ni izplačala stimulacije tožeči stranki. V zvezi z uporabo avtomobila (pogodbo o uporabi je tožena stranka odpovedala dne 29.11.2002) je drugostopenjsko sodišče ugotovilo, da so razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi v prvem odstavku 112. člena ZDR taksativno našteti, vendar med njimi odvzem bonitete ni naveden.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Sodišči druge in prve stopnje sta zavzeli napačno pravno stališče, da ukinitev dela plače iz naslova stimulacije in odvzem bonitete nista razloga za delavčevo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 112. členu ZDR. Stimulacija je bila bistven element pogodbe o zaposlitvi, katere tožeča stranka sicer sploh ne bi sklenila, pogoj za sklenitev pogodbe o zaposlitvi pa je predstavljala tudi boniteta. Sodišči nista upoštevali 128. člena ZDR, po katerem je tudi boniteta v materialni obliki lahko plačilo za delo, če je to dogovorjeno v pogodbi o zaposlitvi, neplačilo bonitete pa je neplačilo za delo po 3. alinei 112. člena ZDR. Ugotovitev drugostopenjskega sodišča o nedoseganju dobička v oddelku OE Kemija v letu 2002 in 2003 temelji na nepravilni uporabi pogodbe o zaposlitvi in aneksa, ki kot pogoj za pravico do stimulacije določata le doseganje načrtovanih rezultatov, ne pa doseganje dobička. Poleg tega ta ugotovitev temelji na podatkih, katere je tožeča stranka zavračala kot nepravilne in prirejene. Zaradi zavrnitve dokaza z izvedencem finančne stroke, ki naj bi ugotovil doseganje načrtovanih rezultatov, je dejansko stanje zmotno ugotovljeno, materialno pravo pa posledično nepravilno uporabljeno. Slednja kršitev je podana tudi zato, ker sta nižji sodišči upoštevali razloge, ki jih tožena stranka ni navajala (ta ukinitve stimulacije ni utemeljevala s slabimi poslovnimi rezultati OE Kemija, ampak z odpovedjo pogodb dveh poslovnih partnerjev). Poleg tega je zmotna drugostopenjska ugotovitev, da je v letu 2003 prišlo do izgube dveh poslovnih partnerjev, saj se je obema iztekel odpovedni rok šele sredi leta 2004. Nižji sodišči tudi nista upoštevali 42. člena ZDR, po katerem je dokazno breme za ukinitev stimulacije na strani delodajalca. Tožeča stranka predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije reviziji ugodi tako, da tožbenemu zahtevku po temelju ugodi, glede zahtevka po višini pa zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje, ter toženi stranki naloži plačilo stroškov revizije.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni dovoljena v zvezi z odškodnino za neuporabo avtomobila.

Revizija je dovoljena v tistih premoženjskih individualnih delovnih sporih, v katerih je dovoljena revizija po določbah zakona, ki ureja pravdni postopek (1. točka 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in nadaljnji). Na podlagi drugega odstavka 367. člena ZPP je v premoženjskih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR. Pri uveljavljanju več tožbenih zahtevkov, ki imajo različno pravno podlago, se v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP vrednost spornega predmeta določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Ker vrednost zahtevka za plačilo odškodnine za neuporabo avtomobila (1.084,96 EUR) ne dosega zgoraj navedenega revizijskega minimuma, je Vrhovno sodišče na podlagi 377. člena ZPP revizijo glede pravnomočne odločitve o tem tožbenem zahtevku kot nedovoljeno zavrglo.

Revizija ni utemeljena glede plačila stimulacije, odpravnine in odškodnine.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč, saj zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

V skladu s 3. alineo prvega odstavka 112. člena ZDR lahko delavec v osmih dneh po tem, ko predhodno pisno opomni delodajalca na izpolnitev obveznosti in o kršitvah pisno obvesti inšpektorja za delo, izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če mu je delodajalec vsaj dva meseca izplačeval bistveno zmanjšano plačilo za delo. Revizija zmotno zatrjuje, da sodišče ni upoštevalo 42. člena ZDR, po katerem je dokazno breme za ukinitev stimulacije na strani delodajalca. S citiranim določilom je uzakonjena temeljna obveznost delodajalca, da za opravljanje dela delavcu zagotovi plačilo v skladu z določbami ZDR. Izpodbijana sodba pravilno ugotavlja, da je dokazno breme glede izplačevanja plač na delodajalcu, to načelo pa je sodišče glede na ugotovitve izvedenega dokaznega postopka pri presoji utemeljenosti zahtevka za plačilo stimulacije tudi upoštevalo. Ker pa je tožeča stranka zaradi neplačila stimulacije in ukinitve bonitete izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, je sodišče pravilno zaključilo, da je bila na podlagi drugega odstavka 82. člena ZDR dolžna dokazati utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, tista stranka, ki je podala odpoved, t. j. v obravnavani zadevi tožeča stranka.

Po prvem odstavku 126. člena ZDR je plačilo za delo po pogodbi o zaposlitvi sestavljeno iz plače (ki mora biti vedno v denarni obliki), in morebitnih drugih vrst plačil, če je tako določeno s kolektivno pogodbo. V skladu z drugim odstavkom citiranega člena je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. Osnovna plača se določi upoštevaje zahtevnost dela, za katerega je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi (prvi odstavek 127. člena ZDR). Delovna uspešnost se določi upoštevaje gospodarnost, kvaliteto in obseg opravljanja dela, za katero je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi (drugi odstavek 127. člena ZDR).

V izpodbijani sodbi je bilo po izvedenem dokaznem postopku na prvi stopnji ugotovljeno, da je tožeča stranka glede na vsebino pogodbe o zaposlitvi imela pravico do stimulacije, če so bili doseženi posebni uspehi pri delu oddelka, ki ga je vodila. Dokazano je, da v obdobju, za katerega tožeča stranka zahteva stimulacijo, takšni poslovni uspehi niso bili doseženi. Ker posebne delovne uspešnosti tožeča stranka torej ni dosegla, ji tožena stranka v skladu s pogodbo o zaposlitvi ni izplačala stimulacije. Tožbeni zahtevek za plačilo stimulacije je zato materialnopravno utemeljeno zavrnjen. Revizijsko sodišče soglaša z zaključkom izpodbijane sodbe, da zato, ker tožeča stranka ni bila upravičena do izplačila stimulacije, tudi ni prišlo do neupravičenega zmanjšanja plačila za delo in v tem delu ni dokazan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 3. alinee prvega odstavka 112. člena ZDR.

Revizija neutemeljeno očita, da ugotovitev o nedoseganju dobička temelji na prirejenih podatkih in da bi moral doseganje načrtovanih poslovnih rezultatov ugotavljati izvedenec finančne stroke. Očitek po vsebini predstavlja poskus uveljavljanja zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Enako stališče velja tudi glede navedb revidenta, da je zaključek o izgubi pogodbenih partnerjev v letu 2003 zmoten, saj naj bi obema iztekel odpovedni rok šele sredi leta 2004, da naj bi bila po pogodbi o zaposlitvi pravica do stimulacije pogojena le z doseganjem načrtovanih rezultatov, ne pa z doseganjem dobička, ter da je sodišče upoštevalo razloge, ki jih tožena stranka sploh ni navajala, in sicer da ta ukinitve stimulacije ni utemeljevala s slabimi poslovnimi rezultati, ampak z odpovedjo poslovnih pogodb.

Drugostopenjsko sodišče je zaključilo, da odvzema bonitete uporabe službenega vozila za zasebne namene ni mogoče šteti kot zakoniti razlog za izredno odpoved, kar je utemeljilo s tem, da prvi odstavek 112. člena ZDR takšnega razloga ne določa. Slednje je strogo gramatikalno gledano sicer res, vendar pa bi za sprejem pravilne materialnopravne odločitve sodišče moralo presoditi, ali se boniteta umešča v okvir pojma "plačilo za delo" iz 3. alinee prvega odstavka 112. člena ZDR, za kar se zavzema tudi revident, ki izpodbija navedeni drugostopenjski zaključek. Revizija se pri tem sicer sklicuje na določilo 128. člena ZDR, ki pa ureja višino dodatkov in ni pomembno za odločitev v tem sporu. V definicijo plačila za delo iz 126. člena ZDR boniteta sicer res ni izrecno vključena, vendar je pri presoji, ali jo je kljub temu šteti kot plačilo za delo, potrebno izhajati iz širše zakonske ureditve. V skladu s 1. alineo prvega odstavka 16. člena Zakona o dohodnini (ZDoh - Ur. l. RS, št. 71/93 in nadaljnji) se med drugim šteje v osnovo za davek od osebnih prejemkov tudi boniteta v zvezi z delovnim razmerjem. Upoštevaje 5. točko 17. člena ZDoh se v osnovo za davek od osebnih prejemkov všteva tudi boniteta uporabe osebnega vozila, danega delavcu tudi za privatne namene. Od bonitete kot prejemka iz delovnega razmerja je predpisano tudi plačilo prispevkov za socialno varnost (tretji odstavek tretjega člena Zakona o prispevkih za socialno varnost, ZPSV - Ur. l. RS, št. 5/96 in nadaljnji). Iz citiranih določil tako izhaja, da zakonodaja šteje boniteto za prejemek iz delovnega razmerja, zato se lahko presoja, ali njeno neplačilo predstavlja utemeljen odpovedni razlog po 3. alinei prvega odstavka 112. člena ZDR.

Odpovedni razlog po 3. alinei prvega odstavka 112. člena ZDR je podan, če je delodajalec delavcu bistveno zmanjšal plačilo za delo. S pozivom (z dne 8.3.2004) toženi stranki k izpolnitvi obveznosti je tožeča stranka zahtevala predložitev posebne pogodbe, s katero bo dogovorjeno primerno nadomestilo za neizplačane bonitete od 1.1.2003 dalje. Iz tega naslova je s predmetno tožbo postavila odškodninski zahtevek zaradi neuporabe avtomobila v višini 260.000,00 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Po ugotovitvi sodišča je znašala plača tožeče stranke 612.000,00 SIT bruto. Na podlagi primerjave med višino mesečnega zneska osnovne plače in višino vtoževane odškodnine za neuporabo avtomobila od 1.1.2003 dalje revizijsko sodišče ugotavlja, da višina nadomestila (odškodnine) ni tolikšna, da bi bilo glede odvzema bonitete moč govoriti o bistveno zmanjšanem plačilu za delo. Tožeča stranka torej tudi v tem delu ni uspela dokazati utemeljenosti odpovednega razloga iz 3. alinee prvega odstavka 112. člena ZDR.

V drugem odstavku 112. člena ZDR je določeno, da je delavec v primeru izredne odpovedi zaradi ravnanj iz prvega odstavka tega člena upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Pravica do navedenih plačil je podana le, če je delavec, ki je izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi, dokazal obstoj odpovednega razloga. Ker slednjega tožeča stranka ni dokazala, nima pravice do zahtevkov iz 2. in 3. alinee prve točke izreka sodbe sodišča prve stopnje, ki ju je sodišče pravilno zavrnilno.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, jo je v zvezi z zahtevki iz 2. točke izreka te odločbe Vrhovno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).