Jedro

Tožnica, ki je opustila vložitev zahteve za vstop v postopek na prvi stopnji, čeprav bi to lahko storila, tega ne more nadoknaditi z vložitvijo pritožbe.

Plačani komunalni prispevek ni pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja za nezahtevni objekt. Že zato tožnica nima prav niti, ko meni, da je podlaga za njeno udeležbo v postopku dejstvo, da vodi postopke odmere komunalnega prispevka tudi za nezahtevne objekte.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo investitorici A.A. (v tem upravnem sporu prizadeti stranki) dovolila gradnjo nezahtevnega objekta – letne kuhinje na zemljišču parc. št. 902 k.o. ... Iz obrazložitve odločbe izhaja, da so za gradnjo, ki je načrtovana na stavbnem zemljišču, izpolnjeni pogoji iz Odloka o prostorsko ureditvenih pogojih Občine Šentjur (PUP).

Upravni organ druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnil in v razlogih med drugim navedel, da po 74. c členu Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) upravni organ ni dolžan preverjati pogojev minimalne komunalne oskrbe, razen če bi to določal PUP. Morebitna nepravilna uporaba PUP pa ne bi pomenila posega v tožničin pravni interes, saj je presojanje skladnosti gradnje s prostorskim aktom v izključni pristojnosti upravne enote. Po njegovem mnenju kaj takega ne izhaja niti iz četrtega odstavka 62. člena ZGO-1. Poudarja še, da tožnica v tem postopku ne more varovati svojega pravnega interesa z vidika komunalnega prispevka. Njegovo plačilo v obravnavanem primeru namreč ni pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja, pri čemer iz dokumentacije niti ne izhaja, da želi investitorka obravnavano letno kuhinjo priključiti na kakršnokoli komunalno opremo.

Tožnica (občina) se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da so nezahtevni objekti lahko priključeni na gospodarsko javno infrastrukturo, Odlok o programu opremljanja in podlagah ter merilih za odmero komunalnega prispevka na območju Občine Šentjur pa v 5. členu določa tudi minimalno komunalno opremljenost objektov. Ker občina vodi postopek odmere komunalnega prispevka tudi za nezahtevne objekte, mora upravna enota to dejstvo upoštevati, občina pa v teh primerih postane neposredno udeleženka v postopku. Pri tem se sklicuje na 79. člen Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt). To pomeni, da bi moral upravni organ ugotavljati minimalno komunalno opremljenost nezahtevnega objekta, posledično pa tudi plačilo komunalnega prispevka za priključitev na javno gospodarsko infrastrukturo. V tem obsegu Zakon o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), ZPNačrt in občinski odlok o programu opremljanja in podlagah ter merilih za odmero komunalnega prispevka niso bili uporabljeni. Tožnica zato ni mogla biti udeležena v postopku kot stranska udeleženka „s predvidenim postopkom odmere komunalnega prispevka“.

Meni še, da občina v postopkih za izdajo gradbenega dovoljenja ne nastopa kot zastopnica javnega interesa, ampak kot soglasodajalka z znano in vnaprej opredeljeno funkcijo pri izdaji gradbenih dovoljenj. Ker je bilo investitorju – zavezancu za plačilo komunalnega prispevka – izdano gradbeno dovoljenje in posledično dovoljena priključitev nezahtevnega objekta na javno cestno omrežje, je občina oškodovana. Sklicuje se še na peti odstavek 54. člena ZGO-1 in poudarja, da je namen udeležbe občine v postopku v usmerjanju in podajanju kredibilnih informacij iz lastne (izvirne) pristojnosti z namenom, da se zagotovi celovito obravnavo posamičnega primera, posledično pa zakonit postopek. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Toženka in prizadeta stranka na tožbo nista odgovorili.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se ne strinja s tožničino trditvijo, da v obravnavanem primeru ni mogla biti udeležena v postopku kot stranska udeleženka. Iz predloženih upravnih spisov izhaja, da v tej zadevi ni priglasila udeležbe, čeprav je bila z dopisom z dne 19. 3. 2013, ki ga je prejela isti dan, obveščena o predmetnem postopku za izdajo gradbenega dovoljenja in pozvana, naj v osmih dneh prijavi svojo udeležbo, sicer se bo štelo, da se tej pravici odpoveduje.

Navedeno pomeni, da za vložitev pritožbe zoper sporno gradbeno dovoljenje ni bila izpolnjena procesna predpostavka, da sme pritožbo vložiti le upravičena oseba (prvi odstavek 246. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). Oseba, ki je bila vabljena k stranski udeležbi in opozorjena na posledice, pa do izdaje odločbe na prvi stopnji ni priglasila stranske udeležbe, namreč ne more uveljavljati pravnih sredstev zoper odločbo (šesti odstavek 143. člena ZUP). Šele s pritožbo zato lahko vstopi v postopek le oseba, ki bi morala biti udeležena kot stranska udeleženka, če iz vseh okoliščin izhaja, da za izdajo odločbe ni vedela oziroma iz okoliščin ni mogla sklepati, da je bila odločba izdana (drugi odstavek 229. člena ZUP).

Omejitve iz omenjenih določb pomenijo, da tožnica, ki je opustila vložitev zahteve za vstop v postopek na prvi stopnji, čeprav bi to lahko storila, tega ne more nadoknaditi z vložitvijo pritožbe. Drugostopenjski organ bi zato moral njeno pritožbo zavreči. Ker pa jo je obravnaval po vsebini in jo zavrnil, s tem ni poslabšal pritožničinega pravnega položaja. Iz razlogov drugostopenjske odločbe, s katerimi se sodišče strinja, namreč izhaja, da tožnica z očitki, da organ v zvezi z načrtovanim objektom ni ugotavljal plačila komunalnega prispevka in minimalne komunalne oskrbe objekta, ne bi mogla vplivati na izdajo izpodbijanega gradbenega dovoljenja.

Pogoje za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta določa prvi odstavek 74. c člena ZGO-1, in sicer zahteva: da so izpolnjeni pogoji, določeni v predpisu iz drugega odstavka 8. člena tega zakona, glede dopustne velikosti objekta, načina rabe objekta in načina gradnje objekta ter drugi pogoji za gradnjo nezahtevnih objektov; da je nameravana gradnja skladna s prostorskim aktom; da so pridobljena vsa predpisana soglasja in da ima investitor pravico graditi. Za razliko od pogojev iz 66. člena ZGO-1, ki se nanaša na izdajo gradbenih dovoljenj za zahtevne in manj zahtevne objekte, za izdajo dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta ni pogoj, da bi bile dajatve in prispevki, določeni z zakonom, že plačani (5. točka prvega odstavka 66. člena), niti se ne preverja, ali iz predloženega projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD) izhaja, da bo zagotovljena minimalna komunalna oskrba objekta (7. točka prvega odstavka 66. člena). V postopku za nezahtevni objekt PGD namreč ni zahtevan (prvi odstavek 74. a člena).

Plačani komunalni prispevek torej ni pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja za nezahtevni objekt. Že zato tožnica nima prav niti, ko meni, da je podlaga za njeno udeležbo v postopku dejstvo, da vodi postopke odmere komunalnega prispevka tudi za nezahtevne objekte. Morebiti izdano gradbeno dovoljenje namreč v ničemer ne vpliva na njeno pravico do povračila dela stroškov gradnje komunalne opreme (prvi odstavek 79. člena ZPNačrt). Vprašanje, ali bi moral ZPNačrt v preostalem kakorkoli slediti spremembam, ki jih je prinesel ZGO-1B (Uradni list RS, št. 126/07) s posebnimi določbami glede pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja za nezahtevne objekte, pa ni predmet tega upravnega spora.

Nepravilna so tudi tožbena stališča o soglasodajalcih (za priključitev objekta na javno infrastrukturo) kot stranskih udeležencih. Ti svoj pravni interes, ki ga varujejo kot upravljavci gospodarske javne infrastrukture, realizirajo z izdajo soglasja za priključitev, to je z določitvijo lokacije priključka in tehničnih pogojev, ki morajo biti izpolnjeni, da bo mogoča priključitev objekta na konkretno infrastrukturo in da bo zagotovljeno njeno nemoteno obratovanje (5.5.3. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1), ali z njegovo zavrnitvijo (50. a člen ZGO-1).

Ker tožnica tudi v preostalem utemeljuje le svojo pravico do udeležbe v postopku, čeprav ji te prvostopenjski organ ni odrekel, ampak se ji je sama, tovrstne navedbe za presojo zakonitosti izdanega gradbenega dovoljenja niso bistvene. Sodišče je zato tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).