Jedro

Tako pravna teorija kot sodna praksa sta že večkrat zavzeli stališče, da mora biti zahteva za izvedbo naroka izrecna, in da ni mogoče šteti, da dokazni predlog za zaslišanje strank ali prič pomeni takšno zahtevo. Pravica do izvedbe predlaganih dokazov ni neomejena. Sodišče ima pri tem določeno diskrecijo. Zavrne lahko izvedbo dokaza s katerim ne bi bilo mogoče ugotoviti pravno relevantnega dejstva ali izvedbo dokaza, katerega dokazno sporočilo ne bi moglo odločilno vplivati na njegovo odločitev.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se razveljavi v delu, v katerem je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 39683/2013 z dne 21. 3. 2013, v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba (drugi odstavek citiranega sklepa o izvršbi).

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

III. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 39683/2013 z dne 21. 3. 2013 v celoti razveljavi in se tožbeni zahtevek zavrne (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo v plačilo 40,00 EUR toženčevih pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pravočasno pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Obravnavana zadeva predstavlja gospodarski spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (1. odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Sodba, s katero je končan spor v takšnem postopku, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP). Izpodbijanje dejanskega stanja, ugotovljenega s strani sodišča prve stopnje, ni mogoče. 6. Zaključek, da stranki nista bili v obligacijskem razmerju, je pravilen in ne pomeni zmotne uporabe določb 15. in 18. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Prav tako ne pomeni kršitve 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Takšna kršitev je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in samimi temi listinami, zapisniki ali prepisi. Gre za to, da sodišče v razlogih sodbe vsebini dokaznega gradiva pripiše drugačno vsebino, kot jo dejansko ima (napaka tehnične narave). Takšna kršitev v obravnavanem primeru ni podana, saj je sodišče prve stopnje povsem pravilno zapisalo, da je tožena stranka naročilnice (v prilogah A4 do A10) podpisala pod rubriko „pokojnika prevzel“ z izrecnim dopisom, da potrjuje zgolj prevzem pokojnika. Tožeča stranka z navedbami, da takšen podpis pomeni sklenitev podjemne pogodbe (oziroma vsaj odobritev opravljenih poslov) dejansko izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje. S tem poskuša uveljaviti nedopusten pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato pritožbeno sodišče teh navedb ni vsebinsko presojalo.

7. Nadalje pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Slednje se je pravilno oprlo na določbo 2. odstavka 454. člena ZPP, po katerem lahko izda sodbo brez glavne obravnave, če po prejemu odgovora na tožbo oziroma pripravljalnih vlog ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka ni zahtevala.

8. Tožeča stranka v pritožbi ne nasprotuje ugotovitvi, da izvedbe naroka ni zahtevala. Navaja zgolj, da se temu ni odpovedala in da je predlagala zaslišanje prič, zaradi česar bi sodišče prve stopnje narok moralo izvesti. Glede na zgoraj navedeno pravno podlago, po kateri mora stranka narok izrecno zahtevati, se takšne pritožbene navedbe izkažejo za neutemeljene. Tako pravna teorija kot sodna praksa sta namreč že večkrat zavzeli stališče, da mora biti zahteva za izvedbo naroka izrecna, in da ni mogoče šteti, da dokazni predlog za zaslišanje strank ali prič pomeni takšno zahtevo.(1)

9. Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da je bilo mogoče o spornem dejanskem stanju odločiti že na podlagi predloženih listinskih dokazov. Sodišče prve stopnje namreč ni ugotovilo, da pravdni stranki nista bili soglasni glede predmeta pogodbe (kot napačno povzema pritožba), temveč da pogodba sploh ni bila sklenjena. Tožena stranka je s podpisi na naročilnicah potrdila zgolj prevzem trupel, kar nima nobene zveze s sklenitvijo zatrjevane podjemne pogodbe. Zasliševanje prič v zvezi s tem, kaj naj bi bil predmet pogodbe, ko je ugotovljeno, da pogodba sploh ni bila sklenjena, bi bilo nesmiselno in neekonomično.

10. Tudi pritožbene navedbe, da je z opustitvijo zaslišanj sodišče prve stopnje, kršilo določbe 8., 9. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, niso utemeljene. Pravica do izvedbe predlaganih dokazov ni neomejena. Sodišče ima pri tem določeno diskrecijo. Zavrne lahko izvedbo dokaza s katerim ne bi bilo mogoče ugotoviti pravno relevantnega dejstva (VS RS II Ips 663/96), ali izvedbo dokaza, katerega dokazno sporočilo ne bi moglo odločilno vplivati na njegovo odločitev (VS RS II Ips 554/99). Za tak položaj gre tudi v obravnavanem primeru. Zaslišanje I. H. in N .J. o dejavnosti in poslovanju tožeče stranke ter o običajnem poslovanju na področju pogrebnih in pokopaliških dejavnosti, bi bilo za odločitev v predmetni zadevi povsem irelevantno in posledično ni bilo potrebno. Prav tako ni bilo potrebno njuno zaslišanje o poteku poslovanja pravdnih strank. To namreč med njima sploh ni bilo sporno. Sporno je bilo zgolj, ali je tožena stranka tožeči dolžna plačati opravljene storitve. Gre za pravno vprašanje, ki ga z zaslišanjem prič ne bi bilo mogoče rešiti. Prav tako ni bilo potrebno zaslišanje A. H., O. I. in J. H. o prevzemanju pokojnikov s strani tožene stranke. Tudi to, da jih je tožena stranka prevzemala in na kakšen način je to počela, namreč med pravdnima strankama ni sporno.

11. Povsem neutemeljene so tudi navedbe, da tožeča stranka s tem, ko prevzame pokojnika v bolnišnici ali domu upokojencev, ga uredi in poskrbi za njegov prevoz do pokopališča B. D. ter uredi potrebno dokumentacijo, opravi tuj posel. Z vsemi navedenim storitvami tožeča stranka opravlja dejavnost, za katero je izrecno pooblaščena z Odlokom o pokopališki in pogrebni dejavnosti ter urejanju pokopališč na območju občine X (v nadaljevanju Odlok).(2) Skladno s citiranim Odlokom gre za dejavnost, za katero je tožeča stranka izključno pristojna (1., 3. in 7. člen Odloka), kar pomeni, da lahko te storitve opravlja le ona sama. Tožena stranka teh storitev sploh ne more opravljati. Zaključek, da je tožeča stranka opravljala njen posel, je tako povsem nemogoč. Določbe OZ o poslovodstvu brez naročila zato niso uporabljive. Posledično pa so irelevantne pritožbene navedbe, da so storitve tožeče stranke za toženo stranko nujne in koristne.

12. Sodišče prve stopnje je v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo, da je na podlagi dokaznega postopka ugotovilo, da tožeča stranka ni dokazala, da je tožena stranka naročila pokop in s tem tudi vtoževane storitve. Zakaj naj bi to pomenilo, da sodišče prve stopnje ne razlikuje med pokopališkimi in pogrebnimi dejavnostmi in kako naj bi s tem kršilo določbo 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ni jasno. Takšni pritožbeni ugovori zato ne morejo biti utemeljeni.

13. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji pravilnosti izpodbijane sodbe (1. odstavek 360. člena ZPP). Glede na navedeno zaključuje, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani. Pri preizkusu sodbe po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) pa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zgoraj citirani sklep o izvršbi razveljavilo v celoti, torej tudi v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba. O tem je bilo pravnomočno odločeno že s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 39683/2013 z dne 11. 4. 2013 (v spisu na l. št. 11, 12). S tem, ko je sodišče prve stopnje o tem ponovno odločalo, je zagrešilo kršitev 12. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Višje sodišče je zato odločitev v tem delu spremenilo, kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe (1. odstavek 354. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo v ne razveljavljenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

14. Kadar pritožbeno sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči tudi o stroških celotnega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Ker napaka sodišča prve stopnje na vsebinsko pravilnost odločitve ni vplivala, je odločitev o pravdnih stroških postopka na prvi stopnji pravilna in višje sodišče vanjo ni posegalo (353. člen ZPP).

15. Tožeča stranka je s pritožbo uspela zgolj navidezno (njen pravni položaj se ni v ničemer izboljšal). Posledično mora sama kriti svoje pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena v zvezi s z 2. odstavkom 165. člena ZPP). Enako velja za toženo stranko, saj odgovor na pritožbo ni doprinesel k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji (1. odstavek 155. člena ZPP).

16. Na podlagi 5. odstavka 458. člena ZPP je v tem sporu odločal sodnik posameznik.

(1) Prim.: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 722. (2) Ur. l. RS št. 96/1999, 109/2005 in 51/2009.