Jedro

Dejansko stanje je nepopolno ugotovljeno, ker sodišče 1. stopnje ni preverilo zagovora, da je obdolženec zadržal sina pri sebi po naročilu direktorice centra za socialno delo, ko je sicer dokazano, da je sin odklanjal stike z materjo, pri kateri bi moral živeti po razvezni sodbi.

Izrek

Pritožbi obdolženega Z. L. po zagovorniku se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

: Okrajno sodišče v Velenju je z navedeno sodbo obdolženega Z. L. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe po I. odstavku 200. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo 4 mesece zapora s preizkusno dobo dveh let. Po I. odstavku 95. člena ZKP (Zakona o kazenskem postopku) je obdolženi dolžan povrniti stroške kazenskega postopka v višini 1.240,00 SIT in plačati 55.000,00 SIT povprečnine. Zoper to sodbo se je po zagovorniku pravočasno pritožil obdolženec in sicer zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je, da drugostopno sodišče sodbo spremeni in obdolženca oprosti obtožbe za storitev kaznivega dejanja po I. odst. 200. člena KZ oziroma podredno zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V. d. t. M. B. je v pisnem predlogu, podanem skladno z II. odstavkom 377. člena ZKP, predlagal, da sodišče druge stopnje pritožbo zagovornika zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Pritožba je utemeljena. Pritožnik v pritožbi navaja, da v obtoženčevem ravnanju ni zakonskih znakov kaznivega dejanja po I. odstavku 200. člena KZ in navaja, da je sodišče prve stopnje v sodbi ugotovilo, da je obdolženi zadrževal sina Ž. L. protipravno, ugotavlja pa tudi, da je preprečeval stike med njim in S. K.. Pravi tudi, da sodišče zgolj pavšalno obrazlaga obe ugotovitvi in da ugotovitvi nista podprti z izvedenimi dokazi. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v sodbi svojo ugotovitev, da je obdolženi zadrževal sina Ž.L. obrazložilo in sicer v drugem odstavku na peti strani sodbe. Navedeno dejstvo je ugotovilo na podlagi izpovedbe obdolženca, ki je sam priznaval, da je otroka zadržal, pri čemer pa je navajal, da je bila to izključno otrokova volja, saj je Ž. želel ostati pri njemu in ni hotel imeti stikov s svojo materjo. Obdolženi zaradi tega, da bi ugodil želji in volji sina, da bi rad ostal pri njem, sina ni odpeljal nazaj k materi. Njegovo odločitev je podprlo tudi napotilo, ki mu ga je, po njegovi izjavi, dne 12.9.2001 dala direktorica Centra za socialno delo (CSD) V., J. F. in sicer, da otroka proti njegovi volji ni treba nikamor peljati. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo ali je obdolženi res dobil takšno napotilo direktorice CSD Velenje, saj je zavrnilo predlog zagovornika obdolženca, da se navedeno osebo zasliši na glavni obravnavi. Po mnenju sodišča druge stopnje bi sodišče prve stopnje v primeru, da bi izvedlo navedeni dokaz, lahko ugotovilo, ali je bil obdolženec v zmoti glede protipravnosti svojega ravnanja, to je zadrževanja sina pri sebi. Glede na to, da se po razvezi zakonske zveze urejajo določene pravice staršev npr. glede stikov otroka s staršem, kateremu ni dodeljen v varstvo, vzgojo in oskrbo prek CSD, je povsem na mestu zagovor obdolženca, da je ravnal tako, kot mu je bilo naročeno s strani direktorice CSD V., saj je vedel, da je center za to pristojni organ. Glede pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje obdolženega spoznalo za krivega, da je protipravno zadržal svojega sina pri sebi na svojem domu dne 14.9.2001 v V., torej v petek, pa svoje ugotovitve sodišče ni obrazložilo, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je ta utemeljena. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni navedlo, kaj bi obdolženec moral tega dne storiti. Glede pritožbenega očitka, da je obdolženi preprečeval oškodovanki, da bi imela stike s svojim sinom, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je v sodbi sodišče prve stopnje to podrobno obrazložilo v tretjem odstavku na peti strani sodbe. Dejstvo, da se obdolženi ni odzival na telefonske klice oškodovanke, prav tako ji ni omogočil, da bi imela stik s sinom v šoli ali bi ga prišla iskat na njegov dom, kažejo na preprečevanje stikov. Tudi dejstvo, da je oškodovanka obdolžencu poslala priporočeni, pismi v katerih ga je prosila, da bi se dogovorila za stike, dokazuje, da je oškodovanka bila prikrajšana za stike in da se z obdolžencem ni mogla glede stikov pogovoriti. Da je obdolženi prejel pismi, ni nobenega dvoma, saj je to potrdil v zagovoru sam, potrdila pa je tudi njegova sedanja zunajzakonska partnerica J. V.. Oba sta tudi potrdila, da pismi nista prebrala, ampak sta ju vrgla v koš. Zgoraj navedeno in obiski oškodovanke na CSD V. ter uradni zaznamki, ki so bili ob teh obiskih napisani, tudi izkazujejo, da se je oškodovanka trudila, da bi prišla v stik s svojim sinom, zato je neutemeljena pritožba obdolženčevega zagovornika glede tega, da se ni dovolj trudila, da bi vzpostavila stik s sinom. Ob vse tem pa je potrebno še ugotoviti, da je pred O. s. v C. v teku postopek za predodelitev otroka, kjer oče zatrjuje spremenjene razmere, na katere opira zahtevek za dodelitev otroka očetu, ki še ni zaključen (P 778/2001).Glede na odprto pravdno zadevo pa še obstoji možnost, da bo sodišče zahtevku očeta, torej obdolženca, ugodilo in bo otroka predodelilo očetu ali bo zahtevek zavrnilo. Glede kršitev določb kazenskega postopka v smislu II. odstavka 371. člena ZKP, da je prvostopno sodišče sodbo oprlo na dokaz, ki ga ni izvedlo tekom dokaznega postopka s tem, ko je pooblaščencu oškodovanke dovolilo uporabo izvedenskega mnenja dr. A. P., in ni odločilo o pravočasno podanih dokaznih predlogih obrambe o zaslišanju priče L. Ž., ter da ni odločalo o predhodno podanih dokaznih predlogih obrambe dne 27.9.2002, je sodišče druge stopnje ugotovilo, da so pritožbene navedbe utemeljene. Prvostopno sodišče se je v obrazložitvi sodbe na šesti strani zgoraj res sklicevalo na izvedeniško mnenje iz pravdnega postopka, na podlagi katerega je ugotovilo, da je bila oškodovanka ustrezna mati in da je za sina ustrezno skrbela. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 16.9.2003 pa izhaja, da ni ugodilo dokaznim predlogom glede pridobitve izvedeniškega mnenja iz pravdnega spisa, kar je utemeljilo s tem, da sta stranki na glavni obravnavi podrobno opisali potek dogodkov in da sodišče ne odloča o predodelitvi otroka, in zato ne potrebuje izvedeniškega mnenja, ki se nanaša predvsem na predodelitev otroka, ne pa na dogodke v septembru leta 2001. Tudi očitek, da sodišče prve stopnje ni odločilo o predlogu obrambe za zaslišanje Ž. L., ki je bil podan na glavni obravnavi dne 19.6.2003 je utemeljen. Zaradi navedenega je bilo potrebno pritožbi obdolženca ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje na glavni obravnavi ponoviti že izvedene dokaze, zaslišati obdolženega ter oškodovanko in odločiti o predlogih za zaslišanje prič Ž. L. in J. F., o pridobitvi izvedeniškega mnenja iz pravdnega spisa, ne bo pa odveč tudi pribava izvršilnega spisa, ki se nanaša na mladoletnega oškodovanca. Šele tako dopolnjen postopek bo lahko dal trdno podlago za zaključek o tem ali je obdolženi izpolni objektivne in subjektivne znake očitanega kaznivega dejanja ali ne.