Jedro

Po določbi prvega odstavka 362. člena ZPP mora sodišče prve stopnje opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem (razveljavitvenem) sklepu. Sodišče prve stopnje je to storilo, pri čemer tožnica na prvem naroku nove glavne obravnave ni navajala nobenih novih dejstev ali predlagala novih dokazov, ki jih ne bi predlagala že v dotedanjem postopku. Ker sploh ni šlo za nova dejstva ali nove dokaze, tudi ni moglo priti do kršitve določb 286. ali 362. člena ZPP.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, ki se nanaša na sklepe o odstranitvi z dela in nanje vezane denarne zahtevke, glede plačila zneska 371.301,58 SIT ter glede stroškov disciplinskega postopka (točke 1, 2, 3, 6 in 7 prvostopne sodbe in dopolnilne sodbe sodišča prve stopnje), v preostalem delu (točke 4, 5 in 8 prvostopne sodbe) pa zavrne.

Obrazložitev

Tožnici, zaposleni pri toženi stranki za določen čas 12 mesecev, je bil v disciplinskem postopku izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja zaradi hujših kršitev delovnih obveznosti. Tožnica je bila med disciplinskim postopkom tudi začasno odstranjena z dela. Sodišče prve stopnje je sklepa o začasni odstranitvi z dela z dne 10. 6. 1998 in o njenem podaljšanju z dne 23. 6. 1998 razveljavilo in toženi stranki naložilo plačilo razlike v plači za čas nezakonite odstranitve z dela: s sodbo zgolj po temelju, z dopolnilno sodbo pa tudi po višini glede na specificirane mesečne zneske. Disciplinske sklepe je sodišče razveljavilo, ker niti sklepa na prvi stopnji niti sklepa o ugovoru ni izdal pristojni organ. Oba sklepa je izdal direktor, čeprav bi jih morala, glede na število zaposlenih pri toženi stranki, na prvi stopnji izdati disciplinska komisija (drugi odstavek 59. člena ZTPDR) in na drugi stopnji za to pristojna komisija (65. člen ZTPDR). Sodišče je toženi stranki naložilo tudi priznanje delovnega razmerja tožnici in plačilo nadomestila plače za čas od prenehanja delovnega razmerja do datuma, ko bi ji delovno razmerje zaradi poteka časa sicer prenehalo.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke zoper sodbo in dopolnilno sodbo zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo obe sodbi sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Pri tem ni kršilo postopkovnih pravil pri izvajanju dokazov o številu zaposlenih pri toženi stranki.

Zoper pravnomočno drugostopno sodbo je tožena stranka vložila revizijo zaradi kršitve ustavnih pravic in bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da je revizija dopustna v delu, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja in ker je argumentacija pri vseh točkah izreka sodbe sodišča prve stopnje enaka, se revizija smiselno razširja tudi na tiste dele, zoper katere na podlagi 21. in 25. člena ZDSS ni možna. Sodišče druge stopnje naj bi kršilo načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ker nima nobene obrazložitve glede druge pritožbe. Tožena stranka je namreč vložila tako pritožbo zoper sodbo kot pritožbo zoper dopolnilno sodbo in slednja v izpodbijani sodbi ni z ničemer omenjena zato sploh ni jasno ali se je sodišče z njo seznanilo. Sodišče druge stopnje je spregledalo drugi odstavek 362. člena ZPP, ki bi ga sodišče prve stopnje pri ponovnem sojenju moralo upoštevati. Na prvem naroku za glavno obravnavo, ki se je opravil v novem sojenju, je sodišče nepravilno dopustilo prepozno predlagani dokazni predlog tožnice o opravi poizvedb na ZZZS in ZPIZ, poizvedb na davčnem uradu pa tožnica nikoli ni predlagala.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija deloma ni dovoljena deloma pa ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Po določbi šeste alinee prvega odstavka 160. člena Ustave in šeste alinee prvega odstavka 21. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) je Ustavno sodišče pristojno za odločanje o ustavnih pritožbah zaradi kršitev človekovih (ustavnih) pravic.

Revizija zato ni pravo pravno sredstvo za odločanje o teh kršitvah in Vrhovno sodišče ni pristojno sodišče. Vrhovno sodišče pa seveda o reviziji odloča na podlagi Ustave in zakona in pri tem upošteva tudi z Ustavo zagotovljena jamstva strank v pravdnem postopku.

Neresnična je navedba v reviziji, da pritožba tožene stranke zoper dopolnilno sodbo ni v izpodbijani sodbi z ničemer omenjena. Že v izreku je sodišče druge stopnje zavrnilo obe pritožbi in potrdilo tako sodbo kot dopolnilno sodbo sodišča druge stopnje, na drugi strani obrazložitve pa obe pritožbi tudi povzema in v nadaljevanju obrazloži, zakaj ju je zavrnilo kot neutemeljeni.

Poleg tega pa se revizija v tem delu nanaša na odločitev o odstranitvi z dela, torej na tisti del izpodbijane sodbe, zoper katerega revizija ni dovoljena. Po določbi prvega odstavka 21. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 in nasl. - ZDSS) je zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, dovoljena revizija, če ta zakon ne določa drugače. Po 25. členu ZDSS revizija ni dovoljena v sporih, ki se nanašajo na odstranitev z dela ali iz organizacije. V tem delu je bilo treba revizijo zato zavreči (377. člen ZPP).

Revizija je nedovoljena tudi v delu, ki se nanaša na denarna zahtevka tožnika: plačilo plače (točka 6 izreka prvostopne sodbe) in stroškov disciplinskega postopka (točka 7 izreka prvostopne sodbe). Po drugem odstavku 367. člena ZPP smejo stranke vložiti revizijo samo v tistih premoženjskih sporih, v katerih vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT. Zahtevka tožnika pa ne vsak zase ne skupaj ne dosegata te vrednosti.

Bistvo izpodbijane odločitve je, da je sklepe o disciplinski odgovornosti tožnice sprejel nepristojni organ. Odločilno dejstvo pri tem je bilo število zaposlenih pri toženi stranki. ZTPDR je kot pravilo določil, da o disciplinski odgovornosti za kršitve, za katere se izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, odloča na prvi stopnji disciplinska komisija (drugi odstavek 59. člena), na drugi stopnji pa organ upravljanja oziroma komisija, določena s splošnim aktom (prvi odstavek 65. člena ZTPDR). ZDR (1990) je določil izjemo za delodajalce z manj kot 50 zaposlenimi delavci: ti delodajalci so lahko s statutom ali pravili določili, da na prvi stopnji odloča poslovodni organ, na drugi stopnji pa vsi delavci oziroma organ, določen s statutom ali pravili (drugi odstavek 4. člena).

Tožnica je že v tožbi (z dne 26. 8. 1998 v kasneje pridruženi zadevi I Pd 336/98) navajala dejstvo, da odločitve o njeni disciplinski odgovornosti ni sprejel pristojni organ. To dejstvo torej ni bilo novo in ga je tožnica med postopkom le ponavljala. Tožnica je predlagala tudi dokaze za te svoje navedbe: v tožbi zaslišanje strank, na obravnavi 4. 2. 2000 pa poizvedbe o podatkih v matični evidenci pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Pri tem je treba upoštevati, da s podatki o številu (vseh) zaposlenih delavci praviloma ne razpolagajo. Tožena stranka razen golega izpodbijanja teh navedb ni dokazala nasprotnega, kar bi sicer lahko in na podlagi 212. člena celo morala storiti.

Sodišče je prvič odločilo ob upoštevanju izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke o tem, koliko naj bi bilo zaposlenih v času odločanja o disciplinski odgovornosti tožnice. Tožbene zahtevke je zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je na pritožbo tožnice tako odločitev razveljavilo in naložilo sodišču prve stopnje, da v ponovljenem postopku ugotovi, ali je bil direktor glede na število zaposlenih pri toženi stranki, pristojen za vodenje disciplinskega postopka.

Po določbi prvega odstavka 362. člena ZPP mora sodišče prve stopnje opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem (razveljavitvenem) sklepu. Sodišče prve stopnje je to storilo, pri čemer tožnica na prvem naroku nove glavne obravnave (dne 21. 11. 2003) ni navajala nobenih novih dejstev ali predlagala novih dokazov, ki jih ne bi predlagala že v dotedanjem postopku. Kot je bilo že navedeno, razpolaga s podatki o številu vseh zaposlenih delavcev delodajalec in ne posamezni delavec. Če delodajalec sam ni pripravljen posredovati teh podatkov, ima delavec le možnost predlagati vpogled v uradne evidence, ki jih pristojni državni organi vodijo o številu zaposlenih za določene potrebe (pokojninsko in zdravstveno zavarovanje, davki). Tožnica je to storila in to pravočasno. Ker sploh ni šlo za nova dejstva ali nove dokaze, tudi ni moglo priti do kršitve določb 286. ali 362. člena ZPP.

Tožena stranka zmotne uporabe materialnega prava niti ne navaja kot revizijskega razloga, niti v tej smeri ne navaja ničesar. Ob dejanski ugotovitvi o številu zaposlenih pri toženi stranki (več kot 50) pa je tudi po presoji revizijskega sodišča pravilna odločitev obeh nižjih sodišč, da o disciplinski odgovornosti tožnice ni mogel zakonito odločiti direktor.

Ker glede na navedeno zatrjevane kršitve določb pravdnega postopka niso podane, izpodbijana sodba pa je tudi po presoji revizijskega sodišča materialno pravno pravilna, je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).