Jedro

Predložitev neverodostojnih listin ni napaka z nepomembnim vplivom na carinski postopek. Zato se ob taki dejanski situaciji za zavezanca naknadno odmerjene carine v skladu s točko a) prvega odstavka 154. člena CZ določi tudi špediter - deklarant.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 10. 2. 2004, s katero sta bili zavrnjeni pritožbi tožeče stranke in družbe A. d.o.o., zoper odločbo Carinskega urada M. z dne 7. 8. 2002. Z navedeno prvostopenjsko odločbo je carinski organ tožečo stranko kot carinskega deklaranta in družbo A. d.o.o. kot prejemnico blaga solidarno zavezal k plačilu carinskega dolga v višini 2.636.693,00 SIT, in sicer za blago (tovorno vozilo – šasija s kabino M.B. ...), sproščeno v prost promet po carinski deklaraciji z dne 7. 5. 2001 (v nadaljevanju ECL). Carinski dolg je bil naknadno obračunan, ker ob uvozu priloženo potrdilo o prometu blaga EUR.1 z dne 27. 4. 2001, ki je bilo podlaga za uporabo carinske stopnje „prosto“, ni bilo verodostojno. Ob naknadnem preverjanju potrdila pri nemških carinskih organih je bilo namreč ugotovljeno, da nemško podjetje, ki je bilo v potrdilu navedeno kot izvoznik, dejansko ni bilo izvoznik predmetnega tovornega vozila, niti ni zaprosilo za izdajo potrdila o prometu blaga EUR.1. 2. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrdilo tako odločitvi kot razlogom tožene stranke in zavrnilo vse tožbene ugovore. Navedlo je, da je bil tožeči stranki, ki se je z vpisom v polje 14 ECL sama deklarirala kot carinski zavezanec, carinski dolg pravilno naknadno obračunan, podlaga zanj pa je v točki (a) prvega odstavka 154. člena v zvezi s točko (b) prvega odstavka 146. člena Carinskega zakona – CZ (Ur. l. RS, št. 1/95, 28/95 in 32/99), saj zaradi neverodostojnosti potrdila EUR.1 niso bili izpolnjeni pogoji za brezcarinski uvoz blaga. Neverodostojnost potrdila EUR.1 sicer lahko predstavlja obnovitveni razlog po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP, vendar je treba v primeru izpolnjenosti pogojev za naknadni obračun carinskega dolga po določbah CZ, uporabiti CZ, ki je primaren. Prvostopenjski organ se je pri obračunu carinskega dolg res skliceval na točko (c), tožena stranka pa na točko (a) prvega odstavka 154. člena CZ, vendar s to spremembo ni bilo odločeno v škodo tožeče stranke, ker to ni vplivalo na njeno obveznost, niti niso v času izdaje odločbe tožene stranke potekli zastaralni roki za naknadni obračun. Ker dopisi nemških carinskih organov o naknadnem preverjanju potrdil EUR.1 sprva res niso bili predloženi v overjenem prevodu, jih je pridobilo sodišče prve stopnje in nato tudi presodilo na glavni obravnavi.

3. V reviziji, prej pritožbi, tožeča stranka predlaga, da Vrhovno sodišče po opravljeni glavni obravnavi razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo v ponovni postopek. Navaja, da je sodišče prve stopnje, s tem ko je za obračun carinskega dolga dopustilo alternativno uporabo točk (a) in (c) prvega odstavka 154. člena CZ, odstopilo od ustaljene sodne prakse in kršilo 22. člen Ustave RS. Ker ni jasno, kateri abstraktni dejanski stan je bil v obravnavanem primeru odločilen, izpodbijanega upravnega akta ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka je spremenila prvostopenjsko odločbo v škodo tožeče stranke, saj je zastaralni rok za naknadni obračun carine po točki (a) prvega odstavka 154. člena CZ pet let, po točki (c) pa tri leta. Poleg tega je sodišče prve stopnje v številnih sodbah izrazilo stališče, da se v primerih ponarejenih listin ne uporabljajo določbe 154. člena CZ, temveč določbe ZUP o obnovi postopka. Meni, da se postopek preverjanja potrdil o prometu ne more opraviti, če upravni postopek ni začet. To pomeni, da bi morala biti pred tem dovoljena obnova postopka po določbah ZUP, in sicer po 2. točki 260. člena ZUP. Izvedensko mnenje o ponarejenosti potrdila o prometu bi moralo sodišče prve stopnje obravnavati kot nedovoljeno novoto po tretjem odstavku 14. člena ZUS. Subjektivne odgovornosti carinskega dolžnika za nezakonito ravnanje sodišče prve stopnje sploh ni presojalo, čeprav carinski dolg po prvem odstavku 146. člena CZ nastane le, če so napake in opustitve v carinskem postopku imele bistven vpliv na nastanek carinskega dolga. V izreku prvostopenjske carinske odločbe ni ugotovitvenega dela o ponarejenosti potrdila EUR.1, zaradi česar je nepopoln. Delavec špedicije bi moral imeti dvojno pooblastilo za zastopanje v carinskem postopku, in sicer pooblastilo uvoznika za posredno ali neposredno zastopanje in pooblastilo direktorja pravne osebe špedicije, carinski urad pa bi moral obvezno preveriti osebno ime zakonitega ali pogodbenega zastopnika pravne osebe. Carinski postopek je začel krajevno in stvarno nepristojen organ, saj fizična oseba, ki je odločala v imenu carinskega urada, ni imela pooblastila predstojnika urada.

4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki v prvem odstavku 107. člena določa, da se glede pravnih sredstev zoper izdane odločbe sodišča uporabljajo določbe ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno, v drugem odstavku istega člena pa, kdaj se pritožbe, vložene pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe in kdaj kot revizije po ZUS-1. Ker obravnavana pritožba ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po ZUS-1, jo Vrhovno sodišče obravnava kot pravočasno in dovoljeno revizijo, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna s 1. 1. 2007. 7. Po določilu prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je potekal tudi preizkus te revizije.

8. Po točki (a) prvega odstavka 154. člena CZ carinski organ po uradni dolžnosti izda odločbo, če izve oziroma ugotovi, da je zaradi nezakonitega ravnanja s carinskim blagom nastal carinski dolg. Za nezakonito ravnanje s carinskim blagom je treba po presoji revizijskega sodišča šteti vsakršno ravnanje, ki povzroči, da za carinsko blago ni plačan carinski dolg v skladu z veljavnimi predpisi. V obravnavani zadevi gre prav za takšen primer, saj je bila za predmetno blago carinska oprostitev dosežena s predložitvijo lažnih oziroma neverodostojnih listin. Če bi carinski organ ob uvozu vedel za njihovo neverodostojnost, bi namreč carinski dolg obračunal po konvencionalni carinski stopnji, določeni v carinski tarifi. Podlago za to bi imel v točki (b) prvega odstavka 146. člena CZ, kjer je določeno, da carinski dolg pri uvozu blaga nastane (tudi) z neizpolnitvijo enega od pogojev za odobritev carinske oprostitve. Zato je izpodbijana odločitev upravnih organov in sodišča prve stopnje po presoji revizijskega sodišča skladna z omenjenimi pravnimi podlagami iz CZ. Ker je tožeča stranka v postopku nastopala kot carinski deklarant, to izhaja iz vpisa njenega vpisa v polje 14 in 54 ECL, je bila tudi utemeljeno zavezana za plačilo carinskega dolga, solidarno s prejemnikom blaga. Carinski deklarant je namreč carinski dolžnik po splošnem pravilu iz tretjega odstavka 143. člena CZ – po pravilu, ki torej velja tudi za primere, ko carinski dolg nastane po 146. členu CZ.

9. Ni utemeljeno sklicevanje tožeče stranke na pravilo iz prvega odstavka 146. člena CZ, po katerem carinski dolg ne nastane, če je ugotovljeno, da napake v carinskem postopku niso imele pomembnega vpliva na pravilno izvajanje carinskega postopka. Že po jezikovni razlagi določbe 146. člena CZ predložitve neverodostojnih listin ni mogoče opredeliti kot napake z nepomembnim vplivom na carinski postopek, takšno opredelitev pa izključuje tudi 626. člen Uredbe za izvajanje carinskega zakona – UICZ (Ur. l. RS., št. 46/99), ki podrobneje določa, kaj so napake brez bistvenega vpliva na nastanek carinskega dolga. Predložitev neverodostojnih listin torej ni nepomembna napaka v carinskem postopku, temveč okoliščina, ki zavede carinski organ, pri čemer ni pomembno, ali je to posledica namernega delovanja deklaranta, ki je v tem primeru špediter. Zato se ob taki dejanski situaciji za zavezanca naknadno odmerjene carine v skladu s točko a) prvega odstavka 154. člena CZ določi tudi špediterja-deklaranta.

10. Na odločitev ne vpliva sklicevanje tožeče stranke na določbe ZUP o obnovi postopka, saj te niso bile uporabljene. Tudi ne drži, da je treba v primeru suma ponarejenosti listin obvezno uporabiti določbe ZUP o obnovi postopka, saj take obveznosti upravnim organom ne nalaga niti ZUP niti CZ. V zvezi s tem je treba zavrniti tudi zatrjevano neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Carinski dolg je mogoče na novo obračunati po različnih pravnih podlagah, ki jih je mogoče uporabiti v podobnih dejanskih situacijah. Za zakonitost ravnanja organov pa je po presoji revizijskega sodišča odločilno le, da je bila pravna podlaga za obračun carine uporabljena pravilno in zakonito – v obravnavanem primeru, da je carinski organ ravnal skladno z določbami o naknadnem obračunu carinskega dolga iz CZ, ki je glede na ZUP posebni zakon in se zato ZUP uporablja subsidiarno. To pa pomeni, da je treba najprej izčrpati možnosti, ki jih daje CZ, šele če na tej podlagi ni mogoče doseči izpolnitve zakonske obveznosti, pa se uporabijo določbe ZUP.

11. Ugovorov, s katerimi tožeča stranka zahteva preizkus pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta, in ugovorov dejanske narave, kot je že bilo pojasnjeno, v reviziji ni dopustno uveljavljati, zato se revizijsko sodišče do njih ni opredelilo (ugovor veljavnosti pooblastila fizične osebe, delavca špediterja, ki je vložil carinsko deklaracijo; ugovor glede veljavnosti pooblastila uradne osebe iz carinskega urada, ki je začel postopek). V zvezi z zatrjevano nezakonitostjo postopanja carinski organov pred izdajo odločbe pa revizijsko sodišče pojasnjuje, da je šlo pri pri tem za mednarodno upravno sodelovanje, določeno v Protokolu 5 Evropskega sporazuma o pridružitvi med Republiko Slovenijo na eni strani in Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami, ki delujejo v okviru Evropske unije, na drugi strani, ki je bil ratificiran z zakonom, objavljenim v Ur. l. RS-MP, št. 13/1997. Ugovori o nezakonitosti preverjanja potrdila EUR.1 in pritegnitvi tujega izvedenca zato niso utemeljeni.

12. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi tožbene ugovore glede izreka prvostopenjske upravne odločbe. Po določbi 213. člena ZUP mora biti izrek odločbe kratek in določen. V izreku se odloči o predmetu postopka in o vseh zahtevkih strank. Tudi po mnenju revizijskega sodišča ima izrek odločbe prve stopnje vse navedene elemente, saj so določeni carinski zavezanec, višina obveznosti ter rok plačila, prav tako je izrek dovolj določen. Zmotno pa tožeča stranka meni, da bi moral izrek vsebovati tudi posebni ugotovitveni del, v katerem bi bilo potrdilo o poreklu EUR.1 opredeljeno kot neverodostojno. Ugotovitev dejanskega stanja ni stvar izreka odločbe, saj se v skladu z 214. členom ZUP ugotovljeno dejansko stanje in dokazi, na katerega je to oprto, navedejo v obrazložitvi odločbe.

13. Dejstvo, da je v obrazložitvi prvostopenjskega upravnega akta navedena napačna pravna podlaga – točka (c) namesto točka (a) prvega odstavka 154. člena CZ – predstavlja sklicevanje na napačno materialno pravo, ne pa nepreizkusljivosti akta, kot zatrjuje tožeča stranka. S spremembo pravne podlage, pri čemer je izrek prvostopenjske odločbe ostal isti, pa tožena stranka tudi ni odločila v škodo tožeče stranke, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

14. Ni utemeljen niti revizijski ugovor, da bi sodišče prve stopnje moralo kot nedovoljeno novoto zavrniti naknadno pridobljen prevod dopisa nemških carinskih organov o rezultatih naknadnega preverjanja potrdila EUR.1. Ta dopis je namreč že bil uporabljen v postopku, saj je bil razlog za uvedbo postopka naknadnega obračuna. Pridobitev prevoda tega dopisa torej po presoji revizijskega sodišča ne pomeni, da gre za nov dokaz. Ker dopis ni bil preveden, je bil sporen le z vidika načela zaslišanja stranke, a je bila navedena kršitev naknadno sanirana s tem, ko so bili stranki prevodi dostavljeni in ji je bila dana možnost, da se do njih opredeli.

15. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče, ne da bi opravilo predlagano glavno obravnavo (saj 91. člen ZUS-1 določa, da o reviziji odloča brez obravnave), zavrnilo revizijo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1.