Jedro

Sodišče prve stopnje je razjasnilo vsa odločilna dejstva in pravilno ugotovilo, da obsojenec dela v splošno korist po sodbi Okrožnega sodišča v Mariboru IV K 56536/2017 z dne 28. 8. 2018, ki je postala pravnomočna in izvršljiva dne 25. 9. 2019 in po kateri bi moral opraviti 1078 ur dela v splošno korist v obdobju enega leta, ni opravil iz subjektivnih in ne iz objektivnih razlogov.

Okoliščina, da si je obsojenec po izreku pravnomočne sodbe, po kateri bi moral opraviti delo v splošno korist, ustvaril družino, ni okoliščina, ki bi obsojencu preprečevala, da v roku, ki ga je določilo sodišče s pravnomočno sodbo, delo v splošno korist opravi.

Prav tako med objektivne okoliščine ni šteti obsojenčeve odločitve, da bo v tem času raje delal v tujini in nekaj zaslužil. Gre za namreč za subjektivno odločitev obsojenca, s katero je zaslužku dal prednost pred izpolnitvijo izvršitve kazenske sankcije, naložene s pravnomočno kazensko sodbo. Zavestno se je odločil, da bo ravnal v nasprotju s pravnomočno sodbo, zato je odločitev sodišča prve stopnje, razvidna iz izreka napadenega sklepa, pravilna.

Izrek

I. Pritožba zagovornikov obsojenega V.H. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Mariboru zavrnilo predlog obsojenega V.H. za podaljšanje roka za opravo dela v splošno korist po sodbi Okrožnega sodišča v Mariboru IV K 56536/2017 z dne 28. 8. 2018. 2. Zoper ta sklep so se pritožili obsojenčevi zagovorniki, ki v pritožbi navajajo, da podajajo pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi in napadeni sklep spremeni tako, da se predlogu za podaljšanje roka za opravo dela v splošno korist ugodi, podrejeno pa predlagajo, da pritožbeno sodišče napadeni sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločitev.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Bistvo pritožbe je v zatrjevanju, da obsojeni dela v splošno korist v roku, v katerem bi ga moral opraviti, ni opravil iz objektivnih razlogov. V kritičnem času je bil v tujini, kjer je opravljal razna dela zaradi zaslužka, iz katerega bi poplačal globe za prekrške zaradi voženj brez izpita ter poplačal premoženjskopravni zahtevek po pravnomočni sodbi Okrajnega sodišča v Mariboru. Zaradi navedenega ni bil zmožen sprejemati pošiljk probacijske enote, niti ga o njih niso obveščali sorodniki, s katerimi deli naslov stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji. Na opravljenem naroku pred sodiščem prve stopnje pa je izkazal pripravljenost, da delo v splošno korist po pravnomočni sodni odločbi opravi v dodatno določenem roku, in sicer po prestani kazni, ki jo prestaja v ZPKZ Maribor po drugi kazenski sodbi in mu predvidoma izteče v mesecu juniju 2020. V pritožbi še navaja, da sodišče prve stopnje ni zadovoljivo upoštevalo vseh razmer, o katerih je obsojenec, zaslišan na naroku, izpovedal in tudi ne razmer, ki jih je podal s pisno vlogo njegov zagovornik. Ocenilo jih je zmotno oziroma nepopolno. Okoliščino, da je obsojeni v kritičnem času, ko je bil dolžan opravljati delo v splošno korist, poiskal možnost zaposlitve in zaslužka v tujini, bi mu sodišče moralo šteti v dobro, enako pa tudi njegovo izrecno privolitev in voljo, da delo v splošno korist v naknadno določenem roku po odsluženi kazni zapora. Obsojenec si je ustvaril družino in pritožniki so prepričani, da je v prvi vrsti potrebno zagotoviti vse človekove pravice obsojenega in mu dati možnost, da se alternativno določena kazen izvede.

5. Z navedenimi razlogi pritožbe zagovorniki ne morejo omajati pravilnosti napadenega sklepa. Sodišče prve stopnje je razjasnilo vsa odločilna dejstva in pravilno ugotovilo, da obsojenec dela v splošno korist po sodbi Okrožnega sodišča v Mariboru IV K 56536/2017 z dne 28. 8. 2018, ki je postala pravnomočna in izvršljiva dne 25. 9. 2019 in po kateri bi moral opraviti 1078 ur dela v splošno korist v obdobju enega leta, ni opravil iz subjektivnih in ne iz objektivnih razlogov. V navedenem časovnem obdobju obsojenec ni prevzemal pošte, kot je to razvidno iz razlogov v točki 4, ko pa je bil seznanjen z zahtevo, da se zglasi na probacijski enoti zaradi sklenitve dogovora za opravljanje dela v splošno korist, pa je ta razgovor sicer opravil, vendar se ni strinjal z vsebino pogovora in je pogovor zaključil brez sklenitve dogovora o opravi dela v splošno korist, kot je to obrazloženo v točki 5 napadenega sklepa. Na ponovni razgovor, ki bi naj bil 4. 3. 2019, ni prišel, poziva, ki mu je bil poslan, tudi ni dvignil, prelomil pa je tudi po telefonu dano obljubo, da bo prišel na razgovor dne 10. 5. 2019, ker ga na ta razgovor ni bilo. Nato se je sicer zglasil na probacijski enoti 30. 5. 2019, vendar na razgovor, na katerega je bil povabljen za 2. 9. 2019, ni prišel in pošte ni dvignil. Na podlagi dopisa PU Maribor z dne 3. 10. 2019 pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je iz naslova, na katerem bi naj prejemal sodna pisanja, odselil neznano kam z namenom, da se izogne prestajanju zaporne kazni. Sodišču je obsojenec postal dosegljiv šele na podlagi izdane trajne odredbe za privod, kot je to obrazloženo v točki 7 napadenega sklepa. Ves ta čas pa je obsojenec vedel, saj je bil o tem poučen in na to izrecno opozorjen, da se bo izrečena kazen zapora izvršila v obsegu neopravljenega dela.

6. Sodišče prve stopnje je na osnovi zgoraj obrazloženega pravilno ugotovilo, da obsojenec dela v splošno korist ni pričel opravljati izključno zaradi okoliščin iz njegove sfere, ne pa zaradi kakšnega objektivnega razloga, ki bi mu to preprečeval. Objektivnega razloga ni zaslediti niti v pritožbenih navedbah, s katerimi se zagovorniki ponovno sklicujejo na okoliščine, za katere je že sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ne predstavljajo in niso predstavljale objektivne ovire za izvršitev kazni zapora na način, kot je bil izrečen s pravnomočno in izvršljivo sodno odločbo prvostopnega sodišča. 7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi, da niso podani pogoji za podaljšanje roka za opravo dela v splošno korist in tako svojo odločitev tehtno obrazložilo (točka 10). Pritožbeno sodišče z razlogi prvostopnega sklepa v celoti soglaša in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje, pri tem pa ugotavlja, da zagovorniki v pritožbi ne navajajo ničesar, kar bi omajalo njihovo pravilnost. Z odločitvijo sodišča prve stopnje niso kršene človekove pravice obsojenega, za kaj takega pa tudi pritožba, razen pavšalne trditve, ne navaja ničesar, kar bi kazalo na kakršnokoli kršitev. Okoliščina, da si je obsojenec po izreku pravnomočne sodbe, po kateri bi moral opraviti delo v splošno korist, ustvaril družino, ni okoliščina, ki bi obsojencu preprečevala, da v roku, ki ga je določilo sodišče s pravnomočno sodbo, delo v splošno korist opravi. Tega pritožba izrecno tudi ne zatrjuje. Ne gre namreč za objektivno okoliščino. Prav tako med objektivne okoliščine ni šteti obsojenčeve odločitve, da bo v tem času raje delal v tujini in nekaj zaslužil. Gre za namreč za subjektivno odločitev obsojenca, s katero je zaslužku dal prednost pred izpolnitvijo izvršitve kazenske sankcije, naložene s pravnomočno kazensko sodbo. Zavestno se je odločil, da bo ravnal v nasprotju s pravnomočno sodbo, zato je odločitev sodišča prve stopnje, razvidna iz izreka napadenega sklepa, pravilna.

8. Po obrazloženem, in ker pritožba tudi v preostalem ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost prvostopnega sklepa, je bilo o pritožbi odločiti, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

9. Pritožbeno sodišče je obsojenca oprostilo plačila sodne takse, ker se nahaja na prestajanju zaporne kazni po drugi sodbi, in ker nima sredstev za njeno plačilo.