Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

UPRS sodba I U 1156/2014

ECLI:SI:UPRS:2015:I.U.1156.2014 Upravni oddelek

razlastitev stroški postopka v zvezi z razlastitvenim postopkom nastali stroški specialna procesna določba
Upravno sodišče
20. januar 2015
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Določba četrtega odstavka 105. člena ZUreP-1 je v delu, v katerem določa, da „stroške, nastale v zvezi z razlastitvenim postopkom, plača razlastitveni upravičenec“, specialna procesna določba (kot posebnega upravnega postopka) glede na določila ZUP o nosilcu procesnih stroškov. Da je temu tako, torej da zakon v četrtem odstavku 105. člena ZUreP-1 ne imenuje kot odškodnine zgolj substančne odškodnine pač pa tudi odškodnino za stranske posledice, medtem ko kot stroške, nastale v zvezi z razlastitvenim postopkom, šteje procesne stroške, izhaja tudi iz zgodovinske razlage predpisov, ki so v preteklosti urejali razlastitev.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Upravne enote Kranj št. 352-9/2010 z dne 16. 10. 2013 se v 1. točki izreka odpravi in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 248,00 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Upravna enota Kranj (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je v 1. točki izreka izpodbijanega sklepa zavrnila zahtevo tožnika za povrnitev stroškov pravnega zastopanja v postopku razlastitve nepremičnin s parc. št. 1607/9 in 1607/20, obe k.o. ... Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je bilo o razlastitvi nepremičnin 1607/9 in 1607/20, obe k.o. ... odločeno z odločbo z dne 6. 3. 2013, ki je postala pravnomočna 26. 3. 2013. Na ustni obravnavi 6. 3. 2013 je tožnikov pooblaščenec predložil stroškovnik, v katerem je zahteval povrnitev stroškov pravnega zastopanja. Ob sklicevanju na prvi odstavek 113. člena ter prvi odstavek 114. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in ker tožnik kot razlastitveni zavezanec v postopku ni uspel, saj je bila izdana odločba o razlastitvi, je organ odločil, da mora tožnik kot razlastitveni zavezanec sam nositi stroške pravnega zastopanja. Določba četrtega odstavka 105. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) se namreč po mnenju organa ne nanaša na stroške postopka – tako tudi sodna praksa Upravnega sodišča. Ministrstvo za infrastrukturo in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 30. 5. 2014 zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano 1. točko izreka prvostopenjskega sklepa.

Tožnik v tožbi navaja, da po njegovem mnenju upravni organ nepravilno razlaga določbo četrtega odstavka 105. člena ZUreP-1. Navedeno potrjuje tudi sodba Upravnega sodišča I U 275/2014 z dne 1. 7. 2014. Tožnik se strinja, da se besedilo četrtega odstavka 105. člena ZUreP-1 nanaša na procesne stroške, kot jih našteva ZUP v 113. členu in da je navedena določba ZUreP-1 specialna določba glede na določbe ZUP o nosilcu procesnih stroškov. Tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep z dne 16. 10. 2013 odpravi. Zahteva pa tudi povrnitev stroškov sodnega postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijanem sklepu in razlogih zanj ter navaja, da Upravno sodišče svojega odstopa od ustaljene prakse glede razlage in uporabe četrtega odstavka 105. člena ZUreP-1 v sodbi I U 275/2014 z dne 1. 7. 2014 ter nadaljnji I U 378/2014 z dne 17. 6. 2014 ni utemeljilo glede tega, zakaj ni upoštevalo sklepa Vrhovnega sodišča I Up 176/2007 z dne 31. 1. 2007. Pa tudi sicer ni podalo prepričljive razlage četrtega odstavka 105. člena ZUreP-1, na katerem temelji svoje stališče o kritju stroškov razlastitvenega postopka. Toženka sodišču predlaga zavrnitev tožbe.

Sodišče je tožbo poslalo v odgovor kot stranki z interesom tudi razlastitveni upravičenki. Odgovora na tožbo ni podala.

V nadaljnji pripravljalni vlogi tožnik vztraja pri tožbi ter prereka navedbe toženke v odgovoru na tožbo. Navaja, da se Vrhovno sodišče v sklepu I Up 176/2007 niti ni opredelilo do razlage četrtega odstavka 105. člena ZUreP-1, ker to ni bilo predmet odločanja.

Tožba je utemeljena.

Sodišče uvodoma navaja, da je – ne glede na tožbeni predlog - štelo, da tožnik izpodbija le 1. točko izreka sklepa z dne 16. 10. 2013. Tako glede na prvi odstavek 6. člena ZUS-1, saj tožnik navedenega sklepa v točkah 2 in 3 izreka (že) ni izpodbijal s pritožbo, pa tudi glede na tožbene navedbe.

V obravnavani zadevi je sporna zavrnitev zahteve tožnika kot razlastitvenega zavezanca za povrnitev stroškov pravnega zastopanja v razlastitvenem postopku.

Sodišče tožniku pritrjuje, da je izpodbijana odločitev nepravilna. Pravno stališče, da stroške razlastitvenega postopka krije razlastitveni upravičenec na podlagi specialne določbe četrtega odstavka 105. člena ZUreP-1, je sicer to sodišče zavzelo že v več sodbah, npr. I U 378/2014 z dne 17. 6. 2014, I U 275/2014 z dne 1. 7. 2014 in nadaljnjih.

Razlastitev je na ustavni ravni urejena v 69. členu Ustave. Glede na funkcijo, ki jo ima odškodnina za razlaščeno nepremičnino po ustavi, je ustavno zapovedana polna odškodnina, ki zajema celotno izgubo. Njen obseg mora biti takšen, da omogoči prizadetemu vzpostavitev premoženjskega stanja, enakovrednega prejšnjemu (Komentar Ustave RS 2010, str. 681). Da bi se v celoti izravnala izguba, mora biti odškodnina sestavljena iz dveh sklopov: odškodnine za odvzeto pravico in odškodnine za „stransko škodo“. Odškodnina mora zajeti obe vrsti učinkov, najočitnejšega – odvzem ali omejitev pravice in manj očitne stranske posledice. Odškodnina ima torej dve postavki – substančno odškodnino in odškodnino za stranske posledice (Komentar Ustave RS 2010, str. 683).

Na zakonski ravni odškodnino in njen obseg določa drugi odstavek 105. člena ZUreP-1, ki se glasi, da odškodnina obsega vrednost nepremičnine glede na njeno dejansko rabo in stranske stroške, povezane z razlastitvijo, kot so selitveni stroški, izgubljeni dobiček za čas selitve in morebitno zmanjšano vrednost preostale nepremičnine. Vrednost nepremičnine glede na njeno dejansko rabo pomeni substančno odškodnino. Stranski stroški, povezani z razlastitvijo, pa pomenijo odškodnino za stranske posledice. V četrtem odstavku 105. člena ZUreP-1 je določen nosilec za plačilo odškodnine; termin „odškodnina“ v tem odstavku se po mnenju sodišča nanaša na obe obliki odškodnine, kot ju določa drugi odstavek. Besedilo četrtega odstavka 105. člena ZUreP-1 „stroški, nastali v zvezi z razlastitvenim postopkom“ pa se nanaša na procesne stroške, kot jih našteva 113. člen ZUP. Določba četrtega odstavka 105. člena ZUreP-1 je v delu, v katerem določa, da „stroške, nastale v zvezi z razlastitvenim postopkom, plača razlastitveni upravičenec“, specialna procesna določba (kot posebnega upravnega postopka) glede na določila ZUP o nosilcu procesnih stroškov. Da je temu tako, torej da zakon v četrtem odstavku 105. člena ZUreP-1 ne imenuje kot odškodnine zgolj substančne odškodnine pač pa tudi odškodnino za stranske posledice, medtem ko kot stroške, nastale v zvezi z razlastitvenim postopkom, šteje procesne stroške, izhaja tudi iz zgodovinske razlage predpisov, ki so v preteklosti urejali razlastitev.

Iz določb krovnih zakonov, v katerih je bila urejena razlastitev, izhaja, da je bila določba o nosilcu procesnih stroškov že pred ZUreP-1 specialna določba glede na ZUP.

Zakon o razlastitvi in prisilnem prenosu pravice uporabe (Uradni list RS št. 27/1972), ki je bil v veljavi do 7. 3. 1980, je v 10. členu določal, da lastniku pripada za razlaščeno odškodnina, ki jo plača razlastitveni upravičenec. Nato pa je v poglavju IV Razlastitveni postopek (členi od 17 – 23) v 23. členu določal, da stroške postopka, nastale v zvezi z odločbo o razlastitvi, plača razlastitveni upravičenec. Iz navedenih določb je jasno, da 10. člen določa materialno odškodnino, 23. člen pa procesne stroške.

Zakon o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list RS, št. 5/2080), ki je bil v veljavi do 25. 7. 1997, je v 9. členu določal, da lastniku pripada za razlaščeno nepremičnino odškodnina ter da odškodnino plača razlastitveni upravičenec. V 11. členu pa je določal, da stroške, nastale v zvezi z razlastitvenim postopkom, plača razlastitveni upravičenec. Tudi iz teh določb je razvidno, da gre za različna temelja, materialnega in procesnega.

Enako izhaja iz določb Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS št. 44/1997 – ZSZ), ki je bil v veljavi do 1. 1. 2003. Pristojnost za odločanje o razlastitvi je bila po tem zakonu prenesena na redno sodišče (21. člen je določal, da o razlastitvi odloča sodišče v nepravdnem postopku). V 18. členu je ta zakon določal, da se lastninska pravica lahko odvzame ali omeji proti nadomestilu v naravi ali proti plačilu odškodnine ter v 26. členu, da odškodnina za odvzeto nepremičnino obsega vrednost nepremičnine in stroške, povezane z razlastitvijo. V 29. členu je ZSZ določal še, da če sodišče predlogu za razlastitev ugodi, mora odločiti tudi o nadomestni nepremičnini ali o odškodnini, ki pripada razlaščencu, o drugih obveznostih razlastitvenega upravičenca in razlaščenca ter o pravicah in obveznostih ostalih udeležencev postopka. Posebne določbe o nosilcu stroškov razlastitvenega postopka ta zakon sicer ni imel, kajti sodišče je odločalo v nepravdnem postopku, ZNP pa je v 104. členu določal, da stroške postopka trpi udeleženec, ki mu je naloženo plačilo odškodnine. Razlastitveni upravičenec je bil torej tudi po ZNP nosilec stroškov postopka, ki jih je zaradi postopka utrpel razlastitveni zavezanec.

V zvezi s sklicevanjem toženke na sklep Vrhovnega sodišča I Up 176/2007 z dne 31. 1. 2007, iz katerega naj bi izhajalo drugačno stališče glede kritja stroškov razlastitvenega postopka, pa sodišče dodaja, da se je Vrhovno sodišče v navedenem sklepu opredeljevalo do pravne podlage za povračilo stroškov upravnega spora v zadevi razlastitve, in zavzelo stališče, da četrti odstavek 105. člena ZUreP-1 ne ureja stroškov upravnega spora, ne glede na to, da se nanaša na postopek razlastitve (pač pa da so to določbe 25. člena ZUS-1 ter na podlagi prvega odstavka 22. člena tega zakona določbe Zakona o pravdnem postopku).

Ker je sodišče presodilo, da je bil v postopku za izdajo izpodbijanega sklepa nepravilno uporabljen zakon, je tožbi na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo ter izpodbijano 1. točko izreka odpravilo, zadevo pa na podlagi tretjega ter v smislu četrtega odstavka tega člena vrnilo v tem obsegu organu v ponovni postopek.

O stroških sodnega postopka pa je odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter tožniku priznalo stroške na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu v okviru uveljavljanega zahtevka. Ker je tožnikov pooblaščenec zavezanec za DDV, je priznalo tudi uveljavljani 22 % DDV. Zahtevano sodno takso bo sodišče tožniku vrnilo po uradni dolžnosti.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia