Jedro

Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča glede na medicinsko dokumentacijo in podano mnenje ni prišlo pri tožniku do takšnega poslabšanja, da bi bil popolnoma nezmožen za delo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločbi tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 13. 6. 2018 in št. zadeve ..., št. dosjeja: ... z dne 10. 1. 2018 odpravilo in tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni, s pravico do psihično in fizično nezahtevnega dela (ki ne zahteva posebnega usposabljanja), brez vsiljenega ritma dela, ni zmožen za delo na višini, niti v hrupu nad 75 dBA, niti na delih, kjer je potrebno slušno sporazumevanje, brez rokovanja z bremeni nad 5 kg, brez stalnih ali ponavljajočih se obremenitev hrbtenice, s krajšim delovnim časom od polnega, 4 ure dnevno od 1. 11. 2017 dalje. Obenem je tožniku priznalo pravico do delnega nadomestila in odločilo, da bo o višini in izplačevanju odločil toženec s posebno odločbo v 30 dneh po pravnomočnosti te sodbe. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za priznanje pravice do invalidske pokojnine na podlagi I. kategorije invalidnosti in podredni tožbeni zahtevek za priznanje pravice do invalidske pokojnine na podlagi II. kategorije invalidnosti in sklenilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je v postopku opozoril, da iz zdravstvenega spričevala A.A. z dne 23. 3. 2018 izhaja, da ni sposoben za delo v svojem poklicu pomožnega gradbenega delavca. Enako je ugotovila tudi izvedenka izr. prof. dr. B.B.. Zoper to mnenje ni ugovarjal. To po njegovem pomeni, da je njegova delovna zmožnost v tem poklicu zmanjšana za več kot 50 %. Meni, da je zaključek sodišča, da je delazmožnost zmanjšana za manj kot 50 % napačen. Sodišče je premalo kritično presodilo mnenje izvedenke, da tožnik ne more opravljati pomožnih del v gradbeništvu in da prekvalifikacija in dokvalifikacija za drugo delo ni možna. Zaradi premalo kritične presoje vseh dokazov je prišlo do kršitve 8. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) in do napačnega zaključka, da je pri njem podana III. kategorija invalidnosti in da ni upravičen do invalidske pokojnine.

3. V odgovoru na pritožbo toženec nasprotuje pritožbenim navedbam in predlaga, da pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitane kršitve 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je skrbno presodilo vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter utemeljeno tožnikov tožbeni zahtevek za priznanje pravice do I. kategorije invalidnosti oziroma podredno II. kategorije invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine, zavrnilo.

6. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje dokončna odločba toženca z dne 13. 6. 2018, s katero je zavrnil tožnikovo pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo z dne 10. 1. 2018. S slednjo je bila zavrnjena zahteva za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Obe invalidski komisiji in sicer invalidski komisiji I. in II. stopnje, sta bili enotnega mnenja, da je pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti od 20. 5. 2014 in še nadalje in da medicinska dokumentacija po zadnji oceni na invalidski komisiji ne kaže takšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi strokovno utemeljevalo potrebo po dodatnih razbremenitvah oziroma novi invalidnosti.

7. Tožnik je bil z odločbo toženca z dne 17. 12. 2014 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni. Priznana mu je bila pravica do premestitve na drugo delovno mesto, brez dela na višini, brez dela v hrupu nad zakonsko dovoljeno mejo in brez rokovanja z bremeni nad 10 kg s polnim delovnim časom od 20. 5. 2014 dalje. S sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. II Ps 110/2015 z dne 11. 10. 2016 pa je bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti s priznano pravico do dela na drugem delovnem mestu, s krajšim delovnim časom od polnega, 4 ure dnevno od 20. 5. 2014 dalje. Sedaj obravnavani postopek za ugotovitev nove invalidnosti je bil uveden leta 2017 na predlog osebne zdravnice.

8. Pravna podlaga za odločitev je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2) v določbi 63. člena, ki jo je pravilno in v celoti citiralo že sodišče prve stopnje. Med drugim, da se glede na 2. alinejo drugega odstavka citirane določbe v I. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti oziroma se v II. kategorijo razvrsti zavarovanec, če je zavarovančeva delazmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več.

9. Takšnega stanja pa sodišče prve stopnje pri tožniku ni ugotovilo niti po dodatno izvedenih dokazih, ko je zaradi razjasnitve dejanskega stanja pridobilo izvedensko mnenje sodne izvedenke izr. prof. dr. B.B., dr. med., spec. med. dela, prometa in športa. Ta je menila, da pri tožniku do dokončne odločitve toženca ni prišlo do takega poslabšanja zdravstvenega stanja oziroma do popolne izgube delazmožnosti, da ne bi bil več zmožen za organizirano pridobitno delo. Po njenem mnenju je pri tožniku zaradi bolezni podana III. kategorija invalidnosti, v okviru katere je s krajšim delovnim časom od polnega, 4 ure dnevno zmožen opravljati delo na delovnem mestu z omejitvami: psihično in fizično nezahtevna dela (ki ne zahtevajo posebnega usposabljanja), brez vsiljenega ritma dela, ni zmožen za delo na višini, niti v hrupu nad 75 dBA, niti na delih, kjer je potrebno slušno sporazumevanje, brez rokovanja z bremeni nad 5 kg, brez stalnih ali ponavljajočih se obremenitev hrbtenice. Delo naj opravlja sede in stoje.

10. V takšnem mnenju je sodišče prve stopnje imelo dovolj strokovno prepričljive podlage za zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka. Iz medicinske dokumentacije izhaja, da je tožnik voden pri internistu zaradi hipertenzije, ki je dobro uravnana z medikamentozno terapijo. Zaradi obojestranske naglušnosti je voden pri otorinolaringologu in ima slušna aparata. Ortoped s slikovno diagnostiko ugotavlja degenerativne spremembe s funkcionalnimi in nevrološkimi izpadi, ki narekujejo potrebo po razbremenitvi pri delu in enako razbremenitve pri delu zahtevajo ponavljajoče depresivne motnje, zaradi katerih je voden pri psihiatru. Gre za psihično in fizično nezahtevna dela, ki po mnenju izvedenke ne zahtevajo posebnega usposabljanja. Po mnenju izvedenke človek s takimi in tako izraženimi zdravstvenimi težavami lahko še dela najmanj s skrajšanim delovnim časom. Soglašala je z mnenjem pooblaščenega specialista, da ni zmožen opravljati pomožnih del v gradbeništvu, lahko pa bi opravljal kakšna pomožna dela v kakšnem večjem podjetju. Glavni vzrok njegovih bolezenskih težav je depresija, ki je reaktivna. To pomeni, da je povzročena zaradi socialne situacije. Sam tožnik je prepričan, da ne more delati in ni načina, da se ga motivira za delo. Vendar se to ne more reševati preko bolezni oziroma izgube delazmožnosti. Pri njem je po mnenju izvedenke delovna zmožnost zmanjšana za manj kot 50 % in ne drži pritožbena trditev, da je tožnikova delazmožnost zmanjšana za 50 % in več.

11. Takšno izvedensko mnenje je skladno z medicinsko dokumentacijo in ugotovitvami specialistov posameznih specialnosti in ni nikakršnih odstopanj. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča glede na medicinsko dokumentacijo in podano mnenje ni prišlo pri tožniku do takšnega poslabšanja, da bi bil popolnoma nezmožen za delo. Nivo hrupa je izvedenka sicer iz 70 dBA zvišala na 75 dBA, vendar iz praktičnih razlogov, kar pa ne spremeni same vsebine. 70 dBA, ki jo predlaga toženec je splošen hrup, medtem ko pri 75 dBA se lahko začnejo že posledice na zdravju pri posebej občutljivih ljudeh. Vztrajala je tudi pri znižanju mase rokovanja z bremeni iz 10 na 5 kg, kjer gre pri tožniku za distezo v ledvenem delu hrbtenice in pogostih dvigovanj bremen 10 kg ne bi zmogel, takšno bolezensko stanje, torej disteza v ledvenem delu hrbtenice pa zahteva tudi delo stoje in sede, kot mu v trenutku narekuje bolečina.

12. Zaradi potrebe po drugačnih omejitvah pri delu, ki jih je ugotovila izvedenka, je sodišče prve stopnje izpodbijani odločbi toženca z dne 13. 6. 2018 in z dne 10. 1. 2018 odpravilo in tožniku zaradi ugotovljenih sprememb v stanju invalidnosti priznalo pravico do dela na drugem delu s takšnimi omejitvami od 1. 1. 2017 dalje, to je skladno z drugim odstavkom 126. člena ZPIZ-2 od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe. Hkrati je tožniku priznalo tudi pravico do delnega nadomestila ter odločilo, da bo o višini in izplačevanju delnega nadomestila odločil toženec s posebno odločbo. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek na priznanje pravice do invalidske pokojnine na podlagi I. kategorije oziroma II. kategorije invalidnosti, ker na podlagi vseh izvedenih dokazov ni moglo ugotoviti, da tožnik ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela oziroma da je njegova delazmožnost zmanjšana za več kot 50 %.

13. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.