Jedro

Začasna odredba je pravni institut, ki je namenjen urejanju razmerij med pravdnima strankama pred uvedbo sodnega postopka ali med njim, ne ureja pa se z njo razmerja med stranko postopka in sodiščem, ki v zadevi odloča. Tožnik s predlagano začasno odredbo ni zahteval zavarovanja denarne ali nedenarne terjatve, ampak vročitev sodbe sodišča prve stopnje, kar pomeni, da za izdajo začasne odredbe nima pravnega interesa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, ki se glasi: "1.Tožniku ni bila vročena po 140. členu ZPP nevročena prvostopna sodba z dne 4.7.2003. 2. Razveljavi se pravnomočnost nevročene prvostopne sodbe z dne 4.7.2003, ker ni postala pravnomočna. 3. Prvostopno sodišče je dolžno tožniku brez odlašanja vročiti nepravnomočno in nevročeno prvostopno sodbo z dne 4.7.2003, da bo lahko vložil pritožbo. 4. Tožnika se oprosti plačila sodne takse zaradi zlorab prava predsednice senata. 5. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti vse pravdne stroške, v 8 dneh pod izvršbo." Zoper navedeni sklep je vložil tožnik pritožbo in jo naslovil pod točko 1. Tožnikova pritožba zaradi nevročitve protipravne sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr.št. I Pd 1487/94 z dne 4.7.2003 in pod točko 2. Tožnikov antikorupcijski predlog Višjemu delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani za odstranitev s funkcije, uvedbo disciplinskega postopka in razrešitev inkriminirane predsednice senata M. S.. Navajal je, da je predlagal izdajo začasne odredbe na Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani zaradi predsedničinih zlorab prava ter predlagal vročitev prvostopne sodbe na temelju analogne uporabe določil 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih. Sodišče prve stopnje je njegov predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo s sklepom predsednice senata z dne 20.2.2004, ker je pritožbeno sodišče z dopisom z dne 19.2.2004 sodišču prve stopnje vrnilo spis v obravnavo in sporočilo, da ne more odločati kot sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje potvarja, da tožnik naj ne bi imel pravnega interesa za izdajo začasne odredbe in manipulira z vsebinsko zasnovo tožnikovega predloga z dne 6.2.2004. Tožnikova začasna odredba naj ne bi bila vložena zaradi denarne terjatve, čeprav je tožnikova tožba z dne 2.3.1993 bila vložena za plačilo denarne odškodnine po 200. členu ZOR. Tožena stranka je uničila tožnikovo eksistenco s protipravnim prenehanjem delovnega razmerja na delovnem mestu v pravni službi od 1.4.1987 dalje. Tožniku je bila imputirana izmišljena vročitev po 140. členu ZPP. Tožnik se je bežno seznanil s sodbo dne 17.12.2003, ko je vpogledal v sodni spis in ugotovil, da predsednica senata počenja zlorabe prava, absolutne kršitve pravil pravdnega postopka in absolutne kršitve pravil disciplinskega postopka. V nadaljevanju tožnik še obširno navaja kršitve pravil postopka, ki so se zgodile v tem postopku in v njegovih ostalih postopkih, ki jih vodi pred sodiščem, pri čemer gre za zlorabo Ustave RS in storitev različnih kaznivih dejanj.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 12/2003 - uradno prečiščeno besedilo - ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na ugotovljeno dejansko stanje, ki izhaja iz listinske dokumentacije, ki izhaja iz spisa, pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožnik je podal predlog za izdajo začasne odredbe na Višje delovno in socialno sodišče. Ker višje sodišče na podlagi 3. in 4. odst. 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS št. 19/94 - ZDSS) odloča o pritožbah in ne kot sodišče prve stopnje, je zato tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe odstopilo sodišču prve stopnje v pristojno nadaljnje reševanje.

Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje v svojem sklepu, je začasna odredba pravni institut, ki je namenjen urejanju razmerij med pravdnima strankama pred uvedbo sodnega postopka ali med njim, ne ureja pa se z njo razmerja med stranko postopka in sodiščem, ki v zadevi odloča. Kot izhaja vsebinsko iz tožnikovega predloga za izdajo začasne odredbe tožnik s predlagano začasno odredbo ni zahteval zavarovanja denarne ali nedenarne terjatve, kar pomeni, da za izdajo začasne odredbe nima pravnega interesa, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno njegov predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo, ker predlagane začasne odredbe ni mogoče izdati.

Iz spisa pa tudi izhaja, da je sodba sodišča postala pravnomočna dne 8.9.2003, tožnikov tožbeni zahtevek pa je bil zavrnjen, kar pomeni, da tudi ni izkazana verjetnost obstoja terjatve, ki je sicer temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe.

Iz predlagane začasne odredbe in tudi tožnikove pritožbe sicer dejansko izhaja, da tožnik vsebinsko uveljavlja izločitev sodnice, postopek v zvezi s tem pa ureja III. poglavje z naslovom Izločitev Zakona o pravdnem postopku v členih od 70. do 75., kjer je urejen postopek in razlogi za izločitev sodnika ali sodnika porotnika.

Tožnik v predlogu za izdajo začasne odredbe vsebinsko uveljavlja tudi vprašanje dejanske vročitve sodbe in posledično temu pravnomočnosti izdane sodbe, kar pa sicer ureja Zakon o izvršbi in zavarovanju (Ur.l. RS št. 51/98 s spremembami - ZIZ) v 42. členu in določa postopek v zvezi z razveljavitvijo potrdila o izvršljivosti. Tožnik bi tako moral ravnati po tem postopku.

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe ne odgovarja, saj so za rešitev konkretne zadeve brezpredmetne.

Pritožbeno sodišče je odločalo o pritožbi zoper sklep na podlagi 365. člena ZPP.