Jedro

Komisija za cepljenje se v svojem strokovnem mnenju ni opredelila do vseh tožničinih navedb v zvezi z zdravstvenim stanjem otroka, ki ima zdravstvene težave, zaradi katerih je tožnica tudi podala vlogo za opustitev cepljenja. Tako strokovno mnenje pa je v upravno pravnem smislu pomanjkljivo in ne more biti zadostna podlaga za izdajo upravne odločbe, v kateri se je organ dolžan opredeliti do vseh relevantnih navedb stranke. Z vsebino strokovnega mnenja Komisije za cepljenje pa je tudi potrebno starše otroka še pred izdajo upravne odločbe seznaniti in jim omogočiti, da se o njem izjavijo.

V skladu z določbo 113. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih izvršujeta roditeljsko pravico ter sta zakonita zastopnika oba starša otroka sporazumno, torej oče in mati mladoletnega otroka. Iz upravnih spisov pa ni razvidno, da bi bil s predmetnim upravnim postopkom seznanjen tudi oče mladoletnega otroka ter da mu bi bila kot roditelju in s tem zakonitemu zastopniku otroka dana možnost sodelovanja v upravnem postopku.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za zdravje št. 181-3/2010/6 z dne 10. 8. 2011 se odpravi ter se zadeva vrne temu ministrstvu v ponoven postopek.

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila, da se pri dečku A.A., roj. ... 2003 cepljenje proti ošpicam, mumpsu in rdečkam s cepivom Priorix ali s cepivom MMRVaxpro hepatitisu B s cepivom Engerix 10 ug ter davici, tetanusu in oslovskemu kašlju s cepivom Boostrix ali s cepivom Adacel, ne opusti (1. točka izreka). Iz 2. točke izreka izhaja, da v postopku niso nastali posebni stroški. Iz obrazložitve navedene odločbe izhaja, da je tožnica, mati ml. otroka A.A., v skladu z 22.a členom Zakona o nalezljivih boleznih (Uradni list RS, št. 33/06 - Uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZNB) z dopisom z dne 5. 1. 2010 in dne 27. 8. 2010 podala predlog za opustitev cepljenja A.A., roj. ... 2003. Predlog je utemeljila z navedbami o sinovem razvoju ter tudi opisala njegovo zdravstveno stanje. V družini so namreč prisotne alergije, obstaja pa tudi sum na celiakijo. K predlogu za opustitev cepljenja je tožnica priložila zdravstveno dokumentacijo svojega sina. Tožena stranka se v izpodbijani odločbi sklicuje na 5. odstavek 22.a člena ZNB, ki določa, da lahko dajo predlog za opustitev cepljenja tudi starši osebe, ki se cepi. Na podlagi 22.b člena ZNB je tožena stranka poslala predlog za opustitev cepljenja Komisiji za cepljenje in zaprosilo, da v skladu z 22.c členom ZNB posreduje strokovno mnenje o tem, ali obstojajo razlogi za opustitev cepljenja pri A.A., roj. ... 2003. Komisija za cepljenje je pri pregledu zdravstvene dokumentacije A.A. posvetila posebno pozornost razlogom za opustitev cepljenja, med katere se štejejo: alergije na sestavine cepiva; resen neželen učinek cepiva po predhodnem odmerku istega cepiva; bolezen ali zdravstveno stanje, ki je nezdružljivo s cepljenjem. Navedena komisija je dne 26. 6. 2011 izdelala strokovno mnenje s katerim je navedla, da ni izkazanih zdravstvenih kontraindikacij proti cepljenju otroka ter meni, da se pri dečku A.A. cepljenje proti: proti ošpicam, mumpsu in rdečkam s cepivom Priorix ali s cepivom MMRVaxpro, hepatitisu B s cepivom Engerix 10 ug ter davici, tetanusu in oslovskemu kašlju s cepivom Boostrix ali s cepivom Adacel, ne opusti. V priloženi dokumentaciji navedena komisija ni našla razlogov za opustitev cepljenja. Upoštevajoč strokovno mnenje Komisije za cepljenje je bilo z izpodbijano odločbo odločeno, da se pri dečku A.A., roj. ... 2003 obvezno cepljenje proti boleznim, ki jih navaja, ne opusti.

Tožnica, kot mati in zakonita zastopnica ml. dečka A.A. vlaga zoper navedeno odločbo tožbo iz razlogov navedenih v 27. členu Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in spremembe, dalje ZUS-1). Izpodbijana odločba ni ustrezno obrazložena in ne pojasni vseh tveganj v zvezi s cepljenjem otroka. Zdravnica pediatrinja je namreč predlagala opustitev cepljenja zaradi povečane nevarnosti pojava avtoimunih bolezni, saj je otrok prebolel koksitis, o čemer pa se izpodbijana odločba ne izreče. Odločba pa tudi ne obravnava tveganj, ki za otroka predstavlja cepljenje. Tožnica v postopku tudi ni bila seznanjena z lastnostmi cepiv in tudi ne z možnimi stranskimi učinki ob upoštevanju dejstva, da so v družini prisotne alergijske bolezni. Sodišču zato tožnica predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in izda tudi začasno odredbo, s katero zadrži izvajanje izpodbijane odločbe.

Tožena stranka je v odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe, ki ga je sodišče prejelo dne 20. 9. 2011 navedla, da tožnica ni izkazala težko popravljive škode, ki bi nastala zaradi izvršitve izpodbijane odločbe, zato pogoji za izdajo začasne odredbe na podlagi 2. odstavka 32. člena ZUS-1 niso podani. Navaja vsebino 4. odstavka 22. člena in 22.a člena ZNB. Iz strokovnega mnenja Komisije za cepljenje z dne 25. 7. 2011 izhaja, da pri otroku ne obstajajo zdravstveni razlogi za opustitev cepljenja, alergije pa tudi niso bile dokazane. V nadaljevanju navaja vsebino določbe 26. člena Zakona o pacientovih pravicah (Uradni list RS, št. 15/08) in obrazložitev sodbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-127/04, s katero je odločilo, da je dopustno z zakonom določiti primere, ko je zdravljenje mogoče izvajati tudi brez soglasja pacienta. Z določitvijo obveznega cepljenja se zasleduje cilj preprečevanja širjenja nalezljivih bolezni in varstvo cele populacije pred nastankom epidemij. To pa nalaga državi obveznost, da sprejme ustrezne ukrepe.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja vsebino določbe 22.a člena in četrtega odstavka 22. člena ZNB. Iz mnenja Komisije za cepljenje z dne 25. 7. 2011 izhaja, da pri obravnavanem otroku ne obstajajo zdravstveni razlogi za opustitev cepljenja, alergije pa niso bile dokazane. Alergijske bolezni same po sebi niso kontraindikacija za cepljenje. V nadaljevanju navaja vsebino 26. člena Zakona o pacientovih pravicah in odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-127/01 z dne 12. 2. 2004 (Uradni list RS, št. 25/04) glede možnosti omejitve pravice pacienta do prostovoljnega zdravljenja. Tožena stranka meni, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita in predlaga zavrnitev tožbe.

V vlogi, ki jo je sodišče prejelo dne 26. 9. 2011 tožnica dodatno navaja zdravstvene razloge proti cepljenju mladoletnega otroka, meni pa tudi, da tožena stranka ni odgovorila na vse tožničine ugovore in se le sklicuje na dikcijo zakona. V danem primeru pa bi cepljenje lahko povzročilo trajno škodo na zdravju otroka, kar tudi izhaja iz mnenja pediatrinje, s katerim je bila Komisija za cepljenje tudi seznanjena. Ponovno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

K točki 1. izreka.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno ali so podani razlogi za opustitev obveznega cepljenja pri ml. otroku A.A. Obvezno cepljenje je zakonsko urejeno z določbami 22. člena do 25. člena ZNB. Pred obveznim cepljenjem mora zdravnik, ki opravlja cepljenje, s pregledom osebe, ki se cepi in vpogledom v njeno zdravstveno dokumentacijo, ugotoviti morebitne razloge za opustitev cepljenja, zaradi katerih bi se zdravstveno stanje osebe lahko trajno poslabšalo (1. odstavek 22.a člena ZNB). Predlog za opustitev cepljenja lahko poda bodisi zdravnik (če ugotovi, da obstajajo razlogi za opustitev cepljenja), bodisi starši oziroma skrbnik osebe, ki naj bi bila cepljena (4. in 5. odstavek 22.a člena ZNB). Predlog za opustitev cepljenja se pošlje ministrstvu, pristojnemu za zdravje (6. odstavek 22.a člena ZNB), ki predlog pošlje Komisiji za cepljenje (1. odstavek 22.b člena ZNB). Komisija mora pri ugotavljanju razlogov za opustitev cepljenja preučiti predlog za opustitev cepljenja in če oceni za potrebno zahteva dodatno dokumentacijo oziroma dodatne zdravstvene preglede (1. odstavek 22.c člena ZNB). Po opravljenem postopku poda Komisija za cepljenje strokovno mnenje ter, ali obstajajo razlogi za opustitev cepljenja, in ga pošlje ministru, pristojnemu za zdravje (3. odstavek 22.c člena ZNB). V 4. odstavku 22.c člena je določena vsebina strokovnega mnenja. Na podlagi strokovnega mnenja Komisije za cepljenje minister, pristojen za zdravje, izda odločbo v upravnem postopku o opustitvi oziroma ne-opustitvi cepljenja (1. odstavek 22. č člena ZNB). Minister, pristojen za zdravje je pri svoji odločitvi vezan na strokovno mnenje Komisije za cepljenje, vendar pa mora kot upravni organ preveriti, ali je to sestavljeno v skladu z 2. alinejo 1. odstavka 22.č člena ZNB ter 3. in 5. točko 1. odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in spremembe, v nadaljevanju ZUP). Mnenje Komisije za cepljenje ima namreč naravo izvedeniškega mnenja in mora vsebinsko zajemati vse, kar določa 2. odstavek 193. člena ZUP. Komisija za cepljenje mora obširno, natančno, celovito in strokovno odgovoriti na vse razloge, ki jih stranka navaja v predlogu za opustitev obveznega cepljenja. Pomanjkljivo strokovno mnenje Komisije za cepljenje ne more biti zadostna podlaga za izdajo upravne odločbe, v kateri se je organ dolžan opredeliti do vseh relevantnih navedb stranke.

V obravnavanem primeru je Komisija za cepljenje v svojem mnenju glede cepljenja otroka navedla zgolj, da v priloženi dokumentaciji ni našla razlogov za opustitev cepljenja, saj alergija ni dokazana. Alergijske bolezni same po sebi pa tudi niso kontraindikacija za cepljenje. Komisija za cepljenje se v svojem strokovnem mnenju ni opredelila do vseh tožničinih navedb v zvezi z zdravstvenim stanjem otroka, ki ima zdravstvene težave, zaradi katerih je tožnica tudi podala vlogo za opustitev cepljenja. Tako strokovno mnenje pa je v upravno pravnem smislu pomanjkljivo in ne more biti zadostna podlaga za izdajo upravne odločbe, v kateri se je organ dolžan opredeliti do vseh relevantnih navedb stranke. Z vsebino strokovnega mnenja Komisije za cepljenje pa je tudi potrebno starše otroka še pred izdajo upravne odločbe seznaniti in jim omogočiti, da se o njem izjavijo (načelo zaslišanja stranke - 9. člen ZUP). Načelo zaslišanja stranke nalaga, da ima stranka pred izdajo odločbe možnost, da se izjasni o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. Iz listin upravnega spisa izhaja, da tožnici pred izdajo odločbe strokovno mnenje Komisije za cepljenje ni bilo vročeno in ji tudi ni bila dana možnost, da bi se o njem izrekla. To pa je v danem primeru še posebej pomembno, saj obvezno cepljenje predstavlja poseg v ustavne pravice posameznika. Kolikor starši pred izdajo odločbe niso seznanjeni z vsebino strokovnega mnenja Komisije za cepljenje, nimajo možnosti, da bi navedli nasprotne argumente in ne morejo učinkovito varovati svojih pravic na način, kot to določa 146. člen ZUP. Takšno ravnanje s strokovnim mnenjem Komisije za cepljenje, ki sicer predstavlja izvedeniško mnenje, pa tudi nalaga določba 194. člena ZUP. Iz listin upravnega spisa izhaja, da je bila tožnica s strokovnim mnenjem Komisije za cepljenje seznanjena šele s prejemom izpodbijane določbe. Tako je bila po presoji sodišča zaradi navedenega podana bistvena kršitev določb postopka, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve v zadevi. Izpodbijana odločba pa tudi ne navaja strokovnih ali drugih razlogov, odločilnih za presojo ugovorov, ki jih je navedla tožnica kot razlog za predlagano opustitev cepljenja, kar prav tako predstavlja bistveno kršitev pravil postopka.

Pri tem sodišče dodaja še, da v skladu z določbo 113. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 69/04 in spremembe) izvršujeta roditeljsko pravico ter sta zakonita zastopnika oba starša otroka sporazumno, torej oče in mati mladoletnega otroka. Iz upravnih spisov pa ni razvidno, da bi bil s predmetnim upravnim postopkom seznanjen tudi oče mladoletnega A.A. ter da mu bi bila kot roditelju in s tem zakonitemu zastopniku otroka dana možnost sodelovanja v upravnem postopku, kar tudi predstavlja kršitev določb postopka, ki jo je potrebno odpraviti v ponovljenem postopku.

Glede na navedeno je dejansko stanje v postopku ostalo nepopolno ugotovljeno, kršena pa so bila tudi pravila postopka. Odločba tožene stranke je iz tega razloga nepravilna in nezakonita, zato jo je sodišče na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo, ob upoštevanju 4. in 5. odstavka 64. člena ZUS-1, vrnilo Ministrstvu za zdravje v ponovni postopek.

K točki 2 izreka: Tožnica je v tožbi sodišču tudi predlagala, da izda začasno odredbo, s katero naj zadrži izvajanje izpodbijane odločbe. Na podlagi 2. odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe. Ker je sodišče s predmetno sodbo o zadevi v celoti odločilo, niso podane procesne predpostavke za izdajo začasne odredbe. Zato je sodišče odločilo, kot izhaja iz točke 2 izreka tega sklepa.

Sodišče je na podlagi 59. člena ZUS-1 v zadevi odločalo brez glavne obravnave.

Pravni pouk temelji na določbi 73. člena ZUS-1.