Jedro

Obsojenec s svojimi navedbami o tem, da je sodišče nepravilno vrednotilo zagovore soobdolžencev in izpovedbe prič ter druge dokaze, ki naj bi kazali, da je v obtožbi navedeno kaznivo dejanje storil nekdo drug, smiselno izpodbija samo dejansko stanje, le-to pa po zakonu ni razlog, iz katerega bi se smela vložiti zahteva za izreden preizkus pravnomočne sodbe.

Izrek

Zahteva obs. za izreden preizkus pravnomočne sodbe se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo spoznalo obsojenca za krivega kaznivega dejanja posilstva po 2. odstavku 100. člena KZ RS in kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. odstavku 54. člena KZ RS ter ga obsodilo ob določenih posameznih kaznih na enotno kazen 4 leta in 5 mesecev zapora. Sodišče druge stopnje je s sodbo, ki je prav tako navedena v uvodu, ugodilo pritožbi javnega tožilca in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v odločbi o kazni tako, da je obsojencu zvišalo posamezno kazen za kaznivo dejanje pod točko 1) na 5 let zapora, nato pa mu ob nespremenjeni kazni za kaznivo dejanje pod točko 2) izreklo višjo enotno kazen 5 let in 5 mesecev zapora, pritožbi obtoženca in njegovega zagovornika pa je zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenec je vložil zahtevo za izreden preizkus pravnomočne sodbe, v kateri se sklicuje na kršitev kazenskega zakona po 1. točki 427. člena v zvezi s 3. točko 365. člena ZKP in na kršitev določb kazenskega postopka po 2. točki 427. člena v zvezi z 8. točko 1. odstavka 364. člena ZKP. Podrobneje navaja, da sodišči prve in druge stopnje nista pravilno upoštevali izjav oškodovancev in obdolžencev, katere po njegovem mnenju za obe storjeni kaznivi dejanji obremenjujejo drugega, njega pa razbremenjujejo. Sodba sodišča druge stopnje pa se tudi nepravilno opira na izjavo priče, čeprav jo je sodišče prve stopnje izločilo. Ni bilo tudi upoštevano, da je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo namestnika temeljnega javnega tožilca, naj se zoper to pričo, ki ni hotel pričati, odredi pripor, kar samo potrjuje, da se niso raziskovale in upoštevale okoliščine, ki ga izključujejo kot storilca kaznivega dejanja. Smiselno predlaga, naj se izrečena pravnomočna sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Zahteva obsojenca za izreden preizkus pravnomočne sodbe ni utemeljena.

Obsojenčevo sklicevanje v zahtevi, da je podana kršitev kazenskega zakona po 2. točki 427. člena v zvezi s 3. točko 365. člena ZKP, ker so podane okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon, je brez vsake podlage. Ta določba se namreč nanaša na okoliščine, ki niso obsežene z zakonskim opisom kaznivega dejanja, marveč je za njih v kazenskem zakonu, v drugem zakonu ali drugem predpisu navedeno, da njihov obstoj izključuje kazenski pregon. Takih okoliščin pa v tej zadevi ni opaziti in jih tudi sam obsojenec v svoji zahtevi ne navaja. Obsojenec pravzaprav s svojimi navedbami o tem, da je sodišče nepravilno vrednotilo zagovore soobdolžencev in izpovedbe prič ter druge dokaze, ki naj bi kazali, da je v obtožbi navedeno kaznivo dejanje storil nekdo drug, smiselno izpodbija samo dejansko stanje, le-to pa po zakonu ni razlog, iz katerega bi se smela vložiti zahteva za izreden preizkus pravnomočne sodbe.

Popolnoma nesprejemljiva so tudi izvajanja obsojenčeve zahteve o bistveni kršitvi določb kazenskega postopka po 2. točki 427. člena v zvezi z 8. točko 1. odstavka 364. člena ZKP, ki naj bi obstajala zato, ker naj bi se sodba sodišča druge stopnje opirala na izpovedbo priče, čeprav se na takšen dokaz ne bi smela opirati. Predvsem je treba opozoriti, da imenovani kot priča v ničemer, kar bi bilo povezano z dejanjem iz obtožbe, ni izpovedoval oziroma je samo izjavil, da, kljub grožnji s procesno kaznijo, ne bo pričal, ker se boji za svojo družino. Glede na to, da izpovedba priče v pomenu dokaza o odločilnih dejstvih tega kazenskega postopka sploh ne obstoji, je tudi odveč vsako razpravljanje o tem, ali bi se sodba smela na tako izpovedbo opirati ali ne. Iz obrazložitev obeh sodb pa se tudi jasno vidi, da omenjata to osebo kot pričo le toliko, kolikor mora sodišče prve stopnje v svoji pisni sodbi po 7. odstavku 357. člena zlasti tudi navesti, iz katerih razlogov ni ugodilo posameznim predlogom strank, oziroma mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi svoje sodbe po 1. odstavku 388. člena ZKP presoditi navedbe vseh pritožb, med drugim tudi navedbe o potrebni izvedbi dokaza. V obrazložitvi sodbe sodišča druge stopnje, katero zahteva v zvezi s tem še posebej omenja, je navedeno samo to, da po logičnem sklepanju od te priče ni moč pričakovati, da bi obsojenca razbremenila v takem pomenu, kot bi skušal prikazati v pritožbi. Vsa izvajanja zahteve v zvezi z izostalim pričevanjem je tako moč ovrednotiti le kot poskus izpodbijanja dejanskega stanja, katero pa se pri odločanju na podlagi vloženega izrednega pravnega sredstva ne presoja.

Glede na to, da sklicevanje obsojenca na razloge iz 1. in 2. točke 427. člena ZKP ni utemeljeno, je bilo treba njegovo zahtevo v skladu z določbami 421. in 429. člena ZKP zavrniti kot neutemeljeno.