Jedro

Iz besedila 1. alineje drugega odstavka 16. člena ZOro-1 ne izhaja, da nekdo ne bi bil zanesljiv samo pri tistih kaznivih dejanjih, kjer je podan element nasilja, ampak je mišljeno katerokoli naklepno kaznivo dejanje (tudi brez elementov nasilja), zaradi katerega je nekdo neprimeren za posedovanje oziroma rokovanje z orožjem ali je od njega mogoče pričakovati da bo orožje zlorabil. Katera vse so tista kazniva dejanja, pa je odvisno od okoliščin posameznega primera.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevo tožnika za izdajo dovoljenja za nabavo športnega orožja. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik podal zahtevo za izdajo dovoljenja za nabavo športnega orožja - polavtomatske pištole kal. 9x19. Prvostopenjski organ je preveril izpolnjevanje pogojev iz 14. člena Zakona o orožju (v nadaljevanju ZOro-1) in sicer, ali obstajajo zadržki javnega reda in če je stranka zanesljiva. Prejel je sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. III K 14591/2015, ki je postala pravnomočna dne 2. 10. 2015. Iz sodbe je razvidno, da je tožnik neupravičeno proizvajal z namenom nadaljnje prodaje prepovedano drogo konopljo in da je stvari večje vrednosti, za katere je vedel, da so bile pridobljene s kaznivim dejanjem, pridobil in prikril. Iz sodbe izhaja, da je tožnik zaradi prodaje neupravičeno posadil in proizvajal 529 rastlin konoplje, kar je počel v za to prirejenem prostoru. Nadalje je tožnik prejel ukradeno motorno vozilo Gilera Nexus, vredno najmanj 2.500,00 EUR, in ga zato, da ga prikrije, hranil v industrijski hali v Grosupljem, nadalje je pridobil 480 še zapakiranih stacionarnih telefonov, vrednih 27.600,00 EUR, nato pa ukradene predmete, zato da bi jih prikril, hranil v industrijski hali v Grosupljem. Motorno kolo in telefoni so bili odtujeni iz naslova ... ter iz skladišča na ... Vedel je, da so bili pridobljeni s kaznivim dejanjem, saj ni posedoval dokazil o lastništvu in dokumentacije o izvoru. Tožniku je bila pred izdajo odločbe dana možnost, da se seznani z ugotovitvami, na katerih bo izdana odločba. Navedel je, da v preteklih letih ni bilo nobenih nasilnih znakov in da je bil rehabilitiran in da ne vidi razloga, da se mu ne bi izdalo dovoljenje za športno orožje. Strelja v športnem društvu in nima svojega orožja. Nikdar ni bil obsojen za nasilna kazniva dejanja ali zaradi posedovanja orožja na črno oziroma prekrške zoper javni red in mir. Marihuano je gojil za pridobivanje hašiševega olja in zdravljenje določenih ljudi. Skuter je kupil že pred dvema letoma po delih, telefone pa je dobil v hrambo od znane osebe.

2. Prvostopenjski organ v nadaljevanju obrazložitve odločbe navaja, da je bil tožnik obsojen za kaznivo dejanje, zaradi katerega je neprimeren za posedovanje orožja. Ni ga mogoče šteti za zanesljivo osebo v smislu 16. člena ZOro-1. Pogoj zanesljivosti iz 3. točke drugega odstavka 14. člena ZOro-1 ni izkazan. Tožnik ni primerna oseba, da bi posedovala orožje, kar bi bilo tudi v nasprotju z javnim interesom. S posedovanjem in uporabo orožja lahko za uporabnike ali okolico nastanejo hude in nepopravljive posledice, prvostopenjski organ pa je dolžan zasledovati javni interes. Z orožjem je potrebno ravnati s posebno skrbnostjo, saj če se znajde v rokah nezanesljive osebe, lahko to privede do nepopravljivih posledic. Posest orožja je mogoče dovoliti le osebi, od katere je mogoče pričakovati, da bo z njim ravnala v skladu z veljavnim pravnim redom.

3. Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. Drugostopenjski organ v svoji odločbi med drugim navaja, da že iz same narave kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po 186. člena Kazenskega zakonika izhaja, da gre v teh primerih za zelo huda in nemoralna oziroma zavržena kazniva dejanja. Nemoralnost oziroma zavrženost tovrstnih kaznivih dejanj se kaže v pridobivanju dobička ne glede na to, da se s prodajo na eni strani in uživanjem mamil na drugi strani grobo posega v zdravje ljudi. Prizadeti niso samo uživalci mamil, ampak tudi njihovi bližnji, širša skupnost in država. V tožnikovem primeru, kot izhaja iz sodbe sodišča, je šlo za večjo količino konoplje ter skrben in sofisticiran način njene proizvodnje, kar kaže na to, da je šlo za dobro organizirano ukvarjanje s proizvodnjo prepovedane droge z namenom nadaljnje prodaje. To, da si tožnik dodatna sredstva služi z izvrševanjem še drugih kaznivih dejanj, pri katerih je mogoče računati na nezakonito pridobljen zaslužek, pa kaže tudi storitev kaznivega dejanja prikrivanja. Očitano kaznivo dejanje tožnika dela neprimernega za posest orožja in od njega je celo pričakovati, da bo orožje tudi zlorabil. Prav tako je tožnik zaradi okoliščin, v katerih živi, neprimeren za posest orožja. Drugostopenjski organ ni mogel slediti pritožnikovim navedbam, da je konopljo gojil zaradi hašiševega olja, ki se uporablja v medicinske namene. Te navedbe nimajo opore v omenjeni sodbi, s katero je bil tožnik obsojen in ima značaj javne listine.

4. Tožnik v tožbi navaja, da je pogoj zanesljivosti izpolnjen. Dejstvo je, da je bil pravnomočno obsojen za naklepno kaznivo dejanje, vendar pa to ni take narave, zaradi katerega bi bilo naziranje tožene stranke, da je tožnik nezanesljiv, utemeljeno. Ne gre za kaznivo dejanje, zaradi katerega bi bil utemeljen sklep, da je tožnik neprimeren za posedovanje oziroma rokovanje z orožjem. Vsako naklepno kaznivo dejanje še ne pomeni, da je oseba neprimerna za rokovanje z orožjem. Kaznivo dejanje, za katero je bil obsojen, nima elementov nasilja. Tožnik je proizvajal hašiševo olje, ki se uporablja za medicinske namene. Njegov naklep ni bil komurkoli škoditi, ampak ravno obratno, proizvajal ga je, da se uporablja za zdravstvene namene, največkrat za lajšanje bolečin. Zdravilni učinki hašiševega olja so nesporni. Uporaba hašiševega olja je v veliko evropskih državah legalizirana, kar potrjuje, da ne gre za zavržna kazniva dejanja. Prav tako gre za nenasilno dejanje pri kaznivem dejanju prikrivanja. Tako obe kaznivi dejanji nista nasilne narave in tožnik z nobenim ni škodil nikomur. Poleg tega pa je priznal kaznivi dejanji, kar potrjuje, da je osebnostno zrela oseba. Tudi način prestajanja kazni (zapor ob koncu tedna) kaže na to, da je tudi sodišče tožnika ocenilo kot osebnostno urejenega človeka. Prvostopenjski organ tudi ni upošteval dejstva, da je tožnik vložil zahtevo za izdajo dovoljenja za nabavo športnega orožja, da ga bo uporabljal izključno v strelskem društvu, katerega član je. Kraj in način uporabe orožja sta vnaprej znana. Torej zadržek javnega reda ni podan. Pavšalna je tudi navedba, da je tožnik neprimeren za posest orožja zaradi okoliščin, v katerih živi. Tožnik je lastnik družbe, v kateri je zaposlen, in s prihodki skrbi za vso svojo družino in na sploh živi urejeno življenje. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in tožniku izda dovoljenje za nabavo orožja, podredno pa, naj odločbo odpravi in vrne zadevo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. S predložitvijo stroškovnika smiselno predlaga povrnitev stroškov postopka.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je njena odločba pravilna in zakonita glede na dejansko stanje, ki je razvidno iz dokumentacije v upravnem spisu. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

6. Tožba ni utemeljena.

7. Sodišče najprej uvodoma ugotavlja, da je tožnik v tožbi kot toženo stranko navedel Upravno enoto Ljubljana, kar ni povsem v skladu z pravili Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), vendar pa to ni tako velika napaka, da bi zaradi tega sodišče tožnika pozivalo k popravi tožbe, saj je tožba še vedno dovolj razumljiva. Skladno s petim odstavkom 17. člena ZUS-1 je namreč toženec lahko le država, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan. Toženca v upravnem sporu zastopa organ, ki je izdal akt iz prejšnjega stavka, razen če v primeru tožbe zoper državo oziroma lokalno skupnost Vlada Republike Slovenije oziroma župan po vložitvi tožbe za zastopnika določi drug organ države oziroma lokalne skupnosti. Torej je v konkretnem primeru lahko tožena stranka le Republika Slovenija (država), ki jo zastopa Ministrstvo za notranje zadeve, ker je bilo v tem primeru to organ, ki je izdal akt, s katerim je bil postopek končan (to je drugostopenjski akt). Ker pa je subjekt, ki ga je tožnik navedel kot toženo stranko, to je Upravna enota Ljubljana, državni organ Republike Slovenije, je sodišče smiselno štelo, da tožnik toži Republiko Slovenijo, zato ni štelo tožbe za tako pomanjkljive, da bi tožnika pozivalo k njeni popravi. Upravna enota Ljubljana je državni organ Republike Slovenije, ki je edina lahko tožena stranka v upravnem sporu v tem primeru.

8. ZOro-1 v drugem odstavku 14. člena določa, kateri pogoji morajo biti izpolnjeni, da pristojni organ izda posamezniku dovoljenje za nabavo orožja, dovoljenje za nabavo streliva, orožni list in dovoljenje za posest orožja. Eden od teh pogojev je tudi ta, da je posameznik zanesljiv (3. točka drugega odstavka 14. člena ZOro-1). Pojem zanesljivosti je definiran v 16. členu ZOro-1. Ta člen v drugem odstavku med drugim določa, da posameznik v nobenem primeru ni zanesljiv, če je pravnomočno obsojen za naklepno kaznivo dejanje, zaradi katerega je neprimeren za posedovanje oziroma rokovanje z orožjem ali je od njega mogoče pričakovati, da bo orožje zlorabil (1. alineja drugega odstavka 16. člena ZOro-1), ali če okoliščine, v katerih živi, kažejo, da ni primeren za posedovanje orožja (4. alineja drugega odstavka 16. člena ZOro-1).

9. Sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da je bil tožnik pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog ter kaznivega dejanja prikrivanja. Sporno pa je, ali to pomeni, da gre za naklepno kaznivo dejanje, zaradi katerega je neprimeren za posedovanje oziroma rokovanje z orožjem oziroma je od njega mogoče pričakovati, da bo orožje zlorabil, in prav tako je sporno, ali so podane okoliščine, v katerih živi, ki kažejo na to, da ni primeren za posedovanje orožja. Sodišče meni, da navedeni kaznivi dejanji kažeta na to, da sta podana oba razloga, ki kažeta na to, da tožnik ni zanesljiv. Pri tem se sodišče sklicuje na utemeljitev v obeh odločbah, zato skladno z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1 s tem v zvezi ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na obrazložitev v odločbah obeh organov. Sodišče zgolj poudarja, da je bilo v odločbah obeh organov pravilno ugotovljeno, da lahko s posedovanjem in uporabo orožja za uporabnike ali okolico nastanejo hude in nepopravljive posledice, da je z orožjem potrebno ravnati s posebno skrbnostjo, ker če se znajde v rokah nezanesljive osebe, lahko to privede do nepopravljivih posledic, ter da je posest orožja mogoče dovoliti le osebi, od katere je mogoče pričakovati, da bo z njim ravnala v skladu z veljavnim pravnim redom. Pravilno je bilo ugotovljeno, da se s prodajo na eni strani in uživanjem mamil na drugi strani grobo posega v zdravje ljudi, saj prizadeti niso samo uživalci mamil, ampak tudi njihovi bližnji, širša skupnost in država ter da je tožnik zaradi okoliščin, v katerih živi, neprimeren za posest orožja.

10. Res je, kot navaja tožnik v tožbi, da vsako naklepno kaznivo dejanje še ne pomeni, da je oseba neprimerna za rokovanje z orožjem, vendar pa gre v konkretnem primeru za kaznivo dejanje, zaradi katerega je bil tožnik obsojen, prav za dejanje take narave, ki kaže na to, da je neprimeren za rokovanje z orožjem. Ne glede na to, da očitano kaznivo dejanje nima elementov nasilja, pa je treba upoštevati, da gre pri kaznivem dejanju neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami za posebej hudo kaznivo dejanje, ki sicer v konkretnem primeru nima znakov nasilja, je pa hudo škodljivo za zdravje in življenje ljudi, saj je splošno znano dejstvo, da so prepovedane droge škodljive in da povzročajo hudo škodo ne samo uporabniku, ampak tudi širši družbeni skupnosti in državi. Tovrstna kazniva dejanja predstavljajo nevarnost za življenje in zdravje, z orožjem pa je prav tako možno ogrožati življenja drugih. S tem v zvezi glede na tožbeno navedbo, da je tožnik proizvajal hašiševo olje v medicinske namene, sodišče pojasnjuje, da se izpodbijana odločba sklicuje na pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, pri čemer je treba upoštevati, da je upravni organ skladno s 149. člena Zakona o splošnem upravnem postopku vezan na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča, s katero je obtoženec spoznan za krivega, če gre za vprašanje, ali sta podana kaznivo dejanje in storilčeva kazenska odgovornost. Pri tem je skladno s tem določilom organ, ki vodi postopek, vezan na to sodbo tudi pri ugotavljanju dejanskega stanja. Dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno s pravnomočno sodbo, pa tožniku očita, da je neupravičeno posadil in proizvajal 529 rastlin konoplje z namenom prodaje. Torej je iz tega mogoče sklepati, da je tožnik večje količine konoplje gojil z namenom prodaje in da je bila prodaja njegov glavni motiv. S pravnomočno sodbo je bilo ugotovljeno, da je šlo za gojenje prepovedane droge in da je bil motiv prodaja, zaradi česar so nerelevantne tožbene navedbe o tem, češ da je v drugih državah konoplja legalizirana.

11. Tožbene navedbe o tem, da nobeno od obeh kaznivih dejanj nima elementov nasilja, še ne pomenijo, da zaradi tega, če kaznivo dejanje nima elementov nasilja, da narava kaznivega dejanja ni taka, da bi zaradi tega tožnik ne bil neprimeren za posedovanje oziroma rokovanje z orožjem. Iz besedila 1. alineje drugega odstavka 16. člena ZOro-1 ne izhaja, da nekdo ne bi bil zanesljiv samo pri tistih kaznivih dejanjih, kjer je podan element nasilja, ampak je mišljeno katerokoli naklepno kaznivo dejanje (tudi brez elementov nasilja), zaradi katerega je nekdo neprimeren za posedovanje oziroma rokovanje z orožjem ali je od njega mogoče pričakovati da bo orožje zlorabil. Katera vse so tista kazniva dejanja, pa je odvisno od okoliščin posameznega primera. Sodišče meni, da je kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami že samo po sebi eno izmed hujših kaznivih dejanj, v konkretnem primeru pa je šlo tudi za zelo veliko količino rastlin konoplje (529 rastlin).

12. Tudi okoliščina, da je tožnik kaznivi dejanji priznal, še ne pomeni, da bi zaradi tega bil primeren za posedovanje oziroma rokovanje z orožjem, saj je nedvomno kaznivo dejanje, ki je nevarno za zdravje ljudi, bilo storjeno, in tudi izrečena sankcija (zapor ob koncu tedna) še ne pomeni, da ni podana okoliščina iz 1. alineje drugega odstavka 16. člena ZOro-1. Če je nekdo kaznivo dejanje priznal, je lahko zaradi tega še vedno neprimeren za posedovanje oziroma rokovanje z orožjem, saj teža kaznivega dejanja zaradi tega ni nič manjša. To je lahko olajševalna okoliščina pri izreku kazenske sankcije, ne more pa to vplivati na oceno, ali je nekdo primeren za rokovanje z orožjem. Na pravilnost odločitve pa tudi ne more vplivati tožbena navedba, da je bil tožnikov namen uporabljati orožje izključno zaradi športa, kajti orožje samo po sebi je zaradi tega še vedno nevarno in je v vsakem primeru potrebno, da je podan pogoj zanesljivosti iz 3. točke drugega odstavka 14. člena ZOro-1. 13. V zvezi s tožbenimi navedbami, da niso podane okoliščine iz 4. alineje drugega odstavka 16. člena ZOro-1, ki govorijo o tem, da posameznik v nobenem primeru ni zanesljiv, če okoliščine, v katerih živi, kažejo, da ni primeren za posedovanje orožja, pa sodišče pojasnjuje, da to, da je tožnik lastnik podjetja, v katerem je zaposlen, in da s prihodki skrbi za družino, še ne pomeni, da niso podane okoliščine, ki kažejo, da ni primeren za posedovanje orožja. Tudi okoliščine iz 4. alineje drugega odstavka 16. člena ZOro-1 izhajajo iz dejstva, da je bil tožnik spoznan za krivega hujšega kaznivega dejanja. To dejanje je že samo po sebi po naravi tako, da hudo škoduje zdravju ljudi, in že zgolj dejstvo, da je nekdo storil tako dejanje, pomeni, da živi v okoliščinah, ki kažejo na neprimernost za posedovanje orožja.

14. Ker je sodišče iz zgoraj navedenih razlogov ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

K točki II izreka:

15. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, trpi tožnik sam svoje stroške postopka, skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, zato je sodišče odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.