Jedro

Tožnici sta pred izdajo izpodbijane odločbe obrazloženo navajali, da so obravnavani objekti zgrajeni na podlagi izdanih dovoljenj. Inšpektor pa se do njunih navedb ni opredelil in predlaganih dokazov ni izvedel, pač pa je ukrep po 152. členu ZGO-1 izrekel v skrajšanem ugotovitvenem postopku. S tem je bistveno kršil določbe postopka, dejansko stanje pa je v zadevi ostalo nepopolno ugotovljeno.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor, Območna enota Koper - Nova Gorica, številka 06122-3349/2011-15 z dne 29. 11. 2012 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožnicama stroške v skupnem znesku 80 EUR, v 15-ih dneh po prejemu te sodbe, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Upravni organ prve stopnje je v izreku izpodbijane odločbe pod 1. točko odločil, da morata inšpekcijski zavezanki A.A. in B.B. (v nadaljevanju tožnici), takoj po vročitvi izpodbijane odločbe ustaviti gradnjo garažnih boksov s teraso na parcelah št. 1820/2, 1822/3, 1822/2 in 1787/4 k.o. C. Pod točko 2. izreka izpodbijane odločbe pa odločil, da morata tožnici v roku dveh mesecev po vročitvi odločbe odstraniti štiri garažne bokse nepravilnih oblik s teraso nad njimi, maksimalne tlorisne velikosti cca 19,50 m x 9,00 m in pripadajočo zunanjo ureditev (kamnito tlakovanje pred objektom do javne ceste in kamniti oporni zid na začetku boksov) in vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje na svoje stroške.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je gradbeni inšpektor pri preverbi podatkov na Upravni enoti Piran dne 28. 11. 2012 ugotovil, da tožnici nimata gradbenega dovoljenja za izvedbo štirih garažnih boksov nepravilnih tlorisnih oblik s teraso nad njimi, maksimalne tlorisne velikosti cca 19,50 m x 9,00 m s pripadajočo zunanjo ureditvijo (kamnito tlakovanje pred objektom do javne ceste in kamniti oporni zid na začetku boksov) na zemljišču s parc. št. 1820/2, 182/3, 1822/2 in 1787/4 k.o. C. Ugotovil je, da sta tožnici kot investitorki in zemljiškoknjižni lastnici navedenih parcel, inšpekcijski zavezanki, da so bili obravnavani objekti zgrajeni leta 1994 in da so nelegalno zgrajeni. V nadaljevanju s citiranjem določb 2., 3., 8., 26., 148., 146., 152., 158. in 159. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) in 213. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) utemeljuje posamezne točke izreka.

Zoper navedeno odločbo sta tožnici vložili pritožbo, ki je bila z odločbo Ministrstva za infrastrukturo in prostor, številka 0612-33/2012-9-010131423 z dne 14. 1. 2013 kot neutemeljena zavrnjena.

Tožnici vlagata tožbo zoper že navedeno odločbo upravnega organa prve stopnje in zatrjujeta, da v postopku izdaje izpodbijane odločbe ni bil pravilno uporabljen zakon; niso bila spoštovana pravila postopka kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve; ter da je bilo dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno.

Zatrjujeta, da je bila gradnja, ki je predmet izpodbijane odločbe izvedena na podlagi odločbe številka 351-109/88-94, ki jo je izdal Sekretariat za upravne zadeve Občine Piran dne 8. 7. 1994. Zaradi v tem delu nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja tožnici menita, da uporaba 152. člena ZGO-1 (nelegalna gradnja) ni bila pravilna, zato bi moral inšpektor postopek ustaviti v skladu z 28. členom Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN).

Menita, da je tožena stranka v postopku izdaje izpodbijane odločbe kršila pravila postopka, ker za izvedbo skrajšanega ugotovitvenega postopka v smislu določb ZGO-1 in ZUP, niso bili izpolnjeni pogoji. Toženi stranki očitata, da je s tem, ko jima inšpektor ni dal možnosti, da se izjavita o dejstvih in okoliščinah pomembnih za izdajo odločbe (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP, v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1) v postopku izdaje izpodbijane odločbe, absolutno bistveno kršil pravila postopka. S tem v zvezi navajata, da na njune navedbe in dokaze predlagane v obrazloženi vlogi z dne 27. 7. 2012, niti inšpektor in niti pritožbeni organ, ne pojasnjujeta razlogov zaradi katerih dokazi za njune trditve niso bili izvedeni. Tožnicama tudi ni bila dana možnost, da bi sodelovali pri preverjanju podatkov glede izdanega gradbenega dovoljenja, čeprav sta tožnici v vlogi zatrjevali, da jima je bilo dovoljenje izdano v letu 1994. Pojasnjujeta tudi, da se je po letu 1994 spremenila katastrska občina in da so bila zemljišča na obravnavanih parcelah takrat vpisana v k.o. D. Zato menita, da bi moral inšpektor izvesti poseben ugotovitveni postopek, saj so v izdani odločbi, s katero je bila obravnavana gradnja dovoljena, navedene parcele iz stare zemljišče knjige. Zato ostaja dejansko stanje glede spremembe zemljiških parcel in glede izdanih dovoljenj za gradbene objekte nepopolno ugotovljeno.

V dopolnitvi tožbe navajata tudi, da organa tožene stranke sploh nista ugotavljala in presojala ali je za vse objekte v izpodbijani odločbi sploh potrebno gradbeno dovoljenje. Ker menita, da izrek odločbe v 1. in 2. točki ni točno določen, očitata tudi kršitev določbe šestega odstavka 213. člena ZUP. Sodišču zato ob priloženih dodatnih dokazilih, ki se nanašajo na dejansko stanje, tako kot v tožbi predlagata, da izpodbijano odločbo odpravi, zadevo vrne upravnemu organu prve stopnje in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka, ki odgovora na tožbo ni podala, je sodišču predložila upravne spise.

K točki I. izreka: Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je bil tožnicama izrečen inšpekcijski ukrep po 152. členu Zakona o graditvi objektov zaradi nelegalne gradnje objektov navedenih v 1. in 2. točki izreka. Sporno pa ostaja vprašanje ali gre v konkretnem primeru za nelegalno gradnjo, ki po prvem odstavku točke 12.1. 2. člena ZGO-1 pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja.

Iz izpodbijane odločbe in podatkov v upravnih spisih izhaja, da je upravni organ prve stopnje nelegalnost zgrajenih objektov ugotovil na podlagi ogleda in poizvedb pridobljenih od Upravne enote, po katerih za objekte na zemljiščih s parc. št. 1820/2, 1822/3, 1822/2 in 1787/4 k.o. C. gradbeno dovoljenje ni bilo izdano. Pri ugotavljanju tega dejstva pa ni upošteval trditev tožnic podanih v obrazloženi vlogi z dne 27. 7. 2012, h kateri je priloženo gradbeno dovoljenje za gradnjo nadstreška za parkiranje avtomobilov, ob že obstoječem nadstrešku pri stanovanjski hiši na naslovu ... parc. št. 2950/22 k.o. D. z dne 8. 7. 1994 in lokacijska informacija Občine Piran z dne 29. 1. 2003 za gradnjo vrtne ute na parc. št. 1821/1 k.o. C. V obrazložitvi izpodbijane odločbe upravni organ prve stopnje ni pojasnil razlogov za presojo dokazov priloženih vlogi z dne 27. 7. 2012 in niti razlogov zaradi katerih le-teh, ni upošteval, navkljub trditvi tožnic, da so obravnavani objekti zgrajeni s predpisanimi dovoljenji. Upravni organ prve stopnje, ki je izpodbijano odločbo izdal v skrajšanem postopku tudi ni navedel razlogov zaradi katerih ni bilo ugodeno zahtevku tožnic, naj inšpekcijski postopek v obravnavani zadevi ustavi.

Ob upoštevanju navedenega sodišče ugotavlja, da ostaja dejansko stanje glede dejstva, na katerem mora temeljiti inšpekcijski ukrep iz 152. člena ZGO-1, nepopolno ugotovljeno in da za izdajo odločbe v skrajšanem ugotovitvenem postopku v obravnavani zadevi niso bili izpolnjeni pogoji določeni v 144. členu Zakona o splošnem upravnem postopku. Iz izpodbijane odločbe in podatkov v upravnih spisih namreč ni razvidno, da je v konkretnem primeru dejstvo, da je obravnavana gradnja nelegalna, ugotovljeno ali vsaj verjetno izkazano in niti, da bi se to dejstvo lahko ugotovilo na podlagi uradnih podatkov, ki jih je pridobil upravni organ prve stopnje od Upravne enote Piran. Zato tudi pogoji pod katerimi ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi, v konkretnem primeru niso bili izpolnjeni. To pa pomeni, da pred izdajo izpodbijane odločbe tožnicama ni bilo omogočeno, da uveljavita svoje pravice in pravne koristi (138. člen ZUP) in niti da se izjavita o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Ker navedenih nepravilnosti ni odpravil niti pritožbeni organ ob zavrnitvi pritožbe obeh tožnic, so tožbeni ugovori glede teh kršitev tudi po presoji sodišča utemeljeni.

Ker ostaja dejansko stanje glede nelegalne gradnje, ugotovljeno v nepravilno vodenem postopku, nepopolno ugotovljeno se sodišče v presojo utemeljenosti ostalih tožbenih navedb in ugovorov, ni spuščalo. Po vsem navedenem je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo po 2. in 3. točki prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ter zadevo vrnilo upravnemu organu prve stopnje v ponoven postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1), ki mora v skladu s četrtim odstavkom istega člena izdati novo odločbo.

K točki II. Izreka: Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem sodišče, če tožbi ugodi in odločbo odpravi, prisodi tožniku pavšalni znesek povračila stroškov, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji in tožnici nista imeli pooblaščenca, ki je odvetnik, se obema tožnicama skupaj priznajo stroški v višini 80 EUR (3. člen Pravilnika).