Jedro

Na zakonitost izvedenega zagovora ne vpliva, če delodajalec ne navede izrecnega člena Kazenskega zakonika ali navede napačni člen na podlagi opisa kršitve delovnih obveznosti, saj lahko sodišče samo, na podlagi opisa kršitve presoja, ali so podani znaki kaznivega dejanja in katerega.

Tožnik je s svojimi ravnanji (da je svojo ženo udaril tako, da je imela počeno ustnico in ji je tekla kri; da je s kladivom razbil njen telefon ter ji grozil, da bo naslednjič razbil njeno glavo; da jo je zgrabil za lase in vlekel izpod tuša ter na drug način zalezoval) pri oškodovanki (zdaj že bivši partnerki) povzročil občutke resne ogroženosti in vznemirjenosti, zaradi česar se je bala za svojo varnost. S pravnomočno obsodilno sodbo je bil tožnik spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje po 2. v zvezi s 1. odstavkom 135. člena KZ-1. Sodišče je vezano na pravnomočno obsodilno sodbo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti tožnika v delu, kjer obravnavana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi temelji na istem dejanskem stanju, ki je bilo podlaga za odločitev v kazenskem postopku. Tožnik je s svojim ravnanjem izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja grožnje po 2. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 135. člena KZ-1, zato je podan odpovedni razlog po 1. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1 za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Z očitanimi ravnanji je tožnik naklepoma huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, zato je podan tudi utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 28. 3. 2014 v zvezi s sklepom Komisije za pritožbe za delovna razmerja pri Vladi RS št. … z dne 14. 5. 2014. Zavrnilo je tudi njegov tožbeni zahtevek, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu priznati ter izplačati vse pravice iz delovnega razmerja od 29. 5. 2014 dalje, ga prijaviti v zavarovanje, mu za ta čas obračunati in plačati plačo po pogodbi o zaposlitvi ter odvesti davke in prispevke pristojnim organom, od neto plače pa obračunati in izplačati zakonske zamudne obresti od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec. Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter jo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka na prvi stopnji, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da je tožena stranka tožniku v sklepu o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala storitev kaznivega dejanja nasilja v družini po 191. členu KZ-1 in da tožnik za očitano kaznivo dejanje nikoli ni bil obsojen. Tožnik je v sporazumu z državnim tožilstvom priznal storitev kaznivega dejanja grožnje po 2. odstavku 135. člena KZ-1 in Okrajno sodišče v Žalcu je s sodbo IK 10099/2014 z dne 9. 5. 2014 tožnika spoznalo za krivega kaznivega dejanja grožnje. Kaznivo dejanje grožnje pa je iz vidika družbene nevarnosti milejše od kaznivega dejanja nasilja v družini. Sodišče prve stopnje je v tem smislu uporabilo načelo vezanosti na obsodilno kazensko sodbo (14. člen ZPP) in glede vezanosti na kazensko obsodilno sodbo tožnik izpostavlja, da nikoli ni zatrjeval, da ni storil s kazensko sodbo ugotovljenega kaznivega dejanja (grožnje po 2. odstavku 135. člena KZ-1) temveč je zgolj izpostavljal, da ni storil kaznivega dejanja nasilja v družini, kar mu je očitala tožena stranka in zaradi česar mu je odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Če je že prišlo do prekvalifikacije kaznivega dejanja, tožnik meni, da bi tožena stranka za zakonitost odpovedi morala dokazati in izkazati vse očitke iz izredne odpovedi, česar pa že po ugotovitvi sodišča prve stopnje ni zmogla. Če je sodišče ugotovilo, da je podan in dokazan odpovedni razlog v skladu s 1. alinejo 1. odstavka 110. člena ZDR-1, je obrazložitev sodbe še glede odpovednega razloga po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1 povsem nepotrebna. Glede na obrazložitev iz izpodbijane sodbe je pri tožniku v zvezi z izpodbijano izredno odpovedjo podan tudi odpovedni razlog, ker naj bi tožnik naklepno in huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja in sicer določila 34. in 37. člena ZDR-1, 93. člena ZJU, 4. člena ZNPPol in 4. člena Kodeksa policijske etike. Glede na zakonski pogoj mora biti torej ravnanje delavca naklepno. Pri presoji naklepnega ravnanja je potrebno presojati delavčev naklep glede hude kršitve pogodbenih obveznosti in ne naklep glede prepovedane posledice v kazenskopravnem smislu. Sodišče prve stopnje je zgolj pavšalno navedlo, da bi se tožnik tega moral zavedati ali se mogel zavedati, saj je policist že od leta 1997 in v tem primeru bi lahko kvečjemu govorili o malomarnem, ne pa naklepnem ravnanju tožnika. Bistveno je, da tožniku očitano ravnanje ni bilo storjeno med opravljanjem dela in med delovnim časom, niti ni bilo storjeno med izvajanjem delovnih nalog tožnika kot policista. Do očitanih ravnanj je prišlo doma in neposredno z delovnimi obveznostmi tožnika to ni imelo nobene zveze. Pri tožniku je prišlo do razdora družine in takšni dogodki so običajno povezani z neprijetnimi čustvenimi izbruhi, pogosto žaljivimi besedami in dejanji ter ravnanji, ki jih ljudje kasneje lahko tudi obžalujejo. Vendar po prepričanju tožnika nikakor ni na mestu, da v takšno dogajanje, ki ni neposredno povezano z izvrševanjem delovnih obveznosti, posega in se vpleta delodajalec. Sodišče prve stopnje pa je po mnenju tožnika tudi napačno ugotovilo, da je izpolnjen pogoj, da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Priče A.A., B.B. in C.C. so izpovedale, da je tožnik odličen policist z visokim zaupanjem sodelavcev in nadrejenih ter da tožnika ocenjujejo kot izjemno strokovnega, vestnega in nadpovprečno kvalitetnega policista. Priče so tudi potrdile, da je D.D. imela nad dogajanjem in začetkom postopka odločilen vpliv, saj se je očitno želela tožniku maščevati zaradi dejstva, da jo je zapustil zaradi druge ženske. Tožnika je klicala vsako minuto, neprestano je dobival sporočila, ko pa se ji je javil in ji dejal, da naj neha klicati in ga pusti pri miru, ker je v službi, je kljub temu D.D. še naprej klicala, tako da je bilo včasih stanje v vozilu in v pisarni nevzdržno. Po oceni komandirja PP E. bi tožnik še naprej lahko opravljal delo policista, saj meni, da tožnik ni bil spoznan za odgovornega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini in je tožnik svoje delo opravljal strokovno in tudi dosegel zelo dobre rezultate. Zato tožnik meni, da zaupanje delodajalca vanj ne more biti tako omajano, da tožnik ne more nadaljevati delovnega razmerja pri toženi stranki. Prav tako tožnik izpostavlja, da ga tožena stranka ni obravnavala enako kot druge policiste, kot npr. pomočnika komandirja PU F., ki je leta 2011 policijskima patruljama, ki sta obravnavali dva alkoholizirana voznika, naročil, da ne opravita preizkus alkoholiziranosti in je bil kaznovan le z opominom ter denarno kaznijo. Prav tako v primeru, ko je bil obravnavan policist zaradi kaznivega dejanja nasilja v družini in je le-ta svojo partnerko pretepal ter bil zato 2 meseca v priporu, ta policist ni prejel s strani tožene stranke izredne odpovedi. Tožnik meni, da mu glede na vsa ugotovljena dejstva konkretnega primera in predvsem, da je šlo za čustveno nabito osebno zgodbo dveh bivših partnerjev, tožena stranka ne bi smela odpovedati pogodbe o zaposlitvi, še posebej, če gre pri tem za izgubo odličnega in enega najboljših policistov. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Neutemeljena je tožnikova trditev, da mu je bila kršena pravica do zagovora, ki predstavlja predpogoj za zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V skladu z 2. odstavkom 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1) mora delodajalec delavca pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Tožnik je podal pisni zagovor na očitke, zapisane v obvestilu o uvedbi postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 3. 2014. Tožnik v pritožbi predvsem izpostavlja, da mu je bila kršena pravica do obrambe oziroma zagovora, ker se je zagovarjal zaradi obdolžitev kršitve pogodbenih obveznosti, ki imajo zakonske znake kaznivega dejanja nasilja v družini, za katero pa ga Okrajno sodišče v Žalcu ni spoznalo za krivega. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo nesporno ugotovljeno, da je Okrajno sodišče v Žalcu s sodbo IK 10099/2014 z dne 9. 5. 2014 spoznalo tožnika za krivega kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadalj.). Tožnik se je v postopku izredne odpovedi lahko uspešno zagovarjal, saj je bil seznanjen, katere kršitve mu očita tožena stranka. Na zakonitost izvedenega zagovora ne vpliva, če delodajalec ne navede izrecnega člena Kazenskega zakonika ali navede napačnega na podlagi opisa kršitve delovnih obveznosti, saj lahko sodišče samo, na podlagi opisa kršitve presoja ali so podani znaki kaznivega dejanja in katerega (sodba Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 177/2014 z dne 15. 12. 2014, sodba VIII Ips 66/2014 z dne 2. 6. 2014). Tožena stranka je tožniku zagovor omogočila. Tega zagovora se sicer tožnik ni udeležil, ker je bil v spornem času v hišnem priporu, je pa podal pisni zagovor. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ZDR-1 ne določa, da mora delodajalec v vabilu na zagovor ali pisni seznanitvi z očitanimi kršitvami navesti tudi, katere znake kaznivega dejanja je delavec izpolnil z očitano kršitvijo, temveč zadošča, da je opisano ravnanje, ki pomeni kršitev pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Delodajalcu tudi v odpovedi ni potrebno kazenskopravno okvalificirati kaznivega dejanja in zadošča, da navede okoliščine, ki utemeljujejo znake kaznivega dejanja. Namen zakonske zahteve po zagovoru ni dokazovanje neutemeljenosti očitanega, pač pa pomeni pravico delavca, da se izjasni o očitkih in eventuelno pojasni svoja ravnanja. To pa je tožnik tudi storil. Pri tem ni bistveno, da je tožena stranka v pisni obdolžitvi, priloženi k vabilu na zagovor, ravnanje tožnika okvalificirala kot kaznivo dejanja nasilja v družini in da je kasneje bil tožnik obstojen za kaznivo dejanje grožnje.

7. Pritožbeno sodišče poudarja, da niti delodajalec niti delovno sodišče po določbi 1. alineje 1. odstavka 110. člena ZDR-1 ne ugotavljata, ali je delavec storil kaznivo dejanje, saj je to le v pristojnosti kazenskega sodišča, ampak ugotavljata le, ali ima njegovo ravnanje vse znake kaznivega dejanja. Iz tega razloga so neutemeljene tudi pritožbene trditve, da po izvedenem dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje tožena stranka ni dokazala, da je tožnik storil očitano kaznivo dejanje nasilja v družini. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da ima tožnikovo ravnanje vse znake kaznivega dejanja grožnje. Delovno sodišče je v skladu s 14. členom ZPP, ki se na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) uporablja tudi v postopkih pred delovnim in socialnim sodiščem, vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca.

8. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da tožnik ni mogel kršiti pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, saj očitanih kršitev ni storil med opravljanjem dela in med delovnim časom, niti med izvajanjem delovnih nalog tožnika, pa pritožbeno sodišče poudarja, da so tožnikova ravnanja v nasprotju z določili pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 10. 2006 in sicer v nasprotju z osnovno nalogo policista in z nalogami njegovega delovnega mesta, pri čemer je njegovo ravnanje nedopustno z vidika narave njegovega dela kot tudi policije kot represivnega organa. Ravnanje tožnika je tudi v nasprotju z določili Kodeksa policijske etike kot tudi z etičnimi in moralnimi normami ter 4. in 27. členom Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol, Ur. l. RS, št. 15/2013) ter 93. členom Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami). Sklicevanje tožnika, da je razdor družine običajno povezan z neprijetnostmi, čustvenimi izbruhi, žaljivimi besedami, ki so za udeležence neprijetni in travmatični pa ne opravičujejo ravnanj tožnika, ki se mu očitajo v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (da je svojo ženo udaril tako, da je imela počeno ustnico in ji je tekla kri; da je s kladivom razbil njen telefon ter ji grozil, da bo naslednjič razbil njeno glavo; da jo je zgrabil za lase in vlekel izpod tuša ter na drug način zalezoval). S svojimi ravnanji je tožnik pri bivši partnerki povzročil občutke resne ogroženosti in vznemirjenosti, zaradi česar se je bala za svojo varnost. S pravnomočno obsodilno sodbo je bil tožnik spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje po 2. v zvezi s 1. odstavkom 135. člena KZ-1. Dejanja, za katera je bil tožnik obsojen, so identična dejanskemu stanu oziroma historičnemu dogodku iz izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je vezano na pravnomočno obsodilno sodbo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti tožnika v delu, kjer obravnavana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi (v zvezi z delom 1., 3., 5. in 6. očitka o spornem ravnanju tožnika) temelji na istem dejanskem stanju, ki je bilo podlaga za odločitev v kazenskem postopku. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno obrazložilo, da niso pravno relevantne tožnikove navedbe o tem, da bivša partnerka ni bila ogrožena in se ga ni bala, saj je bilo s pravnomočno kazensko sodbo ugotovljeno, da je s svojim ravnanjem pri oškodovanki (bivši partnerki) povzročil občutek resne ogroženosti in vznemirjenosti, zaradi česar se je resno bala za svojo varnost. Ker je tožnik s svojim ravnanjem izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja grožnje po 2. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 135. člena KZ-1, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je odpovedni razlog po 1. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1 podan.

9. Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi tudi po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. To pomeni, da je tudi v primeru, če bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnikovo ravnanje nima vseh znakov očitanega kaznivega dejanja, podan utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. S spornimi ravnanji, ki so opisana v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je tožnik tudi po prepričanju pritožbenega sodišča naklepoma huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnik se v pritožbi tudi neutemeljeno sklicuje, da mu niti tožena stranka v odpovedi niti sodišče prve stopnje nista dokazala naklepnega ravnanja in da zaradi tega tudi ni odgovoren za očitane kršitve. Kršitev, ki jih tožniku očita tožena stranka in jih je preizkušalo tudi sodišče prve stopnje ter jih je tožnik storil, ni mogoče storiti drugače kot naklepno.

10. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje glede na izpovedi prič A.A., B.B. in C.C., ki so izpovedali, da je bil tožnik izjemno strokoven, vesten in nadpovprečno kvaliteten policist, napačno zaključilo, da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, saj gre za porušeno zaupanje delodajalca v delavca. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da delovnega razmerja s tožnikom ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka z ozirom na to, da je bilo njegovo ravnanje nesprejemljivo glede na naravo dela, ki ga opravlja policija kot državni represivni organ in glede na to, da je policist tisti, ki bi moral varovati in utrjevati ugled policije. Pri izvajanju nalog policije je namreč element zaupanja v zakonitost ravnanja javnega uslužbenca zelo pomembna okoliščina na strani delodajalca. Oceno o tem, ali je kršitev delovne obveznosti tako huda, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče, sprejme delodajalec. Na podlagi 33. člena ZJU in 1. odstavka 17. člena zakona o organiziranosti in delu v Policiji (ZODPol, Ur. l. RS, št. 15/2013) vodi policijo in delo generalne policijske uprave generalni direktor policije, v obravnavanem primeru G.G., ki je pojasnil, da je bilo zaupanje v tožnika tako porušeno, da z njim ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja. Ta ugotovitev temelji predvsem na tem, da je tožnik v pisnem zagovoru sam priznal, da je bil odnos med njim in njegovo partnerko že dalj časa neobičajen, da je bilo nasilje del njunega odnosa ter glede na sodbo Okrajnega sodišča v Žalcu z dne 9. 5. 2014, s katero je bil na podlagi priznanja krivde tožnik spoznan za krivega kaznivega dejanja grožnje. Izpovedal je, da drugačne odločitve glede prenehanja delovnega razmerja s tožnikom ni mogel sprejeti, saj je bilo ravnanje tožnika povsem nesprejemljivo glede na naravo dela, ki ga opravlja policija kot državni represivni organ. Tožnik je bil kot policist dolžan v delovnem kot tudi v prostem času ravnati v skladu s predpisi. 4. člen ZNPPol določa naloge policije, 1. odstavek 27. člena ZNPPol pa določa, da morajo policisti tudi zunaj delovnega časa preprečevati nezakonita dejanja ter opravljati druge policijske naloge, če je zaradi nezakonitega dejanja ali splošne nevarnosti neposredno ogroženo življenje, zdravje, osebna varnost ali premoženje. Tudi po stališču pritožbenega sodišča bi se tožnik kot policist moral zavedati, da je dolžan tako v prostem kot službenem času ravnati v skladu s predpisi, saj kot policist predstavlja organ, ki ima med svojimi temeljnimi nalogami določeno varovanje življenj, osebne varnosti in premoženja ljudi, preprečevanje in odkrivanje ter prijemanje storilcev kaznivih dejanj in prekrškov. Glede na navedeno je utemeljena odločitev predstojnika, da od tožene stranke ni bilo mogoče pričakovati, da bo s tožnikom nadaljevala delovno razmerje do izteka odpovednega roka. Navedenega pa ne morejo spremeniti niti izjave sodelavcev, da je bilo tožnikovo delo ocenjeno odlično, da je dobro sodeloval s sodelavci in da je delo tožnik opravljal strokovno, vestno in nadpovprečno.

11. Neutemeljene pa so tudi pritožbene trditve, da je bil tožnik v postopku izredne odpovedi obravnavan neenakopravno (6. člen ZDR-1). Diskriminacija pomeni neenako obravnavanje delavca glede na njegovo narodnost, raso ali etično poreklo, nacionalno in socialno poreklo, spol, barvo kože, zdravstveno stanje, invalidnost, vero ali prepričanje, starost, spolno usmerjenost, družinsko stanje, članstvo v sindikatu, premoženjsko stanje ali druge osebne okoliščine. Takšnih osebnih okoliščin tožnik niti ni zatrjeval. 12. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

13. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot to določa 154. člen ZPP, sam krije stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče o stroških odgovora na pritožbo tožene stranke ni odločalo, ker jih ta ni priglasila.